UPRS sodba I U 594/2013

Jedro

Peti odstavek 68. člena ZDavP-2 predstavlja specialno določbo, ki samostojno ureja vprašanje obdavčitve nenapovedanih dohodkov fizičnih oseb, katerih viri ostanejo nepojasnjeni. Gre torej za samostojen davek, ki se odmeri v samostojnem postopku in ki v postopek odmere dohodnine ne posega.

Tožnik, čeprav je dokazno breme na njegovi strani, ves čas postopka ni predložil nobenih dokazil niti podatkov, na podlagi katerih bi davčni organ lahko njegove trditve preveril.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora davka po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2008 tožniku z izpodbijano odločbo odmeril in naložil v plačilo davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 v znesku 775.469,18 EUR po stopnji 39,97% od osnove 1,940.128,05 EUR in pripadajoče obresti v znesku 24.805,71 EUR, obračunane od 21. 5. 2009 do dneva izdaje odločbe.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik po ugotovitvah davčnih organov v inšpiciranem obdobju razpolagal s sredstvi za zasebno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki je precej presegalo napovedane dohodke. Zato je bil pozvan, da prijavi premoženje in obenem predloži za obdobje od 1. 1. 2005 dalje podatke in dokaze o obdavčenih dohodkih, ki niso bil navedeni v pozivu in o dohodkih oziroma prejemkih, od katerih se davek ne plačuje. Tožnik je posredoval prijavo, v kateri je popisal nepremičnine (hiša z vrtom, dve stanovanji, zemljišča), premičnine večjih vrednosti (osebni avto, plovilo, slike, starine), vpisal podatke o lastniških deležih v družbah (A. d.o.o.), podatke o denarnih sredstvih na računih pri bankah, podatke o gotovini (900 000,00 EUR) in terjatev iz naslova posojila (v višini 750.000,00 EUR) ter pojasnilo k prijavi.

V postopku davčnega inšpekcijskega nadzora so bili pridobljeni še nadaljnji podatki, vključno z izjavami tožnika ter na tej podlagi ugotovljeno, da je tožnik sredstva za osebno porabo, ki je znašala v inšpiciranem obdobju skupaj 64.454,67 EUR, trošil v okviru razpoložljivih sredstev, ki jih je prejemal iz naslova pokojnine in ki so znašala (skupaj z obrestmi na hranilne vloge) 70.495,25 EUR. Za ostalo premoženje pa je bilo ugotovljeno, da izvira iz prilivov sredstev iz družb, ki so predstavljale „neplačujoče gospodarske subjekte“, iz neizkazanega obligacijskega razmerja z družbo B. d.o.o. oziroma iz plačil z gotovino. Tožnik kljub pozivom s strani davčnega organa ni predložil dokazil o premoženju, ki ga je prodajal v komisijskih prodajah družbam C. d.o.o., D. d.o.o. in E. d.o.o. Prav tako ni dokazal poslovnega sodelovanja z družbo B. d.o.o. Tako je po ugotovitvah davčnega organa v inšpiciranem obdobju prejel obdavčljiva sredstva oziroma sredstva, od katerih se davki ne plačajo, v skupnem znesku 71.019,31 EUR (kot pokojnine, obresti in dohodnina). V istem obdobju, in sicer največ v letih 2007 in 2008, pa je prejel na osebni bančni račun še sredstva kot plačilo po komisijski ali asignacijski pogodbi ter kot vračilo posojila v znesku 1,767.640,54 EUR. Tožniku se je tako po podatkih, razvidnih iz tabel na 21. in 22. strani izpodbijane odločbe, v inšpiciranem obdobju glede na začetno stanje na dan 1. 1. 2005 premoženje povečalo v skupnem neto znesku 2,047.381,83 EUR. Osebna poraba v istem obdobju je znašala 64.454,67 EUR. Verjetna davčna osnova po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 se tožniku za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2008 določi v znesku 1,940.128,05 EUR ter skladno z določbami istega člena odmeri davek od dohodkov fizičnih oseb v višini 775.569,18 EUR po stopnji 39,97% EUR od te osnove.

Pripombe tožnika na zapisniške ugotovitve je prvostopni organ zavrnil kot neutemeljene in jih pri odločitvi ni upošteval.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih v celoti pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori ugotavlja, da očitane nepravilnosti v zvezi z vodenjem postopka nadzora oziroma uporabo določb ZDavP-2 niso podane. Organ druge stopnje zavrne tudi ugovor, da gre pri davku po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 za poseben davek, ki ne sodi v dohodnino, ter se pri tem sklicuje na stališče, ki ga je v zadevi I U 1906/2011 zavzelo naslovno sodišče. Določba je po presoji organa druge stopnje jasna in ne potrebuje razlage po namenu, ki jo uveljavlja tožnik v pritožbi. Logičen in v skladu z veljavnim sistemom obdavčitve dohodkov je tudi izračun davčne osnove in obračun obresti, saj gre v konkretnem primeru za dohodke, ki bi se sicer (če bi jih tožnik napovedal), vključili v osnovo za odmero dohodnine.

V vsebinskem pogledu pa drugostopni organ ugotavlja, da je tožnik trditve o obstoju gotovine na dan 1. 1. 2005 dokazoval zgolj s pojasnili o svojem delu in zaposlitvah v preteklosti. Zato ni dvoma, da na takšen način vira in obstoja gotovine ni nedvoumno in jasno dokazal. Kot neutemeljene zavrne tudi pritožbene ugovore, ki se nanašajo na tožnikove dvige gotovine z bančnega računa, saj ugotavlja, da v zadevi ni nedvomno izkazano, da so bili dvigi sredstev z bančnega računa namenjeni oziroma porabljeni prav za nakup nepremičnin oziroma vozil in plovila, in da zato dvigov ni mogoče upoštevati kot izvora sredstev, ki zmanjšuje neto vrednost premoženja. Kot logično in s tem pravilno oceni tudi presojo oziroma odločitev, da je tožnik na dan 23. 12. 2008 razpolagal z 900.000,00 EUR gotovine, saj je davčni organ na ta način sprejel trditev tožnika, ki gotovo ne bi navajal napačnih podatkov, ki so mu v škodo. V zvezi s terjatvijo, ki naj bi jo imel tožnik iz naslova posojila, danega F.F., pa drugostopni organ ugotavlja, da predloženih listin, to je posojilne pogodbe in dogovora o prenosu obveznosti vračila posojila na družbo B. d.o.o., ni mogoče šteti za verodostojni, ker sta zapisani na način, da bi ju bilo mogoče vzpostaviti za nazaj, medtem ko listin, ki bi nedvoumno izkazovale obstoj posojila, tožnik ni predložil. Iz enakega razloga zavrne tudi pritožbene navedbe glede zatrjevane terjatve do G.G., saj ugotavlja, da tožnik tudi v tej zvezi ni predložil overjene in s tem verodostojne listine, ki bi nesporno dokazovala njegove trditve o obstoju terjatve. Tožnik je tudi v tej zvezi predlagal le vpogled v poslovne knjige družbe B. d.o.o., medtem ko dokazov o tem, čeprav je dokazno breme na njegovi strani, ni predložil.

Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razlogov bistvene kršitve pravil postopka, zmotne uporabe materialnih predpisov in posledično napačno ugotovljenega dejanskega stanja.

V tožbi navaja, da peti odstavek 68. člena ZDavP-2 ne more biti podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ker davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 ne obstaja kot samostojni davek oziroma kot dohodnina. Zato je nepravilna tako odmera davka kot tudi njegov izračun. Nikjer ni namreč določeno, da se davek izračuna na način, ki ga je uporabil davčni organ. Pravilna davčna stopnja znaša po tožnikovem izračunu 3% in nikakor 39,9%, kot je izračunal davčni organ. Zato bi odmerjeni davek lahko znašal le 56.261,76 EUR in s tem za 719.207,42 EUR manj, kot znaša po izpodbijani odločbi. Po mnenju tožnika je bil cilj celotnega davčnega postopka le v tem, da se tožnika obdavči s čim višjim zneskom dohodnine, to pa je v nasprotju z načelom materialne resnice v davčnih zadevah in z določbami 76. člena ZDavP-2, po katerih je davčni organ dolžan dokazati dejstva, ki so podlaga za davčno obveznost, ne pa da svojo odločitev utemelji na predpostavkah in na verjetni davčni osnovi.

Kolikor gre za cenitev davčne osnove in je davčnemu organu dovoljeno, da presoja na podlagi verjetnosti, pa je tudi davčnemu zavezancu treba dopustiti, da se z enako strogostjo presojajo navedbe in dokazila, ki jih navaja v svojo korist. Ker je davčni organ ravnal ravno obratno in je njegove navedbe in predloge presojal na ravni gotovosti, je po mnenju tožnika ravnal v nasprotju z veljavnimi materialnimi predpisi.

Izhodiščno stanje premoženja tožnika se je ugotavljalo za več kot pet let pred uvedbo postopka, za kar po mnenju tožnika ne obstajata dejanska in pravna podlaga. Stanje premoženja se lahko določi le na podlagi prijave premoženja, medtem ko so drugi načini v nasprotju z veljavno zakonodajo. Namen zakonodajalca z uvedbo določbe 69. člena ZDavP-2 je bil, da se zavezance redno poziva k prijavi premoženja, nato pa na podlagi več zaporednih prijav ugotovi, če prijavljeni dohodki ustrezajo prirastu premoženja. Ne glede na to je tožena stranka tožnika pozvala k prijavi premoženja, nato pa ugotavljala njegovo premoženje za pet let nazaj, ne da bi ga ugotavljala tudi za njegovo celotno delovno dobo ter bi na ta način ugotovila, da je imel že v predhodnih obdobjih visoke prihodke in veliko gotovine in drugega premoženja. Sicer pa bi bilo tožnika mogoče pozvati k prijavi premoženja že v letu 2004 in ne šele pet let pozneje. In če bi tožena stranka tako ravnala, bi lahko vsako leto preverila prijavljeno premoženje in nato brez težav ugotavljala nezakoniti prirast premoženja. Tako pa pomeni obdavčitev premoženja, pridobljenega pred letom 2005, nezakonito retroaktivno uporabo zakona in s tem kršitev 120., 153. in 155. člena Ustave ter obenem zlorabo pooblastil s strani davčnih organov.

Za pravilno in zakonito oceno davčne osnove je pomembno, da se pravilno ugotovi stanje premoženja na presečni datum, to je na dan 1. 1. 2005. Stališče davčnih organov je, da je tožnik na ta dan imel premoženje v vrednosti 1,019.872,85 EUR, ne prizna pa se mu, da je posedoval gotovino v višini 900.000,00 EUR. To pa je po mnenju tožnika z ozirom na ostale ugotovitve, zlasti glede na višino dohodkov, ki se mu (kot dvigi z bančnega računa v letih 2005, 2006, 2007 in 2008) priznajo v inšpiciranem obdobju in plačila, izvršena v istem obdobju, nelogično in samo s sabo v nasprotju.

Tožnik je na podlagi posojilne pogodbe z dne 31. 1. 2011 dal posojilo F.F. v znesku 11.000 000 SIT (45.900,00 EUR) za nakup stanovanja od družbe B. d.o.o. Ker je odstopila od nakupa stanovanja, je podpisala dogovor o prenosu obveznosti, na podlagi katerega je terjatev iz naslova posojila prešla na družbo B. d.o.o., ta pa je obveznost izpolnila, ko je tožnik po obvestilu o sklenitvi cesijske pogodbe med družbo B. d.o.o. in g. H.H. od slednjega prejel plačilo v skupnem znesku 477.689,24 EUR, v katerega je vključena tudi obveznost F.F. Svoje navedbe tožnik dokazuje s posojilno pogodbo z dne 22. 1. 2001, avansnim računom z dne 31. 1. 2001 in dogovorom o prenosu obveznosti z dne 5. 9. 2001, predlagal pa je tudi vpogled v poslovne knjige družbe I., ki je pravni naslednik družbe B. d.o.o. Kolikor davčni organ ni uspel pridobiti dokumentacije od omenjene družbe, to po mnenju tožnika ne more biti razlog za neupoštevanje navedenega, saj tožnik nima vpliva na njeno poslovanje, medtem ko ostala dokazila povsem jasno izpričujejo dejstva, na katera se sklicuje. Na drugi strani tožena stranka ne predloži nasprotnih dokazov, zato je večja verjetnost, da je stanje takšno, kot ga zatrjuje tožnik, kot tisto, ki ga zagovarja tožena stranka.

Tožnik je na podlagi posojilne pogodbe z dne 1. 2. 2002 posodil znesek 70,000.000 SIT (292.104,82 EUR) G.G., ki je bil prav tako vrnjen v okviru prej omenjenega nakazila s strani g. H.H. z dne 11. 6. 2007. Iz posojilne pogodbe je razvidno, da je kot zavarovanje za vračilo posojila dano poroštvo družbe B. d.o.o., ki je sopodpisnik pogodbe. Terjatev tožniku do 1. 1. 2005 ni bila poravnana, temveč jo je poravnala družba B. d.o.o. na podlagi cesijske pogodbe, sklenjene z g. Bohom. Tožnik in družba B. d.o.o. nista bila dolžna sklepati posebne pogodbe, kot to meni tožena stranka, saj obveznost družbe kot poroka izhaja že iz sklenjene posojilne pogodbe.

V zvezi z razlogi drugostopne odločbe glede dokaznega bremena pa tožnik meni, da presoja pisnih dokazil, ki jih je predložil, ni pravilna in da kaže na to, da je bil edini cilj davčnih organov, da se ugotovi čim višja davčna osnova, čeprav za to ni nobene podlage. Ugovarja tudi zaključku drugostopnega organa, da posojilnih pogodb ni šteti za verodostojni. Overitev podpisov na posojilnih pogodbah ni predpisana. Razen tega overitev podpisa ne dokazuje resnične vsebine listine. Skrbnost, kakršno pričakuje od tožnika tožena stranka, je zato materialnopravno zmotna in v nasprotju z ustaljeno poslovno prakso. Z družbo B. d.o.o. pa tožnik ni bil nikoli kapitalsko ali upravljalsko povezan. Z njo je bil v določenem obdobju povezan njegov sin, kar pa za tožnika ne sme imeti neugodnih posledic. Sicer pa je tudi sin iz družbe izstopil pred uvedbo tega postopka in zato nista imela ne on ne tožnik nobene možnosti, da bi pridobila še dodatna dokazila.

Tožnik meni, da je glede na vse povedano v zadostni meri izkazal, da je že pred presečnim datumom razpolagal z bistveno večjimi sredstvi, kot jih je ugotovila tožena stranka in da imajo denarne transakcije v inšpiciranem obdobju podlago v teh sredstvih. Kolikor premoženje, ki ga je pridobil v inšpiciranem obdobju, nima izvora v obdobju pred 1. 1. 2005, pa ima izvor v denarnih sredstvih, ki jih je tožnik pridobil na drugih veljavnih podlagah, ki niso predmet obdavčitve po Zakonu o dohodnini.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih navedbah in predlogih.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah petega odstavka 68. člena ZDavP-2, na katerih temelji odmera davka v konkretnem primeru, se v primeru, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe, se davek odmeri od razlike med vrednostjo premoženja, sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Postopek se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja. Po določbah šestega odstavka istega člena se verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova zniža, če zavezanec dokaže, da je nižja.

Citirani peti odstavek 68. člena ZDavP-2 predstavlja specialno določbo, ki samostojno ureja vprašanje obdavčitve nenapovedanih dohodkov fizičnih oseb, katerih viri ostanejo nepojasnjeni (tako Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 367/2011). Gre torej za samostojen davek, ki se odmeri v samostojnem postopku in ki v postopek odmere dohodnine ne posega. Je pa bila davčna osnova iz odločbe o dohodnini pravilno upoštevana pri izračunu davčne stopnje, to je „povprečne stopnje dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja“ iz citirane določbe. Pri tem zakon ne določa, da se odmeri davek po povprečni stopnji dohodnine, kot izhaja iz dohodninske določbe zadnjega davčnega leta, ampak določa, da se davek plača po „povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega leta“. Ne omejuje se torej na napovedane dohodke, temveč določa, da se v davčno osnovo vštevajo vsi dohodki zadnjega davčnega obdobja, tudi nenapovedani (tako Vrhovno sodišče v sodbah X Ips 367/2011 in 285/2012). Ker se po citiranem petem odstavku 68. člena ZDavP-2 nepojasnjen prirast premoženja lahko ugotavlja za več let skupaj in ker v takih primerih praviloma ni mogoče ugotoviti, koliko prirasta odpade na posamezno davčno obdobje, je treba v primerih, kakršen je obravnavani, šteti, da odpade na posamezno davčno leto sorazmeren del prirasta, kot je bilo to (pravilno) storjeno v konkretnem primeru. Zato je davčni organ ravnal pravilno, ko je napovedanim dohodkov iz zadnjega davčnega obdobja prištel ustrezen del nenapovedanih dohodkov in od tako ugotovljene osnove izračunal povprečno stopnjo dohodnine.

Davčni organ je v obravnavanem primeru nepojasnjeni vir obdavčil za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2008, kar je skladno s citiranim petim odstavkom 68. člena ZDavP-2, kjer je določeno, da se postopek za odmero davka po tem odstavku lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih petih let pred letom, v katerem je bil postopek uveden (2010). Davčni organ v skladu z navedenim torej ni kršil prepovedi retroaktivne uporabe zakona. Prijava premoženja pri tem ne igra vloge, kakršno ji pripisuje tožnik v tožbi. Glede na dovolj jasno zakonsko ureditev pa je brez potrebe tudi sklicevanje tožnika na namen zakona, kot enake pritožbene navedbe argumentirano zavrne že drugostopni organ (na 10. strani) v svoji odločbi.

V postopku ocene se materialna resnica ugotavlja do stopnje verjetnosti, kar po presoji sodišča ni neustrezno, saj se ocena opravi ravno zato, ker davčni zavezanec ni predložil oziroma zagotovil podatkov, ki so potrebni za obdavčenje. Ugotovitev davčne osnove z oceno je torej posledica opustitve dolžnega ravnanja s strani zavezanca za davek. Čim pa je tako, je povsem logična tudi citirana določba šestega odstavka 68. člena, po kateri je na zavezancu, da dokaže morebitno nižjo davčno osnovo od ocenjene, saj s tem zgolj izpolni dolžnost, ki jo ima po davčnem zakonu in ki je v tem, da davčnemu organu zagotovi resnične, pravilne in popolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davka (10. člen ZDavP-2). Dokazni standard (prepričanja), ki se je v konkretnem primeru upošteval pri presoji tožnikovih navedb in dokazov, torej ni v nasprotju z veljavnimi predpisi in je poleg tega utemeljen po vsebini, zato sodišče tožbene ugovore v tej zvezi v celoti zavrača.

V skladu s 77. členom ZDavP-2 dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi, če je glede na okoliščine primera dokazni predlog ustrezen in primeren ter ustrezno substanciran. Davčni organ mora zato preveriti trditve in dokaze, ki jih zavezanec predloži v postopku ter nanje obrazloženo odgovoriti, kar pa ne pomeni, kot zmotno meni tožnik v tožbi, da mora po uradni dolžnosti sam iskati tudi za zavezanca ugodna dejstva, saj je, kot že rečeno, dokazno breme glede tega na zavezancu (šesti odstavek 68. člena ZDavP-2).

Do stopnje verjetnosti in s tem na ustrezen način se je ugotavljala materialna resnica tudi v konkretnem primeru. Medtem ko tožnik s svojimi navedbami in predloženimi dokazi, ki jih uveljavlja v tožbi, tudi po presoji sodišča, enako kot menita oba davčna organa, ne prepriča in s tem ne zadosti predpisanemu dokaznemu bremenu.

V zvezi s stanjem tožnikovega premoženja na dan 1. 1. 2005 je sporen obstoj gotovine v znesku 900 000,00 EUR, ki ga tožnik zatrjuje ves čas (davčnega in sodnega) postopka. Kot sledi iz izpodbijane odločbe (na 15. strani) ter iz listin, ki so v spisih, je bil tožnik s strani davčnega organa prve stopnje izrecno pozvan, da za obstoj gotovine predloži dokazila (o izplačevalcih, načinih prenosa in hrambi). Razvidno je tudi, da tožnik, čeprav je dokazno breme na njegovi strani, ves čas postopka ni predložil nobenih dokazil niti podatkov, na podlagi katerih bi davčni organ lahko njegove trditve preveril. Zgolj zatrjevanje, da je gotovino imel in sklicevanje na pretekle zaposlitve, ki so bile sicer nedvomno zelo donosne, pa kot dokaz o obstoju gotovine (že) na presečni dan tudi po presoji sodišča, enako kot sta zavzela stališče oba davčna organa, ne zadošča. Z ozirom na izhodiščno neto vrednost premoženja, kakršna se ugotavlja v izpodbijani odločbi (1 019 872,85 EUR), pa tudi ne drži tožnikova trditev, da se mu s tem, ko se navedeni znesek gotovine ne prizna, šteje, da „od prej ni imel nobenega imetja“ oziroma, da se je „leta 2005 rodil“.

Listine, ki jih je tožnik predložil v zvezi z vračilom posojil, ki jih je dal F.F. in G.G., pa davčni organ tudi po presoji sodišča utemeljeno oceni kot nezadostne. (Večja) verjetnost, da je stanje takšno, kot ga zatrjuje tožnik, kot tisto, ki ga zagovarja tožena stranka, namreč za upoštevanje tožnikovih trditev o tem, da je bila v plačilu zneska 477.689,24 EUR, ki ga je prejel od g. H.H., vključena tudi obveznost iz obeh posojilnih pogodb v znesku 45.000,00 EUR in 292.104,82 EUR, in ki morajo biti, kot je že navedeno, dokazane, ne zadošča. Predvsem manjkajo podatki iz poslovnih knjig družbe I. kot pravnega naslednika družbe B. d.o.o., ki naj bi izkazovala obveznost do tožnika. Tožnik sicer ni bil poslovno in kapitalsko povezan z družbo B. d.o.o., je pa bil z njo kot družbenik in direktor nesporno povezan njegov sin. To pa po presoji sodišča pomeni, da bi tožnik (glede na svoje dokazno breme) ne le moral temveč z ozirom na sinov položaj tudi mogel pridobiti podatke iz poslovnih knjig družbe I. ter na ta način (z verodostojnimi listinami) dokazati svoje trditve. Predvsem pa tožnik glede na svoje dokazno breme ne more uspešno očitati davčnemu organu, da ni pridobil ustrezne dokumentacije od družbe I., in še manj, da davčni organ ni predložil nasprotnih dokazov. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na vprašanje verodostojnosti listin, pa sodišče dodaja, da overitev podpisov na posojilnih pogodbah sicer res ni predpisana. Res je tudi, da overitev ne dokazuje resnične vsebine listine. Izkazuje pa pristnost listine in s tem verodostojnost sklenjenih posojilnih pogodb, v katero je davčni organ z ozirom na način, na kakršen so bile posojilne pogodbe sestavljene, po presoji sodišča utemeljeno podvomil.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

02.02.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2833/2017-10
• UPRS sodba I U 209/2016
• UPRS sodba I U 1350/2013