UPRS sodba I U 1564/2013

Jedro

Predložena posojilna pogodba ni verodostojen in zadosten dokaz o tem, da gre pri zneskih, izplačanih z računa družbe A. d.o.o., za posojilo po predloženi pogodbi. Čim pa je tako, je izpodbijana odločitev, ki med obdavčljive dohodke vključuje tudi prejemke v znesku 38.447,00 EUR, pravilna in skladna s predpisi, na katere se pravilno sklicuje že prvostopni davčni organ v izpodbijani odločbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo v zadevi obnove odmere dohodnine tožnici za leto 2011 odločbo o odmeri dohodnine št. 06 04016 z dne 31. 5. 2012 odpravil in ji odmeril dohodnino v znesku 19.127,47 EUR ter naložil v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 13.765,66 EUR, ki ob upoštevanju vrnjenega zneska 789,71 EUR znaša 6.151,52 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je Davčni urad Ljubljana pri zavezancu za davek A. d.o.o. iz ... opravil davčni inšpekcijski nadzor za obdobje od 1. 8. 2008 do 31. 12. 2011 ter pri tem zapisniško ugotovil, da so bila tožnici v letu 2011 s transakcijskega računa družbe nakazana denarna sredstva v skupni višini 38.447,00 EUR. Za upravičenost opravljenih nakazil v postopku inšpiciranja ni bila predložena nobena dokumentacija. Zato je davčni organ štel opravljena nakazila za druge dohodke tožnice ter pravni osebi naložil plačilo davka od drugih dohodkov od davčne osnove 38.447,00 EUR po stopnji 25% v znesku 9.611,75 EUR. Ker ti podatki niso bili zajeti v odločbi o odmeri dohodnine tožnici, je to razlog za obnovo odmere dohodnine, ki se ji na podlagi določb Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), na katere se davčni organ sklicuje v nadaljevanju, odmeri in naloži v plačilo tako, kot je razvidno iz izreka.

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Po presoji organa druge stopnje so bila nova dejstva in novi dokazi kot obnovitveni razlog iz 89. člena ZDavP-2 v konkretnem primeru dovolj utemeljeno izkazani in uvedba obnove zato upravičena, saj so bili naknadno, že po dokončnosti odmerne odločbe, pri pravni osebi A. d.o.o. za tožnico ugotovljeni višji prejemki, kot so bili ugotovljeni pri prvotni odmeri, datum sestavitve zapisnika pa pravilno upoštevan kot dan, ko je začel teči subjektivni rok iz 89. člena ZDavP-2 za uvedbo obnove postopka. Pravilno je po presoji organa druge stopnje ugotovljeno tudi, da so bila tožnici s transakcijskega računa pravne osebe A. d.o.o. nakazana denarna sredstva, pri katerih ni razviden namen nakazila in za katera, čeprav so se izvajala skoraj dnevno, davčnemu organu niso bila predložena nikakršna pojasnila ali dokazila. Tožnica prejemke utemeljuje s posojilno pogodbo, sklenjeno med družbo A. d.o.o. in njeno desetletno hčerko B.B., po kateri družba daje dolgoročni kredit hčerki v skupnem znesku 45.250,00 EUR za dobo šestih let, ki pa po presoji organa druge stopnje ne prepriča, oziroma ne izkazuje zatrjevanega posojila. V poslovnih knjigah pravne osebe namreč izplačila niso knjižena kot posojilo in v zvezi s posojilom tudi ne obstaja tudi nobena druga dokumentacija. Zato je šteti predloženo posojilno pogodbo za neverodostojno, še zlasti, ker ne obstaja nobena logična razlaga glede namena njene sklenitve med trgovskim podjetjem, ki se ne ukvarja s posojili in mladoletno osebo. Da je pogodba fiktivna, je mogoče zaključiti tudi na podlagi dejstva, da je bilo posojilo nakazano v številnih manjših zneskih in da so bili zneski nakazani na račun tožnice, ki z družbo ni povezana niti lastniško niti poslovno, kar vse utrjuje davčni organ v prepričanju, da tožnica ni prejela posojila, ki bi ga morala vrniti, temveč da gre za izplačilo drugih dohodkov iz 6. točke 18. člena ZDoh-2, ki so obdavčeni.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja, da je v postopku obnove davčnemu organu posredovala listine, ki jih davčni organ neupravičeno ni upošteval. Posredovala je posojilno pogodbo, sklenjeno med družbo A. d.o.o. in hčerko. Posredovala je tudi podatke o bančnem računu mld. hčerke ter overjeno izjavo C.C., da je denar vrnjen in posojilo poplačano. Za inšpekcijski nadzor pri družbi A. d.o.o. tožnica ni vedela in tudi ne, da je računovodkinja nakazovala posojilo na ime tožnice - in ne na osebni račun tožnice, kot trdi davčni organ. Prav tako je bil napačno naveden namen transakcij, kar pa ni krivda tožnice. Če bi tožnica vedela za inšpekcijski nadzor, bi davčnemu organu že takrat posredovala ustrezne listine in bi ne prišlo do sedanje situacije. Tožnica se tudi ne strinja z ugotovitvijo davčnega organa, da ne obstaja logična razlaga za sklenitev posojilne pogodbe z njeno mld. hčerko. Dokaz o tem je tožba, ki jo je vložil tožničin oče zoper tožnico in njeno hčerko ter okoliščine v zvezi s tem pravdnim postopkom, v katerem se je dolg mld. hčerke do tožnika poplačal tako, da je hčerka najela posojilo. Tožnica kot njena mati namreč zaradi izvršb ni bila kreditno sposobna in zato ni dobila bančnega kredita. Po dogovoru z direktorjem D.D. ji je posojilo odobrila družba A. d.o.o., s tem da ga je nakazala v več manjših zneskih. Posojilo je tožnica v celoti vrnila dne 20. 2. 2012, kar dokazuje že omenjena izjava C.C., in sicer po tem, ko tožničin oče glede višine dolga ni popustil in ko se je zaradi poplačila dolga prodala nepremičnina na dražbi. Glede listin, ki so bile priložene pritožbi, tožnica pojasni, da so bile poslane pomotoma in da se niso nanašale na dohodnino za leto 2011. To pa zaradi njenega bolezenskega stanja (bipolarne motnje), ki se ji občasno poslabša, tako da ni zmožna jasne presoje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Ponovno navaja, da tožnica ni uspela dokazati, da je prejela posojilo od družbe A. d.o.o., v inšpekcijskem postopku pri pravni osebi pa tudi niso bila predložena nikakršna dokazila, iz katerih bi bil razviden namen in vsebina nakazil na račun tožnice. Zato je naknadno predložena dokazila šteti za brezpredmetna. Dejstvo, da ima tožnica dolg do očeta (E.E.) in da bi za poplačilo dolga verjetno morala najeti kredit, pa na odločitev ne vpliva.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo ter vztraja pri tožbenih navedbah in predlogih. Meni, da je že s predloženo posojilno pogodbo dokazala namen nakazil. Dodatno pa to dokazuje z notarsko overjeno listino in na podlagi izjave direktorja družbe A. d.o.o. D.D. o tem, da je posojilo poplačano v celoti. Dokazala pa je tudi, da je bil namen najetja posojila upravičen, in sicer z navedbami in listinami, ki se nanašajo na dolg, ki ga imata s hčerko do tožničinega očeta E.E. Skratka, tožeča stranka se s tem denarjem ni okoristila niti ni obogatela sama ali njen bližnji sorodnik, temveč ga je vrnila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni spora o tem, da so bila tožnici v letu 2011 s transakcijskega računa družbe A. d.o.o. nakazana denarna sredstva v skupni višini 38.447,00 EUR. Spora tudi ni o tem, da namen nakazil iz poslovnih knjig družbe ni razviden, oziroma da davčnemu organu pri inšpekcijskem nadzoru pri omenjeni družbi niso bila predložena nobena pojasnila ali dokazila v zvezi z namenom in vsebino opravljenih izplačil. Iz zapisnika o inšpekcijskem nadzoru je razvidno, da je davčni organ zahtevek za predložitev podatkov v skladu s 41. členom ZDavP-2 posredoval tudi tožnici in da se je le-ta sodelovanju v inšpekcijskem postopku izmikala. Tožbena trditev, da bi tožnica davčnemu organu že v postopku inšpiciranja pri družbi A. d.o.o. posredovala ustrezne listine, če bi vedela za nadzor, so torej v nasprotju s podatki spisov in jih zato ni mogoče upoštevati. V nasprotju s spisi je tudi tožbena navedba, da je tožnica overjeno izjavo C.C. o tem, da je denar vrnjen družbi in posojilo poplačano, posredovala že v davčnem postopku. Omenjeno izjavo in druge listine, s katerimi dokazuje vračilo posojila, je posredovala šele v postopku s tožbo in jih je zato šteti za nedopustno tožbeno novoto, saj gre za listine, ki so bile sestavljene pred izdajo izpodbijane odločbe in zato ni videti razloga za to, da bi jih tožnica ne mogla predložiti že v davčnem postopku. Kot dokazilo za tožbeno trditev, da pri nakazanih denarnih zneskih ne gre za (druge) dohodke tožnice, torej ostaja zgolj predložena posojilna pogodba (za znesek 45.250,00 EUR), ki pa je tudi po presoji sodišča, enako oziroma iz istih razlogov, kot jih navaja že drugostopni organ v svoji odločbi, ni mogoče šteti za verodostojen in hkrati zadosten dokaz o tem, da gre pri zneskih, izplačanih z računa družbe A. d.o.o. za posojilo po predloženi pogodbi. Čim pa je tako, je izpodbijana odločitev, ki med obdavčljive dohodke vključuje tudi prejemke v znesku 38.447,00 EUR, pravilna in skladna s predpisi, na katere se pravilno sklicuje že prvostopni davčni organ v izpodbijani odločbi. Tožnica ugovorov zoper odmero kot takšno nima. Sodišče pa samo nepravilnosti v tem pogledu tudi ni našlo.

Zato je sledilo predlogu tožene stranke v odgovoru na tožbo in tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločilo v zadevi na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

02.02.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1566/2015
• UPRS sodba I U 2019/2014
• sodba IV U 77/2012