UPRS sklep II U 269/2013

Jedro

Tožbeni predlog, v mejah katerega sodišče presoja zakonitost upravnega akta, in na podlagi katerega tožeča stranka utemeljuje predlog za izdajo dopolnilne sodbe, ni tožbeni zahtevek v smislu prvega odstavka 180. člena ZPP, o katerem odloča sodišče samo v sporu polne jurisdikcije oziroma pri odločanju o adhezijskem zahtevku, in glede katerega je mogoče predlagati dopolnilno sodbo po 325. členu ZPP. Zato določbe ZPP o dopolnilni sodbi glede na naravo odločanja v upravnem sporu o presoji zakonitosti upravnega akta ni mogoče primerno uporabiti v tem upravnem sporu.

Izrek

Predlogu za izdajo dopolnilne sodbe glede stroškov postopka se ugodi. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega pritožbenega postopka v višini 726,90 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. V ostalem se predlog za izdajo dopolnilne sodbe zavrže.

Obrazložitev

Upravno sodišče RS, Oddelek v Mariboru je dne 13. 11. 2014 prejelo predlog tožeče stranke za izdajo dopolnilne sodbe z obrazložitvijo, da sodišče ob izdaji sodbe II U 269/2013 z dne 8.10.2014 ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, postavljenem v pripravljalnem spisu z dne 7. 8. 2013 in o priglašenih stroških pritožbenega upravnega postopka. Zatrjuje, da z odločitvijo sodišča ni bilo odločeno o tem, da tožeča stranka v relevantnem obdobju (od decembra 2010 do vključno julija 2011) ni zavezanka za plačilo prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov. Zato zahteva, da sodišče o preostanku njenega zahtevka odloči z dopolnilno sodbo. Ker je s tožbo priglasila tudi povračilo stroškov upravnega postopka, pričakuje, da sodišče odloči še stroških upravnega postopka.

Predlog za izdajo dopolnilne sodbe glede stroškov pritožbenega upravnega postopka je utemeljen.

Sodišče ugotavlja, da je s sodbo II U 269/2013 z dne 8.10.2014 ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo izpodbijano odločbo Sklada Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov št. ODL-5680727000-2012-1/621 z dne 18.7.2012. Ob tem pa je odločilo le o stroških upravnega spora, ni pa odločilo o stroških pritožbenega upravnega postopka, ki jih je tožeča stranka uveljavljala tako v upravni pritožbi kot v tožbi. Ker je postopek v tej zadevi končan, saj sodišče zadeve ni vrnilo v ponovno odločanje upravnemu organu, mora sodišče odločiti tudi o stroških pritožbenega upravnega postopka.

Stroški pritožbenega upravnega postopka temeljijo na drugem odstavku 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, na podlagi katerega gredo stroški, če se je postopek začel po uradni dolžnosti in se je končal za stranko ugodno, v breme organa, razen osebnih stroškov stranke. Na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (tar. št. 2200 in 2202) je treba tožeči stranki glede na vrednost spornega predmeta (13.757,59 EUR) priznati 587,20 EUR nagrade za pravno sredstvo (količnik 1,6 po tabeli iz 12. člena tega zakona) in 110,10 EUR nagrade za končno poročilo stranki (količnik 0,3 po tabeli iz 12. člena tega zakona), 9,60 EUR za izdatke za tiskanje in fotokopiranje (tar. št. 6000), pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih storitev (tar. št. 6002) ter DDV od nagrade in izdatkov. Tožena stranka je tako dolžna v 15 dneh od vročitve tega sklepa tožeči stranki povrniti 726,90 EUR z DDV stroškov pritožbenega upravnega postopka.

Sodišče je dopolnilni sklep izdalo na podlagi 325. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-) primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom.

Predlog za izdajo dopolnilne sodbe glede odločanja o preostanku tožbenega zahtevka ni dovoljen.

Po določbi prvega odstavku 325. člena ZPP, ki ureja institut dopolnilne sodbe, lahko stranka v primeru, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sobo, ali če ni odločilo o delu zahtevka, v 15 dneh od prejema sodbe predlaga sodišču, naj se sodba dopolni. Ker ZUS-1 posebne določbe o dopolnilni sodbi nima, se glede na določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 določbe 325. člena ZPP v upravnem sporu uporabljajo primerno. Primerna uporaba določb ZPP pomeni razlago, ki upošteva naravo upravnega spora in načelne razlike med upravnim sporom in pravdnim postopkom.

V upravnem sporu sodišče po izrecni zakonski določbi (prvi odstavek 40. člena ZUS-1) presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga in je glede na določbe drugega odstavka 40. člena ZUS-1 vezano na tožbeni zahtevek samo v primerih iz drugega odstavka 30. člena ZUS-1, to je v primerih, ko se s tožbo zahteva odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi (spor polne jurisdikcije v smislu 65. člena ZUS-1) oziroma ko se s tožbo zahteva odločitev o vrnitvi stvari ali odškodnina (odločanje o adhezijskem zahtevku v smislu 67. člena ZUS-1). Pravilo o vezanosti sodišča na tožbeni zahtevek pa ZUS-1 niti v določbah 40. člena niti v drugih določbah ne določa za primere, ko sodišče v upravnem sporu odloča oziroma presoja zakonitost izpodbijanega upravnega akta. Medtem ko v pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), je institut dopolnilne sodbe vezan na neodločitev o posameznem tožbenem zahtevku.

V obravnavanem primeru sodišče ni odločalo niti v sporu polne jurisdikcije niti o adhezijskem zahtevku, temveč je v mejah tožbenega predloga (postavljenega z izpodbojno tožbo kot pravnim sredstvom zoper odločitev uprave) presojalo zakonitost izpodbijanega upravnega akta. Ker je ugotovilo, da je tožeča stranka svojo obveznost glede zaposlovanja invalidov v obravnavanem obdobju izpolnila, tožena stranka ni imela podlage za uvedbo postopka in izdajo izpodbijane odločbe, zato je izpodbijani akt odpravilo in zadeve ni vračalo toženi stranki v ponoven postopek. Tožbeni predlog, v mejah katerega sodišče presoja zakonitost upravnega akta (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), in na podlagi katerega tožeča stranka utemeljuje predlog za izdajo dopolnilne sodbe, pa ni tožbeni zahtevek v smislu prvega odstavka 180. člena ZPP, o katerem odloča sodišče samo v sporu polne jurisdikcije oziroma pri odločanju o adhezijskem zahtevku, in glede katerega je mogoče predlagati dopolnilno sodbo po 325. členu ZPP. Zato določbe ZPP o dopolnilni sodbi (325. člen do 327. člen) glede na naravo odločanja v upravnem sporu o presoji zakonitosti upravnega akta ni mogoče primerno uporabiti v tem upravnem sporu (tako tudi Vrhovno sodišče v sklepih I Up 512/2013 in I Up 536/2013).

Glede na navedeno je zato sodišče predlog za izdajo dopolnilne sodbe v tem delu kot nedovoljen zavrglo (325. člen ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

26.01.2015

Podobni dokumenti:

• sklep I U 523/2011
• UPRS Sodba IV U 60/2020-26
• Sodba U 661/92