UPRS sodba II U 119/2014

Jedro

Olajšava za vzdrževane družinske člane je ugodnost, ki jo mora zavezanec posebej uveljavljati in to v rokih, ki jih določa ZDavP-2. Po prvem odstavku 271. člena navedenega zakona je to mogoče storiti še v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine oziroma v roku za pritožbo na odločbo o odmeri dohodnine, če gre za vložitev napovedi v skladu s šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je davčni organ tožniku odmeril dohodnino za leto 2011 v znesku 1.010,25 EUR ter odločil, da mora razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami v višini 180,34 EUR plačati v roku 30 dni. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik na podlagi samoprijave dne 8. 7. 2013 vložil napoved za odmero dohodnine za leto 2011. Davčni organ je tožniku v skladu z določbo 45. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2), ker prejema dohodke iz delovnega razmerja v tujini, priznal zmanjšanje davčne osnove za stroške prehrane med delom in stroške prevoza na delo v višini določeni z Uredbo o davčni obravnavni povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. Prav tako mu je na podlagi petega odstavka 113. člena ZDoh-2 zmanjšal davčno osnovo v višini 7.211,57 EUR, ker je čezmejni delovni migrant. Tožnik je v napovedi tudi uveljavljal odbitek davka, plačanega v tujini. V skladu z mednarodno pogodbo, ki jo ima Slovenija sklenjena z Avstrijo, se lahko zavezancu dovoli odbitek v tujini plačanega davka v znesku, ki je enak davku dohodka, plačanemu v tujini. V skladu z navedenim je bil tožniku od odmerjene dohodnine odštet znesek od tujih dohodkov plačanega davka v višini 829,91 EUR.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno. V zvezi z olajšavo za vzdrževana družinska člana navaja, da lahko zavezanec to posebno olajšavo uveljavlja tudi še v pritožbi, vendar ob pogoju, da je napoved vložil v skladu s šestim odstavkom 267. člena Zakona o davčne postopku (ZDavP-2), to je do 31. 7. tekočega leta za preteklo leto. V obravnavanem primeru pa je tožnik vložil napoved za odmero dohodnine šele 8. 7. 2013 (moral pa bi jo vložiti do 31. 7. 2012), zato mu posebne olajšave za vzdrževane družinske člane ni bilo mogoče več priznati. Po določbi 273. člena ZDavP-2 se kot odbitek tujega davka prizna le v tujini dejansko plačan davek, kar se ugotavlja na podlagi ustreznih dokazil tujega davčnega organa. Kot ustrezna dokazila se štejejo listine, izdane s strani davčnega organa tuje države, ali drug dokument, ki nedvoumno dokazuje plačilo davka izven Republike Slovenije. Iz odločbe avstrijskega davčnega organa je razvidno, da je bil tožniku odmerjen davek v znesku -98,23 EUR, ter da je bil upravičen do vračila celotnega davka, ki je bil zanj odveden med letom in sicer v znesku 829,91 EUR. Glede na navedeno je prvostopni organ sicer napačno ugotovil, da je tožnik v Avstriji plačal davek v znesku 829,91 EUR in ga upošteval kot odbitek, vendar tožena stranka v to ni posegla, saj bi s tem tožnik zaradi vložene pritožbe prišel v slabši položaj, kar pa je v nasprotju z 253. členom ZUP.

Tožnik v tožbi navaja, da je v letu 2013 od Davčnega urada Maribor prejel obvestilo, da kot oseba s stalnim prebivališčem v Sloveniji ter zavarovan pri tujem nosilcu zavarovanja in zaposlen pri tujem delodajalcu ni oddal napovedi za odmero dohodnine za leta 2007, 2008, 2009, 2010, 2011, 2012 in 2013. Hkrati ga je tudi pozval, da izkoristi institut samoprijave, pri čemer lahko uveljavlja olajšave, ki veljajo za rezidente Slovenije in odbitek tujega davka. Pojasnjuje, da se je v letu 1996 zaposlil v Avstriji, ves čas od tedaj dalje je rezident Republike Avstrije, saj je imel tam središče vseh svojih osebnih in ekonomskih interesov. Bil je tudi stalno prijavljen pri stricu v Grazu. Zaradi njegove smrti v letu 2012 se je odjavil iz naslova stalnega prebivanja v Avstriji. Del osebnih interesov pa je imel tudi v Sloveniji, kjer je leta 2002 kupil avto, 2001 se mu je rodil sin, leta 2009 pa se je tudi poročil. Kljub temu, da je bil v letih od 1996 do 2013 rezident Avstrije, ni ugovarjal navedbam Davčnega urada Maribor ter je izkoristil institut samoprijave. Pri tem pa mu ni bila priznana posebna davčna olajšava za dva otroka, čeprav ves čas plačuje preživnino za sina A.A., rojenega …, niti razlika do celotne posebne olajšave za sina B.B., rojenega …. Prav tako ugovarja višini priznanega plačanega davka v Avstriji, saj davčni organ ni upošteval celotnega odbitka davka, plačanega v tujini na podlagi akontacij v znesku 3.672,00 EUR, temveč samo davek v znesku 829,91 EUR. Navedeni znesek mu je avstrijski davčni organ dejansko vrnil. V njegovem primeru pa je sporno tudi rezidentstvo, saj ima v Sloveniji samo stalno prebivališče, je pa zaradi ekonomskih interesov rezident Avstrije, saj je tam tudi zavarovan, zaposlen in kot avstrijski davčni zavezanec je oddal vse napovedi dohodnine. Meni, da mu je kršeno načelo enakosti pred zakonom glede na v tujini izvajano središče ekonomskih interesov ter načelo sorazmernosti, saj ni nikjer navedeno, da se v primeru samoprijave posebne olajšave za družinske člane ne upoštevajo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožnik napoved za odmero dohodnine za leto 2011 oddal na podlagi samoprijave, ki jo je vložil dne 8. 7. 2013, torej po poteku roka, določenega v 267. členu ZDavP-2. Navedene okoliščine v tem postopku tudi niso sporne.

V skladu z določbo 267. člena ZDavP-2 davčni organ na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, najpozneje do 31. maja tekočega leta za davčnega zavezanca rezidenta opravi informativni izračun dohodnine, ki velja za njegovo napoved, če davčni zavezanec nanj v 15 dneh od vročitve ne vloži ugovora. Če davčnemu zavezancu informativni izračun dohodnine ni bil vročen do 15. junija tekočega leta za preteklo leto, mora do 31. julija vložiti napoved za odmero dohodnine.

Olajšava za vzdrževane družinske člane je ugodnost, ki jo mora zavezanec posebej uveljavljati in to v rokih, ki jih določa ZDavP-2. Po prvem odstavku 271. člena navedenega zakona je to mogoče storiti še v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine oziroma v roku za pritožbo na odločbo o odmeri dohodnine, če gre za vložitev napovedi v skladu s šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2. V obravnavnem primeru pa ne gre za situacijo iz navedene določbe drugega odstavka 271. člena v povezavi s šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2, saj gre za samoprijavo in s tem za napoved, vloženo po preteku navedenega roka. Tako uveljavljanje posebne olajšave ni več mogoče, saj je uveljavljanje le-te izrecno omejeno na rok določen v šestem odstavku 267. člena ZDavP-2. Navedeno pa ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom, ker v primeru samoprijave ne gre za enak dejanski položaj, kot v primeru iz šestega odstavka 267. člena ZDavP-2. V primeru samoprijave namreč gre za neprijavo dohodkov, torej iz razloga, ki je na strani zavezanca.

Po presoji sodišča je neutemeljen tudi tožbeni ugovor glede upoštevanja odbitka tujega davka. V skladu z določbo 273. člena ZDavP-2 lahko davčni zavezanec, ki je rezident, uveljavlja odbitek za ustrezni znesek plačanega davka v tujini od dohodkov, ki so vključeni v osnovo za dohodnino v Republiki Sloveniji. Kot ustrezna dokazila se štejejo listine, izdane s strani davčnega organa tuje države, ali drugi dokumenti, ki nedvoumno dokazujejo obstoj davčne obveznosti ali plačilo davka izven Republike Slovenije. V obravnavnem primeru pa je iz listin tujega davčnega organa razvidno, da je bil tožnik upravičen do vračila celotnega davka, ki je bil zanj odveden v Avstriji, navedena okoliščina pa tudi za tožnika ni sporna. Ker se pri odbitku davka upošteva le dejansko plačani davek v tujini (tožnik pa je bil v Avstriji upravičen do vračila davka), je neutemeljen ugovor, da ni bil upoštevan celotni odbitek davka, saj ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju do odbitka davka sploh ne bi bil upravičen. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da ni rezident Slovenije, oziroma, da je to samo na podlagi stalnega prebivališča v Sloveniji, ne pa zaradi središča svojih ekonomskih interesov. V skladu z določbo 6. člena Zakona o dohodnini se oseba šteje za rezidenta Slovenije, če izpolni katerega od kriterijev, navedenih v tem členu, med temi pa je tudi kriterij prijavljenega stalnega prebivališča v Sloveniji. Razen tega je tožnik sam v svoji izjavi z dne 1. 7. 2013 navedel, da je rezident Republike Slovenije.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit, zato je tožbo tožnika zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno. Pri tem se sklicuje tudi na razloge, ki jih je tožena stranka navedla v svoji odločbi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povračilo stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

26.01.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 676/2018-9
• UPRS Sodba III U 315/2018-7
• UPRS Sodba I U 1499/2017-10