UPRS sodba I U 1910/2013

Jedro

Odločitev, da se tožnici odhodki po obravnavanih računih davčno ne priznajo, je utemeljena v določbi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2. V skladu s SRS morajo biti vsi vpisi v poslovne knjige opravljeni na podlagi verodostojne knjigovodske listine. Ko gre za stroške materiala in storitev, se po izrecni zahtevi SRS 14.10 le-ti lahko pripoznajo le na podlagi listin, ki dokazujejo njihovo povezanost z gospodarskimi koristmi. Tožbena trditev, da davčni organ ugotovljeno neverodostojnost knjigovodskih listin utemelji zgolj s citiranjem relevantnih določb SRS, je neskladna z vsebino obrazložitve izpodbijane odločbe. V njej namreč davčni organ opiše in pravilno presodi vsebino knjigovodskih listin in vse dokumentacije, ki jo je v zvezi z zatrjevanimi poslovnimi dogodki predložila tožnica. Že (nesporna) ugotovitev, da so izdajatelji računov t.i. missing traderji, ki storitev niso opravili, zadošča za to, da se obravnavani računi opredelijo kot vsebinsko neverodostojni in da se tožnici na njihovi podlagi izkazani odhodki ne priznajo skladno z 12. in 29. členom ZDDPO-1.

Sodišče ne more slediti stališču, da bi davčni organ ob ugotovljenih neskladnostih in pomanjkljivostih predloženih listin moral dejstva, ki jih je tožnica zatrjevala v postopku, ugotavljati uradoma. Skladno z drugim odstavkom 76. člena ZDavP-2 mora za svoje trditve v davčnem postopku dokaze predložiti oziroma predlagati zavezanec. Na davčnem organu pa je odločitev o tem, ali se predlagani dokazi izvedejo, in presoja izvedenih dokazov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčni urad Celje je tožeči stranki v postopku inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost, davka od dohodkov pravnih oseb ter davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve, vse za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009, z izpodbijanim delom odločbe DT 0610-467/2010-10 (0407-06) z dne 27. 5. 2011 pod točko I.1 izreka dodatno odmeril in naložil v plačilo davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2009 v znesku 110.571,29 EUR in pripadajoče obresti v znesku 1.467,76 EUR.

Iz obrazložitve sledi, da se tožeči stranki v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2009 odhodki zmanjšajo za davčno nepriznane odhodke v skupnem znesku 526.530,00 EUR iz naslova prejetih računov dobaviteljev A. d.o.o. (št. 14/2009 z dne 10. 11. 2009, št. 16/2009 z dne 14. 11. 2009, št. 17/2009 z dne 18. 11. 2009, št. 18/2009 z dne 2. 12. 2009 in št. 20/2009 z dne 29. 12. 2009), B. d.o.o. (št. 80/2009, 90/2009 in 92/2009) in C. d.o.o.(št. 120/2009 in 126/2009). Davčni organ na podlagi dejstev, ki jih je ugotovil na podlagi razpoložljive dokumentacije, izjav prič in ugotovitev v postopkih nadzora pri izdajateljicah računov ugotavlja, da prejeti računi niso posledica opravljanja dejavnosti navedenih družb, ker le-te storitev niso opravile. Posledično to pomeni, da so prejeti računi neverodostojne listine v smislu SRS 21 in ne predstavljajo podlage za priznavanje davčno priznanih odhodkov. Evidentirani odhodki tudi niso pogoj za opravljanje dejavnosti po 29. členu Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2), ker niso niti neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti niti posledica opravljanja dejavnosti.

Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-16-166/2011-2 pritožbo tožnika zoper izpodbijano točko I.1 izreka kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. Toži iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s predlogom, da sodišče izpodbijano 1. točko izreka odločbe odpravi ter zadevo v tem obsegu vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri tem poudarja, da je davčni organ pravilno ugotovil relevantna dejstva, vendar napravil napačen sklep o dejanskem stanju, kar je vodilo v napačen zaključek, da tožeča stranka na podlagi prejetih faktur od svojih dobaviteljev ni upravičena do priznanja odhodkov (in uveljavljanja vstopnega DDV).

Razlogi, s katerimi davčni organ prejete fakture utemelji kot neverodostojne v smislu določb SRS, so po mnenju tožeče stranke nerazumni. Obrazložitev v tem delu ne ustreza zahtevam 214. člena ZUP, ker davčni organ zgolj citira določbe SRS, ne pojasni pa razlogov, ki bi glede na ugotovljeno dejansko stanje lahko privedlo do takega zaključka. Ta je tudi prenagljen, ker je davčni organ brez izvedbe ugotovitvenega postopka ugotovil neskladnost predložene dokumentacije s potnimi nalogi, pri čemer iz odločbe ni mogoče razbrati niti tega, kateri od podatkov naj bi bili napačni. Nesmiselna je tudi navedba glede specifikacij opravljenih storitev, saj davčni organ ni upošteval možnosti, da bi se pri zapisu datuma specifikacij lahko pojavile napake. Zato bi davčni organ moral dejansko stanje dodatno raziskati in v ta namen zaslišati vsaj tožečo stranko. Napačne in neutemeljene so tudi navedbe davčnega organa, ki se nanašajo na termine, v katerih so se izvajali sestanki med tožečo stranko in koordinatorjem po pogodbi z družbo A. d.o.o. Tudi v tem delu davčni organ dejanskega stanja ni raziskal, temveč je zgolj na podlagi izkustev zaključil, da termini ne ustrezajo, bodisi zaradi zgodnjih ur bodisi zaradi trajanja teh sestankov. Zaključki so zmotni in ne upoštevajo, da je dejavnost tožeče stranke specifična, delo njenega zakonitega zastopnika pa se začenja običajno ob pol šestih zjutraj in traja do 18. ali 19. ure. Za ugotovitev popolnega dejanskega stanja bi davčni organ moral izvesti relevantne dokaze, kot je na primer zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki bi lahko izpovedal o okoliščinah predmetnih koordinacijskih sestankov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakoni, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev utemelji davčni organ prve stopnje, in z razlogi, s katerimi zavrnitev pritožbe utemelji pritožbeni organ. Nanje se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje in jih ne ponavlja. Ker so tožbene navedbe in ugovori vsebinsko enaki tistim, ki jih je tožeča stranka uveljavljala že v pritožbenem postopku, sodišče le še dodaja:

Odločitev, da se tožeči stranki odhodki po obravnavanih prejetih računih davčno ne priznajo, je utemeljena že v določbi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2, po katerem se, če ta zakon ne določa drugače, za ugotavljanje dobička priznajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida in prikazuje prihodke, odhodke in poslovni izid, na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi računovodskimi standardi. Kot pravilno poudari že tožena stranka, morajo biti v skladu s SRS 22 vsi vpisi v poslovne knjige opravljeni na podlagi verodostojne knjigovodske listine. Ta je v SRS 21 opredeljena kot pisno pričevanje o nastanku poslovnega dogodka ter služi kot podlaga za vnašanje knjigovodskih podatkov v poslovne knjige in kontroliranje poslovnega dogodka, ki ga izpričuje. Knjigovodska listina je verodostojna, če lahko na njeni podlagi strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnem dogodku, popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov. Če narave in obsega poslovnega dogodka ni mogoče spoznati popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov, gre za neverodostojno listino, vpis v poslovne knjige na njeni podlagi pa je v nasprotju s SRS. Ko gre za stroške (materiala in) storitev, pa se po izrecni zahtevi SRS 14.10 le-ti lahko pripoznajo le na podlagi listin, ki dokazujejo njihovo povezanost z gospodarskimi koristmi.

Tožbena trditev, da davčni organ ugotovljeno neverodostojnost knjigovodskih listin utemelji zgolj s citiranjem relevantnih določb SRS, je z vsebino obrazložitve izpodbijane odločbe neskladna. V njej namreč davčni organ opiše in po presoji sodišča pravilno presodi vsebino knjigovodskih listin in vse dokumentacije, ki jo je v zvezi z zatrjevanimi poslovnimi dogodki predložila tožeča stranka. Že na podlagi (nesporne) ugotovitve, da so izdajatelji računov t.i. missing traderji, ki storitev, glede na v zapisniku in izpodbijani odločbi izčrpno navedene ugotovitve, niso opravile, po presoji sodišča zadošča za to, da se obravnavani računi opredelijo kot (vsebinsko) neverodostojni in da se tožeči stranki na njihovi podlagi izkazani odhodki ne priznajo skladno z 12. in 29. členom ZDDPO-1.

Zatrjevana kršitev 214. člena ZUP torej ni podana, slediti pa tudi ni stališču tožeče stranke, da bi davčni organ ob ugotovljenih neskladnostih in pomanjkljivostih predloženih listin, moral dejstva, ki jih je v postopku zatrjevala tožeča stranka, ugotavljati uradoma. Skladno z drugim odstavkom 76. člena ZDavP-2 mora za svoje trditve v davčnem postopku dokaze predložiti (oziroma predlagati) zavezanec. Na davčnem organu pa je odločitev o tem, ali se predlagani dokazi izvedejo in presoja izvedenih dokazov.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker so pravnorelevantna dejstva med strankama nesporna, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

19.01.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1793/2013
• sklep in sodba I U 465/2010
• UPRS sodba I U 718/2015