UPRS sodba I U 1383/2014

Jedro

V upravnem sporu ostaja sporen znesek v tujini plačanega davka od dohodkov, ki so vključeni v osnovo za dohodnino, torej priznani znesek odbitka dohodnine. Sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje v delu, ki se nanaša na višino davčne osnove, od katere je bil plačan davek na Hrvaškem, v postopku ostalo nerazjasnjeno. Razlogi izpodbijane odločbe so v tem delu bistveno pomanjkljivi. Do navedb tožnika v postopku, ki ga je v zvezi z vloženo pritožbo vodil organ prve stopnje, in obrazca IP, ki ga je v tej fazi postopka predložil tožnik in z njim dokazoval, da dohodek po vsebini predstavlja davčno osnovo (dohodek, ki obveznih prispevkov za socialno varnost ne vključuje), od katere je bil plačan davek v tujini, se tudi pritožbeni organ ni izrekel.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana št. DT 07-04274-0 z dne 26. 8. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku za leto 2011 odmeril dohodnino v znesku 43.266,43 EUR in mu naložil, da v roku 30 dni plača razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami, ki znaša 10.040,15 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je dohodnina odmerjena na podlagi podatkov davčnega organa in podatkov, s katerimi je tožnik v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine uveljavljal odbitek davka, plačanega v tujini.

Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-01-617/2013 z dne 10. 7. 2014 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. V svojih razlogih ugotavlja, da je bil tožnik v letu 2011 rezident Republike Slovenije, zaposlen pri podjetju A. d.o.o., ki ga je napotilo na delo na Hrvaško. Tožnik je v dopolnitvi informativnega izračuna dohodnine za leto 2011 uveljavljal upoštevanje tujega davka, plačanega od dohodka iz plače, prejete na Hrvaškem. Na tej podlagi mu je bila dohodnina odmerjena na podlagi Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), ki je veljal za odmerno leto 2011 in ob upoštevanju določil Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja (v nadaljevanju Sporazum), po katerem se plača, ki jo je tožnik prejel za delo na Hrvaškem, lahko obdavči v obeh državah, glede na prvi odstavek 23. člena Sporazuma pa je v tem primeru Slovenija dolžna zagotoviti odpravo dvojne obdavčitve istovrstnega dohodka tako, da dovoli kot odbitek od davka od predmetnega dohodka znesek, ki je enak davku od dohodka, plačanega na Hrvaškem. Ob tem pa je določena omejitev, da odbitek ne sme presegati tistega dela davka na dohodek, ki je bil izračunan pred odbitkom in ki se nanaša na dohodek, ki je obdavčljiv na Hrvaškem.

Po ugotovitvah pritožbenega organa v zadevi ni spora, da je tožnik od slovenskega delodajalca prejel 146.231,20 EUR dohodka iz plače in da mu je (glede na vsebino ugovora) 115.325,26 EUR izplačano za delo na Hrvaškem, in dohodek iz naslova bonitet v znesku 5.328,59 EUR, obračunanih pa je bilo tudi 33.306,84 EUR prispevkov za socialno varnost, ki se pri ugotovitvi davčne osnove od dohodka za delo na Hrvaškem upoštevajo v znesku 25.299,01 EUR. Glede na letno davčno osnovo vseh dohodkov, ki znaša 118.252,95 EUR, predstavlja delež tujega dohodka (davčna osnova tega dohodka je 90.026,25 EUR, kar je znesek bruto plače 115.325,26 EUR, zmanjšan za 25.299,01 EUR prispevkov za socialno varnost) 76,13 % celotne davčne osnove vseh dohodkov. Glede na delež tujega dohodka znaša delež dohodnine v Sloveniji, ki odpade na tuji dohodek 32.938,83 EUR (76,13% X 43.266,43 EUR odmerjene dohodnine na letni ravni od vseh dohodkov). Ker je navedeni znesek nižji od zneska v tujini plačanega davka (49.132,01 EUR), je bilo skladno z omejitvijo iz 23. člena Sporazuma mogoče priznati odbitek tujega davka le v višini 32.936,83 EUR in torej toliko, kot je upoštevano v izpodbijani odločbi.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in predlaga njeno odpravo oziroma podrejeno odpravo in vrnitev zadeve v ponovni postopek, ter povrnitev stroškov postopka. Toži iz razlogov kršitve materialnega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V tožbi vztraja, da se dohodek, ki ga je prejel v letu 2011, nanaša izključno na delo, opravljeno na Hrvaškem, saj je bil celo leto 2011 napoten na delo na Hrvaško. To pomeni, da se celotni dohodek obdavči na Hrvaškem, pri čemer odbitek ne sme presegati zneska davka, ki bi bil plačan v Sloveniji. Ker v konkretnem primeru za leto 2011 davek, plačan na Hrvaškem, presega davčno obveznost v Sloveniji, doplačila dohodnine v Sloveniji za navedeno leto ni. Akontacija dohodnine, ki je bila plačana v Sloveniji (287,44 EUR) pa mu mora biti vrnjena.

Tožena stranka je tožniku pravilno odmerila dohodnino v višini 43.266,43 EUR. Davek, plačan na Hrvaškem znaša 49.644,93 EUR, kar navedeno dohodnino presega. Navedeno je razvidno iz potrdila o plačanem davku, izdanega s strani davčnega organa na Hrvaškem, kot tudi iz IP obrazca, na podlagi katerega se poroča dohodek zavezanca tudi na letni ravni davčnim organom na Hrvaškem. Davčna organa sta po navedenem napačno upoštevala, da del tožnikove plače v višini 30.905,94 EUR in celotna boniteta v znesku 5.328,58 EUR nista bila obdavčena na Hrvaškem. Ugotovitev je neobrazložena, navedeno pa tudi ne izhaja iz vsebine ugovora in ugovoru priloženih dokazil. Da je bil na Hrvaškem obdavčen celoten dohodek tožnika (plača, bonitete in regres), dokazujejo priloženi izračuni za mesečna izplačila in IP obrazec.

Za namene poročanja dohodka na Hrvaškem se enako kot v Sloveniji uporablja metoda obrutenja. Davčno osnovo predstavlja v obeh primerih bruto dohodek, zmanjšan za obvezne prispevke za socialno varnost in davčne olajšave.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih. V zvezi s tožbenimi navedbami zgolj dodatno pojasnjuje, da ni sporno, da se dohodki (iz naslova plače, bonitet in regresa za letni dopust), ki jih je v letu 2011 prejel tožnik, nanašajo na delo, ki ga je opravil na podlagi napotitve na delo na Hrvaško. Vendar to istočasno ne pomeni, da so se ti dohodki tudi v celoti obdavčili na Hrvaškem. Kot je razvidno iz ugovora na informativni izračun dohodnine, je tožnik na Hrvaškem plačani davek uveljavljal pri dohodku iz naslova plače (vir 1101), in sicer od zneska 115.325,26 EUR. Da je bil na Hrvaškem davek plačan le od tega zneska, izhaja tudi iz potrdila o davku, plačanem na Hrvaškem. Posledično Slovenija na podlagi Sporazuma ni dolžna priznati odbitka celotnega tujega davka, temveč le glede na del dohodkov, ki se je obdavčil na Hrvaškem. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Tudi v upravnem sporu ostaja sporen izključno znesek plačanega davka v tujini od dohodkov, ki so vključeni v osnovo za dohodnino, torej priznani znesek odbitka dohodnine. V tej zvezi o višini v tujini plačanega davka (49.132,01 EUR) ni spora. Sporna je vsebina dohodka (115.325,26 EUR), od katerega je bil po tožnikovih navedbah in potrdilu hrvaškega davčnega organa davek v navedeni višini obračunan in plačan.

Razlogi izpodbijane odločbe so v tem delu bistveno pomanjkljivi. Iz upravnih spisov pa sledi, da je prvostopni organ tožnika po izdaji odločbe pozval, da pojasni ali gre za bruto dohodek ali pa gre za dohodek, zmanjšan za prispevke, in prejel tožnikov odgovor, da gre po vsebini za bruto dohodek po zmanjšanju za socialne prispevke (ker so ti bili v celoti plačani v Sloveniji). Iz spisov nadalje sledi, da je davčni organ prve stopnje po prejemu pritožbe tožniku dodatno pojasnil izračun tujega davka pri odmeri dohodnine in pri tem dohodke, dosežene z delom na Hrvaškem, obravnaval kot bruto dohodek ter ga brez obrazložitve v nasprotju z navedbami tožnika upošteval kot davčno osnovo od tujih dohodkov po zmanjšanju za pripadajoče prispevke za socialno varnost v višini 25.299,01 EUR.

Z navedeno obrazložitvijo razloge odločitve v svojih razlogih dopolni davčni organ druge stopnje in enako kot davčni organ prve stopnje, dohodek, ki je razviden iz potrdila Hrvaškega davčnega organa, obravnava kot nesporno višino bruto dohodka, obdavčenega na Hrvaškem. Do drugačnih navedb tožnika v postopku, ki ga je v zvezi z vloženo pritožbo vodil organ prve stopnje in obrazca IP, ki ga je v tej fazi postopka predložil tožnik in z njim dokazoval, da dohodek po vsebini predstavlja davčno osnovo (dohodek, ki obveznih prispevkov za socialno varnost ne vključuje), od katere je bil plačan davek v tujini, se tako tudi pritožbeni organ ne izreče.

Ker je iz navedenih razlogov v postopku ostalo nerazjasnjeno dejansko stanje v delu, ki se nanaša na višino davčne osnove, od katere je bil plačan davek na Hrvaškem, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje v ponovni postopek, da po izvedenem ugotovitvenem postopku v zadevi ponovno odloči.

O stroških postopka je odločeno na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07,107/13), po katerem se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 15 EUR. Plačana sodna taksa se tožniku vrne uradoma na podlagi taksne tarife (opomba 6.1), ki je sestavni del Zakona o sodnih taksah.

Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 1. točke drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

19.01.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 100/2017-10
• UPRS sodba I U 1384/2014
• UPRS Sodba I U 2164/2018-9