UPRS sodba I U 273/2013

Jedro

Tožnik po ugotovljenem dejanskem stanju ni prejel obdavčljivih dohodkov od leta 1994 do septembra 2007, zato je bilo ugotovljeno razpolaganje s sredstvi za privatno potrošnjo, ki izvirajo iz prejemkov na osebni račun v znesku 726.965,53 EUR, utemeljeno upoštevano kot razlika sredstev, ki presegajo napovedane dohodke oziroma dohodke, od katerih je davek plačan.

Dokazovanje z listinami v cenitvenem postopku ni izključno, ima pa prednost že zaradi načela ekonomičnosti postopka, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev. Tudi predložene listine pa je seveda treba ocenjevati v smislu dokaznega postopka, tako kot druge eventualno predlagane dokaze. V primeru odsotnosti listinskih dokazov se lahko dejstva oziroma trditve dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, lahko tudi s pričami, če je glede na okoliščine primera ta dokazni predlog ustrezen in primeren ter ustrezno substanciran.

Davčni organ mora stranki postopka sicer omogočiti dokazovanje dejstev, ki ji gredo v prid, ni pa dolžan posebej pozivati stranke na predložitev konkretnih dokazov, ko je dokazno breme na strani zavezanca. Ko je dokazno breme prevaljeno na stranko postopka, mora ta že zaradi same prevalitve dokaznega bremena šteti, da je pozvana, da dokaže nasprotno.

Iz pregleda listin družbe D. izhaja, da v inšpiciranem obdobju na njen poslovni račun s strani tožnika ni bilo nakaznih nobenih sredstev kot posojilo niti kako drugače. Pogodbe o asignacijah niso izkazovale temelja, torej na kateri podlagi naj bi bil tožnik upnik družbe, prav tako tožnik ni dokazal denarnega toka, da bi posojilo kapitalsko in upravljavsko povezani družbi D. d.o.o. dejansko izplačal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2008 tožniku odmeril in naložil plačilo davka v znesku 393.901,88 EUR po stopnji 39,86 % od davčne osnove 988.213,93 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 9.486,94 EUR.

Prvostopni davčni organ je v davčno osnovo vštel pridobljena nakazila sredstev na osebni račun v višini 726.965,53 EUR, ki jih je tožnik porabil za pridobivanje premoženja v znesku 478.441,19 EUR (leasing osebnih vozil, leasing plovila, nakup garaž, vlaganja v nepremičnino na naslovu ...), v znesku 71.818,02 EUR za zavarovanje in plačila s kreditnimi karticami ter v znesku 176.706,32 EUR za plačilo z bančno kartico, gotovinske dvige in ostalo, ki jih je torej porabil za osebno potrošnjo ter pridobitev stanovanja po pogodbi št. 098/04 z dne 10. 2. 2005 v znesku 261.247,93 EUR. Verjetna davčna osnova je tako po ugotovitvah davčnega organa znesla za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2008 988.213,46 EUR, od katere se na podlagi določb petega odstavka 68. člena ZDavP-2 odmeri in naloži davek v znesku, ki je razviden iz izreka.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razlogov nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka.

V tožbi navaja, da bi moral davčni organ ugotoviti njegovo premoženje pred obdobjem 1. 1. 2005, torej na dan 31. 12. 2004. Tožnik trdi, da je tekom postopka navedel vse podatke o izvoru premoženja, vendar pa zaradi časovnega zamika več kot 10 let ne hrani več dokazil, tega pa mu zakon tudi ne nalaga. Davčni organ bi moral v primeru dvoma o izviru premoženja odločiti v korist tožnika, česar pa ni storil. Davčni organ je zlorabil svoj položaj, saj je pozival priče, ki so tožniku dale posojilo, naj dokažejo od kod izvira njihov denar, čeprav niso bile osebe v postopku. Nato pa so inšpektorice vse izjave prič samovoljno ocenile kot neresnične. Tožnik je pridobil izpiske iz svojega tekočega računa za obdobje, starejše od 10 let. Posloval je z zlatim računom, ki ga imajo samo tisti komitenti, ki so preko računa poslovali z večjimi zneski. Iz izpiskov računov je razvidno, da je tožnik nedvomno posloval z gotovino, ki jo je z računa sam dvignil ali polagal na sedežu poslovalnice banke ali na bankomatih ter tako pokrival stanje na računu. Velik del tožnikovih denarnih sredstev je izhajal tudi iz odškodninskih izplačil iz obdobja med letom 1987 do 1994, in sicer v zneskih 250.000,00 in 300.000,00 nemških mark. Davčni organ ni hotel preveriti omenjenih dejstev. Prav tako je davčni organ obdavčil vračilo realno izkazanega dolga in ga štel kot dohodek. Kot dohodek bi namreč lahko štel izplačane obresti na ta dolg, če bi bile pogodbeno dogovorjene in dejansko izplačane. Metodologija izračuna dodatnega davka je po tožnikovem mnenju napačna in ni skladna z uveljavljeno davčno prakso v razvitih evropskih gospodarstvih, saj davčni organ ni ločil med statično in dinamično metodo ugotavljanja davčne obveznosti. Kot že rečeno, ni bilo ugotovljeno premoženje davčnega zavezanca pred 1. 1. 2005, ki služi kot ničelna točka, od katere naprej je potrebno ugotoviti novo premoženje in nove dohodke in obdavčiti spremembo strukture sredstev, ne pa absolutnega povečanja vrednosti sredstev, do katerega dejansko ni prišlo.

Tožnik tudi opozarja, da so si dokazi med sabo enakovredni in da so listinski dokazi sicer po 76. členu ZDavP-2 preferirani, vendar pa dokazi druge vrste niso izključeni. V postopkih cenitve davčne osnove listinski dokazi po sami naravi stvari v večini primerov ne obstajajo, zato je po tožnikovem mnenju jasno, da mora davčni organ, če naj omogoči izpolnjevanje dokaznega bremena tožnikom, izvesti tiste dokaze, s katerimi želi zavezanec dokazati obstoj posameznega pravno relevantnega dejstva. Posamezni dokazi v postopku niso rangirani po njihovi vrednosti. Davčni organ bi moral biti zavezan načelu iskanja materialne resnice. Tožnik se ne strinja z zavrnitvijo zaslišanj posojilodajalcev A.A., B.B., C.C. idr. Ker davčni organ ni izvedel predlaganih dokazov, je po mnenju tožnika huje kršil ZDavP-2, ki davčnemu organu nalaga izvedbo dokazov, ki jih v svojo korist predlaga zavezanec. Nadaljnja kršitev, ki jo davčnemu organu očita tožnik je, da je preprosto le seštel dvige in pologe na njegovem računu. Potrebno bi bilo seštevati zgolj tiste zneske, ki predstavljajo dejansko porabo.

Davčni organ v odločbi ni upošteval pripomb davčnega zavezanca in se glede njih ni izrekel, kar predstavlja absolutno kršitev postopka. Tožniku so bile tudi kršene pravice, ki izhajajo iz Ustave. Sodna odločba mora biti obrazložena. Sodišče se mora seznaniti s strankinimi za odločitev relevantnimi navedbami in se do njih opredeliti, pritožbeno sodišče pa mora odgovoriti oziroma presoditi vse relevantne navedbe pritožbe. Vse te ustavne pravice so bile tožniku kršene. Davčnemu organu so bile tekom davčnega inšpekcijskega nadzora predloženi vsi potrebni dokazi in obrazložitve glede asignacijskih poslov, ki jih je tožnik sklepal s svojimi dobavitelji. Davčni organ ni natančno preučil listinskih dokumentov in ni ugotovil bistva asignacijskih pogodb. Tožnik je razpolagal s prejetimi računi od dobaviteljev ter z asignacijskimi pogodbami, ki so bile podpisane s strani vseh treh pogodbenih strank. Vsebina prejetih računov je bila predmet davčnega inšpekcijskega nadzora pri podjetjih D. d.o.o. in E. d.o.o. V nobenem od teh postopkov davčni organ ni zavzel stališča, da iz prejetih računov nista razvidna obseg oziroma vsebina poslovnega dogodka, zaradi česar bi bile knjigovodske listine neverodostojne. Vsa dokumentacija, ki jo je predložil tožnik, je torej verodostojna. Sodišču predlaga izvedbo glavne obravnave ter predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Podredno tožeča stranka dodaja, da bo na poziv sodišča dodatno priložila še izpis prometa na osebnem računu tožeče stranke za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2009, iz katerega je razvidno, da je tožnik posloval le z gotovino.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Glede zatrjevanega izsiljevanja davčnih inšpektoric tožena stranka pojasni, da se je ob prvi obravnavi vodil zapisnik, tožniku pa je bila dana možnost izjasniti se o vseh dejstvih in okoliščinah, kar je s svojim podpisom potrdil. Na prvi obravnavi mu je bilo, v povezavi s trošenjem sredstev v inšpiciranem obdobju, naloženo, da predloži dokazila o dohodkih, ki so bili obdavčeni oziroma od njih ni bilo potrebno plačati davka. V zapisniku z dne 15. 9. 2010 je popisana vsa dokumentacija, ki jo je predložil tožnik in tudi razlogi za neupoštevanje predloženih dokazil. Tožnik tudi ne pojasni, zakaj je davčni organ ves čas zavajal, saj ob prijavi premoženja na dan 15. 12. 2008 niti kasneje v postopku nikoli ni predložil dokazil oziroma podatkov o sredstvih na bančnem računu v Avstriji, iz katerega je plačeval gradnjo stanovanjske hiše na naslovu ... Tožnik še v tožbi ponavlja, da je prijavil na omenjeni dan vse svoje premoženje, kljub temu, da mu je bilo v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora dokazano, da ni dal resničnih podatkov o dohodkih iz Hrvaške, dobljenih preko bančnega računa v Nemčiji in sredstev iz Avstrije. Prav tako mu je bilo v postopku dokazano, za katere namene je potrošil prejeta sredstva na transakcijski račun. Pomembno pa je tudi dejstvo, da tožnik v prijavi premoženja na omenjeni dan ni navedel, da naj bi imel obveznosti v višini 1.169.000,00 EUR iz posojilnih razmerij. Sodišču predlaga naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik je 12. 12. 2013 vložil vlogo, ki jo je naslovil kot dopolnitev tožbe, z dodatnimi dokazi.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah petega odstavka 68. člena ZDavP-2, na katerih temelji odmera davka v konkretnem primeru, se v primeru, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe, se davek odmeri od razlike med vrednostjo premoženja, sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Postopek se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja. Po določbah šestega odstavka istega člena se verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova zniža, če zavezanec dokaže, da je nižja.

V postopku ocene se materialna resnica ugotavlja do stopnje verjetnosti. Zniža pa se ocenjena davčna osnova samo, če zavezanec dokaže, da je nižja, kar pomeni, da dokazno breme nosi zavezanec ter da je dokazni standard za presojo njegovih navedb in predloženih dokazov višji (prepričanje), kot sicer velja za oceno.

Iz dejanskega stanja zadeve, ugotovljenega v upravnem postopku, izhaja, da je tožnik kot edini družbenik vstopil v družbo D. d.o.o. že leta 1990, da se je leta 2004 zavezal tej družbi posoditi likvidna sredstva, kljub temu, da ni imel obdavčljivih dohodkov od 9. 11. 1994 do 1. 10. 2007, ali dohodkov, od katerih davka ni potrebno plačati, ter da tožnik v spornem obdobju na njen račun ni nakazal nobenih sredstev kot posojilo, niti kako drugače. Pogodbe o asignacijah, ki jih je sklenil s to družbo, so bile brez temelja, prav tako pa realizacija asignacije ni bila dokazana. Omenjena družba je na dan 31. 8. 2008 izkazovala obveznosti do tožnika v višini 384.852,14 EUR. Nadalje je tožnik s Prijavo premoženja na dan 15. 12. 2008 podal izjavo za denarna sredstva, ki naj bi mu bila posojena (1.169.000,00 EUR). Izjave ni bilo mogoče preizkusiti, ker posojena ali darovana sredstva niso bila nakazana na njegov bančni račun, tožnik na dan 15. 12. 2008 ni navedel nobene obveznosti iz teh posojil, prav tako pa osebe, ki naj bi posojila dale, niso imele nobene dokumentacije, da bi lahko pojasnile obstoj teh obligacijskih razmerij. Tožnik je pridobil tudi dve stanovanji na podlagi asignacijskih pogodb, ki ne vsebujejo dejanske podlage oziroma verodostojne listine, na katerih naj bi temeljil dolg tožnika do družbe D. Eno stanovanje je bilo kupljeno pred (ničelno točko) 1. 1. 2005, drugo pa 10. 2. 2005 v vrednosti 261.247,93 EUR. Vir sredstev prav tako ni bil dokazan. V spornem obdobju je imel tožnik nakazila na svoj bančni račun v višini najmanj 726.965,53 EUR, ki jih je porabil za pridobivanje premoženja v znesku 478.441,19 EUR in sicer leasing osebnih vozil Ferrari, BMW X5, leasing plovila, nakup petih garaž na ..., vlaganje v hišo na naslovu ...), v znesku 71.818,02 EUR za zavarovanja in plačila s kreditnimi karticami ter v znesku 176.706,32 EUR za plačila z bančno kartico, gotovinske dvige in ostalo, saj je na dan 15. 12. 2008 navedel le gotovino 8.000,00 EUR v domačem sefu. Tožnik ob prijavi premoženja ni navedel avstrijskega bančnega računa, obveznosti v zvezi z najemom plovil, računa na Hrvaškem.

Tožnik torej po ugotovljenem dejanskem stanju ni prejel obdavčljivih dohodkov od leta 1994 do septembra 2007, zato je bilo ugotovljeno razpolaganje s sredstvi za privatno potrošnjo, ki izvirajo iz prejemkov na osebni račun v znesku 726.965,53 EUR utemeljeno upoštevano kot razlika sredstev, ki presegajo napovedane dohodke oziroma dohodke, od katerih je davek plačan, v davčno osnovo pa mu je bila utemeljeno všteta tudi pridobitev stanovanja dne 10. 2. 2005 v vrednosti 261.247,93 EUR.

Materialna resnica se je ugotavljala do stopnje verjetnosti oziroma na ustrezen način, medtem ko tožnik s svojimi navedbami in predloženimi dokazi, ki jih uveljavlja v tožbi, tudi po presoji sodišča, enako kot menita oba davčna organa, ne prepriča in s tem ne zadosti predpisanemu dokaznemu bremenu. Tožnik je v obrazložitvi virov premoženja navedel, da je v spornem obdobju pridobil posojilo v znesku 1.169.000,00 EUR od mame B.B., sorodnikov F.F. ter sina G.G. ter od prijateljev C.C. in H.H. Vsem zatrjevanim posojilom je bilo skupno to, da so posojilodajalci podali izjavo v korist tožnika, nobeden od njih pa ni zmogel (niti verjetno) izkazati zadostne stopnje verjetnosti, da je bilo posojilo tožniku dejansko izvedeno. Omenjene osebe tudi po zahtevi davčnega organa o dokazu izvora sredstev le-teh organu niso zmogle posredovati. Tudi sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega organa, da tožnik ni dokazal, da je razpolagal s posojenimi sredstvi v višini 1.169.000,00 EUR, ki naj bi jih trošil v inšpiciranem obdobju, saj v svojem poročilu glede vrednosti njegovega premoženja, sredstev in obveznosti na dan 31. 12. 2008 ni navedel nobene obveznosti iz naslova teh posojil, iz izjav zatrjevanih posojilodajalcev pa izhaja, da bodo posojila vrnjena na odpoklic.

Sodišče zavrača tožnikove ugovore glede postopka dokazovanja v cenitvenem postopku. Dokazovanje z listinami namreč ni izključno, ima pa prednost že zaradi načela ekonomičnosti postopka, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča U-I-397/98 z dne 21. 3. 2002). Tudi predložene listine pa je seveda treba ocenjevati v smislu dokaznega postopka, tako kot druge eventualno predlagane dokaze. V primeru odsotnosti listinskih dokazov se lahko dejstva oziroma trditve dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, lahko tudi s pričami, če je glede na okoliščine primera ta dokazni predlog ustrezen in primeren ter ustrezno substanciran. V obravnavanem primeru so bili predlogi izvedbe dokaza z zaslišanjem prič ustrezno obrazloženo zavrnjeni. Opravljena in ustrezno obrazložena pa je tudi dokazna ocena predloženih listin v postopku. Sodišče pritrjuje stališču prvostopnega organa, da se ob upoštevanju odsotnosti vsakršnih pisnih dokazov glede posojilnih razmerij (zatrjevano posojilo v znesku 1.669.000,00 EUR) dokazovanja pridobitve gotovinskih zneskov z zaslišanjem prič, ki so obenem s tožnikom tudi v bližnjem sorodstvu (ali z njim kako drugače povezani), ne izvede.

Omenjeno razlogovanje se nanaša tudi na zatrjevano posojilno razmerje z družbo D. in družbo E. d.o.o. Tožnik je bil namreč edini družbenik družbe D. d.o.o. od 12. 11. 1990, dne 23. 11. 2004 pa se je zavezal povezani družbi posoditi likvidna sredstva, kljub temu da ni imel obdavčljivih dohodkov od 9. 11. 1994 dalje do 1. 10. 2007 ali dohodkov, od katerih davka ni bilo treba plačati. Zato je davčni organ pravilno ocenil sklenjeno pogodbo med tožnikom in D. d.o.o. o dolgoročnem sodelovanju pri zagotavljanju likvidnih sredstev kot namero, ne pa tudi kot realizirano posojilno pogodbo, saj iz pregleda listin družbe D. izhaja, da v inšpiciranem obdobju na njen poslovni račun s strani tožnika ni bilo nakaznih nobenih sredstev kot posojilo, niti kako drugače. Pogodbe o asignacijah niso izkazovale temelja, torej na kateri podlagi naj bi bil tožnik upnik družbe, prav tako tožnik ni dokazal denarnega toka, da bi posojilo kapitalsko in upravljavsko povezani družbi D. d.o.o. dejansko izplačal, tako da, kot že rečeno, realizacija asignacije ni bila dokazana.

Sodišče prav tako ne dvomi v pravilnost odločitve davčnega organa, ki se nanaša na nakup dveh stanovanj pri družbi I. iz Ljubljane. Obe kupnini sta bili plačani po pogodbi o asignaciji. Na ta način naj bi bil poravnan nakup stanovanja tožnika, hkrati pa naj bi družba D. poravnala dolg do zavezanca, kot je navedeno v omenjeni pogodbi, vendar podlaga, na kateri je osnovan dolg družbe D. d.o.o. do tožnika, v pogodbi ni navedena, medtem ko sta podlagi za dolžnika in prevzemnika navedeni.

Asignacijske pogodbe v zvezi s pridobitvijo stanovanj, prav tako kot pogodbe v zvezi s posojilnim razmerjem z družbo D., ne vsebujejo dejanske podlage oziroma verodostojnih listin, na katerih naj bi temeljil dolg tožnika. Sodišče se ne strinja z razumevanjem preiskovalnega načela v davčnem postopku, kot ga zatrjuje tožnik. Davčni organ mora stranki postopka sicer omogočiti dokazovanje dejstev, ki ji gredo v prid, ni pa davčni organ dolžan posebej pozivati stranke na predložitev konkretnih dokazov, ko je dokazno breme na strani zavezanca. Ko je dokazno breme prevaljeno na stranko postopka, mora ta že zaradi same prevalitve dokaznega bremena šteti, da je pozvana, da dokaže nasprotno. V obravnavanem primeru je bilo dokazno breme na strani tožnika odkar je bil seznanjen z ugotovitvami davčnega organa o prirasti premoženja oziroma sredstev, kar jasno izhaja iz šestega odstavka 68. člena ZDavP-2, po katerem je dokazovanje, da je davčna osnova nižja od tiste, ki jo ugotovi davčni organ, dolžnost zavezanca za davek (glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 285/2012 z dne 14. 3. 2013).

Tožnik v tožbi sodišče poziva na dodatno zbiranje dokazov njemu v prid, prav tako pa dodatne dokaze prilaga dopolnitvi tožbe z dne 12. 12. 2013, torej po roku za vložitev tožbe v upravnem sporu, ki znaša 30 dni. Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) natančno določa, kdaj oziroma do kdaj se nova dejstva in dokazi v postopku lahko navajajo, za kar pa več kot očitno v konkretnem primeru ne gre.

Glede zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka sodišče po pregledu izpodbijane odločbe in listin, ki so v spisih, ugotavlja, da niso podane. Izpodbijana odločba ni nezmožna preizkusa niti ni podana kršitev načela kontradiktornosti, kot se zatrjuje v tožbi. Odločeno je bilo o vseh dokaznih predlogih tožnika. Drugačne tožbene navedbe so v nasprotju s podatki iz spisa.

Utemeljeno pa je davčni organ zavrnil tudi ugovore, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava in jih je tožnik uveljavljal že v davčnem postopku. Pri tem pravilno navaja, da davčni organ ne more ugotavljati izvora premoženja, za katerega zavezanec dokaže, da izvira izpred inšpiciranega obdobja. Če pa davčni organ dvomi, da premoženje oziroma sredstva izvirajo iz predhodnega obdobja, ker zavezanec ne dokaže razpolaganja s sredstvi na začetku inšpiciranega obdobja, lahko zahteva, da izvor premoženja izkaže ter na ta način utemelji zatrjevani obstoj sredstev. Gre torej za to, da se dokaže obstoj sredstev na začetku inšpiciranega obdobja in ne za dokazovanje vira sredstev kot takšnega, čemur ugovarja tožnik v tožbi. Tožnik je bil tekom postopka na prvi stopnji pozvan, da skladno z določbo 76. člena ZDavP-2 predloži dokazila o dohodkih, ki so bili obdavčeni oziroma od njih ni bilo treba plačevati davka ter so bili porabljeni v zvezi s trošenjem sredstev v inšpiciranem obdobju. Pozvan je bil tudi k predložitvi dokazil o obstoju sredstev na dan 1. 1. 2005. Tožnik je v zvezi s tem predložil le obrazložitev, brez verodostojnih dokazil, ki bi izkazovala stanje premoženja na presečni dan.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili vsi dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

19.12.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 467/2013
• UPRS Sodba I U 180/2017-7
• UPRS Sodba I U 483/2017-9