UPRS sodba I U 1561/2013

Jedro

Davčni organ je v postopku nesporno ugotovil, da so bila sredstva na tožnikov račun nakazana iz računa pravne osebe, to pa pomeni, da jih ni prejel od očeta. Ne glede na dejstvo, da je bil za poslovanje z računom pravne osebe B. pooblaščen tudi tožnikov oče, nakazila iz tega računa pomenijo nakazilo pravne in ne fizične osebe. Vse bančne transakcije za pravno osebo mora sicer opraviti fizična oseba, ki je na banki pooblaščena za razpolaganje s sredstvi, kar pa ne pomeni, da transakcije opravlja v svojem imenu. Oče je nakazila na osebni račun tožnika opravil za račun pravne osebe in jih v tem kontekstu nikakor ni mogoče šteti za njegovo darilo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je tožniku z izpodbijano odločbo odmeril in naložil v plačilo akontacijo davka od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2008 od davčne osnove 3.684.596,00 EUR po stopnji 25 % v znesku 921.149,00 EUR in akontacijo davka od drugih dohodkov za obračunsko obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 od davčne osnove 2.300.750,00 EUR po stopnji 25 % v znesku 575.187,50 EUR.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je v letih 2008 in 2009 tožnik prejel iz računa, odprtega v Italiji pri italijanski banki A. denarna sredstva v višini 5.985.346,00 EUR, in sicer na svoj osebni račun, ki je bil odprt pri različnih slovenskih bankah. Sredstva sta v vseh primerih nakazovali dve ameriški podjetji B., ZDA in C.

Davčni organ je v postopku pridobil bančne izpiske o številnih nakazilih, ki pa jih tožnik niti ne zanika. Vsa nakazila je iz računov v Sloveniji dvigoval on sam. Iz podatkov, posredovanih s strani banke, je razvidno, da je opravil v inšpiciranem obdobju kar 640 dvigov. Način delovanja je potekal tako, da je tožnik iz svojega računa v Italiji denarna sredstva prenakazoval na svoje račune v Sloveniji. Pri vseh prilivih na račune v Sloveniji je bil naveden kot namen plačila „prenos“. Tožnik je davčnemu organu pojasnil, da so bili vsi prejemki oziroma nakazila darilo oziroma volilo za primer smrti očeta D.D., ki jih je pridobil s svojimi aktivnostmi v tujini. Priložil je tudi overjeno notarsko izjavo svojega očeta, da so vsa nakazila sinu rezultat njegovih gospodarskih aktivnosti v tujini.

Davčni organ je v skladu s sporazumom med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo o izogibanju dvojnemu obdavčevanju v zvezi z davki od dohodkov in premoženja in Direktivo o medsebojni pomoči pristojnih organov držav članic, na področju neposrednega obdavčenja s strani pristojnega italijanskega organa prejel informacijo, ki se je nanašala na tožnika v povezavi z obema ameriškima podjetjema. Družba E. d.o.o., katere ustanovitelj in zastopnik je bil v času od 30. 1. 2003 do 31. 1. 2011 tožnik, je bila naročnica določenih storitev in tudi njihova plačnica obema ameriškima podjetjema, med odhodki pa je ta družba uveljavljala zneske, ki niso temeljili na verodostojni dokumentaciji. V postopku je bilo ugotovljeno tudi, da ameriški družbi C. in B., ki sta izstavljali račune za opravljene storitve in jima je bil po računih denar tudi nakazan, storitev nista opravili. Družba E. je na podlagi fiktivnih računov denarna sredstva nakazovala na bančna računa ameriških družb. V letih 2008 in 2009 je bilo opravljenih okoli 300 nakazil. Davčni organ je od pristojnega davčnega organa v Združenih državah Amerike v skladu z določili 26. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in ZDA o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanja davčnih utaj ugotovil, da je bila družba B. registrirana 20. 11. 2006, da na naslovu družbe ni našel nosilca dejavnosti in da družba v letih 2006, 2007 in 2008 ni napovedala dohodkov. Družba C. je bila registrirana leta 2001, nosilca dejavnosti niso uspeli locirati. Direktor obeh družb je tožnik. V zvezi z družbo E. je bilo tudi ugotovljeno, da je v dobro družbe B. v letu 2008 kar 69-krat nakazala denarna sredstva v skupni višini 2.689.200,00 EUR, ki so bila potem nakazana na račun družbe, odprt pri A. v Gorici, Italija, za razpolaganje s sredstvi na računu pa je bil pooblaščen oče tožnika D.D. Prilive na račun, odprt v Italiji, je imel tožnik tudi iz ameriške družbe C.

Glede na navedeno je davčni organ zaključil, da je v konkretnem primeru šlo za prenos denarnih sredstev iz navedenih družb v osebno porabo zavezanca (le-ta drugačne porabe ni dokazal), ki se obdavči kot drugi dohodki po Zakonu o dohodnini. Davčni organ je na podlagi vseh ugotovitev sklenil, da nakazila na tožnikove osebne račune v Sloveniji ne predstavljajo darila, nesporno pa je tudi davčni organ dokazal, da je na svoj račun tožnik prejel sredstva pravnih oseb, ki jih je porabil za zasebne namene, ter je tako torej prejel obdavčljive (druge) dohodke. Nakazila so bila, kot že rečeno, opravljena na podlagi neverodostojnih listin s strani družbe E. d.o.o. Tožniku se zato skladno z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) ter določbami Zakona o dohodnini (v nadaljevanju: ZDoh-2) odmeri in naloži v plačilo akontacija davka od drugih dohodkov v višini, kot izhaja iz izreka.

Ministrstvo za finance je z odločbo DT 499-21-28/2013 tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v svojih razlogih v celoti pritrdilo odločitvi in razlogom prve stopnje.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) s predlogom, da sodišče izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi.

Izpodbijana odločba je nezakonita, ker davčni organ ni upošteval dejstva, da so bili vsi prejemki oziroma nakazila darilo tožnikovega očeta D.D., ki so bila pridobljena v njegovih gospodarskih aktivnostih v tujini, rekoč da je šlo le za navidezne posle. To ne drži. Šlo je namreč za neobdavčeno darilo očeta D.D. Tožnik ponovno pojasni, da so bila sredstva, ki so bila nakazana na njegov račun, porabljena za podizvajalce ameriških družb v gotovini in torej ni šlo za njegov osebni prejemek. Tožnik razpolaga z notarsko overjeno izjavo očeta D.D., kar je najmočnejši dokaz priznanja. Davčni organ v davčnem postopku ni ugotovil materialne resnice. Šlo je namreč za povsem usmerjeno davčno preiskavo za namene drugih postopkov, kar pa ni dopustno in je tudi v nasprotju s temeljnimi pravnimi postulati slovenskega in evropskega pravnega reda, saj tožnik uživa testemonialni in dokumentarni privilegij v zvezi z očetom. Tožnik se ne strinja s tem, da bi moral on sam prevzeti dokazno breme za trditve ter da je dolžan dajati podatke, pojasnila in hraniti praviloma pisno dokumentacijo ter da ima tožnik možnost predlaganja dokazov, ne more pa je zahtevati. Ker je šlo v primeru vseh zneskov za darilo, ni potrebna in običajna nobena listina. Darilna pogodba je vedno zgolj in samo konsezualni in nato še realni kontrakt. Nerazumno je stališče davčnih organov, da bi morali zavezanci vsak svoj korak listinsko dokumentirati zaradi davčnih potreb. Za darilo prvega reda med očetom in sinom (tudi za volila) ni nobene davčne obveznosti niti davčnih posledic in ne prijav. Sodišču predlaga, da nezakonito odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena in z razlogi, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil pritožbene ugovore, zato se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

Očitanih kršitev načela materialne resnice iz 5. člena ZDavP-2 in načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP sodišče ne ugotavlja. Ta ugovor je pravilno zavrnil že davčni organ prve stopnje (v odgovoru na pripombe) in drugostopenjski organ.

V zadevi ni spora o tem, da so bila tožniku v obdobju 2008, 2009 na bančne račune v Sloveniji nakazana denarna sredstva, ki jih davčnemu organu ni napovedal. Spora tudi ni o izplačevalcih kot tudi ne o višini nakazanih sredstev. Sporna v upravnem sporu ostaja pravna narava prejemkov oziroma sklep davčnega organa, da tožnik s predloženimi dokazi zatrjevanega darila s strani očeta D.D. ni dokazal.

Po določbah 15. člena ZDoh-2 so namreč z dohodnino obdavčeni vsi dohodki fizične osebe, dohodek pa je pridobljen oziroma dosežen v davčnem letu, v katerem je prejet. Šteje se, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Tožnik je bil zato utemeljeno pozvan, da nakazila pojasni in k svojim trditvam predloži dokaze. To je, kot navaja v tožbi, tudi storil, vendar pa tudi po presoji sodišča trditve, da nakazila predstavljajo darilo oziroma volilo očeta D.D., ni uspel dokazati. Sodišče se v celoti strinja s presojo dokazov, ki so bili izvedeni v davčnem postopku in sklepom o dejanskem stanju, ki na podlagi vseh dejstev in okoliščin, ki so bila ugotovljena v davčnem postopku, izhaja iz izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi. O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba po svojem prepričanju, na podlagi skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tožnik sodišča ne prepriča s tožbenimi navedbami in ugovori. Po presoji sodišča so navedbe, da so sredstva darilo očeta D.D., brezpredmetne. Davčni organ je namreč v postopku nesporno ugotovil, da so bila sredstva na tožnikov račun nakazana iz računa pravne osebe, to pa pomeni, da jih ni prejel od očeta. Ne glede na dejstvo, da je bil za poslovanje z računom pravne osebe B. pooblaščen tudi D.D., nakazila iz tega računa pomenijo nakazilo pravne in ne fizične osebe. Vse bančne transakcije za pravno osebo mora sicer opraviti fizična oseba, ki je na banki pooblaščena za razpolaganje s sredstvi, kar pa ne pomeni, da transakcije opravlja v svojem imenu. D.D. je nakazila na osebni račun tožnika opravil za račun pravne osebe in jih v tem kontekstu nikakor ni mogoče šteti za njegovo darilo (sodišče tudi tukaj v celoti sledi ugotovitvam davčnih organov obeh stopenj). Glede sredstev je bilo v postopku celo dokazano, da sredstva izvirajo iz slovenske pravne osebe E., katere ustanovitelj in direktor je bil tožnik, ter tako ne predstavljajo sredstev, ki naj bi jih pridobil s svojimi gospodarskimi aktivnostmi v tujini D.D. Sklicevanje tožnika na pravno dobroto omejitve pričanja v zvezi z aktivnostmi njegovega očeta sodišče kot brezpredmetno za ta postopek zavrača.

Glede tožnikovih ugovorov, da darila ne potrebujejo določenih obličnosti, sodišče pritrjuje stališču drugostopenjskega organa, da je potrebno tudi v primeru premoženja, ki je po Zakonu o davku na dediščine in darila oproščeno plačila davka, vložiti napoved pri davčnemu organu, ki nato odloči o oprostitvi plačila davka. Predvsem pa je za omenjeni primer pomembno stališče, ki izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča št. X Ips 182/2012, da se morajo davčni zavezanci zavedati posledic, ki lahko zaradi neobličnosti in izostanka prijave davčnemu organu, posebej v primerih visokih zneskov, nastanejo na davčnem področju.

Sodišče zavrača tožnikov ugovor, da je davčni organ v času postopka dokaze zbiral tudi za druge postopke in so zato posledično zbrani dokazi za omenjeni primer nezakoniti. 39. člen ZDavP-2 določa, da morajo osebe, ki so dolžne voditi poslovne knjige in evidence ter druge osebe, ki so z zakonom pooblaščene, da vzpostavijo, vodijo in vzdržujejo zbirke podatkov davčnemu organu dati na razpolago vse podatke, potrebne za pobiranje davkov ter omogočiti davčnemu organu vpogled v svojo dokumentacijo. To velja tudi za podatke, ki jih davčni organ pridobiva v skladu z veljavno mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo z zakonom o obdavčenju ali s tem zakonom. Davčni organ je namreč listinske dokaze o nakazilih sredstev pridobil od domačih in tuje banke, kar je v skladu s pravili davčnega postopka. Sodišče tudi ugotavlja, da je davčni organ primerno ocenil po vestni in skrbni presoji vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter prišel do zaključkov, ki jim v celoti pritrjuje tudi naslovno sodišče.

Ker je tožba po povedanem neutemeljena, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

19.12.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 692/2015
• UPRS sodba I U 365/2014
• UPRS sodba I U 373/2014