UPRS sodba I U 703/2014

Jedro

Za vrednost kapitala ob odsvojitvi se praviloma upošteva njegova pogodbena vrednost. Vendar pa to velja le do tedaj, dokler se ne pojavi dvom v njeno višino z ozirom na tržno ceno kapitala, v konkretnem primeru nepremičnine. V tem primeru pa ima davčni organ možnost oziroma je celo dolžan, da ugotavlja primerljivo tržno vrednost kapitala ob odsvojitvi v odmernem postopku.

Pri ugotavljanju vrednosti kapitala ob odsvojitvi se upošteva objektivna tržna cena in zato posebnih (subjektivnih) okoliščin, zaradi katerih je prodajalec sprejel nižjo kupnino in na kakršne se sklicuje tožnik v konkretnem primeru, pri ugotavljanju primerljive tržne cene tožnikovega deleža na nepremičnini ni bilo mogoče upoštevati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril ter naložil v plačilo dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin od davčne osnove 17 757,12 EUR po stopnji 20% v znesku 3 551,42 EUR.

Iz obrazložitve sledi, da gre za ponovni postopek odmere davka na podlagi davčne napovedi, ki jo je vložil tožnik dne 14. 10 2011 ob odsvojitvi ½ poslovnega prostora v A., na naslovu ... V ponovnem postopku je davčni organ enako kot v prvem postopku na podlagi določb Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) ugotovil, da je tožnik nepremičnino pridobil 8. 1. 2007 z nakupom, in sicer za kupnino v višini 7 500,00 EUR. Tožnik je svoj delež na nepremičnini odsvojil dne 28. 9. 2011 s prodajo, in sicer za pogodbeno vrednost 20 400,00 EUR. Že v postopku odmere davka na promet nepremičnin je davčni organ ugotovil, da pogodbena vrednost ne ustreza vrednosti nepremičnine, ki bi se dala doseči v prostem prometu. Tožnik je zato v ponovnem postopku davčnemu organu predložil oceno tržne vrednosti nepremičnine na dan 28. 9. 2011, ki jo je naredil sodni cenilec B.B. in iz katere je razvidna ocenjena tržna vrednost poslovnega prostora do celote v višini 51 176,00 EUR, oziroma vrednost tožnikovega deleža v višini 25 588,00 EUR. Tožniku se pri pridobitvi kapitala v skladu z določbami ZDoh-2 priznajo normirani stroški, povezani s pridobitvijo kapitala v višini 1% nabavne vrednosti kapitala (75,00 EUR) in stroški, povezani z odsvojitvijo kapitala v višini 1% vrednosti ob odsvojitvi (255,88 EUR), tako da davčna osnova ob upoštevanju vrednosti nepremičnine ob pridobitvi (7 500,00 EUR) znaša 17 757,12 EUR, od katere se v skladu s 132. členom ZDoh-2 odmeri dohodnina od dobička iz kapitala po stopnji 20% v znesku 3 551,42 EUR, ki mora biti vplačan v rokih in na način, ki ga določa Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih v celoti pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori poudari, da cenitev, ki jo je predložil tožnik, brez dvoma dokazuje, da je ocenjena tržna vrednost kapitala v konkretnem primeru višja od pogodbene vrednosti. In ker se v konkretnem primeru ocenjuje objektivno tržno vrednost kapitala, ni mogoče upoštevati subjektivnih okoliščin, zaradi katerih je bil prodajalec prisiljen sprejeti nižjo kupnino. Pri dobičku iz kapitala namreč ni pomembno, ali obstaja razlika med zneskom, ki ga je zavezanec plačal za nepremičnino in kasneje ob odsvojitvi zanjo tudi dejansko prejel. Zakon o dohodnini namreč kot obdavčljiv dohodek šteje potencialni dobiček, ki bi ga zavezanec lahko realiziral, saj se upošteva samo vrednost nepremičnine ob pridobitvi in odsvojitvi, ne pa dejansko realizirani dobiček. Kot dobiček iz kapitala ob odsvojitvi nepremičnine se torej šteje tudi takrat, ko lastnik nepremičnino odsvoji neodplačno (podari).

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da se z razlago 99. člena ZDoh-2 ne strinja, še posebej ne v okoliščinah konkretnega primera. Predvsem se ne strinja s stališčem, da pri odmeri dohodnine od dobička iz kapitala ni pomembno, kolikšno nasprotno vrednost je zavezanec prejel za odsvojene nepremičnine. Ob sklicevanju na besedilo citirane določbe navaja, da je prvi kriterij, ki se upošteva pri odmeri davka prav v prodajni pogodbi navedena vrednost kapitala ob odsvojitvi. Šele če je izpolnjen eden od nadaljnjih pogojev iz tega člena, se za vrednost kapitala šteje primerljiva tržna cena kapitala ob odsvojitvi. V konkretnem primeru je šlo pri tožniku za nujno prodajo, saj je bil tožnik prisiljen v prodajo zaradi razdruževanja skupnega premoženja z bivšo ženo in reševanja stanovanjskega problema. Po drugi strani pa je sodni izvedenec izrecno ugotovil, da so v primeru nujne prodaje možna odstopanja do 20% v obe smeri, kar pomeni, da je pogodbena vrednost v konkretnem primeru ustrezala vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve. Kljub temu se je tožena stranka oprla izključno na zaključek izvedenca v izvedenskem mnenju, po katerem znaša ocenjena vrednost nepremičnine (in ne vrednost kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu) 51 176,00 EUR, ostale ugotovitve izvedenca in ugotovitve iz postopka pa je spregledala, čeprav iz mnenja izhaja, da se je konkretna prodaja izvršila prav v okvirih dopustnih odstopanj. Pri tem je razlika med ocenjeno in dejansko doseženo vrednostjo majhna ter posledica pogajanj med kupcem in prodajalcem, česar izvedenec ne more vključiti v svojo oceno. Poleg tega je izrecno dopustil diskont, ta diskont pa v ocenjeno vrednost ni vključen. Kupnina iz pogodbe torej odraža dejansko stanje in zato tožnik s svojimi navedbami ni zavajal davčnega organa. Poleg tega cenitev ni nujno edina podlaga za ugotavljanje prodajne cene stanovanja. Zato tožena stranka ne bi smela ignorirati dejanske vrednosti, ki jo je tožnik prejel za nepremičnino in zato se tožniku neupravičeno nalaga višja davčna obveznost od tiste, ki je bila dejansko ugotovljena v davčnem postopku. Tožnik je namreč uspel dokazati, da je pogodbena vrednost realna, kar pomeni, da bi se morala upoštevati pri odmeri davka, saj je tako po splošnih kot specialnih določbah ZDoh-2 osnovno izhodišče za odmero dohodnine dejansko dosežen dohodek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je sporna vrednost nepremičnine in s tem kapitala iz 93. člena ZDoh-2 ob odsvojitvi.

Za vrednost kapitala ob odsvojitvi se šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala ob odsvojitvi. Če kapital ni odsvojen na podlagi pogodbe ali če vrednost kapitala ob odsvojitvi ni razvidna iz pogodbe, ali če iz pogodbe ali drugih dokazil razvidna vrednost kapitala ne ustreza vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve, se za vrednost kapitala šteje primerljiva tržna cena kapitala ob odsvojitvi (prvi odstavek 99. člena ZDoh-2).

Tožnik ima torej z ozirom na citirano zakonsko besedilo prav, ko navaja, da se za vrednost kapitala ob odsvojitvi praviloma upošteva njegova pogodbena vrednost. Vendar pa to velja le do tedaj, dokler se ne pojavi dvom v njeno višino z ozirom na tržno ceno kapitala, v konkretnem primeru nepremičnine. V tem primeru pa ima davčni organ možnost oziroma je celo dolžan, da ugotavlja primerljivo tržno vrednost kapitala ob odsvojitvi v odmernem postopku.

To je v obravnavanem primeru tudi storil ter pri tem po presoji sodišča utemeljeno upošteval cenitev, ki jo je predložil tožnik v odmernem postopku. Iz cenitve povsem jasno sledi, da predstavlja ocenjena vrednost nepremičnine njeno primerljivo tržno ceno v času odsvojitve. Drugačne tožbene navedbe, po katerih naj bi šlo pri ocenjeni vrednosti zgolj za vrednost obravnavane nepremičnine in ne za vrednost, ki se dala doseči v prostem prometu, so zato brez podlage in v očitnem nasprotju s podatki spisov. V zvezi s tožnikovim sklicevanje na diskont, ki se omenja v cenitvi, pa že drugostopni organ pravilno pojasni, da se pri ugotavljanju vrednosti kapitala ob odsvojitvi upošteva objektivna tržna cena in da zato posebnih (subjektivnih) okoliščin, zaradi katerih je prodajalec sprejel nižjo kupnino in na kakršne se sklicuje tožnik v konkretnem primeru, pri ugotavljanju primerljive tržne cene tožnikovega deleža na nepremičnini ni bilo mogoče upoštevati.

V ostalem tožnik ugovorov nima. Sodišče pa samo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, tudi ni ugotovilo. Zato je sledilo izpodbijani odločitvi in razlogom davčnih organov ter tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

Ker so ključne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, med strankama nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

19.12.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 704/2014
• UPRS sodba I U 1711/2014
• UPRS sodba I U 35/2013