UPRS sodba I U 467/2013

Jedro

Davčni organ je v skladu z določili ZDavP-2 pooblaščen za zbiranje podatkov v zvezi s predmetom inšpekcijskega postopka po uradni dolžnosti, saj mora ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem pravilne in zakonite odločbe. Preverijo se lahko vsi podatki, ki se nanašajo na obdobje inšpekcijskega nadzora, ne glede na to, od kdaj ti podatki izvirajo.

Davčni organ je v konkretnem primeru upošteval predlagane dokaze, tudi izjavo prič, predlog za njihovo zaslišanje pa je obrazloženo zavrnil ter za to navedel logične in utemeljene razloge. Pri tem je potrebno opozoriti na posledice, ki lahko, zaradi manjkajoče dokumentacije, posebej v primeru visokih zneskov oziroma predmetov velike vrednosti, predstavljajo bistveno zvečanje ali zmanjšanje posameznikovega premoženja, nastanejo na davčnem področju in zato ima v davčnem postopku iz objektivnih razlogov dokazovanje z listinami prednost tudi zaradi možnosti davčnih zlorab.

Tožnica bi za dokazovanje dejstva, da je z denarnimi sredstvi v višini 50.000,00 EUR razpolagala v Republiki Sloveniji, morala razpolagati z listinami, ki bi objektivno pričale o resničnosti njene izjave, in sicer z listinami, ki bi dokazovale, da je dejansko razpolagala z gotovino v višini kupnine (dokazilo o prijavi, podane carinskemu organu, o prenosu gotovine čez državno mejo oziroma vnosu gotovine v skupnost). Tožnica je vedela, da je dokazno breme za obstoj tega dejstva na njej, pa vseeno ni predložila nikakršnih listinskih dokazov o posedovanju in prenosu te gotovine iz Hrvaške v Slovenijo, prav tako ni predložila listinskih dokazov – bančnih listin o pologu gotovine na TRR.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Kranj (prvostopenjski organ) je z odločbo DT 0610-391/2010-27 (0703-23,13) z dne 31. 1. 2011, izdano v postopku odmere davka po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) tožnici za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2009 od davčne osnove 59.923,89 EUR dodatno odmeril davek v znesku 12.410,24 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 104,96 EUR. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je prvostopenjski organ pri pritožnici za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2009 opravil inšpekcijski nadzor in o ugotovitvah izdal zapisnik, na katerega je tožnica vložila pripombe, ki pa niso bile upoštevane.

V postopku je bilo na podlagi podatkov, pridobljenih iz davčnih in drugih uradno dostopnih evidenc (zemljiški kataster, sodni register, KDD Centralno-klirinško depotna družba d.d., baza registriranih motornih vozil) ter bank, ugotovljeno, da je tožnica v obdobju od leta 2005 do 2009 napovedala 35.170,58 EUR bruto dohodkov; da je lastnica določenih parcel v k.o. ... in k.o. ... ter 100 % lastnica parcele št. 17/4 v k.o. ..., ki v naravi predstavlja stanovanjsko stavbo, poslovno stavbo, garažo in dvorišče; da je soustanoviteljica in od 30. 5. 2008 do 15. 1. 2009 odgovorna oseba v družbi A. d.o.o. z 51 % deležem in soustanoviteljica družbe B. d.o.o. s 50 % deležem; da ima terjatev do družbe A. d.o.o. na dan 31. 12. 2009 v znesku 74.230,00 EUR, da v inšpiciranem obdobju ni bila lastnica motornih vozil, ter da je bilo stanje na tekočem računu tožnice na dan 1. 1. 2005 10.297,33 EUR; ter da je stanje na TRR dne 31. 12. 2009 403,86 EUR; da ima odprt transakcijski račun pri banki C.; da je imela 31. 12. 2009 v lasti 92 kom delnic D. ; da ima sklenjeno življenjsko zavarovanje z zajamčenim donosom . Na podlagi navedenega je bilo ugotovljeno, da sredstva, s katerimi je tožnica razpolagala za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem precej presegajo dohodke, ki jih je kot davčna zavezanka – fizična oseba napovedala v letih od 2000 do 2009. Zato jo je prvostopenjski organ s pisnim dopisom pozval k prijavi premoženja v skladu z določili 69. člena ZDavP-2.

V postopku je davčni organ ugotovil, kot že rečeno, da je bilo začetno stanje denarnih sredstev tožnice na dan 1. 1. 2005 na TRR 10.297,33 EUR. Glede trditve, da je imela tožnica na začetni dan gotovino v sefu 45.000,00 EUR iz naslova prihrankov iz skupine delnic v letu 2003 in 2004, je davčni organ ugotovil, da je bil dne 10. 8. 2004 odliv iz TRR tožnice v znesku 31.296,95 EUR s pripisom nakup delnic. Transakcija je bila naročena po faxu, namesto podpisa prejemnika gotovine je pripis banke – zahtevek po faxu stranka v individualni obravnavi. Iz pridobljenih podatkov – X., borzno posredniške družbe je razvidno, da je E.E. (bivši mož tožnice) istega dne 10. 8. 2004 vplačal 53.984,37 EUR za nakup 200 delnic PITG, ki jih je prodal 12. 9. 2006. Del kupnine je po izjavi tožnice dne 23. 10. 2006 nakazal (izročil gotovino uslužbenki pri B. F.F., ki je položila gotovino na TRR) G.G. v višini 12.477,05 EUR. Tožnica je pooblastilo za razpolaganje moža E.E. z vrednostnimi papirji pisno preklicala 5. 1. 2006, zakonska zveza pa je bila razvezana 13. 1. 2009. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev in okoliščin je davčni organ prišel do zaključka, da tožnica ni v skladu z obrnjenim dokaznim bremenom prepričljivo dokazala resničnega obstoja zatrjevanih denarnih sredstev v sefu na dan 1. 1. 2005 ter da je ta sredstva porabila za pridobivanje premoženja ali za osebno potrošnjo. Zato davčni organ zatrjevanih sredstev v sefu ni uporabil za znižanje verjetne davčne osnove, razen v delu, ki se nanaša na dne 10. 8. 2004 nakazani znesek – odliv iz TRR za nakup delnic 31.296,95 EUR. Tožnica je torej na dan 1. 1. 2005 razpolagala z delnicami skupaj z možem E.E., za katere je prispevala 31.296,95 EUR denarnih sredstev, za katere je E.E. kot njen pooblaščenec na TRR pri banki I. in pri J. kupil 200 delnic PITG v skupni vrednosti 53.984,37 EUR in sta z njimi razpolagala na dan 1. 1. 2005.

Glede obstoja sefa je davčni organ ugotovil, da v obdobju od 1. 6. 2004 do 31. 12. 2009 ni bila opravljena transakcija v breme računa za plačilo najema sefa. Tožnica je v zvezi s tem povedala, da sta imela z možem sef v Gorenjski banki št. 69 na ime F.F. že od leta 1994 (priloga pogodbe), bivši mož E.E. pa je bil pooblaščenec. Iz predložene dokumentacije tožnice izhaja, da je bila najemnina za sef poravnana s splošnimi položnicami od vplačnika F.F., vir za plačilo najemnine pa so bila po izjavi tožnice denarna sredstva družbe B. d.o.o. Ob zaslišanju je F.F. povedala, da je plačevala stroške sefa po položnici, denarna sredstva ji je izročal E.E. ter da je vanj nosila stvari, ki sta jih ji izročila zakonca. V zvezi z navedenim dejstvom je davčni organ še ugotovil, da je tožnica, kot že rečeno, dne 1. 1. 2005 razpolagala s stanjem na tekočem računu 10.297,33 EUR ter da je imela pri isti banki kredit z dne 2. 4. 2004, prejet od banke I. v znesku 9.439,16 EUR. Davčni organ je zaključil, da je neobičajno, da bi fizične osebe najemale kredite in plačevale obresti od kreditov, v kolikor razpolagajo z gotovino v sefu. Ugotovljena dejstva o obveznostih zavezanke za davek iz naslova posojil in druge prej navedene ugotovitve so davčnemu organu pomenile resen dvom v verodostojnost trditev tožnice o posedovanju gotovine v sefu na dan 1. 1. 2005, zato davčni organ teh denarnih sredstev – obstoja gotovine v sefu ni mogel upoštevati. Davčni organ je upošteval v postopku ugotovljeno solastništvo delnic kot terjatev do zakonca na dan 1. 1. 2005 v znesku 31.296,95 EUR.

Ugotovitve glede prejetih posojil od fizičnih oseb, ki naj bi bila izvedena z izročitvijo gotovine med osebami v sorodstvenem razmerju (sestra, sin), katere obstoj in gibanje ni nedvoumno razvidno navzven, in sicer so bila to posojila v znesku 34.970,00 EUR, niso prepričale davčnega organa o njihovem resničnem obstoju. V postopku je tožnica predložila posojilne pogodbe oziroma potrdila o prejemu gotovine za prejeta posojila. Tako naj bi prejela posojilo od sestre H.H. dne 23. 10. 2006 v znesku 12.480,00 SIT, na TRR je bila položena gotovina istega dne 23. 10. 2006 v istem znesku 12.477,00 EUR. Po podatkih iz TRR je bil delni odliv teh denarnih sredstev v znesku 5.149,01 EUR z dne 8. 12. 2006 za poplačilo kredita, za preostala denarna sredstva pa je bil dne 8. 12. 2006 opravljen odliv – prenos med računi v znesku 8.000,00 EUR. V predhodnem postopku prijave premoženja je tožnica podala izjavo, da je od prodaje skupnih delnic E.E. nakazal dne 12. 9. 2006 znesek 12.477,05 EUR. Davčni organ je tako na podlagi pridobljenih dokazov o prometu na TRR ugotovil, da tožnica na dan 12. 9. 2006 ni prejela nakazila na TRR. Navedeni znesek tožnice je bil kot polog gotovine nakazan na TRR dne 23. 10. 2006 in v postopku je ugotovljeno, da je F.F. položila gotovino, ki jo je izročil E.E. od prodaje skupnih delnic na TRR zavezanke. Iz vsega navedenega izhaja, da je tožnica v postopku navedla dva različna vira gotovine, položene na TRR dne 23. 10. 2006. Nelogično je po mnenju davčnega organa tudi to, da bi tožnica najela posojilo že 23. 10. 2006, nato pa šele 8. 12. 2006 uporabila del tega posojila za poplačilo kredita, najetega pri I. d.d. V zvezi s prejemom posojila od N.N. je tožnica predložila dokazilo v obliki izjave o prejemu denarnih sredstev v gotovini v višini 2.500,00 EUR. Izjavo je podpisala dne 16. 6. 2009. Iz uradnih podatkov davčnega organa je razvidno, da je bil posojilodajalec v obdobju od 1. 11. 2006 do 31. 3. 2009 večinoma brez zaposlitve. Zato se je davčnemu organu prav tako porodil dvom o finančni sposobnosti posojilodajalca in o resničnem obstoju posojilnega razmerja. Iz posojilne pogodbe posojilodajalca sina K.K. izhaja, da je tožnica od njega dne 5. 11. 2008 prejela gotovino v znesku 8.000,00 EUR, ki jo je položila na svoj TRR. Gotovina v višini 8.000,00 EUR je bila dvignjena iz TRR dne 29. 12. 2008. Gotovine v višini 7.000,00 EUR, ki naj bi jo tožnica prav tako prejela od svojega sina K.K. dne 10. 11. 2009, ni položila na TRR. V predhodnem postopku je ob prijavi premoženja tožnica navedla, da je v letu 2009 prejela posojilo od sina K.K. dne 15. 4. 2009 v znesku 5.000,00 EUR. To pogodbo je tožnica predložila dne 3. 11. 2010. Kot že rečeno tožnica davčnega organa ni prepričala, da so zatrjevana posojilna razmerja v resnici obstajala, niti da bi ta sredstva porabila za pridobivanje premoženja ali za osebno potrošnjo. Davčni organ je tožnici davčno osnovo znižal le za znesek 8.000,00 EUR, saj je bil na osebnem TRR tožnice na dan 5. 11. 2008 izkazan polog gotovine v znesku 8.000,00 EUR, ki se sklada, torej datum in znesek, s pogodbenim datumom in zneskom izkazanega posojilnega razmerja (s sinom K.K.). Glede ugotovljenega dejstva, da so podatki navzkrižne kontrole poslovnih knjig pri družbi A. d.o.o. izkazali, da ima tožnica terjatve do omenjene družbe v znesku 73.730,00 EUR, je tožnica pojasnila, da je kot vira za dana posojila imela sredstva na TRR (prihranki od prodanih delnic v znesku 10.430,00 EUR), gotovino v sefu (45.000,00 EUR), nakazilo kupnine delnic (12.595,00 EUR), posojila fizičnih oseb (34.980,00 EUR), posojilo bank, kupnino od prodane nepremičnine, kupnino od prodaje vozila in kupnino od prodaje delnic ... Tožnica je davčnemu organu tudi predložila ugovor o prodaji nepremičnine z dne 10. 5. 2005 za nepremičnino na Hvaru v protivrednosti 50.000,00 EUR. Pogodba je overjena od notarja dne 11. 5. 2005. Tožnica je pojasnila, da je kupnino prejela v gotovini. Davčni organ je vrednost nepremičnine upošteval kot začetno stanje na dan 1. 1. 2005, vendar pa tožnica v postopku ni dokazala, da je s sredstvi od prodaje nepremičnine povečala drugo premoženje oziroma financirala osebno potrošnjo. Tožnica namreč ne razpolaga z nikakršnimi listinskimi dokazi, da je ta znesek prenesla v Republiko Slovenijo. Tožnica je bila pred davčnim organom neuspešna tudi pri dokazovanju vira, in sicer kupnine od prodanega vozila, saj ni predložila nikakršnih dokazil o prodaji vozila in prejemu denarnih sredstev 8.000,00 EUR oziroma nakazilu na TRR za prodano vozilo. Kupnino od prodanega vozila naj bi ji sicer izročil sin L.L. Vendar je davčni organ iz uradnih podatkov registra motornih vozil ugotovil, da sin L.L. v inšpiciranem obdobju ni bil lastnik osebnih motornih vozil. Tožnica je predložila tudi podatke o plačah, ki jih je prejela od družbe M. d.o.o. (Hrvaška), in sicer od 2005 do 2009 v skupnem znesku 5.370,00 EUR. Tudi tukaj tožnica ni uspela dokazati, da s prejeto plačo v družbi M. d.o.o. financirala pridobivanje premoženja oziroma osebno potrošnjo, ki se ugotavlja v tem postopku, zato je davčni organ ta znesek upošteval kot razpolaganje s sredstvi za osebno porabo.

Na podlagi navedenega je davčni organ z uporabo metode neto vrednosti prišel do zaključka, da je tožnica na dan 31. 12. 2009 razpolagala s premoženjem, katerega prirast glede na vrednost premoženja na dan 1. 1. 2005 znaša – 22.302,87 EUR. Ugotovljeno je bilo, da je v inšpiciranem obdobju razpolagala s sredstvi v višini 111.962,70 EUR. Na osnovi podatkov napovedanih dohodkov tožnice in drugih prihodkov, od katerih se davki ne plačujejo, pa se v postopku upoštevajo skupni dohodki zavezanke v znesku 29.735,94 EUR. Razlika po petem odstavku 68. člena tako znaša 59.923,89 EUR.

Tožnica se z odločitvijo prvostopenjskega organa ni strinjala in je vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja tudi po odločitvi o pritožbi in odločbo izpodbija s tožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnica poudarja, da v izreku odločbe ni navedena vrsta davka, ki se nalaga v plačilo davčni zavezanki in je obvezna sestavina vsake davčne odločbe. Ker vrsta in narava davka v odločbi nista izpostavljeni, je davčni organ zagrešil nezakonitost. Odločbe se ne da preizkusiti. Nadalje tožnica poudarja, da je bilo v odločbi kršeno ustavno načelo enakosti orožij, saj če zakon nalaga davčnemu zavezancu breme dokazovanja dejstev v postopku, mu mora na drugi strani dopustiti dokazno svobodo. Davčni organ ne sme omejevati in zavračati posameznih dokazov. Fizična oseba kot davčni zavezanec ni dolžna voditi osebnih evidenc in listinskih dokazov, razen tistih, ki so v zvezi z davčnimi subjekti, kateri so vpisani v poslovni register, zato načelo dokazovanja z listinami pri fizičnih osebah ne more biti primarno in edino. Dokazna ocena obeh davčnih organov je pri presoji obstoja prihrankov na dan 1. 1. 2005 pravno zmotna in protislovna, saj je pri Slovencih običajno, da imajo prihranke v aktualni tuji valuti doma ali v sefih. Tožnica je imela dve podjetji skupaj z možem, zato je razumljivo, da so se prepletali denarni tokovi in njuna posojila podjetju, zlasti ko je bilo potrebno zagotoviti likvidnost podjetja. Davčni organ je tudi popolnoma ignoriral uzakonjeno načelo „in dubio pro reo“ v okviru davčnega postopka v konkretnem primeru. Dvom o obstoju oziroma neobstoju določenega dejstva je treba presojati tako, da se v dvomu vedno odloči v korist zavezanca. V izpodbijani dokončni odločbi je kot osebna potrošnja upoštevan ves promet v dobro, razen plač in drugih virov dohodkov, ki so bili že obdavčeni. Pri tem pa je davčni organ vso potrošnjo tožnice štel kot njeno, čeprav je živela v zakonski skupnosti z možem in dvema otrokoma. Poraba na plačilnih karticah je izkazana poraba za celo štiričlansko družino, katero je financiral tudi njen mož, dokler so imeli skupno gospodinjstvo. Ker obstaja zakonska domneva skupnega premoženja vse do trenutka, ko le-ta ni izpodbita, davčni zavezanki v postopku ni bilo potrebno dokazovati te domneve. Davčni organ pa je ravno to hotel od tožnice, ko jo je pozival, da predloži sodbo o razdelitvi skupnega premoženja. Tožnica je želela s pričami dokazati, da je imela prihranke v sefu, ker na drug način tega dejstva ni mogoče dokazati. Zaslišana priča je potrdila, da je zavezanka z možem imela sef in da je ona nosila vanj gotovino in iz njega prinašala gotovino, če ji je tako naročil mož zavezanke E.E. Tožnica pa je imela kasneje svoj lastni sef, za kar je predložila pogodbo. Zgolj dejstvo, da najemnine za sef ni plačala, ne more biti utemeljen razlog za sklep, da prihrankov v sefu ni bilo. Tudi dejstvo, da je tožnica jemala kredit v tem obdobju dejstva sefa ne izpodbija, ker je tožnica dokazala, da je imela vire za ustvarjanje prihrankov pred 1. 1. 2005. Pri odločbi kot vir sredstev ni bila upoštevana kupnina prodane nepremičnine na Hrvaškem. Davčni organ je tako nezakonito v breme tožnice „uporabil“ kupnino, kot vir sredstev pa ne. Če davčni organ ni priznal kupnine kot vira sredstev, je ne more upoštevati kot razpoložljiva sredstva, s katerimi je razpolagala tožnica v inšpiciranem obdobju. Tožnica tožbi prilaga izjave zavrnjenih prič, ki potrjujejo, da je imela na dan 1. 1. 2005 prihranke v sefu, da so ji posodile denar in da ji je L.L. podaril kupnino od prodanega osebnega vozila. Prilaga pa tudi potrdilo o plačilu sefa in pogodbo o sefu z J. d.d. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter da toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je za odločitev navedel prvostopenjski organ in tudi z razlogi, ki jih je v zvezi s pritožbenimi ugovori navedel drugostopenjski organ ter se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugotovi pa še dodaja:

V obravnavanem primeru med strankama višina premoženja tožnice, ugotovljena v postopku, ni sporna. Tožnica namreč ugotovitvam glede obsega premičnega in nepremičnega premoženja, s katerim je v inšpiciranem obdobju razpolagala, ne nasprotuje. Prav tako tudi ni sporna višina prijavljenih dohodkov. Sporno v zadevi je, ali je tožnica uspela pojasniti razliko med ugotovljenimi sredstvi za privatno potrošnjo, s katerimi je v inšpiciranem obdobju razpolagala in višino sredstev, ki jih je prijavila davčnim organom.

V tem primeru gre za poseben primer odmere davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, in sicer za davčno odmero, ki se jo opravi v primeru, ko davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba, razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, ki precej presegajo napovedane dohodke. Odmera davka se izvede na način, kakršen je predpisan s citirano odločbo, in sicer od razlike med vrednostjo premoženja oziroma uporabljenih sredstev in obdavčenimi dohodki oziroma dohodki, od katerih se davek ne plača. Pri tem gre za način določitve davčne osnove s cenitvijo, ki je potrebna v primeru, ko davčni zavezanec ne izkaže, da je izpolnil predpisane davčne obveznosti. Kot je določeno v 69. členu ZDavP-2, sme davčni organ v primerih iz 68. člena tega zakona pozvati davčnega zavezanca – fizično osebo, da predloži davčnemu organu podatke o svojem premoženju ali delih premoženja. K prijavi premoženja torej lahko pozove zavezanca tudi v primeru iz omenjenega petega odstavka 68. člena ZDavP-2, to je, če ugotovi nesorazmerje med njegovimi napovedanimi dohodki in premoženjem oziroma sredstvi, s katerimi razpolaga. Glede na podatke upravnih spisov je prvostopenjski organ takšno nesorazmerje ugotovil na podlagi podatkov, zbranih uradoma, zato je imel podlago, da je tožnico pozval k prijavi premoženja. Pravilen in skladen z zakonom je po presoji sodišča tudi način, na katerega je bilo to storjeno ter navedeno premoženje oziroma sredstva, ki so bila upoštevana.

Sodišče zavrača tožbene ugovore, da je šlo v konkretnem primeru za obdavčitev z „novim“ davkom, ter da tožeči stranki ni bilo jasno, kakšen davek je bil odmerjen. Inštitut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2 je bil v slovenski pravni red vključen s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1 (odmera davkov v posebnih primerih), ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Splošna opredelitev iz prej navedenega 39. člena ZDavP, 113. člena ZDavP-1 in 2. alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 glede tega, kdaj mora davčni organ davčno osnovo ceniti, je bila s predmetnima določbama konkretizirana. Institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove (tako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi X Ips 320/2011 z dne 29. 3. 2011).

Neutemeljen je tožbeni ugovor, povezan z retroaktivnostjo glede dokazovanja izvora premoženja, pridobljenega pred letom 2005. Odločilno je, ali je tožnica razpolagala s premoženjem že pred obdobjem inšpekcijskega pregleda, torej pred letom 2005, dokazno breme, da dokaže svoje trditve glede tega, iz katerega obdobja izvira njeno premoženje, pa je na tožnici. Davčni organ je namreč v skladu z določili ZDavP-2 (predvsem na podlagi 39. člena) pooblaščen za zbiranje podatkov v zvezi s predmetom inšpekcijskega postopka po uradni dolžnosti, saj mora ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem pravilne in zakonite odločbe. Preverijo se lahko vsi podatki, ki se nanašajo na obdobje inšpekcijskega nadzora, ne glede na to, od kdaj ti podatki izvirajo. ZDavP-2 v 41. členu določa, da morajo fizične osebe na zahtevo davčnega organa dati podatke in dokumentacijo, s katerimi razpolagajo, če imajo ti podatki ali dokumentacija vpliv na njihovo davčno obveznost ali davčno izvršbo oziroma davčno obveznost drugih zavezancev za davek ali na davčno izvršbo obveznosti pri teh zavezancih za davek. Res je v 41. členu ZDavP-2 določeno, da morajo fizične osebe dokumentacijo, ki ima vpliv na njihovo davčno obveznost, hraniti najmanj 5 let po preteku leta, na katerega se davčna obveznost nanaša, vendar pa mora davčni zavezanec davčnemu organu glede starejših relevantnih dogodkov ponuditi zadosti dokazov za zaključek, iz katerega obdobja njegovi dohodki dejansko izvirajo. V nasprotnih primerih davčni organ utemeljeno sklepa, da nepojasnjeni viri izvirajo iz obdobja, v katerem so prvič razvidni oziroma navzven izkazani, v konkretnem primeru torej obdobja, ki je predmet inšpekcijskega postopka.

Glede zatrjevane kršitve enakosti orožij v zvezi z načelom ugotavljanja materialne resnice sodišče pojasnjuje, da je že prvi odstavek 113. člena ZDavP-1 na splošno določal, kdaj davčni organ ugotovi predmet obdavčitve s cenitvijo; in sicer če podatki, ki jih je predložil davčni zavezanec, ne ustrezajo ugotovljenemu dejanskemu stanju. Cenitev, ki omogoča ugotavljanje verjetne davčne osnove, predstavlja pravno podlago za izjemo od načela ugotavljanja materialne resnice v davčnih postopkih, ki je določeno v 5. členu ZDavP-2 (sodba Vrhovnega sodišča X Ips 314/2010 z dne 22. 12. 2011). S cenitvijo je treba doseči približen rezultat, za katerega se domneva, da je pravilen in da je najbližje resnici. Cenitveni postopek je torej ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki davčnemu organu omogočajo določitev verjetne davčne osnove. Kot določa šesti odstavek 68. člena ZDavP-2 se verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova po tem členu zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. V skladu s 77. členom ZDavP-2 dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. V primeru odsotnosti listinskih dokazov se tako lahko dejstvo oziroma trditve dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, lahko tudi s pričami, če je glede na okoliščine primera ta dokazni predlog ustrezen in primeren ter ustrezno substanciran (v obravnavanem primeru je bil dokaz z zaslišanjem prič tudi po presoji Vrhovnega sodišča ustrezno obrazloženo zavrnjen). Dokazovanje z listinami ni izključno, ima pa prednost že zaradi načela ekonomičnosti postopka, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev (odločba Ustavnega sodišča U-I-397/98 z dne 21. 3. 2002). Davčni organ mora za to, da doseže čim večje ujemanje ocene z dejanskim stanjem v okviru postopka preveriti vse trditve in dokaze, ki jih davčni zavezanec predloži v postopku ter nanje obrazloženo odgovoriti, seveda ob predpostavki, da je dokazno breme glede tega na zavezancu (šesti odstavek 68. člena ZDavP-2).

Davčni organ je v konkretnem primeru upošteval predlagane dokaze, tudi izjavo prič, predlog za njihovo zaslišanje pa je obrazloženo zavrnil ter za to navedel logične in utemeljene razloge. Pri tem je potrebno opozoriti na posledice, ki lahko, zaradi manjkajoče dokumentacije, posebej v primeru visokih zneskov oziroma predmetov velike vrednosti, predstavljajo bistveno zvečanje ali zmanjšanje posameznikovega premoženja, nastanejo na davčnem področju in zato ima v davčnem postopku iz objektivnih razlogov dokazovanje z listinami prednost tudi zaradi možnosti davčnih zlorab (sodba Vrhovnega sodišča X Ips 284/2012).

V zvezi z ugovorom tožnice, da je v Sloveniji razpolagala s sredstvi v znesku 50.000,00 EUR od prodaje nepremičnine na Hvaru, se sodišče pridružuje stališču organov obeh stopenj, da bi tožnica za dokazovanje dejstva, da je z denarnimi sredstvi v višini 50.000,00 EUR razpolagala v Republiki Sloveniji, morala razpolagati z listinami, ki bi objektivno pričale o resničnosti njene izjave, in sicer z listinami, ki bi dokazovale, da je dejansko razpolagala z gotovino v višini kupnine (dokazilo o prijavi, podane carinskemu organu, o prenosu gotovine čez državno mejo oziroma vnosu gotovine v skupnost). Tožnica je vedela, da je dokazno breme za obstoj tega dejstva na njej, pa vseeno ni predložila nikakršnih listinskih dokazov o posedovanju in prenosu te gotovine iz Hrvaške v Slovenijo, prav tako ni predložila listinskih dokazov – bančnih listin o pologu gotovine na TRR, zato se sodišče pridružuje oceni davčnega organa prve stopnje. Davčni organ je tožnici pravilno za znesek 50.000,00 EUR, kolikor je znašala kupnina od prodaje hiše na Hvaru, zmanjšal stanje na dan 1. 1. 2005, glede s strani tožnice zatrjevanega dejstva, da so bila ta sredstva uporabljena kot vir potrošnje, pa tožnica dokaznega standarda gotovosti ni izpolnila. Prav tako se sodišče pridružuje oceni davčnih organov obeh stopenj v zvezi z obstojem sefa. Tožnica je v omenjenem obdobju najela kredit, z nobenimi drugimi sredstvi pa ni uspela dokazati (sklicujoč se na podroben opis denarnih tokov na TRR tožnice) dejstva obstoja gotovine v zatrjevanem znesku v sefu.

Tožničin ugovor, da je bila do 31. 1. 2009 v zakonski zvezi z E.E. in da je prijavljeno premoženje bilo njuno skupno premoženje, sta organa obeh stopenj prav tako utemeljeno zavrnila. Tožnica namreč ob prijavi premoženja pod 2. točko obrazca ni izpolnila podatka o zakoncu oziroma osebi, ki živi z davčnim zavezancem v življenjski skupnosti. V obrazložitvi k prijavi je navedla, da sta stanovanjsko hišo zgradila skupaj z možem ter je predmet sodnega postopka in delitve premoženja ter da ji je mož E.E. od ponovne prodaje skupnih delnic nakazal 12.563,00 EUR. Tožnica je davčnemu organu predložila razvezno sodbo z dne 13. 1. 2009, v kateri je med drugim navedeno, da je E.E. živel z zavezanko do novembra 2006, potem se je pa odselil, ter da od novembra 2006 nista živela v življenjski skupnosti ter da med njima ni bilo več ekonomske skupnosti. Tožnica, ki je bila pozvana naj davčnemu organu predloži kopijo sodne poravnave v zvezi z razdelitvijo premoženja, le-tega kljub dodatnemu pozivu ni storila. Dokazno breme v zvezi s postavljenimi trditvami pa je, kot že rečeno, na njeni strani. V zvezi z listinami, ki jih tožnica prilaga tožbi, v povezavi s prej zavrnjenim ugovorom glede zavrnitve zaslišanja prič, sodišče le še enkrat poudarja, da predstavljajo tožbeno novoto, kolikor zavrnitev njihove verodostojnosti ni pokrita z obrazložitvijo v odločbah obeh stopenj.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.

V zadevi je sodišče odločalo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z 51. členom ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

19.12.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 273/2013
• UPRS sodba I U 1350/2013
• UPRS Sodba I U 2173/2018-67