UPRS sodba II U 11/2014

Jedro

V primeru, kadar je davek odmerjen v ponovnem postopku, se šteje za izvršilni naslov odmerna odločba, ki je bila izdana v ponovnem postopku - in ne odločba, s katero je bila obveznost prvotno odmerjena. Zastaranje pravice do izvršbe tako začne teči šele po izvršljivosti odločbe, izdane v ponovnem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor zavrnil vlogo tožnika za odpis dolga zaradi zastaranja pravice do izterjave davčnega dolga. V obrazložitvi odločbe prvostopni organ navaja, da je tožnik dne 9. 5. 2013 vložil vlogo za odpis zastaranih davčnih obveznosti, odmerjenih z odločbo davčnega organa št. 499-020/02-19-94-09/67-789/02, ki je postala izvršljiva dne 28. 4. 2003. Glede navedene odločbe davčni organ ugotavlja, da je bila le-ta v pritožbenem postopku odpravljena, ter da je bila v ponovljenem postopku izdana nova odločba dne 27. 7. 2007, ki je postala izvršljiva dne 18. 9. 2007. V primeru, kadar je obveznost ponovno odmerjena v ponovnem postopku, se šteje za izvršilni naslov odmerna odločba, ki je bila izdana v ponovnem postopku, in ne odločba, s katero je bila obveznost prvotno odmerjena. Zastaranje pravice do izvršbe tako začne teči šele po njeni izvršljivosti. V konkretnem primeru to pomeni, da je zastaranje začelo teči od izvršljivosti odločbe z dne 27. 7. 2007 in ne od izvršljivosti odločbe z dne 17. 3. 2003. Tako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišče opr. št. X Ips 256/2012 z dne 11. 4. 2013.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnika, ker je tudi po njenem mnenju stališče glede teka zastaranja v primeru, ko je bila odmerna odločba izdana v ponovljenem postopku, pravilno in skladno s citirano sodbo vrhovnega sodišča.

Tožnik v tožbi ugovarja, da je prvostopni davčni organ o identični obveznosti tožnika oz. odpisu odločil že z odločbo z dne 18. 10. 2010, v kateri je navedel, da je odločba z dne 17. 3. 2003 postala izvršljiva dne 28. 4. 2003, ter da je tedaj začel teči zastaralni rok. Tudi tožena stranka je v svoji odločbi z dne 14. 1. 2011 zavzela stališče, da je v konkretnem primeru zastaranje začelo teči 28. 4. 2003. Odločitev sta potrdili še Upravno sodišče (II U 101/2011) in Vrhovno sodišče (X Ips 401/2012), pri čemer sta sodišči izrecno navedli, da je zastaralni rok pričel teči dne 28. 4. 2003. Pri pristojnih organih je torej že bilo zavzeto stališče, da je zastaranje začelo teči z izvršljivostjo odločbe z dne 28. 4. 2003. Sedaj pa je davčni organ zavzel povsem nasprotno stališče glede absolutnega zastaranja. Z odločbo z dne 17. 3. 2003, ki je bila tožniku izdana v inšpekcijskem postopku zaradi nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka od osebnih prejemkov, je bil tožniku odmerjen davek za leta 1996, 1997, 1998 in 1999. Tako je jasno, da je davek že zastaral, npr. za leto 1999 do 26. 3. 1999. Najkasneje pa je zastaranje pričelo teči dne 28. 4. 2003, ko je postala odločba z dne 17. 3. 2003 izvršljiva. Tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo ter ugotovi zastaranje pravice do izterjave davčnega dolga v višini 38.135,71 EUR in pripadajočih obresti ter neporavnane obveznosti iz naslova konta 213 v višini 114,75 EUR. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe, vztraja pri svoji odločitvi ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je pravica do izterjave davčne obveznosti tožnika, ki je bila ugotovljena v postopku davčnega nadzora, zastarala.

Na podlagi določbe 125. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. V primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru teče relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Tek zastaranja pravice do izterjave pa pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2). Po petem odstavku 126. člena ZDavP-2, pa ne glede na določbe o zastaranju pravice do izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče 10 let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči.

Po podatkih spisa je bila tožniku obveznost iz naslova davka od osebnih prejemkov odmerjena v postopku davčnega nadzora. Prva odločba št. 499-020/02-19-94-09/67-789/2 je bila izdana dne 17. 3. 2003. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki ji je drugostopni organ ugodil ter z odločbo št. DT 480-163/03-2 z dne 10. 11. 2006 odpravil prvostopno odločbo in zadevo vrnil v ponoven postopek. V ponovnem postopku je bila nato izdana nova odločba št. DT 0610-410/2006-17-0905-43 z dne 27. 7. 2007. Z navedeno odločbo je bila določena tožnikova obveznost v višini 38.135,71 EUR ter rok plačila 30 dni od dneva vročitve odločbe. Omenjena odločba, ki je postala izvršljiva dne 18. 9. 2007, v konkretni zadevi predstavlja izvršilni naslov.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da izvršilni naslov v obravnavanem primeru predstavlja odločba davčnega organa št. 499-020/02-19-94-09/67-789/02 z dne 17. 3. 2003, ki je postala izvršljiva 28. 4. 2003. Zato meni, da je zastaralni rok za izterjavo davčne obveznosti iz naslova davka od osebnih dohodkov pričel teči dne 28. 4. 2003, zaradi česar je absolutni zastaralni rok že potekel. Pri tem se sklicuje tudi na sodbi Upravnega sodišča opr. št. II U 101/2011 z dne 13. 6. 2012 ter Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 401/2012 z dne 4. 4. 2013, iz katerih bi naj izhajalo, da je začel teči 10 letni absolutni zastaralni rok glede sporne obveznosti dne 28. 4. 2003.

Navedeno stališče tožnika po presoji sodišča ni pravilno. Tožnik namreč glede teka zastaranja zmotno meni, da izvršilni naslov v konkretnem primeru predstavlja odločba Davčnega urada Maribor, št. 499-020/02-19-94-09/67-789/02 z dne 17. 3. 2003, ki je postala izvršljiva 28. 4. 2003. Pri tem pa spregleda, da je bila citirana odločba odpravljena z odločbo tožene stranke št. DT 480-163/03-2 z dne 10. 11. 2006 ter zadeva vrnjena prvostopnemu organu v nov postopek, v katerem je bilo nato odločeno z odločbo št. DT 0610-410/2006-17-0905-43 z dne 27. 7. 2007. Ta odločba je postala izvršljiva 18. 9. 2007.

Odprava odločbe ima v skladu z določbo 281. člena ZUP za posledico, da se odpravijo pravne posledice, ki so nastale iz odpravljene odločbe. Pravni učinek odprave je vselej retroaktiven ter deluje nazaj od dneva (ex tunc), s katerim je pravno učinkovala odpravljena odločba. Z odpravo odločbe se vzpostavi stanje, ki je obstajalo v preteklosti pred izdajo odpravljene odločbe (status quo ante) in zadeva se vrne v stanje pred to odločbo. Pravni položaj stranke je torej takšen, kot da v konkretni zadevi sploh ne bi bila izdana odločba.

Po določbi 125. člena ZDavP-2 zastaranje v primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru teče od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. V konkretnem primeru je to odločba davčnega organa št. DT 0610-410/2006-17-0905-43 z dne 27. 7. 2007, ki je postala izvršljiva dne 18. 9. 2007 (in ne odločba z dne 28. 4. 2003). V takšnem primeru namreč začne zastaranje teči od izvršljivosti odločbe, ki je bila izdana v ponovnem postopku. Navedeno je tudi v skladu s stališčem, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 256/2012 z dne 11. 4. 2013. Tožnik zato neutemeljeno ugovarja, da je rok za zastaranje začel teči z izvršljivostjo odločbe z dne 28. 4. 2003, saj navedeni izvršilni naslov zaradi odprave ne obstaja.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da sta Upravno in Vrhovno sodišče glede iste obveznosti že ugotovili, da je zastaranje začelo teči dne 28. 4. 2003, sodišče na podlagi vpogleda v omenjeni sodbi ugotavlja, da sta sodišči pri tem izhajali le iz odločbe z dne 17. 3. 2003, ki je postala izvršljiva dne 28. 4. 2003, ni pa bilo upoštevano, da je bila navedena odločba odpravljena ter da je bila nato v ponovnem postopku izdana nova odločba št. DT 0610-410/2006-17-0905-43 z dne 27. 7. 2007. Glede na že v točki 11. omenjene pravne posledice pa navedena odločba predstavlja nov izvršilni naslov, od katerega v skladu z določbo 125. člena ZDavP-2 tečejo zastaralni roki.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je odločitev obeh davčnih organov pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povračilo stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

15.12.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 492/2013
• UPRS sodba I U 754/2015
• sodba II U 516/2012