UPRS sodba I U 461/2014

Jedro

Dejstvo, da inšpekcijski organ ni navedel predpisov, ki so veljali v času gradnje, ne pomeni napačne uporabe ali neuporabe materialnega prava, temveč pomanjkljivost obrazložitve, kot to pravilno v tožbi ugotavlja tudi tožnica, ko se sklicuje na prvi odstavek 214. člena ZUP. Pomanjkljivost obrazložitve pa pomeni kršitev procesnih pravil in ne kršitev materialnega prava.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za infrastrukturo in prostor zavrnilo tožničino zahtevo za razveljavitev odločbe gradbene inšpektorice Inšpektorata Republike Slovenije za promet, energetiko in prostor, Območne enote Ljubljana-Kranj, Inšpekcijske pisarne Kranj, št. 06122-1696/2012 z dne 17. 10. 2012 po nadzorstveni pravici. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnica uveljavljala, da je bil pri izdaji te odločbe glede vprašanja zahtevnosti objektov in s tem legalnosti gradnje brez gradbenega dovoljenja napačno uporabljen materialni predpis, ki je pričel veljati po tem, ko je bila gradnja objektov že končana (v letih od 2005 do 2007). Upravni organ pa je ugotovil, da je izpodbijana odločitev pravilna, saj je upravni organ prve stopnje pravilno ugotovil, da je bilo za obravnavane objekte gradbeno dovoljenje treba pridobiti tudi po predpisih, ki so veljali v času gradnje, zato z inšpekcijsko odločbo materialni predpis ni bil očitno kršen (drugi odstavek 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP).

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je inšpekcijski organ ugotovitev, da bi objekti, ki so bili zgrajeni med leti 2005 in 2007 morali imeti gradbeno dovoljenje, oprl na Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 – v nadaljevanju Uredba), ki je pričela veljati 15. 5. 2008. Prvostopenjski upravni organ je sicer navedel, da je obravnavani kmetijski objekt nelegalna gradnja tudi po predpisih, veljavnih v času gradnje, vendar ni navedel, kateri predpis in katera določba naj bi v času gradnje določala, da gre za nelegalno gradnjo. Meni, da prvostopenjski organ pri ugotavljanju, ali gre za nelegalno gradnjo, ni uporabil pravega predpisa, predpis, ki ga je uporabil, pa je uporabil retroaktivno. Drugostopenjski organ pa naj bi v izpodbijani odločbi sam ugotavljal, ali so za gradnjo brez gradbenega dovoljenja izpolnjeni pogoji po določbah Pravilnika o zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/04 in 130/04), saj prvostopenjski organ tega predpisa ni uporabil. Tožnica meni, da je kršeno načelo dvostopenjskega odločanja v upravnem postopku. Ker gre za izredno pravno sredstvo, tožnica navaja še, da z razveljavitvijo inšpekcijske odločbe ne bodo ogrožene pravice drugih, nasprotno pa bi bila tožnica ogrožena zaradi nezakonito naložene obveznosti.

Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožničinega predloga za odpravo in razveljavitev odločbe inšpekcijskega organa po nadzorstveni pravici pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge, s katerimi je Ministrstvo obrazložilo svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Kot je tožnici pojasnil že drugostopni organ, je odprava odločbe po nadzorstveni pravici iz razlogov po drugem odstavku 274. člena ZUP mogoča le, če gre za očitno kršitev materialnega prava. Kršitev materialnega prava mora biti pri tem takšna, da bi pravilna uporaba materialnega prava pripeljala do drugačne odločitve. Sodišče se strinja s stališčem drugostopenjskega organa, da v obravnavani zadevi pogoji za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici niso izpolnjeni. Ministrstvo je v svoji odločbi pojasnilo, da je tudi v času gradnje veljal Zakon o graditvi objektov (ZGO-1), ki je za gradnjo objektov, kot je obravnavani, zahteval pridobitev gradbenega dovoljenja.

V predmetni zadevi ni sporno, da za objekt, za katerega so bili izrečeni inšpekcijski ukrepi, gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, pa je bilo z inšpekcijsko odločbo ugotovljeno, da obravnavane gradnje ni mogoče šteti med enostavne objekte, za katere gradbenega dovoljenja ni treba pridobiti ne po Uredbi, ki je veljala v času izdaje odločbe gradbenega inšpektorja, ne po predpisih, ki so veljali v času gradnje, ker je gradnja na predmetnem zemljišču v nasprotju s prostorskimi akti.

Po navedenem je torej neutemeljeno tožbeno stališče, da je bila Uredba uporabljena tudi za čas pred njeno uveljavitvijo. Dejstvo, da inšpekcijski organ ni navedel predpisov, ki so veljali v času gradnje, pa ne pomeni napačne uporabe ali neuporabe materialnega prava, temveč pomanjkljivost obrazložitve, kot to pravilno v tožbi ugotavlja tudi tožnica, ko se sklicuje na prvi odstavek 214. člena ZUP. Pomanjkljivost obrazložitve pa pomeni kršitev procesnih pravil in ne kršitev materialnega prava.

Res je, da se šele drugostopenjski organ v izpodbijani odločbi sklicuje na Pravilnik o zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/04 in 130/04), vendar le z namenom, da tožnici pojasni, da tudi po prej veljavnem pravilniku predmetna gradnja ne izpolnjuje pogojev za enostavni objekt in s tem za gradnjo brez gradbenega dovoljenja.

Med pogoji za gradnjo enostavnih objektov je namreč 19. člen omenjenega pravilnika določal, da so enostavni objekti lahko grajeni brez gradbenega dovoljenja, če so izpolnjeni lokacijski pogoji, ki jih glede dopustnosti, oblikovanja in postavitve objektov določa prostorski izvedbeni akt. Da v obravnavanem primeru ti lokacijski pogoji niso izpolnjeni, pa je ugotovil že upravni organ prve stopnje.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

08.12.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1430/2013
• sodba U 1200/98
• UPRS Sodba III U 140/2020-19