UPRS sodba I U 495/2013,

Jedro

Tožeča stranka utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po pregledu vseh listin, ki se nahajajo v spisu, sodišče namreč ugotavlja, da je tožnik v davčni napovedi kot (so)lastnika poslovnega prostora, ki je predmet odmere, navedel tudi družbo A. d.o.o. Drugačno dejansko stanje davčni organ brez preveritve zemljiškoknjižnega stanja ugotavlja na podlagi izjave B.B., da poslovni prostor oddaja družbi. Zaradi napačne presoje izvedenega dokaza je tako ostalo v zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Postojna, št. 4221-5/2010-43 13012-00 z dne 14. 11. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Davčni urad Postojna je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odmeril in naložil v plačilo davek od premoženja na posest poslovnih prostorov in sicer od 1/2 poslovnega prostora na naslovu ..., v znesku 37,76 EUR. Odločitev je v pravnem pogledu utemeljena z določbami 156. in 158. člena Zakona o davkih občanov (v nadaljevanju ZDO).

Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-10-72/2011 z dne 22. 2. 2013 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. V zvezi z ugovorom, da je tožnik solastnik do 1/3 in ne do 1/2 nepremičnine, od katere se davek odmerja, pritožbeni organ pojasnjuje, da je po prvem odstavku 157. člena ZDO zavezanec za davek od premoženja lastnik oziroma uživalec, po drugem odstavku istega člena pa se davek plačuje ne glede na to, ali lastnik oziroma uživalec uporablja premoženje sam ali ga daje v najem. Tožnik je sicer v napovedi za odmero davka kot solastnika poslovnih prostorov navedel tudi družbo A. d.o.o., vendar je bilo z zaslišanjem solastnice B.B. ugotovljeno, da ima ta družba prostore le v najemu, da torej ni solastnica teh prostorov, tako da je prvostopni organ pri odmeri pravilno upošteval solastni delež tožnika do 1/2.

Tožnik vlaga tožbo na odpravo izpodbijane odločbe, ker temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava. V tožbi vztraja in z zemljiškoknjižnim izpiskom dokazuje, da so solastniki poslovnega prostora tožnik, B.B. in družba A. d.o.o. Postojna, vsak v deležu do 1/3. Tožnik in solastnica B.B. dajeta družbi A. d.o.o. v najem vsak le njemu solasten delež poslovnih prostorov, ne pa tudi deleža v solasti navedene družbe. Ugotovitev pritožbenega organa, da je družba A. d.o.o. najemnica, ne pa lastnica poslovnih prostorov, je zato nepravilna in neskladna s podatki zemljiške knjige in davčne napovedi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po pregledu vseh listin, ki se nahajajo v spisu, sodišče namreč ugotavlja, da je tožnik v davčni napovedi kot (so)lastnika poslovnega prostora, ki je predmet odmere, navedel tudi družbo A. d.o.o. Drugačno dejansko stanje davčni organ brez preveritve zemljiškoknjižnega stanja ugotavlja na podlagi izjave B.B., da poslovni prostor oddaja družbi. Navedeno izjavo davčni organ z določitvijo drugačnega solastnega deleža, pritožbeni organ pa obrazloženo interpretira kot pojasnilo, da je družba A. d.o.o. v davčni napovedi navedena kot (so)lastnica le na podlagi sklenjenega najemnega razmerja in da torej ni solastnica nepremičnine, kar pa po presoji sodišča iz izjave, ki se nahaja v upravnem spisu, ne sledi.

Zaradi napačne presoje izvedenega dokaza je ostalo v zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo zaradi dopolnitve ugotovitvenega postopka vrnilo davčnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

V zadevi je odločilo na nejavni seji, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov ugotovilo, da je potrebno tožbi ugoditi (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

03.11.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 320/2015
• UPRS Sodba I U 2000/2018-10
• UPRS Sodba I U 2196/2018-9