UPRS sodba I U 1524/2012

Jedro

Da je sklep o dedovanju napačen, uveljavlja tožnik šele v davčnem postopku, medtem ko mu v zapuščinskem postopku ni ugovarjal in je zato sklep postal pravnomočen ter s tem zavezujoč za stranke v postopku. Tožnik zato ne more uspešno ugovarjati, da je njegov položaj kot dediča drugačen, kot sledi iz (izreka) pravnomočnega sklepa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo v postopku odmere davka na dediščine in darila tožeči stranki od davčne osnove 36.402,66 EUR odmeril in naložil v plačilo davek na dediščine in darila v znesku 2.056,76 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je davčni organ iz sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Kopru št. D 26/2003 z dne 15. 11. 2005, ki je postal pravnomočen 16. 12. 2005, ugotovil obseg zapuščine po pok. A.A. iz B., ... Iz sklepa je razvidno, da je tožnik podedoval nepremično premoženje – stanovanje (garsonjero) v izmeri 40,71 m2, št. 1 na naslovu ... v B., last zapustnika do celote (1/1). Tožnik kot zapustnikov očim je kot dedič II. dednega reda podedoval navedeno premoženje do ½ (ene polovice). V sklepu o dedovanju vrednost nepremičnine ni navedena, zato je vrednost ugotavljal po uradni dolžnosti s pomočjo primerljivih tržnih vrednosti tovrstnih nepremičnin ter na tej podlagi ugotovil vrednost podedovanega stanovanja po ceni 1.788,33 EUR/m2. Vrednost podedovane polovice stanovanja tako znaša 36.402,66 EUR, kar predstavlja davčno osnovo, od katere se je skladno s 150. členom Zakona o davkih občanov (v nadaljevanju ZDO) odmeril davek na dediščine in darila po stopnjah, ki veljajo za II. dedni red, ter v skladu s Pravilnikom o valorizaciji zneskov za odmero davkov za leto 2005 po stopnji 6% v znesku 2 056,76 EUR.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V zvezi s pritožbenimi ugovori, po katerih tožnik ni dedič po pokojnem A.A., ampak po C.C., ki je bila njegova dedinja in je umrla za njim, po njej pa kot dedič I. dednega reda ni zavezan k plačilu davka, navaja da je prvostopni organ sledil pravnomočnemu sklepu o dedovanju ter na tej podlagi odmeril davek pravilno in v skladu z določbami ZDO, na katere se sklicuje v obrazložitvi. Iz določb ZDO izhaja, da se davek odmeri na podlagi podatkov pravnomočnega sklepa o dedovanju. Davčna obveznost nastane z dnem pravnomočnosti sklepa. Okrajno sodišče v Kopru je skladno z zakonom organu prve stopnje poslalo sklep o dedovanju, opremljen s klavzulo o pravnomočnosti. Gre za sklep, izdan v zapuščinski zadevi po pok. A.A., ki je umrl dne 10. 12. 2002. V sklepu je naveden obseg zapuščine in dediči ter način delitve zapuščine. Iz obrazložitve sklepa pa je razvidno tudi dejstvo, na katero opozarja tožnik v pritožbi, in sicer, da je pokojna C.C. nepremičnino, ki je predmet dedovanja, že prodala, vendar ni bil opravljen lastniški prenos nepremičnine. S sklepom o dedovanju sta tožnik in drugi dedič postala formalna lastnika nepremičnine, ki sta jo podedovala po pok A.A., čeprav sta lastninsko pravico priznala kupcem stanovanja in nanje tudi prenesla lastništvo nepremičnine. Davčni organ pri odmeri davka izhaja iz dejstev, ugotovljenih s pravnomočno odločitvijo sodišča. Tožnik pa je po sklepu o dedovanju premoženje podedoval po A.A. kot dedič II. dednega reda, zato je v skladu z določbami ZDO zavezanec za plačilo davka na dediščine in darila.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da že po samem zakonu o dedovanju (v nadaljevanju ZD) ni dedič po pok. A.A. in tega ne more spremeniti napačen sklep o dedovanju. Njegova edina dedinja je bila C.C., njegova mati, ki je umrla za A.A. Tožnik pa je dedič po njej. Dedoval je torej kot dedič po C.C., kar je razvidno tudi iz zapuščinskega spisa, konkretno iz zapisnika z dne 15. 11. 2005. Po določbi 132. člena ZD preide zapuščina po samem zakonu na dediče pokojnega. Edina dedinja po A.A. je bila C.C. in nanjo je prešla zapuščina po samem zakonu, čeprav ni bil izdan sklep o dedovanju. Tožnik je lahko dedoval šele po njeni smrti tisto, kar je ona podedovala po A.A. Kot dedič prvega dednega reda pa ni zavezan k plačilu davka na dediščine in darila. Poleg tega je C.C. stanovanje prodala še za časa svoje življenja. Zato ni mogoče odmeriti davka tožniku, ki tudi sicer ni podedoval stanovanja po C.C.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah ZDO, enako pa izhaja tudi iz določb sedaj veljavnega Zakona o davku na dediščine in darila, se davek na dediščine in darila odmeri na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju.

V konkretnem primeru ni sporno, izhaja pa tudi iz podatkov upravnih spisov, da so bili pri davčni odmeri upoštevani podatki iz pravnomočnega sklepa o dedovanju, tako tisti, ki se nanašajo na predmet dedovanja (zapuščino) kot tisti, ki se nanašajo na dediče po pok. zapustniku. Spora v bistvu tudi ni o tem, da so bili navedeni podatki iz sklepa upoštevani pravilno in skladno z določbami ZDO, na katere se sklicujeta že oba davčna organa v obrazložitvi odločbe. Tako je bilo v tožnikovem primeru na podlagi podatkov iz sklepa pravilno ugotovljeno, da je tožnik premoženje (½ nepremičnine – stanovanja v B., na naslovu D.) podedoval po A.A., da ga je podedoval kot zapustnikov očim in da je zato kot dedič II. dednega reda v skladu z določbami ZDO zavezan za plačilo davka na dediščine in darila v odmerjeni višini.

To pa po presoji sodišča pomeni, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Da je sklep o dedovanju napačen, uveljavlja tožnik šele v davčnem postopku, medtem ko mu v zapuščinskem postopku ni ugovarjal in je zato sklep postal pravnomočen ter s tem zavezujoč za stranke v postopku. Tožnik zato ne more uspešno ugovarjati, da je njegov položaj kot dediča drugačen, kot sledi iz (izreka) pravnomočnega sklepa. Zato so ugovori, po katerih ni dedoval po pok. A.A. oziroma da je dedoval po pok. C.C. in da je posledično dedoval kot dedič prvega dednega reda, za odločanje v konkretnem primeru neupoštevni.

Sodišče je zato sledilo predlogu tožene stranke iz odgovora na tožbo in tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

26.09.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1550/2019-9
• UPRS sodba I U 866/2013
• UPRS Sodba I U 1902/2018-10