UPRS sodba I U 530/2013

Jedro

Načelo sorazmernosti iz prvega odstavka 142. člena ZDavP-2 varuje davčnega dolžnika pred uporabo sredstev davčne izvršbe, ki po vrednosti nesorazmerno presegajo višino davčnega dolga in ne pred uporabo sredstva davčne izvršbe, ki ne omogoča poplačila davčnega dolga v celoti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zoper tožnika začel davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti iz seznama izvršilnih naslovov, ki skupaj z zamudnimi obrestmi do 7. 3. 2011 in stroški davčne izvršbe znaša 1.247.907,92 EUR, z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, z rubežem in prodajo v sklepu navedenih nematerializiranih vrednostnih papirjev, Klirinško depotni družbi pa naložil vpis prepovedi razpolaganja.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-29-534/2011 z dne 21. 2. 2013 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Uradoma ugotavlja, da je izpodbijani sklep skladen z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) o davčni izvršbi, ugovor tožnika, da bi moral bili dolg poplačan z rubežem terjatev in ne z rubežem nematerializiranih vrednostnih papirjev, pa zavrne s pojasnilom, da je skladno s 144. členom ZDavP-2 predmet davčne izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če z zakonom ni izvzeta oziroma je izvršba nanjo omejena. Tožnik ima prav, da je potrebno pri opravljanju izvršbe spoštovati osebno dostojanstvo dolžnika in poskrbeti, da je izvršba zanj čim manj neugodna, vendar prvostopenjski organ vodi davčno izvršbo na podlagi določb ZDavP-2, ki sicer ne prepoveduje izdajanja različnih sklepov o davčni izvršbi glede na različne predmete izvršbe. To pa pomeni, da ima diskrecijsko pravico glede tega, na kateri predmet bo z davčno izvršbo posegel, in sicer vse do poplačila celotnega dolga. Očitek kršitve 142. člena ZDavP-2 je zato povsem neupravičen. Sicer pa je po podatkih pritožbenega organa prvostopenjski organ za davčni dolg na podlagi inšpekcijske odločbe, ki izhaja iz izvršilnega naslova, (pri)tožniku že izdal sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva z dne 22. 2. 2011.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo (pravilno sklep) in odločbo o pritožbi odpravi ter samo odloči v tej upravni zadevi, tako da določi, da se v okviru davčne izvršbe namesto na nematerializirane vrednostne papirje dolžnika poseže na njegove terjatve, podredno pa, da izpodbijano odločbo (pravilno sklep) in odločbo o pritožbi odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži v plačilo vse stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila.

Po 142. členu ZDavP-2 je davčni organ dolžan uporabiti tista sredstva davčne izvršbe, ki so glede na okoliščine primera sorazmerne znesku davka, ki ga je potrebno izterjati, pri izvajanju davčne izvršbe pa je dolžan upoštevati osebno dostojanstvo zavezanca za davek in poskrbeti, da je izvršba zanj čim manj neugodna. Tožnik je davčni organ v seznamu premoženja seznanil, da ima na podlagi posojilnih pogodb terjatev do A.A. v znesku 400.000 EUR in do B.B. v znesku 600.000 EUR. Navedeni posojilni pogodbi sta sklenjeni ustno, vendar to v ničemer ne vpliva na obstoj terjatev. Ker ne gre za terjatvi, ki bi bili iz davčne izvršbe izvzeti, bi davčni organ lahko posegel nanju. Pri presoji zakonitosti ravnanja davčnega organa je treba upoštevati tudi dejstvo, da je na terjatvi dolžnik opozoril sam in s tem jasno izkazal svojo željo, da se davčni dolg poplača iz navedenih terjatev. Skladno z načelom varstva osebnega dostojanstva zavezanca bi moral davčni organ voljo tožnika upoštevati.

Poseg v terjatve, katerih skupna vrednost znaša 1.000.000 EUR, bi bil tudi primernejši, saj je vrednost zarubljenih vrednostnih papirjev nekajkrat nižja. Izpodbijana izvršba je tako nesorazmerna z zneskom davka, ki ga je treba izterjati. Davčni dolg bi bil namreč z rubežem terjatev poplačan v bistveno višjem znesku. V smislu nesorazmernosti bi davčni organ moral upoštevati tudi, da so trenutni tečaji delnic na zgodovinsko nizkem nivoju ter dejstvo, da je izvršba na nematerializirane vrednostne papirje za tožnika bistveno manj ugodno sredstvo izvršbe. Pri davčni izvršbi na denarno terjatev namreč davčni organ le namesto davčnega zavezanca izterja davčno terjatev, s čimer bistveno manj intenzivno posega v osebno dostojanstvo davčnega zavezanca kot z izvršbo na nematerializirane vrednostne papirje, ko je sklep o izvršbi vpisan v centralni register vrednostnih papirjev ter s tem viden vsakomur.

Iz navedenega po mnenju tožnika povsem jasno izhaja, da je prišlo v postopku na prvi in drugi stopnji do očitne kršitve 142. v zvezi s 144. členom ZDavP-2.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), na katere se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi njegovo pravilnost in zakonitost potrdi pritožbeni organ in z razlogi, s katerimi obrazloži zavrnitev pritožbenih ugovorov. Nanje se zato po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje in jih ponovno ne navaja. V zvezi s tožbenimi navedbami le dodaja:

Namen davčne izvršbe je izterjava davčne obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Za dosego tega namena je predmet davčne izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2). Če je mogoče opraviti izvršbo z različnimi sredstvi davčne izvršbe, je po 142. členu ZDavP-2 davčni organ dolžan uporabiti tista sredstva davčne izvršbe, ki so glede na okoliščine primera sorazmerna znesku davka, ki ga je treba izterjati, če se z njim(i) doseže namen izvršbe. Navedeno načelo sorazmernosti varuje davčnega dolžnika pred uporabo sredstev davčne izvršbe, ki po vrednosti nesorazmerno presegajo višino davčnega dolga in ne, kot meni tožnik, pred uporabo sredstva davčne izvršbe, ki ne omogoča poplačila davčnega dolga v celoti.

Določba drugega odstavka 142. člena ZDavP-2, po kateri je pri izvajanju izvršbe davčni organ dolžan upoštevati osebno dostojanstvo zavezanca za davek, in poskrbeti, da je izvršba za dolžnika čim manj neugodna, pa ni povezana z načelom sorazmernosti iz prvega odstavka tega člena in se tudi ne nanaša na izbiro izvršilnega sredstva. Gre za načela, ki jih je davčni organ dolžan spoštovati pri izvajanju izvršbe, ki teče po izdanem sklepu.

Ker je tožba po navedenem neutemeljena, jo je sodišče kot tako zavrnilo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo na seji.

Datum zadnje spremembe:

23.09.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 94/2017-11
• UPRS sodba I U 1515/2014
• VSRS Sodba X Ips 36/2015