UPRS sodba I U 1277/2013

Jedro

S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, kot to določa peti odstavek 157. člena ZDavP-2.

Vprašanje statusa tožnika kot aktivnega družbenika izbrisane družbe je bilo pravnomočno ugotovljeno v samostojnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Brežice zoper tožnika izdal sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva. V izreku je ugotovil, da so knjigovodske evidence Davčne uprave RS za izbrisano gospodarsko družbo A. d.o.o., katere pravni naslednik je družbenik B.B., po stanju na dan 8. 12. 2004 izkazovale davčni dolg v višini 63.636,82 EUR. Zoper davčnega dolžnika se začne postopek davčne izvršbe, ki po stanju na dan 8. 12. 2004 z zamudnimi obrestmi do 17. 1. 2011, znaša 74.679,17 EUR. Obveznosti, ki se izterjujejo, so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov z dne 18. 1. 2011, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa. Ugotavlja še, da se postopek davčne izvršbe ne začne za znesek plačil v skupnem znesku 1.679,17 EUR.

V obrazložitvi pojasnjuje dosedanji potek postopka in pove, da gre za ponovljen postopek. V skladu z napotki organa druge stopnje je davčni organ dopolnil dokazni postopek v smislu ugotavljanja aktivnosti družbenika B.B. v izbrisani gospodarski družbi A. d.o.o. Ugotavlja, da je na podlagi obširne dokumentacije, pridobljene v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, opravljenega pri zavezancu za davek A. d.o.o., kot tudi v postopku davčne izvršbe, uvedene zoper družbenike izbrisane družbe, tožnika nedvomno mogoče šteti za aktivnega družbenika izbrisane družbe. Davčni organ je že z odločbo št. DT 47712-746/2002-7 (0300-04) z dne 9. 1. 2008, izdano v zadevi ugotovitve pravnih naslednikov izbrisane družbe A. d.o.o. ugotovil, kdo so pravni nasledniki navedene izbrisane družbe. Iz odločbe, ki je postala pravnomočna dne 20. 7. 2010 izhaja, da je eden od pravnih naslednikov izbrisane družbe tudi B.B., ki je imel v času izbrisa družbe 30 % lastniški delež v družbi. Bil je tudi direktor izbrisane družbe in je kot družbenik in direktor nedvomno imel vpliv na poslovanje družbe. Pri njegovem ugotavljanju vloge družbenika v izbrisani družbi, se je davčni organ oprl tudi na ugotovitve Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, kot izhaja iz sodbe opr. št. PD 131/2004 z dne 12. 3. 2008. Glede na ugotovitve v ponovljenem postopku, je dolžnik B.B. družbenik izbrisane družbe A. d.o.o., ki na podlagi določil Zakona o finančnem poslovanju, postopka zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v zvezi z določbami Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod) in Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), za obveznosti izbrisane družbe odgovarja z vsem svojim premoženjem. Zato je bilo potrebno ponovno uvesti postopek davčne izvršbe dolga izbrisane družbe za B.B. v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V nadaljevanju se sklicuje na 145. člen ZDavP-2. Poudarja, da so bila v ponovnem postopku upoštevana tudi vsa plačila, ki so bila vplačana po uvedbi davčne izvršbe po odpravljenem sklepu o davčni izvršbi z dne 21. 12. 2004. V nadaljevanju citira še 166. člen ZDavP-2, 152. in 94. člen istega zakona.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-29-354/2011-4 z dne 28. 6. 2013 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. Pojasnjuje, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da se pritožnika terja za obveznosti izbrisane družbe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Krškem z dne 11. 11. 2003, SRG 2003/00369, objavljenem v Uradnem listu RS št. 128-129 dne 22. 12. 2003. Prvostopni organ je odgovor na vprašanje, ali je pritožnika šteti za aktivnega družbenika izbrisane družbe utemeljil na podlagi ugotovitev iz svoje odločbe z dne 9. 1. 2008. Meni, da so v obravnavanem primeru izpolnjene zahteve, ki jih je za položaj aktivnega družbenika postavilo Ustavno sodišče v svoji sodbi št. U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002. Pritožnik ima položaj aktivnega družbenika izbrisane družbe in tudi položaj njenega univerzalnega pravnega naslednika, ki je odgovoren za obveznosti izbrisane družbe. S stališčem prvostopnega organa, ki pritožnika šteje za aktivnega družbenika izbrisane družbe, se drugostopni organ strinja. Z izbrisom gospodarske družbe iz sodnega registra po določbah ZFPPod družba preneha in ob smiselni uporabi 394. člena ZGD lahko upniki uveljavljajo terjatve do družbenikov izbrisane družbe v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra. Sklep o izbrisu družbe je bil objavljen v Uradnem listu dne 22. 12. 2003, prvostopni organ pa je prvotni sklep o davčni izvršbi izdal 21. 12. 2004. Z vročitvijo sklepa po pooblaščencu istega dne pa je pravočasno začel postopek davčne izvršbe. Iz spisov je tudi razvidno, da je prvostopni organ pritožniku izdal obvestilo o zneskih zapadlih in neplačanih davčnih obveznosti izbrisane družbe z dne 8. 12. 2004 skupaj s seznamom zaostalih obveznosti, pritožniku vročenih 10. 12. 2004. S tem, ko je pritožnik prejel obvestilo o višini dolga izbrisane družbe ter bil pozvan k plačilu, je bil tudi opozorjen, da se bo v nasprotnem primeru zoper njega začela davčna izvršba. Prvostopni organ tako ni zamudil enoletnega prekluzivnega roka v katerem bi moral terjatev uveljavljati do izbrisane družbe proti aktivnemu družbeniku. Odmerna odločba prvostopnega organa z dne 25. 4. 2002 je bila izdana v zakonitem roku petih let in tudi pravilno vročena subjektu, na katerega se glasi, torej zastopniku davčnega zavezanca, saj je takrat družba A. d.o.o. še obstajala kot pravni subjekt. Ker je bila odločba vročena 26. 4. 2002, je postala izvršljiva 28. 5. 2002, kar je zadosten razlog za začetek postopka davčne izvršbe. Ni namreč potrebno, da je izvršilni naslov dokončen ali pravnomočen. V nadaljevanju se sklicuje na 125. in 126. člen ZDavP-2. V obravnavanem primeru pritožbeni organ ugotavlja, da je bilo potrebno obveznost na podlagi odmerne odločbe z dne 25. 4. 2002 poravnati do 27. 5. 2002, tek zastaralnega roka pa je bil pretrgan z vročitvijo prvotnega sklepa o davčni izvršbi z dne 21. 12. 2004, vročenega istega dne, nato z izdajo odločbe pritožbenega organa z dne 1. 3. 2007 in nato ponovno z izdajo in vročitvijo izpodbijanega sklepa z dne 12. 5. 2011, vročenega 23. 5. 2011. Z vsako posamezno prekinitvijo je petletni zastaralni rok začel teči znova in od posameznega dejanja davčnega organa, katerega namen je bila izvršba, v nobenem primeru ni preteklo pet let, prav tako pa tudi ne deset let od kar je zastaranje prvič pričelo teči.

Tožnik v tožbi navaja, da se v zadevi izpostavlja več vprašanj, tako enoletnega roka po objavi izbrisa kapitalske družbe iz sodnega registra zaradi nadaljevanja postopka proti družbenikom, kot tudi zastaranja obveznosti oziroma vprašanje, ali je uveljavljanje terjatev, ki se glasijo na izbrisano kapitalsko družbo proti družbenikom te družbe, skladno z Evropskim pravom in temeljnimi človekovimi pravicami. To področje poleg Evropske konvencije o človekovih pravicah ureja tudi Direktiva o prostem pretoku kapitala, ki je zavezujoč dokument od leta 2009 dalje in tudi Lizbonska pogodba. Zato meni, da bi bilo potrebno vložiti predlog za predhodno odločanje pred sodiščem Evropske skupnosti v skladu z določbo 234. člena Pogodbe EU. Trdi, da so podane okoliščine za rešitev vprašanja, ali je sporni ZFPPod in njegovo uveljavljanje v skladu z EKČP, Direktivo EU o prostem pretoku kapitala, Lizbonsko pogodbo ter drugimi relevantnimi akti. V zadevi je praktično nesporno, da je tožena stranka šele na podlagi odločbe Davčnega urada Brežice z dne 9. 1. 2008 ugotovila, da naj bi bili pravni nasledniki izbrisane družbe družbeniki, med njimi tudi tožnik. Očitno torej je, da odločba Ministrstva za finance z dne 18. 11. 2004 ni bila v prekluzivnem roku enega leta po izbrisu družbe iz sodnega registra vročena pravnim naslednikom izbrisane družbe. Zato tudi ni bil možen zakoniti začetek postopka proti družbenikom. Tožnik ponovno poudarja, da je bilo pravno nasledstvo izbrisane družbe ugotovljeno šele v letu 2008, to je 5 let po izbrisu družbe. Tožena stranka bi morala glede na to, da je bila družba A. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra z dnem 11. 11. 2003, zaradi poteka enoletnega prekluzivnega roka postopek ustaviti. V upravni postopek do izdaje odločbe ni vstopil noben pravni naslednik, pa tudi davčni organ ni nobenega pravnega naslednika pritegnil v postopek. Nikakršna vročitev 21. 12. 2004 ni bila zakonita. Upravni organ je o tem vprašanju napačno uporabil materialno pravo in določbe Zakona o davčnem postopku. Davčni organ pa je v izpodbijani odločbi napačno uporabil materialno pravo tudi v pogledu pravnega vprašanja zastaranja obveznosti. Ustavnopravni položaj tožnika v letih 1994 – 1996 ne more biti drugačen oziroma slabši, kot to velja za leto 1997 – 2000. Obračunavanje in izterjava zamudnih obresti za čas pred odmerno odločbo, ko torej obveznost družbe A. d.o.o. še ni bila ugotovljena, to je za čas od 1994 do 1996, je neustavno iz razlogov, kot to velja za naslednje obdobje veljavnosti ZDavP. Neustavnost je ugotovilo Ustavno sodišče RS z znano odločbo. Sklicuje se na 49. in 54. člen ZDavP. Po njegovem mnenju gre za materialnopravno določbo, zaradi katere davčne obveznosti iz let 1994 – 1996 tudi po ZDavP, ki se uporablja od 1. 1. 1997, ni bilo več dopustno na novo obračunavati in izterjati. Z omenjeno neustavnostjo so neposredno kršene tožnikove temeljne človekove pravice. Tudi ZDavP je določal relativni in absolutni zastaralni rok. V nadaljevanju se sklicuje na ZDavP-1 in ZDavP-2. Meni, da je ob izdaji odločbe tožene stranke z dne 28. 6. 2013, minilo več kot 10 let. Za uvedbo stečajnega postopka družba A. d.o.o. ni izpolnjevala pogojev. Bila je kapitalsko močna in uspešna družba. Za uvedbo likvidacijskega postopka pa tožnik nesporno ni imel pooblastila v kakršnemkoli sklepu skupščine družbe.

Sodišču predlaga, naj tudi presodi, ali je pri toženi stranki šlo za dejanje, ki bi opravičevalo spregled pravne osebnosti in ugotovi materialno resnico o domnevnem davčnem dolgu z izvedeniškim mnenjem. Glede ostalega se sklicuje na sodbo tega sodišča U 23/2006 in pripominja, da v obravnavanem primeru družba a. d.o.o. ni bila izbrisana zaradi nedelovanja ali pomanjkanja kapitala in sredstev, pač pa iz drugih razlogov. Pri tem tožnik ne spada med tiste družbenike, ki so do izbrisnih razlogov v aktivnostnem ali krivdnem odnosu. Bil je dejansko edini, ki je aktivno ukrepal in storil vse kar je bilo mogoče, da bi odpravil razloge za izbris družbe. Zagotovil je, da je bil dejanski osnovni kapital družbe pred izbrisom zadosten. Pritožnik je skupaj z določenimi drugimi družbeniki v bistvu ugodil zahtevi za uskladitev z ZGD, prav tako je ugodil tudi ekonomski in pravni varnosti obvez družbe do upnikov. Stvarnih razlogov za brisanje družbe iz sodnega registra po mnenju tožnika ni bilo, izbris družbe pa je bil izključno formalne narave. Meni, da glede na vse navedeno ni materialnopravne podlage za izvršbo proti družbeniku, pri čemer je zahtevek tudi prekludiran.

Sodišču zato predlaga, da po izvedbi predhodnega odločanja opravi narok, na katerem naj zasliši tožnika ter izvede ostale dokaze, nato pa izpodbijano odločbo odpravi. Priglaša tudi stroške upravnega spora.

Tožena stranka v celoti prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Navaja, da je bila med pritožbenim postopkom izdana odločba o pobotu z dne 21. 9. 2011, iz katere je razvidno, da je bil izvršen pobot dela dolga iz naslova zamudnih obresti od DDPO v višini 32.470,69 EUR, predhodno dne 31. 3. 2004 pa je že bil izvršen tudi pobot v znesku 1.574,50 EUR. Glede na navedeno je bil iz naslova zastaranja pravice do izterjave dolga izbrisane družbe A. d.o.o., poleg glavnice v znesku 18.626,78 EUR, odpisan še dolg v skupnem znesku 23.147,00 EUR, kar je razvidno iz odločbe št. DT 4296-7009/2012-1 01-1122-06 z dne 27. 12. 2012. Sodišču tako predlaga naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je relevantno za presojo tega upravnega spora, med strankama ni sporno.

Tožba ni utemeljena.

Kot izpostavlja tožnik v tožbi, med strankama še naprej ostaja sporno vprašanje statusa tožnika kot aktivnega družbenika v izbrisani družbi A. d.o.o. Sodišče tožniku naprej pojasnjuje, da je predmet tega upravnega spora izdani sklep o davčni izvršbi zoper aktivnega družbenika izbrisane družbe A. d.o.o. Zaradi narave omenjenega postopka s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, kot to določa peti odstavek 157. člena ZDavP-2. Vprašanja, ki jih je zato izpostavljal tožnik v tožbi in ki se nanašajo na izpodbijanje izvršilnega naslova, tako v omenjenem postopku niso več relevantna. Tudi vprašanje statusa tožnika kot aktivnega družbenika izbrisane družbe A. d.o.o., je bilo pravnomočno ugotovljeno v samostojnem postopku, kjer je imel tožnik možnost, da v postopku sodeluje tudi s pravnimi sredstvi, kar je izkoristil. Odločba o tožniku kot aktivnem družbeniku družbe A. d.o.o. je pravnomočna. Zato tožnik s ponovnim zatrjevanim spornosti omenjenega vprašanja v tem postopku pravzaprav podvaja pravna sredstva iz predhodnega postopka, kar pa ni dovoljeno. Glede zastaranja terjatev pa je po mnenju sodišča davčni organ tožniku tako na prvi kot drugi stopnji prepričljivo pojasnil razloge, zakaj na dan izdaje sklepa o davčni izvršbi dne 12. 5. 2011 zastaranje še ni nastopilo. Do slednjega pa je prišlo, kot izhaja iz odgovora na tožbo tožene stranke v letu 2012, v zvezi s čemer je tožena stranka na podlagi 155. člena ZDavP-2 tudi izdala ustrezen sklep dne 27. 12. 2012. Tožena stranka pa se v odgovoru na tožbo sklicuje tudi na odločbo z dne 21. 9. 2011, kjer je na podlagi šestega odstavka 97. člena ZDavP-2 opravila pobot davčnih obveznosti.

Po mnenju sodišča predlog za predhodno odločanje pred sodiščem Evropske skupnosti ni utemeljen. ZFPPod je bil v spornem delu predmet presoje pred Ustavnim sodiščem, ki je posledično izdalo odločbo U-I-135/2000. V skladu z njo je tožena stranka v predhodnem postopku tudi odločala in za tožnika ugotovila, da je edini družbenik izbrisane družbe. Po mnenju sodišča zato niti Evropska konvencija o človekovih pravicah niti Direktiva EU o prostem pretoku kapitala oziroma Lizbonska pogodba ter kot posplošeno tožnik navaja drugi relevantni akti v danem primeru niso bili kršeni. Izpodbijani akt je bil zato na dan njegove izdaje pravilno in zakonito izdan.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrača pritožnikove ugovore. Sodišče se zato, da ne bi prišlo do ponavljanja, nanje sklicuje v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• sodba I U 889/2011
• UPRS Sodba II U 376/2018-18
• UPRS Sodba I U 1717/2017-11