UPRS sodba I U 878/2012

Jedro

Posojilnih pogodb ni bilo mogoče upoštevati kot verodostojno podlago za opravljena knjiženja (terjatev iz naslova posojil) oziroma so le-te zgolj navidezne ter gre posledično pri obravnavanih izplačilih dejansko za prikrito izplačevanje dobička iz 7. točke prvega odstavka 74. člena ZDDPO-2. Knjiženje opravljenih izplačil kot terjatev do posojilojemalca pri tem ni odločilnega pomena. Bistvo prikritega izplačila dobička je namreč ravno v tem, da se izvede prikrito, na temelju pravnih poslov (npr. prodajne, licenčne, posojilne pogodbe) in knjiženj, ki ne odražajo resnične vsebine in ima za posledico zmanjšanje premoženja pravne osebe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), davka od dohodkov pravnih oseb in davka od dohodkov iz kapitala za davčno obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2010 tožeči stranki z izpodbijano odločbo dodatno odmeril: v točki I/1 in 2 izreka DDV v skupnem znesku 30 560,05 EUR ter pripadajoče obresti, v točki I/3 davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2009 v znesku 2.293,98 EUR in pripadajoče obresti, v točki I/4 davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2010 v znesku 4.364,99 EUR in pripadajoče obresti, v točki I/5 akontacijo davka od dohodkov pravnih oseb v letu 2011 v znesku 1.918,75 EUR za mesece januar, februar, marec, april in maj ter pripadajoče obresti, s tem da se mesečni obrok akontacije davka za obdobje od januarja do decembra 2011 poveča za 363,75 EUR in znaša 363,75 EUR (prvi odstavek II. točke izreka), ter v točki I/6 izreka davek od dohodkov iz kapitala za leto 2009 v znesku 5 997,86 EUR in za leto 2010 v znesku 6.953,29 EUR ter pripadajoče obresti.

Iz razlogov izpodbijane odločbe v povzetku izhaja, da je bilo pri pregledu dokumentacije tožeče stranke, ki se ukvarja z nabavo in prodajo vozil v Sloveniji in EU ter z dajanjem vozil v najem, ugotovljeno naslednje:

Pri pregledu izdanih računov je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka izdanega računa (za tri vozila) št. 098-09 z dne 2. 10. 2009 ni izkazala v obračunu DDV-O in da obračunanega DDV od osnove 21.510,00 EUR po stopnji 20% v višini 4.302,00 EUR ni plačala, kot to določa 9. točka 76. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1).

Pri pregledu prejetih računov je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka upoštevala odbitek vstopnega DDV v primerih, ko za to ni imela pravice, kot to določa 63. člen ZDDV-1, in sicer v skupni višini 26 258,05 EUR.

Iz registra osnovnih sredstev je razvidno, da ima tožeča stranka osnovo za amortizacijo neopredmetenega osnovnega sredstva izkazano višjo, kot je nabavna vrednost sredstva po računu, zato je bila preveč obračunana amortizacija v letu 2009 in 2010 v višini 740,00 EUR. Zato se za ta znesek zmanjšajo odhodki in poveča osnova za davek od dohodkov pravnih oseb na podlagi 29. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2). Na podlagi iste določbe pa se tožeči stranki tudi ne prizna obračunana amortizacija v višini 5.500,00 EUR od neopredmetenih osnovnih sredstev, nabavljenih po navideznem računu.

Od navideznih računov za nakup neopredmetenih osnovnih sredstev (know-how) je tožeče stranka uveljavljala tudi investicijsko olajšavo v davčnem obračunu, zato se ji ne prizna olajšava za leto 2009 v višini 8.970,46 EUR in za leto 2010 v višini 14.724,96 EUR, zaradi nepriznane olajšave in nepriznanih stroškov – odhodkov v skladu z 29. in 30. členom ZDDPO-2 pa poveča davčna osnova v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2009 in za leto 2010.

Na podlagi prejetih računov za storitve, ki imajo značaj privatnosti, v skupni višini 2.939,00 EUR in na podlagi podatkov o nakazilih iz TRR na osebni račun direktorja tožeče stranke v višini 61.816,76 EUR pa davčni organ ugotavlja, da gre za prikrito izplačilo dobička na podlagi 74. člena ZDDPO-2 ter zato tožeči stranki obračuna davek od dohodkov iz kapitala za leto 2009 od osnove 29 989,29 EUR v višini 5.997,86 EUR in za leto 2010 od osnove 34.766,47 EUR v višini 6.953,29 EUR.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih v celoti pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje.

Tožeča stranka se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga zaradi kršitev pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava in zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V tožbi navaja, da sklep o začetku davčnega inšpekcijskega postopka ni bil izdan ter da iz izpodbijane odločbe niso razvidni razlogi, iz katerih sklepa ne bi bilo treba izdati. Razlog učinkovitosti, ki je razviden iz izpodbijane odločbe, nima podlage v zakonu in ga iz določb 135. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ni mogoče razbrati. Da bi se zaradi izdanega sklepa ogrozil namen inšpekcijskega nadzora, kar je edina izjema za to, da se sklep ne izda, pa iz odločbe ne izhaja. Čim pa ni razlogov za to, da se sklep ne izda, gre za kršitev določb prvega, drugega in četrtega odstavka 135. člena ZDavP-2 in s tem za absolutno bistveno kršitev pravil postopka.

V zvezi z računom št. 098-09 z dne 2. 10. 2009 tožeča stranka navaja, da je bil napisan po pomoti, saj (tri) vozila Clio kupcu A.A. niso bila nikoli izročena, vročen pa mu tudi ni bil omenjeni račun. Zato ni pravne podlage za obdavčitev z DDV. Vozila so bila prodana v EU kupcu B. po računu št. 54-09 z dne 13. 10. 2009 in torej niso mogla biti prodana dvakrat različnim kupcem. Račun št. 098-09 se ni nikoli nahajal v registratorju, kot navaja prvostopni davčni organ, temveč je bil za potrebe davčnega nadzora samo natisnjen iz računalnika skupaj z drugimi izdanimi računi. Ker torej račun ni bil nikoli izdan, ga tudi ni bilo treba stornirati. Odločitev, da se plača DDV, je zato v nasprotju s 3. členom ZDDV-1, ki izrecno določa, da je predmet obdavčitve z DDV dobava blaga, kar po določbah 6. člena pomeni prenos pravice razpolaganja z opredmetenimi stvarmi, kot da bi bil prejemnik lastnik. Prav tako je jasna 1. točka prvega odstavka 76. člena ZDDV-1, po kateri mora plačati DDV vsak zavezanec, ki dobavi blago. Obdavčljiva dobava blaga pa v konkretnem primeru ni bila opravljena. Po določbah 146. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV se davčna obveznost popravi takrat, ko je bil promet blaga dejansko opravljen, pa je bila naknadno izposlovana nižja kupnina ali odpuščeno plačilo, kar še toliko bolj potrjuje stališče, da ni potrebno plačati DDV, če ni bilo prometa. Takšno stališče pa, ob upoštevanju temeljnega načela nevtralnosti DDV in načela sorazmernosti, po prepričanju tožeče stranke smiselno izhaja tudi iz sodb Sodišča EU (št. C-566/07 z dne 18. 6. 2009 in C-454/98). Davčni organ je zato po mnenju tožeče stranke napačno uporabil materialno pravo in nepravilno ugotovil dejansko stanje.

Davčni organ je nepravilno ugotovil dejansko stanje tudi glede posojilnih razmerij tožeče stranke kot posojilodajalca z A.A. kot posojilojemalcem. Nesporno je namreč, da je tožeča stranka sklenila posojilne pogodbe ter da izkazuje iz tega naslova (v glavni knjigi) terjatev do posojilojemalca. Tožeča stranka je predložila davčnemu organu pogodbe za vsa izplačila. Ugotovitev davčnega organa, da naj bi rok vračila po pogodbah že potekel, ni pravilna. Pa tudi če bi potekel, zamuda z vračilom še ne pomeni, da terjatev do posojilojemalca ne obstoji, oziroma da so pogodbe navidezne. Pomeni le, da je posojilojemalec v zamudi in da zato dolguje zamudne obresti. Posojilojemalec A.A. je za leto 2009 dolgoval znesek 28 850,29 EUR. Dne 17. 3. 2010 je tožeča stranka z njim sklenila pogodbo za isti znesek z rokom vračila 16. 3. 2011 in torej navedeni znesek na dan 31. 12. 2010 še ni zapadel v plačilo. Tudi iz ostalih sklenjenih pogodb izhaja, da je rok vračila v letu 2011 in da v inšpiciranem letu 2010 še ni potekel. V zvezi s pogodbo, sklenjeno 17. 3. 2010, pa tožeča stranka navaja, da gre za novo pogodbo z novim rokom vračila in s tem za novacijo po 323. členu OZ. Na ta način je bila obstoječa obveznost nadomeščena z novo obveznostjo in z novim rokom vračila, kar je razvidno že iz omenjene pogodbe. Zato tožeča stranka pravilno in skladno s SRS izkazuje terjatve iz posojilnih pogodb, pri čemer davčni organ ne ugotavlja, da bi bile terjatve sporne ali težko iztožljive. Samo, če bi šlo za odpis, bi se lahko ugotavljalo prikrito izplačilo dobička. Tako pa je opredelitev danega posojila A.A. kot prikrito izplačilo dobička v nasprotju z določbami ZDDPO-2 in s tem materialnopravno zmotna.

V čem naj bi imeli stroški iz naslova amortizacije značaj privatnosti, tožena stranka ne obrazloži in zato izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Glede pogodb o prenosu znanja in storitev, ki jih je na tej podlagi opravila družba C. d.o.o. pa ni pravilno ugotovljeno dejansko stanje in uporabljeno materialno pravo. Tožeča stranka ima med neopredmetenimi osnovnimi sredstvi per 31. 12. 2010 izkazane premoženjske pravice v neto znesku 55.000,00 EUR in neto znesku 75 000,00 EUR na podlagi Pogodbe o prenosu znanja (know-how)-poslovni model prodaje vozil z dne 20. 4. 2009 za 66.000,00 EUR bruto ter Pogodbe o prenosu znanja (know-how)-poslovni model in dajanje vozil v najem v tujini z dne 31. 3. 2010 za 90.000,00 EUR bruto, sklenjenih z družbo C., s katerima je le-ta tožniku dovolila izključno uporabo znanj v zvezi s prodajo vozil na slovenskem trgu in iz Slovenije. Bistveni element pri tem je razlikovanje pridobitelja od podjetij s sorodno dejavnostjo, konkurenčna prednost, rast tržnega deleža in splošne prepoznavnosti. Pogodbenik se je izrecno zavezal, da bo eno leto po implementaciji znanj izobraževal sodelavce tožeče stranke. Tožeča stranka je bila seznanjena in se je strinjala s porabo časa za izdelavo omenjenih znanj in z urno postavko oziroma z neto pogodbeno vrednostjo, ki je bila izračunana na tej podlagi. Iz povzetka vsebine znanj, posredovanih z omenjenima pogodbama je razvidno, da je model prodaje vozil, vključno z izdelavo strategije, izdelan, ter da je tožeča stranka z uporabo omenjenih znanj ustvarila prihodke. A.A. je sicer zakoniti zastopnik tožeče stranke oziroma poslovodja, vendar pri tožeči stranki opravlja izključno to funkcijo. Da bi bil zadolžen še za karkoli drugega iz Pogodbe o poslovodenju in iz določb ZGD ne izhaja. Enako sledi iz izjave D.D., edinega družbenika tožeče stranke, ki je delež odkupil po sklenitvi obeh Pogodb in ki je izrecno izjavil, da so bila razlog za odkup deleža med drugim tudi pridobljena znanja. Gre torej za pridobljena dolgoročna sredstva, ki soustvarjajo poslovne zmogljivosti oziroma za naložbe v pravice in s tem za neopredmetena osnovna sredstva po SRS 2.2 ter je zato njihovo knjiženje pravilno.

Račun, ki je bil izdan na podlagi omenjenih pogodb, predstavlja tudi podlago za odbitek vstopnega DDV, saj je račun izdal drug davčni zavezanec, znanje pa je tožeča stranka uporabila pri poslovanju.

Ker je tožeča stranka z obema pogodbama investirala v neopredmetena osnovna sredstva, pa je imela tudi podlago, da na podlagi 55. člena ZDDPO-2 uveljavlja znižanje davčne osnove.

Tožeča stranka nasprotuje ugotovitvi, da naj bi šlo pri plačilu računov št. 82, 71, 119, 184 in 342 za prikrito izplačilo dobička iz 74. člena ZDDPO-2 ter navaja, da je bilo materialno pravo v tej zvezi (29. člen ZDDPO-2) uporabljeno nepravilno. Pri računu št. 82 je šlo za storitve, ki so bile namenjene dogovarjanju o poslovnem sodelovanju med izdajateljem računa in tožečo stranko na področju najema vozil in so bili torej odhodki potrebni za pridobitev prihodkov, čeprav do realizacije posla ni prišlo. Storitve po ostalih računih pa je koristil zakoniti zastopnik tožeče stranka kot manager v zvezi z izobraževanjem in obvladovanjem stresa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah 135. člena ZDavP-2 se davčni inšpekcijski nadzor začne z vročitvijo sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru, nadzor pa lahko inšpektor začne opravljati po poteku osmih dni od vročitve sklepa. Postopek davčnega inšpekcijskega nadzora se začne, ko davčni inšpektor pri zavezancu za davek opravi kakršno koli dejanje z namenom opravljanja davčnega inšpekcijskega nadzora (in torej brez izdaje sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru) le v primeru, če bi bil sicer ogrožen namen davčnega inšpekcijskega nadzora.

V konkretnem primeru sklep o davčnem inšpekcijskem nadzoru ni bil izdan, temveč se je začel s prvim dejanjem, to je z uvodnim sestankom z direktorjem tožeče stranke. Iz spisov res sledi, da je bila tožeča stranka na ta način seznanjena z namenom nadzora in da je v nadaljevanju postopka sodelovala. Povsem možno je tudi, da je bil čimprejšnji začetek postopka v interesu tožeče stranke, kot navaja prvostopni organ, ko odgovarja na pripombe, oziroma da se sklep ni vročil iz razloga učinkovitosti postopka, kot navaja drugostopni organ v svojih razlogih. Vendar pa to še ne pomeni, da bi bil namen davčnega inšpekcijskega nadzora v nasprotnem primeru ogrožen, kot se za to, da se sklep ne izda, zahteva po citiranih določbah 135. člena ZDavP-2. Zato ima po presoji sodišča tožeča stranka prav, ko trdi, da gre v konkretnem primeru za kršitev pravil postopka. Ni pa kršitev po določbah ZDavP-2 opredeljena kot bistvena. Prav tako je ni najti med bistvenimi kršitvami po določbah ZUP, saj iz spisov ne sledi, da bi ji zaradi omenjene kršitve ne bila dana možnost, da sodeluje v postopku, oziroma da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Tega tudi ne zatrjuje tožeča stranka v tožbi. Čim pa je tako in kršitev postopka ni bistvena, tudi ni podlage za odpravo odločbe iz razloga absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot se predlaga v tožbi.

Iz računa št. 098-09 z dne 2. 10. 2009, ki se nahaja v upravnih spisih in ki se je v času inšpekcijskega nadzora nesporno nahajal med izdanimi računi, sledi, da je bil izdan kupcu A.A., da se nanaša na prodajo treh vozil Clio ter da znaša kupnina 21.510,00 EUR, 20% DDV 4.302,00 EUR in znesek za plačilo 25.812,00 EUR. Tožeča stranka za obračunani DDV nesporno ni izkazala obveznosti v obračunu DDV-O ter ga tudi ni plačala. To pa tudi po presoji sodišča, enako kot sledi iz razlogov tožene stranke, pomeni, da tožeča stranka ni ravnala v skladu z določbami 9. točke 76. člena ZDDV-1, na katere se pravilno sklicuje že davčni organ v izpodbijani odločbi, in po katerih mora DDV plačati vsaka oseba, ki ga izkaže na računu. Tožbene navedbe (ki so enake pritožbenim in pripombam na zapisnik), ne prepričajo o nasprotnem. Zakaj bi bil račun napisan „po pomoti“, tožeča stranka ne pojasni. Slediti tudi ni mogoče trditvi, da račun ni bil izdan. Račun je namreč, kot pravilno ugotavlja že davčni organ, žigosan in podpisan s strani direktorja, ki je obenem kupec po računu. Pravilno in skladno s spisi pa davčni organ ugotavlja tudi, da račun ni bil storniran, oziroma da davčna obveznost po računu ni bila popravljena, kot to sicer omogočajo določbe Pravilnika o izvajanju DDV v 154. členu. Zato se tožeči stranki v točki I/1 izreka izpodbijane odločbe utemeljeno nalaga plačilo DDV po izdanem računu.

V zvezi z gotovinskimi dvigi in nakazili denarja A.A. ni sporno, da znaša na dan 31. 12. 2010 saldo terjatev do A.A. 61.816,76 EUR ter da je tožeča stranka predložila davčnemu organu posojilne pogodbe za vsa izplačila. Obenem pa tudi ni spora o tem, da A.A. danih posojil ni vrnil ter da ni knjižil prihodkov iz obračunanih zamudnih obresti. Kot nesporno se ugotavlja tudi, da so bile pogodbe sklenjene naknadno, da so tipske, vse kratkoročne in brez datuma zapadlosti, da tožeča stranka v kontroliranem obdobju ni imela zaposlenih in da direktor A.A. ni prejemal dogovorjene nagrade. Z ozirom na vse povedano se tudi po presoji sodišča, enako kot meni tožena stranka, pokaže, da posojilnih pogodb ni bilo mogoče upoštevati kot verodostojno podlago za opravljena knjiženja (terjatev iz naslova posojil), oziroma da so le-te zgolj navidezne ter da gre pri obravnavanih izplačilih dejansko za prikrito izplačevanje dobička iz 7. točke prvega odstavka 74. člena ZDDPO-2. Očitek tožeče stranke, da je obrazložitev izpodbijane odločbe vsebinsko prazna, je protispisna. Vse relevantne okoliščine vsebujeta že obe davčni odločbi, narejen pa je tudi dejanski in pravni zaključek o tem, zakaj se posojilnih pogodb ne upošteva, oziroma zakaj jih je šteti za navidezne. Pri tem se presodijo vse pogodbe, tudi tiste z novim rokom vračila, le da se, po presoji sodišča utemeljeno, ugotavlja, da so sklenjene naknadno in da se jih kot takšnih ne upošteva. Knjiženje opravljenih izplačil kot terjatev do posojilojemalca pri tem ni odločilnega pomena. Bistvo prikritega izplačila dobička je namreč ravno v tem, da se izvede prikrito, na temelju pravnih poslov (npr. prodajne, licenčne, posojilne pogodbe) in knjiženj, ki ne odražajo resnične vsebine in ima za posledico zmanjšanje premoženja pravne osebe, kar je v konkretnem primeru nedvomno podano. Zato se tožeči stranki v skladu z določbami Zakona o dohodnini (ZDoh-2), na katere se davčni organ pravilno sklicuje (na 13. strani) v obrazložitvi odločbe, odmeri in naloži v plačilo davek od dohodkov iz kapitala od osnov in v zneskih, ki so razvidni iz točke I/6 izreka izpodbijane odločbe.

V zvezi z računi, ki jih je izdala tožeči stranki družba C. d.o.o., pa med strankama ni sporna odločitev, ki se nanaša na račun št. 00018 z dne 31. 12. 2008 za storitev „Prime-time najemi/Prime-time leasing“ in po kateri se tožeči stranki zmanjšajo odhodki v skladu z 29. členom ZDDPO-2 in posledično poveča davčna osnova za davek od dohodkov pravnih oseb za leti 2009 in 2010 v višini 740,00 EUR za vsako leto. Razlogi za odločitev so navedeni na 8. in 9. strani izpodbijane odločbe in jim tožeča stranka ne ugovarja. Nepravilnosti v tej zvezi tudi ne ugotavlja sodišče.

V ostalem, to je glede preostalih dveh računov (št. 0001 z dne 31. 12. 2009 in št. 2010-1 z dne 30. 12. 2010), ki jih je tožeči stranki izdala ista družba (C.) pa se sodišče v celoti strinja tako z odločitvijo kot razlogi davčnih organov, ki so vsebovani na straneh od 9 do 12 izpodbijane odločbe, in se zato, glede na tožbene ugovore, ki so enaki pritožbenim in pripombam na zapisnik, nanje sklicuje. Tožeča stranka namreč tudi po presoji sodišča ni predložila listin, s katerimi bi dokazala, da so bile zaračunane storitve dejansko opravljene ter posledično povezanosti med plačili po izstavljenih računih (odhodki) in ustvarjenimi prihodki. Iz vsebine Pogodbe o prenosu znanja (know-how) – poslovni model prodaje vozil in Pogodbe o prenosu znanja (know-how) – poslovni model prodaja in dajanje vozil v najem, ki sta sklenjeni med družbama C. d.o.o. kot dajalcem ter tožečo stranko (E. d.o.o.) kot pridobiteljem in ki sta podlaga za izstavljena računa, vsebina in obseg konkretno opravljenih del nista razvidna. Druge dokumentacije o opravljenem delu, ki jo sicer zatrjuje v davčnem postopku in v postopku s tožbo, kot npr. rezultatov spremljanja trga, pridobljenih podatkov, analize zbranih podatkov, izdelane strategije in spletnih rešitev, pa tožeča stranka ni predložila. Pojasnila v tej zvezi niso dovolj. Povzetek vsebine posredovanih znanj pa je povsem splošen in, kot pravilno ugotavlja že davčni organ, brez podatkov o avtorju ter o namenu in datumu izdelave. Glede na položaj in zaposlitev izvajalca del po pogodbah (A.A. in F.F.) je upravičen tudi dvom davčnega organa v podatke o opravljenih urah, ki jih je posredovala tožeča stranka. Pravilno in na konkretnih podatkih pa je utemeljeno tudi odklonilno stališče davčnega organa do izjave družbenika D.D. in do navedb tožeče stranke, ki se nanašajo na izkazovanje prihodkov družbe C. iz naslova spornih računov, ki ga vsebuje odgovor na vsebinsko enake pripombe (na straneh 28 in 29 izpodbijane odločbe). Zato je po presoji sodišča pravilno odločeno, da spornih računov ni mogoče šteti za verodostojne knjigovodske listine v smislu SRS 21 in s tem kot podlago za knjiženje (neopredmetenih osnovnih sredstev). Na njihovi podlagi pa tudi ni mogoče ugotoviti povezanosti prihodkov z odhodki v skladu s SRS 14. 10 in 29. členom ZDDPO-2, kar vse pomeni, da se tožeči stranki upravičeno ne prizna amortizacija na podlagi 29. člena ZDDPO-2 za leto 2010 v višini 5 500,00 EUR in olajšava za investiranje po 55.a členu ZDDPO-2 za leti 2009 in 2010 ter iz teh razlogov poveča osnova za davek v obračunu ter odmeri in naloži v plačilo davek od dohodkov pravnih oseb oziroma akontacija tega davka (v točkah I/3, 4 in 5 izreka izpodbijane odločbe). Ker ni razvidno, da bi bile zaračunane storitve tudi dejansko opravljene, pa se tožeči stranki v skladu s 63. členom ZDDV-1 upravičeno ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV po računu št. 0001 z dne 31. 12. 2009 v višini 11 000,00 EUR in po računu št. 2010-1 z dne 30. 12. 2010 v višini 15 000,00 EUR ter tožeči stranki iz tega naslova dodatno odmeri DDV, kot to sledi iz točke I/1 izreka izpodbijane odločbe.

Pravilno pa je po presoji sodišča tako v dejanskem kot v pravnem pogledu odločeno tudi glede izplačil po računih št. 82, 71, 119, 184 in 342 ter pri tem izplačila utemeljeno upoštevana kot prikrito izplačilo dobička na podlagi 74. člena ZDDPO-2, odhodki v tej zvezi pa v smislu 29. in 30. člena ZDDPO-2 kot poslovno nepotrebni. Kot pravilno ugotavlja že davčni organ, poslovno dogovarjanje med izdajateljem računa in tožečo stranko na področju najema vozil, ki naj bi opravičevalo strošek po računu št. 82, ni z ničemer izkazano. Pri vseh ostalih računih za storitve, ki naj bi pomagale direktorju oziroma zaposlenim pri obvladovanju stresa, pa davčni organ pravilno poudari, da direktor pri tožeči stranki ni bil zaposlen niti ni imel zaposlenih, na katere bi lahko prenašal pridobljena znanja. Zato se tudi iz tega razloga utemeljeno popravi davčni obračun ter tožeči stranki dodatno odmeri in naloži v plačilo davek od dohodkov pravnih oseb, DDV in davek od dohodkov iz kapitala, kot to sledi iz razlogov (na straneh 6, 7 in 8) in iz izreka izpodbijane odločbe.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

Sodišče je odločilo v zadevi brez glavne obravnave, ker so bili vsi dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku pred izdajo odločbe (prvi odstavek 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

23.09.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 222/2015
• UPRS Sodba I U 842/2016-11
• UPRS Sodba I U 571/2019-24