sodba III U 13/2012

Jedro

Čas pridobitve kapitala (nepremičnine) izhaja iz pravnomočne upravne odločbe, s katero je bil tožniku odmerjen davek od prometa nepremičnin, pridobljenih na podlagi zamudne sodbe z dne 22. 12. 2008. Neutemeljen je zato njegov ugovor, da naj bi nepremičnino pridobil že leta 1993, ko naj bi se iztekel 10 letni rok za priposestvovanje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje tožeči stranki odmeril dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin od davčne osnove 29.359,85 EUR po stopnji 20% v znesku 5.871,97 EUR in ji naložil, da odmerjeno dohodnino plača v roku 30 dni od vročitve izpodbijane odločbe. Po preteku 30 dnevnega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe. Odločil je še, da pritožba ne zadrži izvršitve izpodbijane odločbe ter da posebni stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je v postopku odmere davka na promet nepremičnin, odmeril davek na v sodni poravnavi P29/2005 Okrožnega sodišča v Kopru odsvojen delež 1/2 nepremičnin parc. št. 982/9 k.o. A. Tožeča stranka je delež 1/2 parc. št. 982/9 k.o. A. pridobila z zamudno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru P254/2008, vrednost ob pridobitvi je bila ugotovljena z odločbo št. 4236-4/2009/44 z dne 10. 2. 2009 o odmeri davka na promet nepremičnin in znaša 20.000,00 EUR. Po vročitvi zapisnika o ugotovitvi davčne osnove za odmero dohodnine od dobička iz kapitala zaradi odsvojitve že navedenega deleža je tožeča stranka podala pripombe na vrednost ob odsvojitvi ter dostavila dopolnitev cenitvenega poročila sodnega cenilca in izvedenca gradbene stroke. Upravni organ prve stopnje je dopolnitev cenitnega poročila upošteval ter ugotovil, da znaša vrednost nepremičnine ob odsvojitvi 50.464,50 EUR. Upoštevaje vrednost ob pridobitvi in priznane stroške ob pridobitvi ter vrednost kapitala ob odsvojitvi 50.464,50 EUR in priznane stroške ob odsvojitvi znaša davčna osnova 29.359,85 EUR. Od tako ugotovljene davčne osnove je na podlagi 132. člena Zakona o dohodnini odmeril dohodnino v znesku 5.871,97 EUR.

Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev je s svojo odločbo št. DT-499-05-29/2010-3 z dne 8. 12. 2011 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje, kot neutemeljeno zavrnil.

Tožeča stranka izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da tožeča stranka v odmernem postopku ni upoštevala, da se je s sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. P29/2005 z dne 10. 9. 2009, razrešilo tudi sporno razmerje strank glede plačila uporabnine, zaradi česar se je pravdna zadeva v prvi vrsti vodila in kar je izrecno navedeno v 3. točki poravnave. Upravni organ prve stopnje bi tako moral vrednost kapitala ob odsvojitvi ugotovi tako, da bi od zneska 85.000,00 EUR odbil znesek uporabnine in dobljeno razliko množil z ugotovljenim deležem 59,37%. Ker upravni organ prve stopnje ni v ugotovitvenem postopku ugotavljal višine uporabnine je bilo dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno in izračun davčne osnove nezakonit. V nadaljevanju ugovarja času pridobitve sporne nepremičnine, saj jo je tožeča stranka pridobila s priposestvovanjem (43. čl. SPZ prej 28. člen ZTLR) v letu 1993, ko se se iztekli pogoji priposestvovanja. Vknjižba lastninske pravice tožeče stranke v zemljiško knjigo pa je imela v obravnavanem primeru le dekleratoren učinek. Tožeča stranka je nepremičnino pridobila pred letom 2002 in torej promet z njo ne more biti predmet obdavčenja dobička. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje odpravi in ugotovi, da je tožeča stranka prosta plačila dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin, ter ji povrne njene pravdne stroške.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke, vztraja pri razlogih obrazložitve izpodbijane upravne odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe, dopolnjene z odločbo upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

Zakon o dohodnini (v nadaljnjem besedilu ZDoh-2 ), v 92. členu določa, da je dobiček iz kapitala dobiček, dosežen z odsvojitvijo kapitala. Za kapital se po prvem odstavku 93. člena ZDoh-2 šteje tudi nepremičnina, ne glede na to, ali je bila odsvojena v spremenjenem ali nespremenjenem stanju. Po določbi 97. člena ZDoh-2 je davčna osnova od dobička iz kapitala razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala pri pridobitvi. V vrednost kapitala ob pridobitvi se všteva nabavna vrednost kapitala in stroški določeni v sedmem odstavku 98. člena ZDoh-2. To je vrednost na nepremičninah opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečujejo uporabno vrednost nepremičnine, če jih je zavezanec plačal, znesek davka na dediščine in darila in davka na promet nepremičnin, ki ga je plačal zavezanec ob pridobitvi kapitala, stroški, ki jih je plačal zavezanec v zvezi s cenitvijo pridobljene nepremičnine, ki jo opravi pooblaščeni cenilec v skladu z obstoječo metodologijo, kadar je cenitev potrebna, ker se vrednost nepremičnine ne da ugotoviti na drugi način, normirani stroški, povezani s pridobitvijo v višini 1% od nabavne vrednosti kapitala. Po določbah drugega odstavka 98. člena ZDoh-2 se za nabavno vrednost kapitala šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala v času pridobitve le v primeru, če kapital ni bil pridobljen na podlagi pogodbe ali če vrednost kapitala v času pridobitve ni razvidna iz pogodbe, se za nabavno vrednost kapitala šteje vrednost kapitala v času pridobitve, ki jo zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili. Če je bil kapital pridobljen po prvi točki 95. člena ZDoh-2 ali na podlagi darilne pogodbe, se za nabavno vrednost kapitala ob pridobitvi šteje vrednost, od katere je bil odmerjen davek na dediščine in darila. Če davek ni bil odmerjen, pa primerljiva tržna cena kapitala v času pridobitve, ki jo zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili. Na podlagi določb 99. člena ZDoh se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala ob odsvojitvi. Če kapital ni bil odsvojen na podlagi pogodbe ali če vrednost kapitala ob odsvojitvi ni razvidna iz pogodbe, ali če iz pogodbe ali drugih dokazil razvidna vrednost kapitala ne ustreza vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve, se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje primerljiva tržna vrednost kapitala ob odsvojitvi. Po določbi 101. člena ZDoh-2 se za čas pridobitve kapitala šteje datum sklenitve pogodbe oziroma pravnomočne sodne odločbe ali dokončnost odločbe upravnega organa, na podlagi katere je fizična oseba pridobila ali odsvojila kapital. V drugih primerih pridobitve ali odsvojitve kapitala se za čas pridobitve ali odsvojitve kapitala šteje datum, ki je razviden iz drugih dokazil. Enako velja v skladu z 102. členom ZDoh-2 tudi za čas odsvojitve kapitala.

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je bil tožeči stranki z odločbo Davčnega urada Koper št. DT 4236-4/2009/44 z dne 10. 2. 2009 odmerjen davek od prometa nepremičnin pridobljenih na podlagi zamudne sodbe opr. št. P254/2008 z dne 22. 12. 2008, v kateri je sodišče ugotovilo, da sta tožeča stranka in B.B. skupna lastnika parc. št. 982/9 vpisane pri vl. št. 320 k.o. A. - stanovanjska stavba 65 m2 in dvorišče v izmeri 336 m2. Z isto sodbo je bilo tudi ugotovljeno, da je tožeča stranka priposestvovala delež navedene nepremičnine do višine 1/2 z v sodbi navedeno vrednost 20.000,00 EUR za eno polovico deleža. V zadevi ni sporno, da je navedena odločba postala dokončna in pravnomočna in da je tožeča stranka obračunani davek tudi poravnala. Glede na navedeno je ugovor tožeče stranke, da naj bi tožeča stranka pridobila nepremičnino že leta 1993, ko naj bi se iztekel 10 letni rok za priposestvovanje in ne z izdajo ugotovitvene sodbe, neutemeljen. Čas pridobitve solastninske pravice namreč izhaja iz dokončne in pravnomočne upravne odločbe, ki temelji na ugotovitveni zamudni sodbi Okrožnega sodišča v Kopru, tožeča stranka se je v tem odmernem postopku strinjala tako z vrednostjo kot z datumom pridobitve nepremičnine. Zato je tudi upoštevaje ustaljeno upravnosodno prakso (sodba I U 879/2010) odločitev upravnega organa prve stopnje glede datuma pridobitve nepremičnine pravilna.

Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe tudi nedvomno izhaja, da je bila nepremičnina, ki je predmet obdavčitve, odsvojena s sodno poravnavo dne 10. 9. 2009. Sodni cenilec je vrednost nepremičnine ocenil na 166.600,00 EUR, med tožečo in toženo stranko pa ni sporno, da znaša delež tožeče stranke na skupnem premoženju 59,37% in da navedeni delež v znesku sodne poravnave 85.000,00 EUR predstavlja 50.464,50 EUR. Tako je tudi po mnenju sodišča ob upoštevanju zakonsko določenih 1% normiranih stroškov upravni organ prve stopnje pravilno ugotovil davčno osnovo v znesku 29.359,85 EUR in od nje pravilno odmeril davek v znesku 5.871,97 EUR. Neutemeljen je tudi ugovor, da upravni organ prve stopnje pri obračunu davka ni upošteval v sodni poravnavi določenega zneska iz naslova plačila uporabnine. Iz sodne poravnave, ki je postala pravnomočna dne 10. 9. 2009 izhaja, da sta se tožeča stranka in tožena stranka dogovorili, da bosta toženi stranki v zameno za solastniški delež na stanovanjski hiši, ki je predmet tega postopka tožeči stranki izplačali 85.000,00 EUR. V tretji točki poravnave je sicer navedeno, da sta s sklenitvijo te sodne poravnave tožeča in toženi stranki razrešili vsa sporna razmerja med pravnima strankama iz naslova skupnega premoženja in iz naslova plačila uporabnine med tožečo in obema tožencema, ter da stranka druga do druge iz teh naslovov nimata nobenih zahtevkov več. Glede na določnost prve točke sodne poravnave, v katerih je izrecno določena vrednost solastninskega deleža, vsebine 3. točke sklenjene poravnave ni mogoče razlagati tako kot želi tožeča stranka, da je delež uporabnine upoštevan v vrednosti solastniškega deleža, tudi zato, ker iz sodne poravnave ne izhaja njena višina niti višina in temelj nasprotnih terjatev, ki naj bi se poravnale.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, po tem ko ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka:

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

14.07.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1149/2012
• sodba I U 879/2009
• UPRS sodba I U 758/2014