Sklep X Ips 211/2013

Jedro

Okoliščine, na katere je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev, ne zadostujejo za zaključek, da je revidentka vedela ali bi morala vedeti za goljufijo izdajatelja spornih računov v zvezi z DDV. Védenja oziroma dolžnosti védenja o goljufiji v zvezi z DDV ni mogoče utemeljiti s kakršno koli neskrbnostjo prejemnika računa, temveč z njegovo neskrbnostjo v povezavi s plačevanjem DDV s strani izdajatelja računa.

Védenje oziroma dolžnost vedeti o goljufiji izdajatelja računa v zvezi z DDV logično predpostavlja, da je do goljufije v zvezi z DDV sploh prišlo. Šele od tedaj, ko izdajatelj računa deluje kot neplačujoči gospodarski subjekt, torej od takrat, ko izhodnega DDV, ki ga je zaračunal prejemniku računa, ne plača v proračun z goljufivim namenom, je upravičeno ugotavljati soodgovornost prejemnika računa preko zavrnitve odbitka vstopnega DDV. V obravnavani zadevi ta ključna okoliščina ni bila ugotovljena.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1776/2012-44 z dne 27. 3. 2013 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče v novem sojenju, opravljenem na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 452/2011 z dne 8. 11. 2012, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 0610-1226/2009-15-0803-68-(0303-09) z dne 30. 4. 2010. S to je prvostopenjski davčni organ po opravljenem davčnem inšpekcijskem nadzoru pravilnosti obračunavanja davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 2. 2006 do 31. 12. 2008 revidentki naložil v plačilo DDV v skupnem znesku 117.027,58 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 13.845,47 EUR. Tožena stranka je revidentkino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnila kot neutemeljeno z odločbo, št. DT-499-16-177/2010-5 z dne 24. 1. 2011.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče navedlo, da ni sporno, da so bile storitve, ki jih je družba A., d. o. o., zaračunala revidentki, dejansko opravljene, vendar se glede na v postopku ugotovljene okoliščine revidentki lahko očita, da je vedela oziroma bi morala vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka vstopnega DDV, povezane z goljufijo izdajatelja računov, družbe A., zaradi česar je odločitev davčnega organa o naložitvi dodatnega DDV pravilna in zakonita. Odločitev je sprejelo na seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

3. Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča je revidentka vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z vrednostnim razlogom iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da prvostopenjsko sodišče ni sledilo napotkom Vrhovnega sodišča iz sklepa X Ips 453/2011, in sicer, da mora presoditi vsebino zapisnika z dne 30. 4. 2010 o davčnem inšpekcijskem nadzoru zakonitosti in pravilnosti obračunavanja in plačevanja DDV za obdobje od 1. 10. 2006 do 31. 1. 2008 pri B., s. p., (v nadaljevanju podjetnik B.), ki je poslovno sodeloval tako z revidentko kot z družbo A. Iz tega zapisnika je razvidno, da podjetnik B. ni vedel ali mogel vedeti, da s tem, ko posluje z družbo A., sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Prav nasprotno je davčni organ ugotovil za revidentko, kar predstavlja neenako obravnavanje davčnih zavezancev. Prvostopenjsko sodišče tudi ni sledilo napotku Vrhovnega sodišča, da se mora opredeli do tožbenega ugovora, da davčni organ v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pri družbi A., katerega predmet je bil DDV za davčna obdobja od 1. 9. 2006 do 31. 12. 2006, ni ugotovil nepravilnosti, zaradi česar je postopek ustavil s sklepom z dne 29. 12. 2007. Ta sklep dokazuje, da družba A. do dne izdaje tega sklepa ni bila tako imenovani neplačujoči gospodarski subjekt oziroma „missing trader“(1) in da je DDV, ki ga je obračunala na svojih računih, tudi nakazala v proračun. Z izpodbijano odločbo pa je bil revidentki naložen v plačilo DDV iz računov, ki v večini izhajajo iz obdobja pred omenjenim datumom. Tudi za obdobje po tem datumu v prvostopenjski sodbi, kot tudi sicer, ni navedeno, kdaj naj bi družba A. postala neplačujoči gospodarski subjekt. Davčni organ je šele v letu 2009, torej po obdobju, ki je bil predmet nadzora pri revidentki, in po tem, ko je revidentka že nehala poslovati z družbo A., ugotovil nepravilnosti pri družbi A., in sicer v zapisniku z dne 29. 6. 2009 o drugem davčnem inšpekcijskem nadzoru pri družbi A., katerega predmet je bil DDV v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 10. 2008. Protispisna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da iz zapisnika o davčnem pregledu pri podjetniku B. izhaja, da je vse storitve, ki jih je družba A. zaračunala revidentki, opravil podjetnik B., družba A. pa naj bi jih le prefakturirala revidentki. Takšen zaključek je tudi v nasprotju drugimi navedbami v obrazložitvi izpodbijane sodbe. S takšnim zaključkom pa je prvostopenjsko sodišče hkrati ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Tožena stranka ni zatrjevala, da je vsa dela, ki jih je družba A. zaračunala revidetnki, dejansko izvedel podjetnik B. Prvostopenjskemu sodišču slednjič očita, da je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu predlogu. Priglaša stroške postopka.

4. V odgovoru na revizijo tožene stranka predlaga zavrnitev revizije iz razlogov, navedenih v obrazložitvi njene odločbe in izpodbijane sodbe. Navaja, da je na podlagi vseh dejstev in okoliščin primera mogoče utemeljeno sklepati, da je šlo “s strani družbe A. za navidezne posle“ in da so pri revidentki „obstajali indici, ki opravičujejo sum goljufije na strani družbe A.“, na podlagi katerih bi revidentka lahko vedela, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je pridobitev davčne ugodnosti. Meni, da revidentka ni ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj višina glavnice DDV znaša preko 117.00,00 EUR in tako presega znesek 20.000,00, ki je v navedeni zakonski določbi postavljen kot spodnja meja za dovoljenost revizije.

7. Revidentka je zoper prvostopenjsko sodbo v isti vlogi vložila pritožbo in revizijo, vendar je Vrhovno sodišče vlogo obravnavalo samo kot revizijo, ker za vložitev pritožbe zoper izpodbijano sodbo niso izpolnjenji zakonski pogoji. V (rednem) upravnem sporu o zakonitosti upravnega akta, kakršen je obravnavni upravni spor, je pritožba zoper prvostopenjsko sodbo glede na prvi odstavek 73. člena ZUS-1 dovoljena, če sta kumulativno izpolnjena pogoja, in sicer, da je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter da je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt. Za takšen položaj v obravnavanem primeru ne gre. Prav tako v obravnavanem primeru ne gre za položaj, ko bi prvostopenjsko sodišče odločilo po 66. členu ZUS-1, ki določa možne odločitve upravnega sodišča, ko gre za (subsidiarni) upravni spor iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1 o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavnem primeru ne gre za upravni spor iz 4. člena ZUS-1, ker je zoper izpodbijani akt dopusten redni upravni spor, to je ta, ki ga na podlagi revizije sodišče tudi vodi. Ker torej pritožba zoper izpodbijano sodbo ni dopustna, je ta postala pravnomočna, pravnomočno sodbo pa je mogoče izpodbijati samo z revizijo (prvi odstavek 83. člena ZUS-1).

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9. V zadevi ostaja sporna dodatna odmera DDV, ki je posledica ocene tožene stranke, da revidentka ni imela pravice odbijati vstopnega DDV na podlagi računov, ki ji jih je izdala družba A.

10. Iz dejanskih ugotovitev zadeve, kot izhajajo iz obrazložitev upravnih odločb in prvostopenjske sodbe in na katere je revizijsko sodišče vezano, je razvidno, da je revidentka uveljavljala odbitek vstopnega DDV na podlagi računov, ki jih je v letih 2006 do 2008 prejela od družbe A. Iz opisov računov izhaja, da je družba A. revidentki zaračunala različne storitve v zvezi z izgradnjo baznih postaj, kot so: pomoč pri montaži, montaža anten ter antenskih konstrukcij, polaganje kablov, izdelava idejnih projektov, projektov zasnove izvedbenih del in projektov izvedbenih del za določene lokacije anten. Z družbo A. je revidentka sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 3. 4. 2005, s katero sta se dogovorili, da bo družba A. v imenu revidentke izvajala „pomoč pri montaži GSM in UMTS anten“. Dela, ki naj bi jih družba A. opravila, v pogodbi niso bila natančneje opredeljena. Izvedba konkretnih del je bila vsakokrat ustno dogovorjena. Veljavnost pogodbe sta stranki z več aneksi podaljšali do 1. 4. 2009. Zaračunana dela so bila opravljena za tretjo osebo, končnega kupca, v pretežni meri za družbo S., d. d., Ljubljana (v nadaljevanju družba S.). S to je revidentka dne 11. 3. 2003 sklenila pogodbo, s katero se je revidentka kot izvajalka del zavezala, da bo za investitorja, družbo S. v obsegu in okviru vsakokratnega pisnega naročila opravila ogled lokacij za postavitev radijskih postaj in izvedbo radijskih povezav ter izdelala projektno dokumentacijo in izpeljala upravne postopke v zvezi z radijskimi postajami (gradbeno dovoljenje, uporabno dovoljenje, odločba o dodelitvi frekvence). S posebni sporazumom z dne 13. 2. 2006 sta se revidentka in družba S. dogovorili še o ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, v katerem je bilo med drugim določeno, da mora izvajalec del voditi evidence, iz katerih je razvidno, kateri njegovi delavci se nahajajo na skupnem delovišču, da mora izvajalec dela izvajati izključno z delavci, navedenimi v tej evidenci, ter da mora v primeru, da dela opravlja s podizvajalci, z njimi skleniti pisne sporazume o zagotavljanju varnosti. Dela, ki jih je družba A. zaračunala revidentki, so bila opravljena in družba S. je revidentki opravljena dela plačala. Zaradi nedostopnosti knjigovodske dokumentacije družbe A. davčni organ ni mogel preveriti, ali je pravilno in pravočasno obračunavala in plačevala DDV. Glede na njeno materialno in kadrovsko zmožnost in usposobljenost v letih 2007 in 2008 ocenjuje, da storitev, ki jih je zaračunala, ni mogla opraviti, hkrati pa tudi ni izkazano, da bi najemala podizvajalce. Direktor revidentke C. C. je izjavil, da je z družbo A. že več let (od 2006 do 2009) korektno sodeloval. Direktorja in lastnika družbe A. D. D. in njegove zaposlene pozna osebno. D. D. je konec leta 2008 zapadel v odvisnost od droge, zaradi česar je revidentka oziroma njen direktor z njim oziroma z družbo A. prekinil poslovno sodelovanje. V tistem času so D. D. zažgali avtomobil, v katerem naj bi se nahajala tudi vsa izvirna poslovna dokumentacija (knjigovodske evidence) družbe A. Revidentka je predložila tudi fotokopije gradbenih dnevnikov, iz katerih je razvidno, da so kot delavci družbe A. vpisani D. D. (v času od 10. 1. 2006 do 12. 9. 2006), E. E. (od 12. 9. 2006 do 16. 11. 2007) ter F. F. (le za dneva 7. 11. 2007 in 16. 11. 2007). V rubriki „najeti delavci“ je vpisana družba P., d. o. o., ki je po podatkih davčnega organa neplačujoči gospodarski subjekt. Gradbenih dnevnikov ni podpisal odgovorni nadzornik investitorja in tudi ne odgovorni vodja del izvajalca, temveč so le ožigosani z žigom družbe A., poleg tega pa vsebujejo še parafo in nečitljiv podpis. Revidentka je predložila tudi fotokopije odločb o dodelitvi frekvence ter fotokopije projektov izvedenih del (PID) in projektov za izvedbo (PZI), ki so opremljeni s pečatom in podpisom direktorja revidentke in pečatom ter podpisom odgovornega projektanta, podjetnika B.

11. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan, ali ga je plačal če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1) da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2) da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3) da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4) da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi (t. i. subjektivni element). Gre za ustaljeno stališče revizijskega sodišča v zadevah, v katerih je sporna pravica odbitka vstopnega DDV, ki upošteva tudi prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU),(2) npr. v zadevah X Ips 2/2011, X Ips 351/2011, X Ips 352/2011, X Ips 432/2011, X Ips 167/2012, X Ips 443/2011, X Ips 58/2012.

12. Kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, so po oceni prvostopenjskega sodišča prvi trije pogoji za odbitek vstopnega DDV iz prejšnje točke izpolnjeni. Za prvostopenjsko sodišče ni sporno, da je prvi pogoj izpolnjen, saj izrecno navaja, da je zaračunane storitve opravil drug davčni zavezanec. V zvezi z drugim pogojem za odbitek vstopnega DDV iz prejšnje točke te obrazložitve prvostopenjsko sodišče sicer navaja, da računi družbe A. vsebujejo tako splošen opis storitev, da ne izpolnjujejo pogojev o vsebini računa iz 82. člena ZDDV-1, vendar to okoliščino, kot je razvidno tudi iz strukture obrazložitve izpodbijane sodbe, izpostavlja kot enega od elementov, s katerim utemeljuje revidentkino védenje o goljufivosti transakcij, in ne kot samostojni razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV. Tudi sicer Vrhovno sodišče meni, da so nasprotujoče si trditve, da so storitve po računih bile opravljene in hkrati, da ni jasno, kaj je bilo z istimi računi zaračunano.

13. Pravica do odbitka vstopnega DDV bi bila revidentki utemeljeno zavrnjena samo, če revidentka ni izpolnjevala četrtega pogoja iz 10. točke te

obrazložitve. Preizkusiti je torej treba, ali je prvostopenjsko sodišče

(posredno pa tudi davčna organa) navedlo zadostne razloge in okoliščine, na podlagi katerih se lahko zaključi, da je revidentka vedela ali morala vedeti (subjektivni element), da so transakcije, na podlagi katerih je odbijala vstopni DDV, povezane z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

14. Po oceni prvostopenjskega sodišča na obstoj subjektivnega elementa pri revidentki kaže že sam način sklepanja posla z družbo A. Sklenjena pogodba ni vsebovala niti bistvenih elementov, ki so predpisani za sklenitev pogodbe (predmeta pogodbe in cena). Revidentka poteka poslov ni nadzirala in nima nobene poslovne korespondence v zvezi s predmetnimi posli. Opis del na računih je bil zelo splošen, računi se niso sklicevali na pogodbo. Iz gradbenih dnevnikov je razvidno, da je bil v času od 10. 1. do 12. 9. 2006 vpisan kot delavec izvajalca le D. D., direktor družbe A. Gradbenih dnevnikov ni podpisal odgovorni nadzornik investitorja in tudi ne odgovorni vodja del izvajalčevega predstavnika. Pogodba med revidentko in družbo A. je bila sklenjena le za pomoč pri montaži GSM in UMTS sistema in ne za celotno izvedbo predmetne investicije, kot je bila zaračunana s spornimi računi družbe A. Posebej izpostavi, da je dolžnost davčnih zavezancev, da poskrbijo za nastanek pisnih dokazov o dejanski izvedbi posla in da takšna zahteva zanje ne predstavlja prevelike obremenitve.

15. Vrhovno sodišče ocenjuje, da okoliščine oziroma njihovo naštevanje, na katere je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev, ne zadostujejo za zaključek, da je revidentka vedela ali bi morala vedeti za goljufijo izdajatelja spornih računov v zvezi z DDV. Splošnost pogodbe, splošnost opisov na računih, očitek o opustitvi nadzora del, pomanjkljivosti gradbenih dnevnikov (pravilno izpolnjevanje gradbenega dnevnika je sicer obveznost izvajalca del, torej družbe A.),(3) in pomanjkanje druge poslovne dokumentacije (ki jo revidentka formalno ni bila dolžna voditi), brez dvoma izkazuje revidentkino neskrbnost pri poslovanju z družbo A. Vendar te okoliščine same po sebi in tudi kot celota niso takšne narave, da bi bilo na njihovi podlagi mogoče zaključiti, da je revidentka vedela ali bi morala vedeti za goljufijo družbe A. v zvezi z DDV, saj je imela družba A. v času opravljanja del veljavno identifikacijsko številko za DDV, za opravljena dela je izdala račune in na njih izkazala izhodni DDV. Védenja oziroma dolžnosti védenja o goljufiji v zvezi z DDV ni mogoče utemeljiti s kakršno koli neskrbnostjo prejemnika računa, temveč z njegovo neskrbnostjo v povezavi s plačevanjem DDV s strani izdajatelja računa. Okoliščin, ki bi izkazovale neskrbnost revidentke v tem smislu in v tej povezavi, pa v obravnavanem primeru niso dovolj izkazane oziroma obrazložene.

16. Takšna ocena Vrhovnega sodišča sledi

stališčem, ki jih je v zadevah s primerljivimi dejanskimi okoliščinami, sprejelo SEU. V združenih zadevah

C-80/11 in C-142/11, Mahagében kft, je denimo v 2. točki izreka sodbe navedlo, da je treba člene 167, 168(a), 178(a) in 273 Direktive Sveta 2006/112/ES razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni praksi, v skladu s katero davčni organ zavrne pravico do odbitka, ker se davčni zavezanec ni prepričal, ali je imel izdajatelj računa za blago, glede katerega se uveljavlja pravica do odbitka, status davčnega zavezanca, ali je imel blago na voljo in ali ga je lahko dobavil ter ali je izpolnil obveznosti glede napovedi in plačila davka na dodano vrednost, oziroma ker navedeni davčni zavezanec razen tega računa nima drugih dokumentov, na podlagi katerih bi bilo mogoče dokazati, da so navedene okoliščine podane, čeprav so izpolnjeni vsebinski in formalni pogoji, ki so v Direktivi 2006/112 določeni za uveljavljanje pravice do odbitka, in davčni zavezanec nima indicev, ki bi upravičeno kazali na nepravilnost ali goljufijo na področju dejavnosti izdajatelja računov.

17. Poleg navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da se prvostopenjsko sodišče ni ustrezno opredelilo do okoliščin, na katere ga je Vrhovno sodišče opozorilo v sklepu X Ips 453/2011.

18. Prva od teh okoliščin je ta, da je iz podatkov spisa mogoče ugotoviti, da delovanje družbe A. z vidika plačevanja DDV sprva ni bilo sporno, saj davčni organ po prvem opravljenem inšpekcijskem pregledu pri družbi A. za obdobje od 1. 9. 2006 do 31. 12. 2006 – to pa je tudi obdobje, ki je sporno tudi v obravnavanem primeru – ni ugotovil nobenih nepravilnosti v zvezi s plačevanjem DDV. Če poslovanje družbe A. z vidika DDV v tem obdobju ni bilo sporno, potem tudi ne more biti sporno revidentkino odbijanje vstopnega DDV na podlagi računov družbe A. v tem obdobju. Védenje oziroma dolžnost vedeti o goljufiji izdajatelja računa v zvezi z DDV logično predpostavlja, da je do goljufije v zvezi z DDV sploh prišlo. Šele od tedaj, ko izdajatelj računa deluje kot neplačujoči gospodarski subjekt, torej od takrat, ko izhodnega DDV, ki ga je zaračunal prejemniku računa, ne plača v proračun z goljufivim namenom, je upravičeno ugotavljal soodgovornost prejemnika računa preko zavrnitve odbitka vstopnega DDV. V obravnavani zadevi, kot opozarja revidentka, ta ključna okoliščina v zvezi z družbo A. ni identificirana in zato tudi ni jasno, od kdaj je mogoče revidentkini pravici do odbitka vstopnega DDV nasprotovati.

19. Druga okoliščina, na katero je opozorilo Vrhovno sodišče, pa je, da je davčni organ po davčnem inšpekcijskem pregledu pri podjetniku B., kjer je bilo obravnavano bistveno enako časovno obdobje, kot v danem primeru, zaključil, da podjetniku B. ni mogoče očitati, da bi vedel ali bi moral vedeti za goljufijo družbe A., s katero je podjetnik B. sodeloval pri projektih, ki so predmet spornih računov. Ker je podjetnik B., tako kot revidentka, z družbo A. sodeloval več let in to pri istih projektih, kar lahko pomeni, da je bilo njuno poznavanje družbe A. v bistvu enako, bi moralo prvostopenjsko sodišče pojasniti, zakaj je različno obravnavanje podjetnika B. in revidentke utemeljeno, česar pa ni storilo.

20. Na podlagi vsega navedenega Vrhovno sodišče zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče sicer pravilno presodilo, da se v danem primeru revidentkina pravica do odbitka lahko zavrne le, če je revidentka vedela ali bi morala vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo v zvezi z DDV (četrti pogoj 10. točke te obrazložitve), vendar je napačno ocenilo, da v postopku ugotovljene okoliščine zadostujejo za sklep o revidentkinem védenju o goljufiji v zvezi z DDV, kot je obrazloženo v 13. in 14. točki te obrazložitve. Zaradi navedenega je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj okoliščin, ki bi lahko bile pravno pomembne, ni v celoti oziroma zadovoljivo ugotavljalo.

21. Ker se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo v skladu s predhodnim napotkom iz sklepa X Ips 453/2011 do okoliščin, navedenih v 17. in 18. točki te obrazložitve, te okoliščine pa bi lahko bile odločilnega pomena v zadevi, je storilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1.

22. Vrhovno sodišče je zato reviziji na podlagi drugega odstavka 94. člena ZUS-1 (zmotne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja) oziroma prvega odstavka 93. člena ZUS-1 (zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu) ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

23. V novem sojenju mora prvostopenjsko sodišče ugotoviti, ali obstajajo okoliščine, na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da je revidentka vedela ali bi morala vedeti za goljufijo v zvezi z DDV, kar lahko stori le z dopolnitvijo dejanskih ugotovitev na glavni obravnavi, ob presoji revidentkinega védenja o goljufiji v zvezi z DDV pa se mora opredeliti še do odločilnih okoliščin, do katerih se v izpodbijani sodbi ni opredelilo, in to v novem aktu tudi obrazložiti.

24. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

----

Op. št. (1) : Uredba Komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29. oktobra 2004 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe Sveta (ES) št. 1798/2003 o upravnem sodelovanju na področju davka na dodano vrednost v 2. členu določa, da je „neplačujoči gospodarski subjekt“ gospodarski subjekt, registriran kot davčni zavezanec za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobi blago ali storitve ali to simulira, brez plačila DDV in dobavlja to blago ali storitve z DDV, vendar ne plača dolgovanega DDV ustreznemu državnemu organu.

Op. št. (2) : Gre npr. za stališča v zadevi C-255/02 (Halifax plc) z dne 21. 2. 2006, v združenih zadevah C-354/03, C-355/03, C-484/03 (Optigen Ltd) z dne 12. 1. 2006, v združeni zadevi C-439/04, C-440/04 (Axel Kittel) z dne 6. 7. 2006, ter v novejšem času v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11 (Mahagében kft) z dne 21. 6. 2012 ter v zadevah C-324/11 (Gábor Tóth) z dne 6. 9. 2012, C-285/11 (Bonik EOOD) z dne 6. 12. 2012 in C-563/11 (SIA Forvards V) z dne 28. 2. 2013.

Op. št. (3) : Tedaj veljavni Pravilnik o načinu označitve in organizaciji ureditve gradbišča, o vsebini in načinu vodenja dnevnika o izvajanju del in o kontroli gradbenih konstrukcij na gradbišču je v tretjem odstavku 10. členu določal: „Gradbeni dnevnik in knjigo obračunskih izmer, kadar je predpisana, mora na gradbišču voditi delavec, ki ga za to določi izvajalec (v nadaljnjem besedilu: pooblaščeni sestavljavec).“

Datum zadnje spremembe:

02.07.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 206/2013
• VSRS Sodba in Sklep X Ips 196/2013
• Sodba X Ips 446/2011