Sklep X Ips 152/2012

Jedro

V izpodbijani sodbi se je prvostopenjsko sodišče ob uporabi drugega odstavka 71. člena ZUS-1, ki določa, da sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi, v celoti sklicevalo na razloge v odločbah prvostopenjskega davčnega organa in tožene stranke.

Takšno sklicevanje pa v okoliščinah konkretnega primera, ko so bili že v pritožbi in tudi v tožbi navedeni ugovori, ki so zahtevali dodatno utemeljitev stališča o izpolnjevanju pogojev za davčni pobot, ne zadosti ustavni zahtevi po obrazloženi sodni odločbi.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, IV U 203/2010-8 z dne 7. 2. 2012, se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenti) zoper odločbo in sklep Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Celje, št. DT 42911-3/2009-4 (0406-01) z dne 19. 1. 2009, s katerima je ta prvostopni davčni organ v ponovljenem postopku odločanja o zahtevku revidentov (oziroma njihovega pravnega prednika) za vračilo prisilno zarubljenih denarnih sredstev po sklepu o prisilni izterjavi, št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999, v 1. točki izreka s sklepom združil zahtevke revidentov za vračilo z dne 23. 8. 2004, 22. 12. 2008 in 12. 1. 2009, v 2. točki izreka pa odločil, da se njihovemu zahtevku za vračilo prisilno odtegnjenih denarnih sredstev v znesku 6,409.000,00 SIT oziroma 26.774,28 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 8. 1999, ne ugodi, ter zavrnil zahteve revidentov za povrnitev stroškov postopka. Tožena stranka je z odločbo, št. DT-499-29-63/2009-7 z dne 17. 8. 2010, v 1. točki izreka ugodila pritožbi revidentov zoper sklep o združitvi zahtev za vračilo in jih štela za eno zahtevo z dopolnitvami, v 2. točki izreka je zavrnila pritožbo revidentov zoper odločbo prvostopenjskega davčnega organa o zavrnitvi zahteve za vračilo sredstev, v 3. točki izreka pa je zavrnila njihovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom, s katerimi sta prvostopenjski davčni organ in tožena stranka utemeljila svoji odločbi, in se na podlagi drugega odstavka 71. člen ZUS-1 nanje sklicuje kot na razloge sodbe. Pritrjuje tudi stališču tožene stranke, da je bilo z njeno odločbo, št. 416-2987/99 z dne 15. 3. 2004, ugodeno pritožbi revidentov in da je bil sklep o prisilni izterjavi, št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999, odpravljen in zadeva vrnjena prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovni postopek, v katerem pa še ni bilo odločeno, saj je prvostopenjski davčni organ izdal zgolj sklep o ustavitvi postopka in odpravi doslej opravljenih dejanj v postopku prisilne izterjave, o upravičenosti izterjave spornega zneska pa še ni odločil. Pravne posledice odprave po 281. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v takem primeru ne nastopijo, zato bodo revidenti ugovore, ki se nanašajo na upravičenost izterjave po navedenem sklepu o prisilni izterjavi, uveljavljali v navedenem ponovljenem postopku.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlagajo revidenti revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava ter Vrhovnemu sodišču predlagajo, da v sporu polne jurisdikcije reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov upravnega postopka in upravnega spora, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašajo stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V obravnavanem primeru iz izpodbijane prvostopenjske odločbe izhaja, da zahtevek revidentov za vračilo prisilno odtegnjenih denarnih sredstev presega zahtevani znesek, saj znaša 26.744,28 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V tej zadevi se je postopek začel na podlagi zahteve prednika revidentov A. A. za vrnitev zneska, izterjanega na podlagi odpravljenega sklepa o prisilni izterjavi, št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999, v višini 26.774,28 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 8. 1999 do vračila. A. A. je med postopkom, dne 2. 12. 2009, umrl, postopek pa se je na podlagi prvega odstavka 50. člena ZUP nadaljeval z njegovimi pravnimi nasledniki (revidenti) A. A. ml., B. A. in C. A.

9. Iz dejanskega stanja te zadeve, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje in na katero je revizijsko sodišče po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je Agencija RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje (APPNI), podružnica Celje, z odločbo, št. 32000-006/2023-VPI-11/95 z dne 25. 4. 1995, družbi D., inženiring, mednarodna trgovina, d. o. o., naložila plačilo davka od prometa proizvodov v znesku 8,607.459,00 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila. Ker navedena družba v predpisanem roku ni sama izpolnila obveznosti, je bil zoper njo dne 28. 7. 1995 izdan sklep o dovolitvi izvršbe z rubežem zneska glavnice in zamudnih obresti do plačila. Ker je bila prisilna izterjava dolga v skupni višini 9,940.996,90 SIT (glavnica, zamudne obresti do 22. 8. 1995 in stroški prisilne izterjave) zoper pravno osebo neuspešna, je prvostopenjski davčni organ zoper pokojnega prednika revidentov A. A. za isti dolg izdal tri sklepe o prisilni izterjavi dolga iz denarne terjatve dolžnika z rubežem denarnih sredstev, ki jih je imel pri bankah, in sicer: št. 471-7/99-4-43-83/PM z dne 7. 7. 1999, za sredstva pri Banki Celje, d. d., 471-7/99-5-43-83/PM z dne 7. 7. 1999, za sredstva pri SKB banki, d. d., in 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999, za sredstva pri NLB, d. d. Z računa pri SKB banki, d. d., so bila A. A. dne 28. 7. 1999 nesporno zarubljena denarna sredstva v višini 9,940.996,90 SIT, z njegovega računa pri NLB, d. d., pa dne 4. 8. 1999 še sredstva v višini 6,409.000,00 SIT. A. A. je dne 27. 8. 1999 prejel Obvestilo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Celje, št. 471-48/99-1-43-83/VV z dne 10. 8. 1999, o stanju neporavnanega dolga družbe za inženiring in mednarodno trgovino D., d. o. o., iz katerega izhaja potek in vrstni red pokrivanja davčnega dolga ter znesek skupnega neplačanega dolga na dan 9. 8. 1999 v višini 8,768.473,27 EUR.

10. V revizijskem postopku ni več sporno, da prednik revidentov A. A. za dolg družbe D., iz odločbe, št. 32000-006/2023-VPI-11/95 z dne 25. 4. 1995, osebno odgovarja na podlagi šestega odstavka 580. člena takrat veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), ki je določal, da v primeru neuskladitve družbe z določbami ZGD do 31. 12. 1994 družbeniki kapitalskih družb odgovarjajo za obveznosti do upnikov kot družbeniki v d. n. o. oziroma kot podjetnik, razen če dokažejo, da so bili zgolj pasivni družbeniki v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002.(1)

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka z odločbo, št. 416-2987/99 z dne 15. 3. 2004, pritožbi A. A. zoper sklep o prisilni izterjavi, št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999, torej za rubež sredstev pri NLB, d. d., ugodila, izpodbijani sklep o izvršbi odpravila in zadevo vrnila prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovni postopek. Zmotna pa je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da prvostopenjski organ v tem ponovnem postopku še ni odločil, saj je, kot pravilno opozarjajo revidenti, prvostopenjski organ dne 4. 6. 2004 izdal sklep, št. 471-7/99-6/I-43-83/PM, s katerim je sklenil, da se postopek prisilne izterjave, uveden s sklepom o prisilni izterjavi, št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999, ustavi, doslej opravljena dejanja v postopku prisilne izterjave pa odpravijo, z obrazložitvijo, da je dolžnik A. A. davčni dolg (ki je bil predmet izterjave na podlagi sklepa o prisilni izterjavi, št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999) že plačal (z rubežem denarnih sredstev pri SKB banki, d. d.).

12. Ker je bil torej postopek pri davčnem organu prve stopnje, za katerega prvostopenjsko sodišče meni, da je še odprt, z izdajo sklepa, št. 471-7/99-6/I-43-83/PM z dne 4. 6. 2004, že končan, je zmotno tudi stališče prvostopenjskega sodišča in tožene stranke, da bodo lahko revidenti ugovore, ki se nanašajo na upravičenost izterjave po sklepu o prisilni izterjavi, št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999 (na sredstva pri NLB, d. d.), uveljavljali v ponovnem postopku pri organu prve stopnje.

13. Ker pa po izdaji sklepa, št. 471-7/99-6/I-43-83/PM z dne 4. 6. 2004, do (dejanskega) vračila zneska, ki je bil izterjan na podlagi odpravljenega sklepa o izterjavi, št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999, ni prišlo, revidenti v tem upravnem sporu na podlagi 281. člena ZUP zahtevajo vračilo prisilno odtegnjenih denarnih sredstev v višini 6,409.000,00 SIT.

14. V obravnavani zadevi torej ostaja sporno, ali revidenti utemeljeno zahtevajo vrnitev izterjanega zneska v višini 26.774,28 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 8. 1999 do vračila. Utemeljenost zahteve za vračilo pa je (ob nespornem dejstvu, da je prišlo do preplačila po odpravljenem sklepu o izterjavi, št. 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999, ker sta bila za izterjevani davčni dolg, glavnico in zamudne obresti do 22. 8. 1995, opravljena dva rubeža) odvisna od vprašanja, ali je imel A. A. v času, ko bi mu moral biti presežno izterjani znesek vrnjen, še kakšne druge neporavnane zapadle davčne obveznosti in ali so bili podani pogoji za izvedbo tako imenovanega davčnega pobota.

15. Zahtevek A. A. za vračilo je prvostopenjski davčni organ v odločbi, št. 471-7/99-6/II-43-83/PM z dne 20. 9. 2004, sicer že vsebinsko obravnaval in odločil, da se zahtevku za vračilo prisilno odtegnjenih denarnih sredstev v višini 6,409.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ne ugodi, ker so podani pogoji za pobot na podlagi drugega odstavka 95. člena ZDavP, saj je imel A. A. še neporavnano dospelo davčno obveznost, ki izvira iz izvršilnega naslova - odločbe APPNI, št. 32000-006/2023-VPI-11/95 z dne 25. 4. 1995, izdane družbi D., d. o. o., in sicer zamudne obresti od 23. 8. 1995 do 4. 8. 1999, ko je bilo izvedeno plačilo. Odločba prvostopenjskega davčnega organa, št. 471-7/99-6/II-43-83/PM z dne 20. 9. 2004, je bila z odločbo tožene stranke, št. DT-499-29-604/2004 z dne 14. 11. 2008 (sprejeto na podlagi ugodilne sodbe Upravnega sodišča RS U 206/2006-9 z dne 6. 5. 2008) sicer odpravljena, vendar je prvostopenjski davčni organ v ponovnem postopku z odločbo, št. DT 42911-3/2009-4 (0406-01) z dne 19. 1. 2009, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, vztrajal pri prvotnem stališču in ponovno odločil, da se zahtevku A. A. za vračilo preveč plačanega zneska v višini 26.744,28 EUR z zamudnimi obrestmi od 4. 8. 1999 ne ugodi.

16. Iz ustaljene ustavnosodne prakse, ki ji sledi tudi Vrhovno sodišče, izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega postopka in da je sodišče z njo dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih morda ni enostavno prezrlo.(2) Takšnim zahtevam mora sodišče slediti tudi v postopku odločanja o tožbi v upravnem sporu.

17. V izpodbijani sodbi se je prvostopenjsko sodišče ob uporabi drugega odstavka 71. čelna ZUS-1, ki določa, da sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi, v celoti sklicevalo na razloge v odločbah prvostopenjskega davčnega organa in tožene stranke, s čimer se je (zgolj posredno) strinjalo z obrazložitvijo davčnih organov, da so bili izpolnjeni pogoji za davčni pobot in da posledično zahteva revidentov za vračilo presežno izterjanega zneska ni utemeljena. Takšno sklicevanje pa v okoliščinah konkretnega primera, ko so bili že v pritožbi in tudi v tožbi navedeni ugovori, ki so zahtevali dodatno utemeljitev stališča o izpolnjevanju pogojev za davčni pobot, ni sprejemljivo. Po presoji Vrhovnega sodišča zgolj sklicevanje prvostopenjskega sodišča na obrazložitev davčnega organa v zvezi z Obvestilom o stanju neporavnanega dolga družbe z dne 10. 8. 1999, iz katerega pa ni jasno razvidno, kateri dolgovi in na kakšen način ter na podlagi katerih izvršilnih naslovov so bili poravnani z zneskom, katerega vračilo zahtevajo revidenti v obravnavani zadevi, ne zadosti ustavni zahtevi po obrazloženi sodni odločbi.

18. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijane sodbe v bistvenem delu ni mogoče preizkusiti. To pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 1. točke prvega odstavka 85. člena v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

19. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, se o utemeljenosti zahteve za vračilo izterjanega zneska v višini 26.774,28 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 8. 1999 do vračila, odloča v tem postopku. Za odločitev v obravnavani zadevi pa je bistveno, da se ugotovi, ali je imel A. A. v času, ko bi mu moral biti presežno izterjani znesek vrnjen, še kakšne druge neporavnane zapadle davčne obveznosti in ali so bili podani pogoji za izvedbo tako imenovanega davčnega pobota na podlagi šestega odstavka 97. člena ZDavP-2. Prvostopenjsko sodišče se bo moralo v novem sojenju opredeliti do navedenih, za odločitev v zadevi pravno pomembnih vprašanj, pri čemer pa bo moralo, če bo glede obstoja obveznosti plačila spornega zneska, katerega vračilo v obravnavani zadevi zahtevajo revidenti, sprejelo drugačno stališče kot v svoji sodbi U 206/2006-9 z dne 6. 5. 2008, tako spremembo stališča tudi obrazložiti.

20. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 93. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, v katerem bo to moralo odpraviti navedene pomanjkljivosti.

21. Odločitev o stroških postopka je Vrhovno sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridržalo za končno odločbo.

----

Op. št. (1) : Prim. sklep VS RS X Ips 51/2009 z dne 7. 10. 2010.

Op. št. (2) : Prim. npr. odločbo Ustavnega sodišča Up-105/13 z dne 23. 1. 2014.

Datum zadnje spremembe:

02.07.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 350/2018-9
• VSRS Sodba X Ips 30/2021
• UPRS Sodba II U 72/2020-17