sklep I U 1968/2013

Jedro

Sodišče je ne glede na tožbene navedbe, da tožnik uveljavlja sodno varstvo zaradi varstva ustavnih pravic, v skladu z drugim odstavkom 40. člena ZUS-1 tožbeni zahtevek obravnavalo tako, kot je postavljen v tožbi. Ob tako postavljenem tožbenem zahtevku pa ima tožnik zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo, in sicer je v primeru, ko obdolženec meni, da bi bilo treba pripor odpraviti, ker naj bi po dveh mesecih po ustnem izreku kazenske sodbe ne bil podaljšan, sodno varstvo zagotovljeno v kazenskem postopku na podlagi četrtega in šestega odstavka 361. člena ZKP. Sodišče je zato tožbo v upravnem sporu zavrglo.

Sodišče ni posebej odločalo o pobudi za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti na podlagi tretjega odstavka 66. člena ZUS-1, saj pri sprejemu take odločitve ni vezano na predlog strank.

Izrek

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožbo z dne 18. 12. 2013, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 – A13), tožnik utemeljuje na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) ter 2. odstavka 157. člena Ustave, po katerem v primeru, ko ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, o zakonitosti posamičnih ravnanj, s katerimi se posega v ustavne pravice, odloča sodišče v upravnem sporu. Navaja, da je bil tožniku v kazenski zadevi opr. št. I K 24252/2012 z dne 14. 10. 2013 ob razglašeni sodbi podaljšan pripor po določbi 1. odstavka 361. člena ZKP s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju, ki ga je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. I Kp 24252/2012 z dne 23. 10. 2013. Tožnik, ki je bil zaradi prestajanja zapora 21. 10. 2013 nameščen v ZPKZ A., dalje še navaja, da vse od 14. 10. 2013 dalje, ni prejel nikakršnega sklepa o podaljšanju pripora po 14. 10. 2013, niti mu ni bil tak sklep izdan vse do dneva vložitve predmetne tožbe, prav tako kot tudi ne pisni odpravek sodbe v navedeni kazenski zadevi, ki je bila zgolj ustno razglašena dne 14. 10. 2013. Vendar pa se pritožba zoper sodbo lahko vloži šele po prejemu pisnega odpravka sodbe, ki jo v navedeni kazenski zadevi še ni prejel vse do vložitve predmetne tožbe. Tožnik meni, da bi moral biti opravljen dvomesečni preizkus zakonitosti pripora s strani senata sodišča, upoštevajoč določila 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki ga tudi citira. V tej zvezi se sklicuje na komentar mag. Štefana Horvata v delu Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 755, točka 14 (tožbena priloga A10), in na komentar dr. Zlatka Dežmana ter Anžeta Erbežnika v delu Kazensko procesno pravo RS, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 686-687 (tožbena priloga A9). V nadaljevanju tožnik izpostavlja 2. odstavek 20. člena in 19. člen Ustave RS, ki po mnenju tožnika v povezavi z 2. odstavkom 207. člena ZKP vodita k zaključku, da naj bi pripor tudi v času po razglasitvi sodbe do predložitve kazenskega spisa sodišču druge stopnje lahko brez podaljšanja trajal največ 2 meseca. Četudi 65. člen Pravilnika o izvrševanju pripora določa, da uprava zapora, v katerem se izvršuje pripor, lahko pripornika izpusti samo na podlagi pisnega ali izjemoma telefonskega naročila sodišča, vendar naj po mnenju tožnika taka določba Pravilnika ne bi odvezovala uprave ZPKZ, v katerem se izvršuje pripor, od spoštovanja 19. člena Ustave in 2. odstavka 20. člena Ustave, in naj bi zatorej bil nezakonit in protiustaven vsakršen poseg ali omejevanje tožnikove osebne svobode in prostosti od 15. 12. 2013 od 23.59 ure dalje. Tožnik se pri tem sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi št. I Ips 359/2006 z dne 19. 10. 2006, češ da iz nje izhaja, da mora biti sklep o podaljšanju pripora obdolžencu vročen pred potekom časa, ki je določen v prejšnjem sklepu o priporu. Tožnik meni, da bi naj mu bile na podlagi navedenega evidentno kršene temeljne človekove pravice in svoboščine, ki mu jih zagotavlja tudi 1. odstavek 5. člena Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP).

V tožbenem zahtevku tožnik sodišču predlaga, da izda sodbo, kot sledi:

„1. Ugotovi se, da tožena stranka z odvzemom prostosti tožniku v ZPKZ Koper od vključno 15. 12. 2013 nezakonito posega v tožnikovo pravico do osebne svobode in prostosti. 2. Toženi stranki se odreja, da takoj preneha s kršitvijo tožnikove pravice do osebne svobode in prostosti in tožnika takoj izpusti na prostost. 3. Toženi stranki se naloži povrnitev stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o stroških dalje do plačila.“

Podrejeno, če sodišče o navedenem zahtevku ne bi moglo odločiti brez odlašanja, tožnik daje sodišču pobudo za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 66. člena ZUS-1, s katero naj tožnika izpusti na prostost takoj in do pravnomočne odločitve o tej tožbi.

Tožena stranka v danem roku odgovora na tožbo ni vložila.

K točki 1:

Sodišče je tožbo moralo zavreči iz naslednjih razlogov:

Tožnik se izrecno sklicuje na določila 4. člena ZUS-1 in 2. odstavka 157. člena Ustave, po katerem v primeru, ko ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, o zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice, odloča sodišče v upravnem sporu. V tožbi uveljavlja sodno varstvo v upravnem sporu zaradi dejanj, s katerimi so organi tožniku domnevno posegli v človekove pravice in temeljne svoboščine (iz 19. in 20. člena Ustave ter 1. odstavka 5. člena EKČP) in glede katerih naj ne bi bilo zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1, s katerim je povzeto določilo 2. odstavka 157. člena Ustave, sicer odloča v upravnem sporu (tudi) o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj (oziroma opustitev), s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar le v primeru oziroma pod pogojem, če ni zagotovljeno drugo (učinkovito) sodno varstvo, torej zgolj glede varstva tistih ustavnih pravic, ki so v stvarni pristojnosti upravnega sodišča in ne morebiti v pristojnosti kakšnega drugega sodišča (tako tudi Vrhovno sodišče v odločbi I Up 50/2013). Navedeno pomeni, da ima sodno varstvo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu subsidiarno naravo, sodišče pa v tem postopku presoja zakonitost posamičnih aktov in dejanj po določilih 4. člena ZUS-1 v povezavi 2. odstavkom 157. člena Ustave le, če sta kumulativno podana dva predpisana pogoja: prvi pogoj je, da takšno dejanje ali akt posega v ustavne pravice posameznika, drugi pogoj pa je, da posamezniku ni na voljo drugo (učinkovito) sodno varstvo pred sodišči splošne pristojnosti ali pred drugimi specializiranimi sodišči. Subsidiarna narava upravnega spora v tem primeru pomeni, da mora sodišče najprej ugotoviti, ali ima tožnik za varstvo svojih pravic zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Tožnik s tožbo, kot je predhodno povzeta v točkah 1. in 2., zahteva sodno varstvo pred upravnim sodiščem v upravnem sporu zaradi zatrjevanega posega v njegovo ustavno zajamčene pravice do osebne svobode in prostosti iz 19. in 20. člena Ustave in 1. odstavka 5. člena EKČP (v povezavi z 8. členom Ustave). Do zatrjevanega posega naj bi po njegovem mnenju prišlo zaradi v tožbi pod točko 1 opisanega dejanja (oziroma opustitve) ZPKZ Koper, češ da naj bi bil nezakonit in protiustaven vsakršen poseg ali omejevanje tožnikove osebne svobode in prostosti od 15. 12. 2013 od 23.59 ure dalje, ker da naj bi tožnik ne prejel nikakršnega sklepa o podaljšanju pripora po 14. 10. 2013, niti naj mu ne bi bil tak sklep izdan vse do dneva vložitve predmetne tožbe, prav tako kot tudi ne pisni odpravek kazenske sodbe v navedeni kazenski zadevi, ki je bila ustno razglašena dne 14. 10. 2013, smiselno torej zaradi domnevnih postopkovnih kršitev v navedenem kazenskem postopku, ki se pred Okrožnim sodiščem v Kranju vodi pod opravilno št. I K 24252/2012, v katerem mu je bil dne 14. 10. 2013 ob razglašeni sodbi podaljšan pripor po določbi 1. odstavka 361. člena ZKP s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju, ki ga je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani s sklepom št. I Kp 24252/2012 z dne 23. 10. 2013, vse navedeno torej v kazenskem postopku po določilih ZKP. Sodišče je zato, ne glede na tožbene navedbe, da tožnik uveljavlja sodno varstvo zaradi varstva ustavnih pravic, tožbeni zahtevek obravnavalo tako, kot je postavljen v tožbi (kot je predhodno povzeta pod tč. 2) v skladu z določilom 2. odstavka 40. člena ZUS-1, po katerem je sodišče vezano na tožbeni zahtevek, ni pa vezano na tožbene razloge (1. odstavek 40. člena ZUS-1). Ob tako postavljenem tožbenem zahtevku pa ima po mnenju sodišča tožnik zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v smislu 23. člena Ustave, torej za primer, ko obdolženec meni, da bi bilo potrebno pripor odpraviti, za kar gre tudi v konkretnem primeru, in sicer iz razloga, ker naj bi pripor tožniku po dveh mesecih po ustnem izreku kazenske sodbe ne bil podaljšan, saj je sodno varstvo zoper zatrjevane kršitve človekovih pravic v kazenskem postopku tožniku prav tako zagotovljeno v kazenskem postopku na podlagi 4. in 6. odstavka 361. člena ZKP in je izčrpano z izčrpanjem pravnih sredstev zoper zadevno kazensko sodbo. Navedeno pomeni, da ima torej tožnik zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v kazenskem postopku in ne v upravnem sporu, zato ni podana procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva iz 2. odstavka 157. člena Ustave za odločanje tega sodišča v upravnem sporu iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1. Sodišče je zato tožbo zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Ker je v obravnavanem primeru sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do ostalih tožbenih navedb ni posebej opredeljevalo. Sodišče tudi ni posebej odločalo o (podrejeno vloženi) pobudi za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti na podlagi 3. odstavka 66. člena ZUS-1. Za sprejem take odločitve sodišče ni vezano na predlog strank v postopku, temveč gre za suvereno odločitev sodišča glede (ne)izdaje začasne odredbe, saj pri odločanju sodišča o začasni odredbi po 3. odstavku 66. člena ZUS-1 namreč ne gre za (tožbeni) zahtevek, o katerem bi sodišče moralo odločati na predlog strank.

K točki 2:

Izrek o stroških temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kot je obravnavani, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, enako kot tudi v primeru, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS sklep III U 252/2015
• UPRS sklep I U 949/2015
• UPRS sklep I U 98/2016