sodba II U 45/2013

Jedro

Na zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršni ne more vplivati kasnejša razveljavitev pravnomočnega izvršilnega naslova.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi je prvostopenjski organ (v ponovljenem postopku) ugotovil, da so knjigovodske evidence davčnega organa za davčnega zavezanca A.A. - sedaj tožnika po stanju na dan 11. 5. 2011 izkazovale davčni dolg v višini 48.540,17 EUR in da je bil na podlagi sklepa o davčni izvršbi št. DT 42911-06676/2011-2 09072-08 z dne 11. 5. 2011 davčni dolg poplačan v višini 24.779,14 EUR ter zato za ta znesek postopka davčne izvršbe ni začel; začel pa je davčno izvršbo davčnega dolga, ki je na dan 13. 2. 2012 iz naslova Konto 2000: Dohodnina-Letni poračun-Doplačila skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški davčne izvršbe znašal 26.787,83 EUR. Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev pri računu pri KBM Maribor. V svoji obrazložitvi navaja, da iz knjigovodskih evidenc organa izhaja, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal vseh obveznosti, razvidnih iz izvršilnega naslova, zato je v skladu z določbo 143. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) pričel davčno izvršbo. Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Davčna izvršba se po določbah prvega odstavka 145. člena ZDavP-2 izvede na podlagi izvršilnega naslova. V skladu z določbo 9. točke drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 je izvršilni naslov tudi seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti in znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. V skladu z drugim odstavkom 166. člena ZDavP-2 so iz davčne izvršbe izvzeta sredstva iz 159. člena ZDavP-2, vkolikor gre za sredstva nakazana za tekoči mesec, razen kadar so sredstva pridobljena v zvezi z opravljanjem dejavnosti, kakor je določena v 46. členu Zakona o dohodnini ali v zvezi z opravljanjem osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti, kakor je določena v 69. členu Zakona o dohodnini. V skladu z isto določbo z davčno izvršbo tudi ni mogoče seči na sredstva iz drugih denarnih prejemkov, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, vkolikor gre za sredstva nakazana za tekoči mesec. Upoštevati pa je treba tudi omejitve iz tretjega odstavka tega člena, ki jih tudi navaja. Način obračunavanja stroškov davčne izvršbe je določen v 152. členu ZDavP-2 in v skladu s prvim odstavkom tega člena dolžnik plača vse stroške davčne izvršbe. V skladu s 66. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (Pravilnik) znašajo stroški za sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva pri bankah oziroma hranilnicah 25,00 EUR. Po določbi tretjega odstavka 157. člena ZDavP-2 vložena pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe.

Drugostopenjski organ je z odločbo pritožbo tožnika zavrnil. V svoji obrazložitvi navaja, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da se terja dolg za leto 2009, na podlagi odločbe št. 01 2357. Izpodbijani sklep ima vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2 v povezavi s 145. členom istega zakona. V zvezi s pritožbenimi ugovori tožniku pojasnjuje, da v skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, to je odmerne odločbe št. 01 02357 z dne 27. 10. 2010, zoper katero je tožnik vložil pritožbo, ki pa je bila z odločbo pritožbenega organa z dne 7. 6. 2011 zavrnjena in zoper katero je tožnik vložil tudi tožbo, ki pa je bila s sodbo Upravnega sodišča RS II U 313/2011 z dne 12. 12. 2011 zavrnjena. Tožnik je zoper to sodbo vložil zahtevo za revizijo na Vrhovno sodišče RS, ki pa je še v postopku reševanja. Pojasnjuje še, da je predmet konkretnega postopka presoja zakonitosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, v katerem je kot izvršilni naslov navedena odločba, ki se nanaša na odmero dohodnine in dokler obstaja izvršljiv izvršilni naslov, obstajajo tudi pogoji za uvedbo postopka davčne izvršbe.

Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja. Navaja, da je tožena stranka v tej davčni zadevi napačno tolmačila denarni priliv, ki ga je v informativnem izračunu dohodnine z dne 31. 5. 2010 uvrstila v kategorijo 6.300 - preostali drugi dohodki, češ da gre za izplačilo odškodnine, ki predstavlja nadomestilo za izgubljen dohodek. Tožnik zatrjuje, da gre pri odškodnini tudi za izplačilo nepremoženjske škode zaradi škodnega dohodka in ne zgolj za izplačilo s sodbo določene denarne rente. Če je ugotovitev DU Maribor, da prihodek predstavlja nadomestilo za izgubljen dohodek, da gre torej za kapitalizirano rento, ki jo je Zavarovalnica Triglav d.d. izplačala na podlagi sodbe III P 1073/2008-30, ki jo je dne 22. 9. 2009 izreklo Okrožno sodišče v Mariboru, je vztrajanje pri višini odmerjene dohodnine nepravilno, saj je pristojni davčni urad nepravilno uporabil pravila, ki veljajo za kapitalizirano rento. V skladu s sodno prakso (sklep VS RS II Ips 407/2009) predstavlja kapitalizirana renta izplačilo aktuarsko izračunanega števila mesečnih rent, ki so izplačane v naprej, s tem da je razlog za izplačilo kapitalizirane rente zmerna korist upnika. Glede na to bi moral davčni urad, ko je zavzel stališče, da gre za kapitalizirano rento, izračunati število mesečnih obrokov oz. število let, ki jih kapitalizirana renta predvideva. Na podlagi tega bi moral obračunati davek tako, da bi obračunal davek za vsako leto posebej, ali pa bi ugotovil, da je prišlo do napake v ravnanju zavarovalnice. Nasprotno tolmačenje kapitalizirano rento izenačuje z neverjetnim letnim dohodkom, kar pa ne ustreza pravnemu pojmu kapitalizirane rente in ni v skladu z zakonodajo in sodno prakso. Ugotavlja, da se odločba, izdana dne 21. 2. 2012 (op. sodišča: napačen datum), v utemeljitvenem delu sklicuje na sklep, izdan 21. 2. 2012, zoper katerega je tožnik vložil pravno sredstvo. Tudi v primeru, da tega ne bi storil, je prvostopenjski davčni organ s tem prejudiciral potek zadeve oziroma prejudiciral odločitev pritožbenega organa glede sklepa izdanega dne 21. 2. 2012. Upoštevajoč navedeno, ugotavlja, da je prišlo do bistvene kršitve pravil postopka, saj mu je onemogočeno izjavljanje o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za postopek in je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje, saj se odločba sklicuje na sklepe, ki se bodisi naslanjajo na še neobstoječa dejstva v času izdaje ali pa se tožnik z njimi še ni seznanil. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da se odpravita odločbi tožene stranke RS, Davčnega urada Maribor z dne 21. 2. 2012. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 9. 5. 2013 navaja, da je v tožbi izpostavil, da davčna izvršba temelji na odločbi za odmero dohodnine št. 01 02357 z dne 27. 10. 2010, zoper katero je tožnik vložil pritožbo in potem tudi upravni spor, ki se je vodil pod opr.št. II U 313/2011. Ker je Upravno sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, je tožnik vložil revizijo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom X Ips 37/2012 z dne 14. 3. 2013 odločilo, da se sodba Upravnega sodišča razveljavi ter zadeva vrne v ponovno sojenje. S tem je Vrhovno sodišče razveljavilo pravnomočni pravni temelj davčne izvršbe. Tožnik zato predlaga sodišču, da po preučitvi sklepa Vrhovnega sodišča RS njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožba ni utemeljena.

Predmet sodne presoje v tem upravnem sporu je sklep o davčni izvršbi na tožnikova denarna sredstva z dne 21. 2. 2012.

Po 143. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) davčni organ v primeru, če davek ni plačan v predpisanih rokih, začne davčno izvršbo, ki jo začne z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Po prvem odstavku 145. člena ZDavP-2 se davčna izvršba izvede na podlagi izvršilnega naslova. Izvršilni naslovi za davčno izvršbo so našteti v drugem odstavku tega člena. Pod 9. točko drugega odstavka navedenega člena je naveden tudi seznam izvršilnih naslovov, v katerem morajo biti za posamezen izvršilni naslov navedeni datum izvršljivosti in znesek davka ter znesek zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej.

Ob upoštevanju citiranih zakonskih določb in podatkov v spisu je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da ima izpodbijani sklep vse zahtevane sestavine iz 9. točke drugega odstavka 145. člena oziroma iz 151. člena ZDavP-2. V seznamu izvršilnih naslovov je kot izvršilni naslov navedena odločba o odmeri dohodnine za leto 2009 št. 01 02357, rok plačila 2. 12. 2010, datum izvršljivosti 3. 12. 2010, znesek glavnice 26.494,52 EUR, znesek zamudnih obresti 268,31 EUR in znesek stroškov davčne izvršbe 25,00 EUR. Sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo tožene stranke, da je bil izpodbijani sklep tožniku izdan, ker v predpisanih rokih spornega davčnega dolga ni plačal. Tega tožnik tudi ne osporava, temveč navaja, da je tožena stranka v informativnem izračunu dohodnine napačno tolmačila denarni priliv, ker izplačana odškodnina ne predstavlja samo nadomestilo za izgubljeni zaslužek, temveč tudi nepremoženjsko škodo zaradi škodnega dogodka.

Kot je tožniku pojasnila že tožena stranka, v skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo oziroma sedaj s tožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Zato tožbene navedbe, ki se nanašajo na izvršilni naslov, ne morejo biti upoštevne. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor glede razveljavitve pravnomočnega temelja davčne izvršbe. Sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost spornega akta glede na dejansko in pravno stanje v času njegove izdaje. V času izdaje izpodbijanega akta pa je navedeni izvršilni naslov obstajal. Zato okoliščina, da je bil pravnomočni temelj davčne izvršbe kasneje razveljavljen, na zakonitost izpodbijanega sklepa ne more vplivati. Neutemeljen pa je tudi pavšalen tožbeni ugovor glede prejudiciranja poteka zadeve.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

12.05.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba III U 369/2014
• UPRS Sodba II U 213/2020-12
• UPRS Sodba II U 384/2018-13