sodba I U 1200/2013

Jedro

Tožena stranka mora celovito oceniti in konkretno obrazložiti, kateri pogoji so oziroma niso izpolnjeni za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV v skladu z nacionalno zakonodajo in pravom EU. V primeru, da bo ugotovila, da so računi popolni in da je bilo blago dobavljeno oziroma so bile storitve opravljene s strani izdajatelja računov ali njegovih podizvajalcev, pa bo morala, glede na konkretne okoliščine primera, jasno in celovito oceniti in analizirati objektivna dejstva, jih povezati v smiselno celoto in navesti, katere so tiste relevantne objektivne okoliščine, ki naj bi v obravnavani zadevi dokazovale, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad Celje DT 0610-473/2009-4 0407-30 (0503-02,04) z dne 29. 12. 2009 odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 2.332,80 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Celje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri davčnem inšpekcijskem nadzoru (DIN) pravilnosti obračunavanja in plačevanja davka na dodano vrednost (DDV) za obdobji od 1. 9. 2007 do 31. 12. 2007 in od 1. 1. 2008 do 30. 4. 2008 odmeril DDV v višini 68.288,80 EUR ter pripadajoče obresti v skupnem znesku 5.891,81 EUR (I. točka izreka). Iz II. točke izreka izhaja, da mora tožnik navedene obveznosti plačati v roku 30 dni od vročitve odločbe, po poteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (II. točka izreka). Iz III. in IV. točke izreka pa izhaja, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobji od 1. 9. 2007 do 31. 12. 2007 in od 1. 1. 2008 do 30. 4. 2008 ter o ugotovitvah sestavil zapisnik z dne 9. 11. 2009, na katerega je tožnik podal pripombe, na katere je odgovorjeno v izpodbijani odločbi. V postopku DIN se je davčni organ omejil na prejete račune družbe A. d.o.o.

Davčni organ je pri družbi A. d.o.o. opravil DIN pravilnosti obračunavanja in plačevanja DDV za obdobji od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 in do 1. 1. 2008 do 31. 3. 2008, o čemer je bil sestavljen zapisnik 25. 2. 2009. Navaja objektivne okoliščine, ki dokazujejo, da družba A. d.o.o. na izdanih računih zaračunanih storitev ni mogla opraviti (stran 3 in 4 izpodbijane odločbe). Ugotavlja, da navedena družba predstavlja „missing trader“ družbo oziroma „neplačujoč gospodarski subjekt“, kot takšne družbe imenuje Uredba Komisije Evropskih skupnosti št. 1925/2004 (UL L, št. 331/13). Družba A. d.o.o. je tožniku izdala 13 računov za razne storitve. Navedenih storitev omenjena družba ni mogla opraviti. Davčni organ se sklicuje na tretji odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa, da navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Posledično se prejemnikom fiktivnih računov ne prizna vstopni DDV, saj gre za navidezne pravne posle, katerih namen ni gospodarska – ekonomska dejavnost, ampak utaja DDV. Tožnik ni predložil nobenih dokazov, da so bile storitve, zaračunane na računih, opravljene s strani izdajatelja računa.

Davčni organ se sklicuje na prvi odstavek 62. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), ki opredeljuje pravico do odbitka vstopnega DDV, v povezavi z 32. členom ZDDV-1, ki določa kaj pomeni obdavčljivi dogodek ter na prvi odstavek 63. člena, 67. člen in prvi odstavek 68. člena ZDDV-1. Računi, ki jih je tožnik prejel, pri tem pa dobave blaga ali storitev s strani davčnega zavezanca niso bile opravljene, niso pravilno izdani v skladu z 81. členom ZDDV-1, ker se račun izstavi za dobavljeno blago ali storitev. V tem primeru prejemnik računa nima „ustreznega računa“, kot ga predpisuje ZDDV-1, na podlagi katerega bi si lahko odbijal DDV v skladu s 63. členom ZDDV-1. Glede na ugotovitve v postopku DIN pri družbi A. d.o.o. davčni organ zaključuje, da dobave blaga ali storitev družba A. d.o.o. ni opravila, zaradi česar tožnik kot prejemnik računov s strani navedene družbe po določbi 1. odstavka 63. člena ZDDV-1 nima pravice do odbitka vstopnega DDV. Tožnikove pripombe davčni organ zavrača in navaja, da bi se tožnik moral zavedati, da je v določenih primerih tudi sam odgovoren za plačilo utajenega DDV in da je nevarno sklepanje poslov z „neznanim“ dobaviteljem.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in se na njegove ugotovitve v celoti sklicuje (254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), tožnikove ugovore pa zavrača. Tožnik ni izkazal, da mu je družba A. d.o.o., ki je izdala sporne račune, dejansko opravila storitve po teh računih. Drugostopenjski organ tudi ugotavlja, da je na predmetnih računih opis storitev sicer naveden, vendar po mnenju drugostopenjskega organa navedbe o opravljenih storitvah niso take, da bi bila mogoča nedvoumna identifikacija poslovnega dogodka, v zvezi s katerim se uveljavlja vstopni DDV. Opis storitev je splošen in nenatančen, ki se na računih glasi, kot primeroma: „sanacija dela na objektu …“, ali „pomoč na objektu“. Na vseh računih je naveden isti datum opravljene storitve in datum izstavitve računa, kar je neobičajno. Tožnik je k računom imel sklenjene pogodbe in sestavljene gradbene dnevnike, vendar le-ti ne izkazujejo, da so bila dela na objektih po spornih računih opravljena s strani družbe A. d.o.o. Odločitev prvostopenjskega organa je pravilna ne iz razloga, da je tožnik sodeloval z družbo A. d.o.o., ampak ker ni izkazal, da je navedena družba zaračunane storitve tudi resnično opravila.

Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija in uveljavlja tožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določil Ustave RS. Tožnik se sklicuje na pravico do pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS, kar pomeni, da mora biti odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten način, da je mogoča presoja njene zakonitosti. Tožnik meni, da izpodbijana odločba in odločba drugostopenjskega organa navedeni zahtevi nista zadostili. Meni, da ugotovitve davčnega organa ne temeljijo na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju. Prav tako v postopku niso bila upoštevana določena splošna načela, kršeno je bilo načelo zakonitosti. Tožnik meni, da v konkretni zadevi za ugotavljanje materialne resnice davčni organ ni uporabil vseh sredstev, ki so bila za to potrebna. Davčna organa v konkretnem postopku nista ravnala v skladu z omenjenimi določbami ZUP, saj se davčni organ v odločbi sklicuje na dejstva in okoliščine, glede katerih se tožnik ni mogel izjasniti oziroma glede katerih bi moral biti zaslišan kot stranka ali priča. Prvostopenjski in drugostopenjski organ se tudi nista opredelila do tožnikovih pripomb, temveč so bile vse tožnikove navedbe zavrnjene brez podrobnega utemeljevanja. Tožnik je prepričan, da davčni organ ni ugotovil materialne resnice oziroma da so njegove ugotovitve nepravilne. V takšni situaciji bi moral davčni organ odločati po načelu: „v dvomu v korist zavezanca“, kar pa davčni organ ni storil, in je na ta način zagrešil absolutno bistveno kršitev pravil postopka.

Tožnik se sklicuje na 62. člen ZDDV-1, ki se nanaša na pravico do odbitka DDV, in meni, da je zaključek davčnega organa, ki mu ne prizna pravice do odbitka DDV, napačen. Tožnik in družba A. d.o.o. sta poslovno sodelovala, za vsako poslovno sodelovanje je bila med strankama sklenjena pogodba, izdan račun in podpisan gradbeni dnevnik. Tožnik je v pripombah na zapisnik za vsak račun, ki je po mnenju davčnega organa sporen, razložil dejansko stanje. V tožbi se pri vsakem računu sklicuje na sklenjeno pogodbo oz. dano naročilo ter na izvajanje del, kot izhaja iz gradbenega dnevnika. Prav tako je tožnik predlagal tudi zaslišanje direktorja družbe A. d.o.o., česar pa organ ni izvedel. Z neizvedbo takega dokaza pa je tožniku odvzeta možnost, da se dejansko stanje vsestransko razišče. Nadalje se tožnik sklicuje, da v času poslovanja z družbo A. d.o.o. navedena družba ni bila nikoli blokirana, prva blokada je zavedena šele 11. 6. 2008, tudi vsi ostali podatki, ki so javno dostopni, niso izkazovali ničesar spornega v zvezi s poslovanjem navedene družbe. Vse storitve po spornih računih so bile tudi opravljene. Tožnik se je skliceval tudi na prevzemne zapisnike, ki dokazujejo, da so bila dela s strani družbe A. d.o.o. dejansko opravljena. Za tožnika je izvedba del po izstavljenih računih povsem nesporna, šlo je za izgradnjo oziroma sanacijo gradbenih objektov, katerih dejanska izvedba je še danes preverljiva z ogledi na posameznih objektih. Tožnik vztraja pri izvedbi dokazov, kot jih je že predlagal, pa do njihove izvedbe ni prišlo. Tožnik meni, da davčni organ napačno razume oziroma ne razume pojma dokaznega bremena oziroma splošnih pravil dokazovanja, kot so uzakonjena v ZUP in ZDavP-2. Zato odločba ne temelji na popolno oziroma pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Po mnenju tožnika je res, da mora le-ta za svoje trditve predložiti dokaze, kar pa je tožnik tudi storil. Prav tako pa mora tudi davčni organ za svoje trditve predložiti dokaze, kar pa v konkretni zadevi ni bilo storjeno. Tožnik predlaga, da sodišče po izvedeni glavni obravnavi odpravi oz. razveljavi izpodbijano odločbo in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Hkrati priglaša stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo I U 366/2012-7 z dne 23. 5. 2012 tožbo tožeče stranke zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom X Ips 358/2012 z dne 11. 7. 2013 ugodilo reviziji tožeče stranke in sodbo Upravnega sodišča RS razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje, odločitev o stroških pa pridržalo za končno odločbo. Po presoji Vrhovnega sodišča RS je v zvezi z izpolnjevanjem pogoja, da gre za goljufijo ali zlorabo v primeru, kot je obravnavani, pravico do odbitka mogoče zavrniti, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je davčni zavezanec vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi svoje pravice, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega subjekta višje v dobavni verigi. Zgolj pomanjkanje verodostojnih knjigovodskih listin, kot v predmetni zadevi, pa ni zadosten razlog za zavrnitev odbitka.

Tožba je utemeljena.

V obravnavi zadevi je sporno, ali gre tožniku odbitek vstopnega DDV od računov, ki jih je prejel od družbe A. d.o.o.. Od navedene družbe je tožnik prejel 13 računov, z opisi storitev na računu, kot npr.: “Podizvajalska dela, sanacija na objektu trgovski center … (pavšal); Pomoč na objektu … (enota PA); Pomoč na objektu … – enota PA; Gradbena dela na objektu …”. Po ugotovitvi prvostopenjskega organa navedenih storitev omenjena družba ni mogla opraviti. Šlo naj bi za fiktivne posle, prvostopenjski organ pa tožniku očita, da bi se moral zavedati, da je v določenih primerih tudi sam odgovoren za plačilo utajenega DDV in da je sklepanje poslov z “neznanim” dobaviteljem s finančnega stališča lahko enako nevarno, kot sklepanje večjih poslov s kupci, za katere nima podatka o njihovi likvidnosti oz. sposobnosti plačevanja dolgov ob zapadlosti. Zato je zaključil, da tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV po omenjenih računih.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

Iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 izhaja, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Iz prvega odstavka 67. člena ZDDV-1 izhaja, da mora za uveljavljanje pravice do odbitka DDV davčni zavezanec izpolnjevati določene pogoje: a) za odbitke v skladu s točko a) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi z dobavo blago ali storitev, mora imeti račun, izdan v skladu z 81. do 84. členom tega zakona. Takšna ureditev izhaja tudi iz določb Šeste Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 s spremembami (v nadaljevanju Šesta direktiva) in določb Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 (v nadaljevanju Direktiva 2006/112), ki jih je Republika Slovenija prenesla v določbe ZDDV-1. Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), ki je v pravnem redu EU med drugim pristojno zagotoviti enotno razlago in uporabo prava EU, je v zvezi s problematiko zavrnitve odbitka vstopnega DDV zavzelo več stališč, med drugim v zadevi C-255/02 Halifax plc z dne 21. februarja 2006, v združenih zadevah C-354/03, C-355/03, C-484/03 Optigen Ltd. z dne 12. januarja 2006, v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04 Axel Kittel z dne 6. julija 2006 ter v novejšem času v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11, Mahagében kft in Dávid z dne 21. 6. 2012 ter v zadevi C-324/11, Gábor Tóth z dne 6. 9. 2012.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na predpisane pogoje, kot to izhaja iz 11. točke te obrazložitve. Predmet obdavčitve z DDV je med drugim dobava blaga in opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije za plačilo (1. in 3. točka prvega odstavka 3. člena ZDDV-1). Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne v primeru, če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen. Prvostopenjski organ se je v konkretnem primeru pri presoji upravičenosti do odbitka DDV ukvarjal predvsem z vprašanjem ali so bile storitve dejansko opravljene prav s strani izdajatelja računov, to je družbe A. d.o.o. oziroma njenih podizvajalcev. Vendar pa ta razlog, sam po sebi, glede na okoliščine obravnavanega primera in zgoraj navedene materialnopravne pogoje za priznavanje pravice do odbitka DDV, ne more biti razlog za zavrnitev te pravice.

V obravnavani zadevi naj bi tožnik sicer razpolagal s formalno pravilnimi računi, za katere pa je prvostopenjski organ ocenil, da niso pravilno izdani v skladu z 81. členom ZDDV-1, ker storitve naj ne bi bile opravljene s stani izdajatelja računov, ker tega tožnik ni izkazal z verodostojnimi knjigovodskimi listinami. Vendar pa zgolj pomanjkanje verodostojnih knjigovodskih listin ni zadosten razlog za zavrnitev odbitka. Osnovni pogoj za priznanje odbitka je namreč, da so bile dobave blaga ali storitev dejansko opravljene (1. pogoj naveden v 11. točki te obrazložitve), kar med drugim izhaja iz točke a.) prvega odstavka 63. člena ZDDV-1, saj je predmet obdavčitve z DDV samo dobava blaga in opravljanje storitev (3. člen ZDDV-1). V primeru, ko so izpolnjeni 1., 2. in 3. pogoj iz 11. točke te obrazložitve, tako kot je to v obravnavani zadevi, je pravico do odbitka DDV mogoče zavrniti le, če je davčni zavezanec na podlagi objektivnih okoliščin vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi (4. pogoj iz 11. točke te obrazložitve).

V situacijah, kot je obravnavana, ko zaradi okoliščin na strani t. i. „missing traderja“ ni mogoče zaključiti, da je dobavo opravil ravno izdajatelj računa, davčni organ lahko preveri, ali je izdajatelj računa morda sam opravil zadevno transakcijo. Če se to potrdi, potem ne more biti dvoma, da je prejemnik računa vedel, da sodeluje pri davčni goljufiji, saj je na podlagi računa plačal storitev oziroma dobavo, ki jo je opravil sam. Če pa se ugotovi, da je storitve opravil drug gospodarski subjekt (pri čemer niti ni vedno pomembno, ali je storitev opravil izdajatelj računa), je v položaju, kot je obravnavani, ko je tožnik med drugim predložil račune, izstavljene s strani družbe A. d.o.o., in je bilo plačilo nakazano na njen transakcijski račun ter glede na druge okoliščine primera, pravico do odbitka mogoče zavrniti le, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Smiselno enako stališče je zavzelo SEU D-80/11 in C-142/11, Mahagebén kft in Dávid z dne 21. 6. 2012 ter v zadevi C-324/11, Gábor Tóth z dne 6. 9. 2012.

V obravnavani zadevi se prvostopenjski organ in drugostopenjski organ izrecno s subjektivnim elementom oziroma s tem, ali je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji, sploh nista ukvarjala. Oba davčna organa sicer navajata vrsto objektivnih okoliščin, na podlagi katerih naj bi tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajatelja računov, to je družbe A. d.o.o. in na pomanjkljivosti dokumentacije, kar pa, glede na povedano, ne morejo biti nosilni razlogi za zavrnitev pravice do odbitka DDV. Ne glede na to, da so v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi sicer navedene tudi druge relevantne objektivne okoliščine na strani tožnika (da bi se tožnik moral zavedati, da je v določenih primerih tudi sam odgovoren za plačilo utajenega DDV in da je nevarno sklepanje poslov z „neznanim“ dobaviteljem (11. in 12. stran obrazložitve prvostopenjske odločbe), da je tožnik umetno ustvaril pogoje, ki upravičujejo zahtevo za odbitek vstopnega DDV (prvi odstavek na 16. strani obrazložitve drugostopenjske odločbe), po presoji sodišča objektivne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri utaji DDV, v izpodbijani odločbi same po sebi ne zadostujejo za tak zaključek. Samo naštevanje pomanjkljivosti dokumentacije namreč še ne zadostuje za celovito dokazno oceno subjektivnega elementa, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da je šlo med izdajateljem računa in tožnikom za navidezne in fiktivne posle oziroma za sodelovanje pri davčni utaji.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je sestavni del mehanizma DDV in del temeljnega načela nevtralnosti in se načeloma ne sme omejiti, vendar je ta pravica pridobljena le takrat, kadar davčnemu zavezancu ni mogoče očitati subjektivnega elementa. V obravnavanem primeru se sodišče do tega bistvenega relevantnega elementa za (ne)priznavanje odbitka vstopnega DDV ne more opredeliti, saj je v relevantnih okoliščinah ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Davčni organ ni v zadostni meri raziskal relevantnih objektivnih okoliščin, da bi sodišče lahko celovito presodilo, ali so izpolnjeni vsi pogoji za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Kot že pojasnjeno, temelji v obravnavanem primeru zavrnitev pravice do odbitka DDV na pomanjkljivih razlogih (kar poudarja tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 358/2012 z dne 11. 7. 2013), zaradi česar je ostalo vprašanje glede tožnikovega subjektivnega elementa nepopolno ugotovljeno, saj tožnikovo vedenje o goljufivosti transakcij ni izkazano v zadostni meri. Ostalih objektivnih okoliščin na strani tožnika pa davčni organ ni raziskal v zadostni meri in na način, da bi iz njih sodišče lahko celovito presodilo, ali so izpolnjeni vsi pogoji za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Iz navedenih razlogov je bilo v navedeni zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično pa je nepravilno uporabljeno materialno pravo.

V ponovljenem postopku bo davčni organ moral, po morebitni dopolnitvi postopka, celovito oceniti in konkretno obrazložiti, kateri pogoji so oziroma niso izpolnjeni za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV v skladu z nacionalno zakonodajo in pravom EU. V primeru, da bo ugotovil, da so računi popolni in da je bilo blago dobavljeno oziroma so bile storitve opravljene s strani izdajatelja računov ali njegovih podizvajalcev (drugih gospodarskih subjektov ali fizičnih oseb), pa bo moral, glede na konkretne okoliščine primera, jasno in celovito oceniti in analizirati objektivna dejstva, jih povezati v smiselno celoto in navesti, katere so tiste relevantne objektivne okoliščine, ki naj bi v obravnavani zadevi dokazovale, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, je sodišče tožbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1, organu prve stopnje v ponoven postopek.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se, če je sodišče tožbi ugodilo in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal odvetnik, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika, priznajo stroški v višini 420,00 EUR. V obravnavani zadevi je glede na prvi odstavek 154. člena v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena Zakona o pravnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi z 22. členom ZUS-1 v zvezi s sklepom VS RS X Ips 358/2012 z dne 11. 7. 2013 tožnik upravičen tudi do povračila stroškov revizijskega postopka. V skladu z drugim odstavkom 155. člena ZPP je sodišče uporabilo odvetniško tarifo, določeno v Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT). Sodišče je te stroške odmerilo glede na predloženi stroškovnik, pri čemer je izhajalo iz vrednosti spornega predmeta v višini 68.288,80 EUR. Po tarifni št. 3300 je določilo stroške v višini 1.574,00 EUR (količnik 2,0 x 787,00 EUR) ter po tar. št. 6002 administrativne stroške v višini 20,00 EUR, vse povečano za 20 % DDV, ki znaša 318,80 EUR, kar skupaj znaša 1.912,80 EUR. Skupaj mora torej tožena stranka povrniti tožeči stranki 2.332,80 EUR (stroški upravnega spora 420,00 EUR in stroški revizije 1.912,80 EUR). Glede vračila takse pa se upošteva 37. člen Zakona o sodnih taksah ( ZST-1) .

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

30.04.2014

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1197/2013
• UPRS sodba I U 888/2014
• UPRS sodba I U 1880/2015