sodba I U 1197/2013

Jedro

V zvezi z izpolnjevanjem pogoja, da gre za goljufijo ali zlorabo v primeru, kot je obravnavani, je pravico do odbitka DDV mogoče zavrniti, če je na podlagi objektivnih okoliščin izkazano, da je davčni zavezanec-tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi svoje pravice, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega subjekta višje v dobavni verigi. Navedene okoliščine pa v predmetni zadevi niso bile zadostno ugotovljene.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Posebni davčni urad Ljubljana, DT 0610-40/2010 0203 35 z dne 28. 2. 2011 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranke stroške tega postopka v znesku 259,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Posebni davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za davčno obdobje september 2006 v znesku 24.036,05 EUR ter ugotovil, da je tožnik 27. 11. 2008 poravnal navedeno davčno obveznost (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka izhaja, da se zavrne zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka v višini 15 EUR, ki ga je podal v pripombah na zapisnik ponovnega postopka z dne 31. 1. 2011. Iz izreka izpodbijane odločbe še izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka 2 izreka). Prvostopenjski organ je pri tožniku opravil ponovni davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2007 in o ugotovitvah sestavil zapisnik z dne 7. 1. 2011, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so obravnavane v obrazložitvi odločbe. V navedeni zadevi je prvostopenjski organ že enkrat odločil z odločbo z dne 29. 10. 2008, ki pa je bila odpravljena z odločbo Ministrstva za finance kot drugostopenjskega organa in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovni postopek in odločanje. Že v prvotnem postopku je prvostopenjski organ tožniku naložil v plačilo dodatno odmerjeni DDV za september 2006 v znesku 24.036,05 EUR. DIN je bil usmerjen na preveritev poslovanja tožnika z družbo A. d.o.o. Za navedeno družbo ugotavlja, da predstavlja „missing trader“ družbo oziroma „neplačujoč gospodarski subjekt“ kot takšne družbe imenuje Uredba Komisije evropskih Skupnosti št. 1925/2004 (UL L, št. 331/13).

Tožnik je od navedene družbe prejel dva računa (z dne 30. 6. 2006 in z dne 31. 7. 2006), po katerih naj bi navedena družba za tožnika opravila določene storitve. Tožnik je navedena računa plačal 7. 9. 2006. Tožnik je davčnemu organu v dokaz, da je A. d.o.o. za tožnika opravil storitve, zaračunane z navedenima računoma, predložil določene listine (npr. podjemna pogodba št. 3/230 z dne 29. 5. 2006, sklenjena med B. d.o.o. kot naročnikom in podjemnikom A. d.o.o., gradbene dnevnike glede opravljenih del, zapisnik o prevzemu del), vendar je davčni organ ugotovil, da navedene listine ne dokazujejo, da je zaračunana dela v resnici opravil A. d.o.o., ki je izdal omenjena računa. Davčni organ se sklicuje na ugotovitve glede omenjene družbe, na podlagi katerih zaključuje, da omenjena družba storitev, zaračunanih z navedenima računoma, ni mogla opraviti, ter, da gre za navidezno opravljanje dejavnosti, katerega izključni namen je bila utaja DDV po principu odbitka vstopnega DDV, ki je bil na izdanih računih zaračunan, vendar pa ne plačan s strani t. i. „neplačujočega gospodarskega subjekta“. Sklicuje se na peti odstavek 7. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1), ki ima kontinuiteto v tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2, ki določa, da navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Zaključuje, da v tem primeru dobava blaga ali storitev ni bila opravljena, prejemnik računov pa nima „ustreznih“ računov, kot predpisuje Zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV), na podlagi katerih bi se lahko odbijal DDV v skladu s 40. členom ZDDV.

V ponovnem postopku je davčni organ pridobil zapisnik DIN o pregledu DDV za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006 pri družbi A. d.o.o. in navaja ugotovitve iz tega zapisnika (npr.: navedena družba nima sedeža, nima zaposlenih delavcev; poslovna in druga dokumentacija te družbe ni dosegljiva, itd ...). Davčni organ ponovno ugotavlja, da iz predložene dokumentacije ni mogoče razbrati, da je gradbena dela, na katera se nanašata predmetna računa, opravil A. d.o.o., saj tožnik davčnemu organu take dokumentacije ni predložil. Poleg računa namreč pri poslovnih dogodkih nastajajo še druge listine (prevoznice, dobavnice, dnevne evidence prisotnosti delavcev na gradbišču, delovni nalogi...), ki dokazujejo poslovni dogodek in so hkrati osnova za izdajo računa. Sklicuje se na okoliščine, na podlagi katerih zaključuje, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da posluje s pravnim subjektom, katerega namen je bil utaja davka. Tožnikove ugovore zavrača in tudi v ponovljenem postopku zaključuje, da se tožniku ne priznava pravica do odbitka vstopnega DDV v višini 24.036,05 EUR za davčno obdobje september 2006 po prejetih računih od družbe A. d.o.o.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in se sklicuje na njegove ugotovitve. Tožnik ni razpolagal z nobeno dokumentacijo oziroma drugo izvirno listino, da bi s tem dokazoval, da je zaračunane storitve opravil izdajatelj računa. Pri pregledu vsebine spornih računov pritožbeni organ ugotavlja, da listini ne izkazujeta resničnosti nastanka poslovnih dogodkov, ki so na njih zapisani, niti nista sestavljeni v skladu z običajno poslovno prakso. Sporna računa se ne sklicujeta na nobeno drugo listino (npr. pogodbo). Pri pregledu vsebine spornih računov ugotavlja, da je opis storitev na računu pogosto tak, da ne omogoča preizkusa po vsebini (npr. „pripravljalna dela“, ali pa „odstranitev slabega materiala in odvoz na deponijo“).

Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija in uveljavlja tožbene razloge nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev pravil postopka. Ugotovitev prvostopenjskega organa, da gre pri družbi A. d.o.o. za neplačujoči gospodarski subjekt, je oprta na ugotovitve v zapisniku DIN pri družbi A. d.o.o. z dne 5. 11. 2008. Tožnik se z navedeno ugotovitvijo ne strinja, saj zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pri družbi A. d.o.o. ne omogoča zakonitega zaključka, da gre za „neplačujoči gospodarski subjekt“, še manj pa za zaključek, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da posluje z „neplačujočim gospodarskim subjektom“. Pregled na sedežu družbe A. d.o.o. je davčni organ opravil eno leto pred izbrisom družbe A. d.o.o. iz sodnega registra. Zato je povsem običajno, da na sedežu družbe ni bilo nikogar. Dejstvo, da družba A. d.o.o. od marca 2006 ni oddajala davčnih obračunov, ne more avtomatično pomeniti, da družba ni poslovala, ampak je to lahko le posledica slabega finančnega stanja družbe. Tožnik se sklicuje na listine, ki jih je predložil prvostopenjskemu organu, ki izkazujejo, da so bila sporna dela dejansko opravljena s strani družbe A. d.o.o. Tožnik si je zato upravičeno obračunal vstopni DDV v višini 24.036,05 EUR na podlagi dveh računov, ki imata verodostojno podlago v podjemni pogodbi z dne 29. 5. 2006, v dejansko opravljenih delih opisanih v gradbenem dnevniku ter v zapisniku o prevzemu del in v končnem obračunu. Navedeno dokazuje resničnost obveznosti tožnika do podjemnika A. d.o.o. za opravljena dela na objektu apart hoteli v …. Kar se tiče ostale poslovne dokumentacije pa se tožnik sklicuje na to, da je bila v podjemni pogodbi, sklenjeni med tožnikom in družbo A. d.o.o., cena določena po sistemu „funkcionalni ključ v roke do popolne funkcionalnosti s fiksnimi cenami“, pri čemer vsebuje dogovorjena cena tudi vrednost vseh nepredvidenih in presežnih del. Zato se tudi ni vodila knjiga obračunskih izmer. Tožnik ni vedel niti ni moral vedeti, da posluje s subjektom, katerega namen je utaja davka. Tožnik je opravil vse običajne poizvedbe o poslovnem partnerju, preden je ta začel z izvajanjem del na objektu.

Tožnik meni, da davčni organ v zadevi ni pravilno uporabil materialnega prava. Za veljavnost podjemne pogodbe v skladu z določili Obligacijskega zakonika ni obvezna pisna oblika pogodbe, ampak je podjemna pogodba veljavno sklenjena tudi ustno. V poslovni praksi je povsem običajno, da se pisna pogodba sklene v času, ko so pogodbena dela v polnem teku, še posebej, če je cena za opravljena dela določena s klavzulo „ključ v roke“. Zato ne vzdrži ugotovitev drugostopenjskega organa, da je podjemnik izvajal dela le na podlagi ustnega dogovora, ki ima znake pogodbe. Tožnik nadalje navaja, da praktično ni izvedljivo, da bi se v gradbenih dnevnikih vpisovali vsi podizvajalci, saj je v določenih obdobjih na objektu delalo tudi več kot petdeset različnih sodelavcev tožnika. Poudarja tudi, da nobeden od podjemnikov, razen če ni izrecne prepovedi v podjemni pogodbi, ni dolžan dela opraviti osebno. V gradbeništvu je povsem običajno, da se končni obračun ne naredi nemudoma po končanju pogodbenih del. S podjemnikom je bil končni obračun narejen 6. 9. 2008. Istega dne je bil z gradbišča posredovan nalog za plačilo obeh računov, ki sta bila na gradbišče dostavljena že ob datumu izdaje, vendar nista bila plačana, dokler ni bil narejen končni obračun. Hkrati sta bila računa poslana v obračunski oddelek, zaradi česar je datum prejema računov 8. 9. 2006. Po nalogu z gradbišča sta bila računa v celoti plačana dne 7. 9. 2006. Glede vseh omenjenih tožnikovih navedb se drugostopenjski organ sploh ni v celoti opredelil. Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži vrnitev denarnih sredstev v višini 24.036,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve drugostopenjske odločbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

Upravno sodišče RS je s sodbo I U 1516/2011-12 z dne 28. 2. 2012 tožbo tožeče stranke zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom X Ips 179/2012 z dne 18. 7. 2013 ugodilo reviziji tožeče stranke in sodbo Upravnega sodišča RS razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje, odločitev o stroških pa pridržalo za končno odločbo. Po presoji Vrhovnega sodišča RS je v zvezi z izpolnjevanjem pogoja, da gre za goljufijo ali zlorabo v primeru, kot je obravnavani, pravico do odbitka DDV mogoče zavrniti, če je na podlagi objektivnih okoliščin izkazano, da je davčni zavezanec-tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi svoje pravice, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega subjekta višje v dobavni verigi. Navedene okoliščine pa v predmetni zadevi niso bile zadostno ugotovljene.

Tožba je utemeljena.

V obravnavi zadevi je sporno, ali gre tožniku odbitek vstopnega DDV od dveh računov, ki jih je prejel od družbe A. d.o.o.. Tožnik v postopku ni izkazal, da bi storitve, zaračunane z navedenima računoma, res opravila družba A. d.o.o.. Po ugotovitvi prvostopenjskega organa ni prišlo do dobave blaga oz. storitev s strani omenjene družbe, ki je izdala navedena računa. Šlo naj bi za fiktivne posle, na podlagi objektivnih okoliščin, ki jih navaja, pa prvostopenjski organ zaključuje, da je tožnik vedel oziroma moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah (subjektivni element). Zato je zaključil, da tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV po omenjenih dveh računih.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

ZDDV veljaven v letu 2006, na katero se obravnavana zadeva nanaša, v drugem odstavku 40. člena določa, da sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca (vstopni DDV), če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV mora imeti davčni zavezanec račun (1. točka sedmega odstavka 40. člena ZDDV). Takšna ureditev izhaja tudi iz določb Šeste Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 s spremembami (v nadaljevanju Šesta direktiva) in določb Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 (v nadaljevanju Direktiva 2006/112), ki jih je Republika Slovenija prenesla v določbe ZDDV in nato ZDDV-1. Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), ki je v pravnem redu EU med drugim pristojno zagotoviti enotno razlago in uporabo prava EU, je v zvezi s problematiko zavrnitve odbitka vstopnega DDV zavzelo več stališč, med drugim v zadevi C-255/02 Halifax plc z dne 21. februarja 2006, v združenih zadevah C-354/03, C-355/03, C-484/03 Optigen Ltd. z dne 12. januarja 2006, v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04 Axel Kittel z dne 6. julija 2006 ter v novejšem času v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11, Mahagében kft in Dávid z dne 21. 6. 2012 ter v zadevi C-324/11, Gábor Tóth z dne 6. 9. 2012.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na predpisane pogoje, kot to izhaja iz 11. točke te obrazložitve. Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne v primeru, če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen. Prvostopenjski organ se je v konkretnem primeru pri presoji upravičenosti do odbitka DDV ukvarjal predvsem z vprašanjem ali so bile storitve dejansko opravljene prav s strani izdajatelja računov, to je družbe A. d.o.o. oziroma njenih podizvajalcev. Vendar pa ta razlog, sam po sebi, glede na okoliščine obravnavanega primera in zgoraj navedene materialnopravne pogoje za priznavanje pravice do odbitka DDV, ne more biti razlog za zavrnitev te pravice. V situacijah, kot je obravnavana, ko zaradi okoliščin na strani t. i. „missing traderja“ ni mogoče zaključiti, da je dobavo opravil ravno izdajatelj računa, davčni organ lahko preveri, ali je izdajatelj računa morda sam opravil zadevno transakcijo. Če se to potrdi, potem ne more biti dvoma, da je prejemnik računa vedel, da sodeluje pri davčni goljufiji, saj je na podlagi računa plačal storitev oziroma dobavo, ki jo je opravil sam. Če pa se ugotovi, da je storitve opravil drug gospodarski subjekt (pri čemer niti ni vedno pomembno, ali je storitev opravil izdajatelj računa), je v položaju, kot je obravnavani, ko je tožnik med drugim predložil računa, izstavljena s strani družbe A. d.o.o. in je bilo plačilo nakazano na njen transakcijski račun ter glede na druge okoliščine primera, pravico do odbitka DDV mogoče zavrniti le, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Smiselno enako stališče je zavzelo SEU v zadevi C-80/11 in C-142/11, Mahagebén kft in Dávid, z dne 21. 6. 2012 ter v zadevi C-324/11, Gábor Tóth, z dne 6. 9. 2012.

V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ zaključil, da je subjektivni element na strani tožnika izkazan, ker tožnik pred sklenitvijo posla ni pridobil nobenih referenc o delovanju družbe a. d.o.o. in ker je še pred sklenitvijo pisne podjemne pogodbe s to družbo ta zanj že opravljala dela na objektu, za katerega je kot izvajalec sam odgovoren, kar je nenavadno in neobičajno. Poleg tega je sporna računa plačal pred njunim prejemom oziroma dan po sestavljenem prevzemnem zapisniku, slednji pa je po vsebini pomanjkljivo sestavljen. Tožnik v postopku ni predložil dokumentacije, iz katere bi izhajalo, da je gradbena dela opravil izdajatelj računa. Pri poslovnih dogodkih nastanejo še druge listine, poleg predloženih, zgolj računi in predloženi gradbeni dnevniki ne dokazujejo v zadostni meri, kdo je bil podizvajalec na gradbišču. Tudi iz same podjemne pogodbe izhaja, da bo A. d.o.o. izstavljal mesečne situacije na podlagi dejansko izvedenih (v objekt vgrajenih) količin, ki jih tožnik ni predložil. Subjektivni element za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV naj bi bil v obravnavanem primeru podan zaradi spleta okoliščin, in sicer pomanjkljivega vodenja poslovnih listin in ravnanja tožnika, ki naj bi predstavljalo odstop od običajne poslovne prakse. Vendar pa po presoji sodišča tožnikov subjektivni element v konkretni zadevi ni zadostno ugotovljen. Okoliščine, na katere se sklicujeta prvostopenjski organ in drugostopenjski organ, same po sebi ne zadoščajo za zaključek, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti za goljufivost transakcij. Po drugi strani pa je tožnik v zvezi z navedenimi okoliščinami podal tudi pojasnila, ki so konkretizirana, vendar prvostopenjski in drugostopenjski organ nanje nista odgovorila. Na navedena pojasnila pa se tožnik sklicuje tudi v tožbi.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je sestavni del mehanizma DDV in del temeljnega načela nevtralnosti in se načeloma ne sme omejiti, vendar je ta pravica pridobljena le takrat, kadar davčnemu zavezancu ni mogoče očitati subjektivnega elementa. V obravnavanem primeru se sodišče do tega bistvenega relevantnega elementa za (ne)priznavanje odbitka vstopnega DDV ne more opredeliti, saj je v relevantnih okoliščinah ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Davčni organ ni v zadostni meri raziskal relevantnih objektivnih okoliščin, da bi sodišče lahko celovito presodilo, ali so izpolnjeni vsi pogoji za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV. V obravnavanem primeru temelji zavrnitev pravice do odbitka DDV na okoliščinah, ki same po sebi ne zadoščajo za zaključek, da je pri tožniku podan subjektivni element (kar poudarja tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 179/2012 z dne 18. 7. 2013), davčna organa pa nista odgovorila na navedbe tožnika v zvezi s temi okoliščinami, zaradi česar je ostalo vprašanje glede tožnikovega subjektivnega elementa nepopolno ugotovljeno. Objektivne okoliščine na strani tožnika niso raziskane v zadostni meri in na način, da bi iz njih sodišče lahko celovito presodilo, ali so izpolnjeni vsi pogoji za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Iz navedenih razlogov je bilo v predmetni zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično pa je nepravilno uporabljeno materialno pravo.

V ponovljenem postopku bo davčni organ moral, po morebitni dopolnitvi postopka, celovito oceniti in konkretno obrazložiti, kateri pogoji so oziroma niso izpolnjeni za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV v skladu z nacionalno zakonodajo in pravom EU. V primeru, da bo ugotovil, da sta računa popolna in da je bilo blago dobavljeno oziroma so bile storitve opravljene s strani izdajatelja računov ali njegovih podizvajalcev (drugih gospodarskih subjektov ali fizičnih oseb), pa bo moral, glede na konkretne okoliščine primera, jasno in celovito oceniti in analizirati objektivna dejstva, jih povezati v smiselno celoto in navesti, katere so tiste relevantne objektivne okoliščine, ki naj bi v obravnavani zadevi dokazovale, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, je sodišče tožbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1, organu prve stopnje v ponoven postopek.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se, če je sodišče tožbi ugodilo in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika, priznajo stroški v višini 80,00 EUR. V obravnavani zadevi je glede na prvi odstavek 154. člena v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena Zakona o pravnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi z 22. členom ZUS-1 v zvezi s sklepom VS RS X Ips 179/2012 z dne 18. 7. 2013 tožnik upravičen tudi do povračila stroškov revizijskega postopka. Tožnik je v reviziji priglasil stroške sodne takse, ki znaša 164,00 EUR, in stroške poštnine in fotokopiranja v višini 15 EUR. Skupni stroški, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki tako znašajo 259,00 EUR (stroški upravnega spora 80,00 EUR in stroški revizije 179,00 EUR). Glede vračila takse pa se upošteva 37. člen Zakona o sodnih taksah ( ZST-1) .

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

30.04.2014

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1200/2013
• UPRS sodba I U 888/2014
• UPRS sodba I U 807/2013