sodba I U 1869/2012

Jedro

Tožnica je stanovanje pridobila v last šele s prodajno pogodbo, sklenjeno po zaključku financiranja na podlagi pogodbe o finančnem najemu, to je 14. 9. 2009. Ta dan se šteje za trenutek pridobitve kapitala. Ker se nabavna vrednost kapitala ugotavlja na dan pridobitve lastninske pravice na nepremičnini, je pravilno upoštevana vrednost, ki izhaja iz prodajne pogodbe.

Pri odmeri davka so bili pravilno upoštevani tudi stroški, določeni v sedmem odstavku 98. člena ZDoh-2. Glede stroškov, ki jih je tožnica uveljavljala v pritožbi, sodišče pritrjuje drugostopenjskemu organu, da ne gre za stroške, ki bi zviševali nabavno vrednost kapitala, temveč za stroške financiranja, to je stroške pridobitve finančnih sredstev za nakup nepremičnine. Strošek zamenjave strešne kritine je strošek iz obdobja, ko je bila v veljavi pogodba o finančnem lizingu in tožnica tedaj še ni bila lastnica stanovanja. Pri ugotavljanju dobička iz kapitala pa se lahko upoštevajo le tista vlaganja v investicije in vzdrževanje, ki povečujejo uporabno vrednost kapitala in so bili opravljeni v času od pridobitve do odsvojitve kapitala, torej v času, ko je bil davčni zavezanec lastnik kapitala - nepremičnine.

Glede na določbo drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 se dohodnine ne plača od dobička iz kapitala, doseženega pri odsvojitvi stanovanja, v katerem je imel zavezanec prijavljeno stalno prebivališče, ga je imel v lasti in je tam dejansko bival vsaj zadnja tri leta pred odsvojitvijo. Lastništvo stanovanja vsaj zadnja tri leta pred odsvojitvijo je zakonsko določen pogoj za davčno oprostitev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčna uprava RS, Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo št. DT 24 - 02218 z dne 30. 5. 2011 tožnici od prodaje nepremičnine odmeril dohodnino od dobička iz kapitala od davčne osnove 23.057,87 EUR po stopnji 20 % v znesku 4.611,57 EUR. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane določbe, je tožnica skladno s 326. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložila napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine in kot način pridobitve navedla finančni najem. Navedeno je, da je datum pridobitve 14. 9. 2009, datum odsvojitve pa 28. 9. 2009 ter način izračuna davčne osnove v višini 23.057,87 EUR. Davek je odmerjen davek po stopnji 20 % v znesku 4.611,57 EUR.

Tožnica se z odločitvijo prvostopenjskega organ ni strinjala in je vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-05-144/2011-2 z dne 30. 10. 2012 zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločbe se sklicuje na določbe ZDoh-2, in sicer na 101. in 132. člen. Tožnica je vložila napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi stanovanja na naslovu …, ter v njej navedla, da je dne 14. 9. 2009 nepremičnino pridobila na podlagi pogodbe o finančnem lizingu z dne 5. 4. 2004 za nabavno vrednost 67.080,33 EUR. V zvezi z nabavo stanovanja je uveljavljala stroške - znesek davka na promet nepremičnin (1.341,00 EUR) ter normirane stroške. Navedla je, da je dne 31. 8. 2009 nepremičnino prodala za ceno 95.000,00 EUR ter plačala 1.900,00 EUR davka na promet nepremičnin. Prvostopenjski organ je v svoji odločbi upošteval navedbe v napovedi glede datuma pridobitve nepremičnine, kot datum odsvojitve nepremičnine pa je ugotovil dan 28. 9. 2009, čemur tožnica ne oporeka. Prav tako je upošteval navedbe glede nabavne in prodajne vrednosti ter vseh uveljavljanih stroškov.

Glede pritožbenega ugovora, da ni pravilno ugotovljen datum pridobitve nepremičnine najprej pojasni, da pri finančnem lizingu uporabnik (lizingojemalec) s sklenitvijo pogodbe ne kupi predmeta lizinga in ne postane pravni lastnik, temveč „kupi“ pravico do uporabe in ekonomskega izkoriščanja nepremičnine in za njeno uporabo lizingodajalcu, ki je pravni lastnik predmeta, ustrezno plačuje (lizing obroke). Dajalec lizinga po naročilu kupca kupi predmet financiranja in ga izroči v uporabo, v času trajanja pogodbe pa ostane pravni lastnik predmeta lizingodajalec. Kupec je le njegov uporabnik. Šele po odplačilu vseh s pogodbo določenih obrokov postane predmet financiranja njegova last. Do prenosa lastninske pravice na predmetu lizinga tako pride šele, ko lizingojemalec izpolni vse svoje obveznosti, oziroma ko ob uresničitvi opcije odkupa zahteva, da se nanj prenese lastninska pravica na predmetu lizinga. V tem primeru je tožnica predložila prodajno pogodbo z dne 14. 9. 2009, iz katere je razvidno, da je izpolnila pogoje za pridobitev lastninske pravice in ji (lizingodajalec) B. d.o.o. dovoljuje, da se vknjiži v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnine. Iz pogodbe pa tudi izhaja, da je bil do tega dne lastnik nepremičnine lizingodajalec. Po navedenem je tožnica nepremičnino pridobila v last (in lastniško posest) z dnem 14. 9. 2009, ko je izpolnila vse pogoje za pridobitev lastninske pravice na predmetu lizinga. Ta dan se zato šteje za trenutek pridobitve kapitala. Na dan pridobitve lastninske pravice na nepremičnini se tudi ugotavlja nabavna vrednost kapitala, ki je bila določena v višini 67.080,33 EUR in jo je tožnica navedla tudi v napovedi, izhaja pa tudi iz prodajne pogodbe. Glede naknadno v pritožbi uveljavljanih stroškov (stroški obresti v višini 17.804,57 EUR, stroški priprave in izvedbe posla v višini 967,30 EUR, stroški odvetnika za sestavo kupoprodajne pogodbe in stroški sodnih taks v višini 495,24 EUR) pojasni, da so to stroški financiranja nakupa nepremičnine. Ker se kot vrednost kapitala ob pridobitvi upošteva nabavna vrednost kapitala (v tem primeru vrednost stanovanja v višini 67.080,33 EUR) in stroški, določeni v sedmem odstavku 98. člena ZDoh-2 (vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečujejo uporabno vrednost nepremičnine, znesek davka na dediščine in darila in davka na promet nepremičnin, stroški, ki jih je plačal zavezanec v zvezi s cenitvijo pridobljene nepremičnine, kadar je cenitev potrebna in normirani stroški, povezani s pridobitvijo, v višini 1 % od nabavne vrednosti kapitala), stroški, ki jih je uveljavljala tožnica v pritožbi ne morejo zviševati nabavne vrednosti kapitala.

Glede priznanja stroškov investicij in vzdrževanja, ki povečujejo uporabno vrednost odsvojene nepremičnine v višini 2.286,60 EUR (strošek zamenjave strešne kritine) pritožbeni organ ugotavlja, da se strošek nanaša na obdobje, ko je imela tožnica sklenjeno pogodbo o finančnem lizingu nepremičnine (leto 2008) in kapitala še ni pridobila. Tožnica bi vse morebitne investicijske stroške in stroške vzdrževanja, ki povečujejo uporabno vrednost kapitala, morala uveljavljati v razmerju do (v tistem trenutku) dejanskega lastnika nepremičnine (lizingodajalca). Pri ugotavljanju dobička iz kapitala je namreč mogoče upoštevati le investicije in vzdrževanja, ki povečujejo uporabno vrednost kapitala in so bili opravljeni v času od pridobitve do odsvojitve kapitala.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da je v njenem primeru potrebno odločiti ob upoštevanju 96. člena ZDoh-2 in uporabiti 2. točko drugega odstavka, po kateri se dohodnine od dobička iz kapitala ne plača pri odsvojitvi stanovanja, v katerem je imel zavezanec prijavljeno stalno prebivališče in ga je imel v lasti ter je tam dejansko bival vsaj zadnja tri leta pred odsvojitvijo. Prepričana je, da so bili v njenem primeru izpolnjeni vsi navedeni pogoji in je zato upravičena do davčne oprostitve pri odsvojitvi nepremičnine. Iz omenjene določbe ZDoh-2 namreč ne izhaja, da mora biti vsak pogoj izpolnjen zadnja tri leta pred odsvojitvijo. Določeni so trije pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, pri naštevanju pa so z namenom določitve in ločitve vsakega pogoja posebej, ločeni s prirednimi vezniki.

Nadalje tožnica ugovarja tudi višini davčne obveznosti in poudarja, da niso bili upoštevani vsi stroški, ki jih je imela v zvezi z nepremičnino. V ZDoh-2 je davčna osnova od dobička iz kapitala določena kot razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi. Vrednost kapitala ob pridobitvi poleg kupnine za nepremičnino zajema tudi obresti (strošek, povezan s kupnino), vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja, davek na promet nepremičnin, in normirane stroške. Morebitna davčna osnova bi po izračunu tožnice lahko znašala le 2.788,65 EUR. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in ob tem navedla, da vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Sporno med strankama je, ali za tožnico obveznost plačila davka od dobička od kapitala sploh obstaja, oziroma, ali je, če davčna obveznost obstaja, uporabljena pravilna nabavna vrednost kapitala. Po določbi prvega odstavka 97. člena ZDoh-2 je davčna osnova za davek od dobička iz kapitala razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi. Po določbi drugega odstavka 98. člena ZDoh-2 pa se kot nabavna vrednost kapitala šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala v času pridobitve. Če kapital ni pridobljen na podlagi pogodbe, ali če vrednost kapitala v času pridobitve ni razvidna iz pogodbe, se za nabavno vrednost kapitala šteje vrednost kapitala v času pridobitve, ki jo zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi kot vrednost kapitala (stanovanja) ob pridobitvi upošteval znesek 67.080,33 EUR in pri tem izhajal iz vrednosti, kot je razvidna iz napovedi tožnice in ustreza pogodbeni nabavni vrednosti.

Tudi po presoji sodišča je navedena odmera davka pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se sklicuje. Kot je navedel že drugostopenjski organ, je potrebno pri določanju nabavne vrednosti upoštevati, da je tožnica stanovanje pridobila v last s prodajno pogodbo, sklenjeno po zaključku financiranja na podlagi pogodbe o finančnem najemu.

V vrednost kapitala ob pridobitvi se všteva nabavna vrednost kapitala in stroški, določeni v sedmem odstavku 98. člena ZDoh-2. Za nabavno vrednost kapitala se šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala v času pridobitve. V tem primeru ni sporno, da je tožnica v postopku predložila prodajno pogodbo z dne 14. 9. 2009, iz katere izhaja, da je izpolnila pogoje za pridobitev lastninske pravice in ji zato lizingodajalec dovoljuje, da se vknjiži v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnine, ter tudi, da je bil do sklenitve te pogodbe lastnik stanovanja lizingodajalec. Ker je po navedenem tožnica nepremičnino pridobila v last (in lastniško posest) dne 14. 9. 2009, ko je izpolnila vse pogoje za pridobitev lastninske pravice na predmetu lizinga, se ta dan tudi šteje za trenutek pridobitve kapitala. Ker se na dan pridobitve lastninske pravice na nepremičnini ugotavlja nabavna vrednost kapitala, je pravilno upoštevana tudi vrednost 67.080,33 EUR, ki izhaja tako iz napovedi tožnice kot tudi iz prodajne pogodbe.

Po presoji sodišča so pravilno upoštevani tudi stroški, določeni v sedmem odstavku 98. člena ZDoh-2 (stroški vrednosti na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečujejo uporabno vrednost nepremičnine, če jih je plačal zavezanec; - znesek davka na dediščine in darila in davka na promet nepremičnin, ki ga je plačal zavezanec ob pridobitvi kapitala; - stroški, ki jih je plačal zavezanec v zvezi s cenitvijo pridobljene nepremičnine, ki jo opravi pooblaščeni cenilec v skladu z obstoječo metodologijo, kadar je cenitev potrebna in normirani stroški, povezani s pridobitvijo, v višini 1 % od nabavne vrednosti kapitala). Glede priznanja stroškov, ki jih je tožnica uveljavljala v pritožbi, sodišče pritrjuje navedbi drugostopenjskega organa, da ne gre za stroške, ki bi zviševali nabavno vrednost kapitala, temveč za stroške financiranja (stroške pridobitve finančnih sredstev za nakup nepremičnine).

Tudi glede priznanja stroškov investicij in vzdrževanja, ki povečujejo uporabno vrednost odsvojene nepremičnine v višini 2.286,60 EUR za zamenjavo strešne kritine, sodišče enako kot drugostopenjski organ ugotavlja, da gre za strošek iz obdobja, ko je bila v veljavi pogodba o finančnem lizingu in tožnica tedaj še ni bila lastnica stanovanja. Pri ugotavljanju dobička iz kapitala se namreč lahko upoštevajo le tista vlaganja v investicije in vzdrževanje, ki povečujejo uporabno vrednost kapitala in so bili opravljeni v času od pridobitve do odsvojitve kapitala, torej v času, ko je bil lastnik kapitala (nepremičnine) davčni zavezanec.

V drugi točki drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 je določeno, da se dohodnine ne plača (tudi) od dobička iz kapitala, doseženega pri: odsvojitvi stanovanja, v katerem je imel zavezanec prijavljeno stalno prebivališče, in ga je imel v lasti ter je tam dejansko bival vsaj zadnja tri leta pred odsvojitvijo. Glede na navedeno se dohodnine ne plača pri odsvojitvi stanovanja, v katerem je imel zavezanec prijavljeno stalno prebivališče, ga je imel v lasti in je tam dejansko bival vsaj zadnja tri leta pred odsvojitvijo. Po navedenem je lastništvo stanovanja vsaj zadnja tri leta pred odsvojitvijo zakonsko določen pogoj za davčno oprostitev. V tej zvezi pa je že predhodno pojasnjeno, da je tožnica postala lastnica stanovanja šele s pogodbo z dne 14. 9. 2009 in zato pogoj za dosego davčne oprostitve ni izpolnjen.

Sodišče se po navedenem strinja z obrazložitvijo, s katero je odločitev utemeljil prvostopenjski organ, in z razlogi, s katerimi je obrazložil in zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ, ter se nanje, kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki jih je tožnica uveljavljala v pritožbi, tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

24.02.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1149/2012
• sodba I U 164/2013
• sodba I U 374/2013, enako tudi sodba I U 417/2013