sodba I U 1336/2012

Jedro

Preveč plačane zamudne obresti za prepozno plačan davek se vračajo skupaj s pripadajočimi obrestmi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je davčni organ odločil, da tožniku pripadajo obresti od preveč plačanih zamudnih obresti od davka od prometa blaga in storitev v skupni višini 642.677,82 EUR. Gre za ponoven postopek na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS U 1172/2008 z dne 21. 10. 2008, na podlagi katere je kot materialna in procesna pravila glede vračanja neupravičeno plačanih davčnih dajatev v danem primeru potrebno uporabiti določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se je uporabljal v času odločanja o zahtevku za vračilo obresti od zamudnih obresti, vključno z določbami o njegovi časovni veljavnosti. Enako stališče izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (sodba X Ips 116/2009 z dne 27. 5. 2010, X Ips 305/2008 z dne 27. 5. 2010 in X Ips 469/2009 z dne 1. 6. 2010), na podlagi katere se za vračanje davka uporabljajo določbe zakona, ki velja oziroma se uporablja v času odločanja o vračilu preveč ali neupravičeno odmerjenega in plačanega davka. Obresti, ki jih odmeri davčni organ so pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek, če z zakonom ni drugače določeno. Pojem davek vsebuje tudi plačane zamudne obresti. Določbo 99. čelna ZDavP-2 je po mnenju Vrhovnega sodišča RS potrebno razlagati tako, da davčnemu zavezancu pripadajo od neupravičeno ali preveč odmerjenega davka obresti od dneva plačila tega davka. Obresti se obračunajo v skladu z določbo 96. člena ZDavP-2. Te obresti po svoji vsebini niso zamudne obresti, gre zgolj za določitev obrestne mere za obresti, ki jih dolguje davčni organ davčnemu zavezancu za neupravičeno oziroma preveč odmerjen davek in predstavlja določitev obrestne mere, opredeljene v 99. členu ZDavP-2 skladno z določbo 96. člena ZDavP-2. Glede vračila neutemeljeno plačanih davčnih dajatev se tako uporabljajo materialna in procesna pravila ZDavP-2. Davčni organ navaja določbe tretjega odstavka 418. člena ZDavP-2, na podlagi katerega se v predmetni zadevi uporablja ZDavP-2. Davčni organ navaja četrti odstavek 3. člena, prvi in šesti odstavek 97. člena ter 99. člen ZDavP-2. Davčni organ je na podlagi evidenc ugotovil, da so bile zamudne obresti v skladu z odločbo 416-sl./96-MP/96083 z dne 25. 9. 1996, plačane 11. 10. 1996 v višini 122.684.167,60 SIT oziroma 511.951,95 EUR. Od navedenega zneska je obračunal obresti od dneva plačila obresti 11. 10. 1996 do dneva posameznih vračil, kar je razvidno na strani 5 obrazložitve izpodbijane odločbe.

Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil in navedel, da je v danem primeru sporno vprašanje obrestne mere, ki se uporablja pri obračunavanju zamudnih obresti od preveč plačanih zamudnih obresti. Ni pa sporno, da je prvostopenjski organ ponovni postopek izvajal po določbah ZDavP-2. Obresti od preveč plačanih zamudnih obresti je davčni organ obračunal po obrestni meri, določeni v 96. členu ZDavP-2 v višini 0,0247 % za celotno obdobje od dneva, ko je tožnik neutemeljeno zaračunane zamudne obresti plačal, vse do dneva vračila. Po mnenju pritožbenega organa je stališče tožnika, da bi moral davčni organ uporabiti vsakokratno obrestno mero, ki je vejala v obdobju od 1. 10. 1996 dalje, napačno. V času odločanja na prvi stopnji je za neupravičeno odmerjen davek veljala določba 99. člena ZDavP-2. Obresti se glede na navedeno obračunavajo v skladu z 96. členom ZDavP-2, ki predpisuje obrestno mero. V primeru neupravičene naložitve davčnih obveznosti je obrestna mera urejena s specialnim davčnim predpisom, ki določa višino obrestne mere. Z dnem uveljavitve ZDavP-2 je prenehal veljati Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-1), ki je v 34. členu določal, da zavezancu pripadajo od neupravičeno ali preveč odmerjenega davka obresti od dneva plačila davka. Obresti so se takrat obračunavale v skladu z 31. členom ZDavP-1 po 0,02986 % dnevni obrestni meri. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZDavP so zavezancu obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka pripadale po obrestni meri določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti od dneva plačila, vendar je navedeni zakon prenehal veljati z dnem uveljavitve ZDavP-1, oziroma se je uporabil glede na prehodno določbo 406. člena ZDavP-1, za kar pa ni bilo podlage v konkretni odločbi. Prvostopenjski organ pri izdaji izpodbijane odločbe tako ni imel pravne podlage za uporabo navedene določbe. Na podlagi 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) upravni organ odloča v upravnih zadevah po zakonu in je njegova vezanost na zakon absolutna. Veljavni zakon v času odločanja na prvi stopnji je bil ZDavP-2, ta pa ni določal, da se zamudne obresti obračunavajo po vsakokratni obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti od dneva plačila. ZDavP-2 v 418. členu glede ZDavP in ZDavP-1 ali ZDavP-2 ne ločuje ali gre za procesno ali materialno normo.

Tožnik se z odločitvijo obeh davčnih organov ne strinja in meni, da je znesek pripadajočih obresti, ki jih vrača tožena stranka, prenizek, kar je posledica napake v obračunu davčnega organa. Zakonit in pravilen je le tisti obračun dolga davčnega organa, ki upošteva vsakokratna veljavna določila zakona, ki ureja obrestne mere zamudnih obresti v vsakem posameznem obračunskem obdobju. Določila ZDavP-2 pa lahko davčni organ uporabi izključno le za obdobje po začetku njegove uporabe, nikakor pa ne more navedenih določil uporabiti za obdobje pred 31. 10. 2009, saj v tem obdobju določila niso bila v uporabi in bi tako šlo za retroaktivno uporabo zakona. Ravnanje davčnega organa, ko je za celotno obračunsko obdobje, vse od 11. 10. 1996 dalje uporabil danes veljavno stopnjo zamudne obrestne mere v višini 0,0247 % dnevne obrestne mere, je nezakonito in v nasprotju z Ustavo RS, ki prepoveduje retroaktivno veljavnost predpisov. Glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da je davčni organ dolžan tožniku povrniti pripadajoče obresti od preveč plačanih zamudnih obresti od davka od prometa blaga in storitev v višini 2.851.616,36 EUR ter da je dolžan plačati tožniku znesek zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska za čas od 17. 6. 2011 dalje do plačila, naloži pa naj mu tudi plačilo stroškov tega postopka v 15 dneh pod izvršbo. Podrejeno tožnik navaja, da bi moral davčni organ uporabiti stopnjo zamudne obrestne mere v višini 0,02986 % dnevne obrestne mere, ki je veljala na dan 21. 4. 2006, ko je davčni organ odločal o zahtevku tožnika z odločbo DT 4290-7676/2006-2-08082-04. Razliko, ki je posledica navedenega nezakonitega ravnanja davčnega organa pri obračunu dolga do tožnika tožnik terja s to tožbo. Na podlagi 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnik predlaga, da sodišče o tožbenem zahtevku tožnika odloči meritorno v sporu polne jurisdikcije ter opravi glavno obravnavo in odloči s sodbo tako, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu odpravi in odloči, da je davčni organ dolžan vrniti tožniku še preostali znesek pripadajočih obresti od preveč plačanih zamudnih obresti davka od prometa blaga in storitev v višini 186.217,03 EUR, ter da je dolžan plačati tožniku tudi znesek zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska za čas od 17. 6. 2011 dalje do plačila, kakor tudi vse stroške tega postopka v 15 dneh pod izvršbo oziroma podrejeno, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi v delu, v katerem je davčni organ zaradi uporabe nepravilne obrestne mere obračunal prenizek znesek pripadajočih obresti, ki se vračajo tožniku, torej v delu, ki presega v odločbi navedeni znesek 642.677,82 EUR in vrne zadevo davčnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi za odločitev, kot jih je navedel prvostopenjski organ in kot jih je v zvezi s pritožbenimi ugovori dopolnil še drugostopenjski organ ter se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

Med strankama je ostalo sporno vprašanje katero obrestno mero je potrebno uporabiti za obračun in vračilo obresti od preveč obračunanih in plačanih zamudnih obresti. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da gre v predmetni zadevi za ponoven postopek na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS U 1172/2008 z dne 21. 10. 2008. V tretjem odstavku 418. člena ZDavP-2 je določeno, da se, če je bilo uporabljeno pravno sredstvo oziroma začet upravi spor in je bila izdana odločba odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek, ta nadaljuje po ZDavP-2. To pomeni, da je potrebno v tem primeru kot materialna in procesna pravila glede vračanja neupravičeno plačanih davčnih dajatev uporabiti določbe ZDavP-2. Navedeno izhaja tudi iz predhodno navedenih sodb Vrhovnega sodišča RS. Stališče tožnika, da je zakonit in pravilen le tisti obračun dolga davčnega organa, ki upošteva vsakokratna veljavna določila zakona, ki ureja obrestne mere zamudnih obresti v vsakem posameznem obračunskem obdobju, pa je napačno. Po četrtem odstavku 3. člena ZDavP-2 so namreč obresti, ki jih odmeri davčni organ, pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek, če ni z zakonom drugače določeno in so tako s pojmom davek mišljene neupravičene odmerjene in plačane zamudne obresti. Po navedenem obresti iz prvega odstavka 99. člena ZDavP-2 po svoji vsebini niso zamudne obresti. Davčni organ, ki je na podlagi odmerne odločbe naložil davčnemu zavezancu plačilo davka, ki se je kasneje izkazal za preveč ali neupravičeno odmerjenega, tako do dneva te ugotovitve davčni organ ni bil v zamudi z vračilom davka. Za ta davek je namreč obstajala zakonita podlaga vse do trenutka odprave oziroma spremembe odmerne odločbe. Skladno z določili prvega odstavka 99. člena ZDavP-2 davčni organ dolguje tožniku od dneva vračila neupravičeno ali preveč odmerjenega in plačanega davka tudi obresti. Zakonodajalec sam pa je v specialnem predpisu (prvi odstavek 99. člen ZDavP-2) določil, da se te obračunavajo v skladu z 96. členom ZDavP-2. Po povedanem so v danem primeru glede vračila neutemeljeno plačanih davčnih dajatev relevantne določbe ZdavP-2.

Postopek za vračilo davka ni nadaljevanje postopka odmere davka, temveč je samostojna upravna zadeva. Tako tudi nima prav tožnik, ko meni, da je bilo v danem primeru kršena prepoved retroaktivne uporabe zakona. Za vračanje davka se praviloma uporabljajo določbe zakona, ki je veljal oziroma se uporablja v času odločanja o vračilu preveč ali neupravičeno odmerjenega in plačanega davka. Ker je v tem primeru v času izdaje izpodbijane odločbe veljal oziroma se je uporabljal ZDavP-2, je pravilna odločitev prvostopenjskega organa, da se pri odločanju o zahtevku tožnika uporablja prvi odstavek 99. člena ZDavP-2 in da se obresti obračunavajo v višini, kot jo določa 96. člen ZDavP-2.

Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti ni našlo, prav tako ni našlo očitanih kršitev določb Ustave RS, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče ni sledilo predlogu tožnika, naj samo odloči o stvari (spor polne jurisdikcije), saj v danem primeru niso podani pogoji, ki jih določa prvi odstavek 65. člena ZUS-1. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker po presoji sodišča relevantne okoliščine v obravnavani zadevi niso sporne.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

15.01.2014

Podobni dokumenti:

• sodba U 1764/2006
• sodba U 884/2007
• sodba U 3017/2006