Sodba U 2381/2002

Jedro

Pri poslovanju davčnega zavezanca ugotovljene nepravilnosti, med drugim prejemanje plačil za opravljene storitve na račun druge pravne osebe, izkazujejo obstoj nevarnosti, da bo izpolnitev obveznosti znatno otežena, zato ni mogoče pritrditi navedbam tožeče stranke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Davčnega urada A., št. ... z dne 2. 8. 2002, s katerim je bilo tožeči stranki in družbi B. d.o.o., C, prepovedano sprejeti terjatve, ki jih imata do D. d.d., A., pravni osebi D. d.d., A., pa prepovedano izplačati terjatve davčnemu zavezancu in družbi B. d.o.o., C. Hkrati je bilo odločeno, da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve.

Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na 1. odst. 94. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 35/98 - odločba US, 82/98, 91/98, 108/99, 37/01 - odločba US, 97/01), po katerem lahko davčni organ še pred izdajo odmerne odločbe oziroma pred rokom za predložitev davčnega obračuna izda davčnemu zavezancu začasen sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, če obstaja nevarnost, da bo zavezanec onemogočil ali znatno otežkočil izpolnitev obveznosti ali razpolagal s premičnim premoženjem, iz katerega bi se obveznost izterjala. Skladno z 2. alineo 2. odst. 94. člena ZDavP lahko davčni organ z začasnim sklepom za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti zavezančevemu dolžniku prepove izplačilo zavezančeve terjatve oziroma izročitev stvari ter zavezancu prepove, da sprejme terjatev oziroma stvar. Tožena stranka navaja, da se je pri zavezancu opravljal postopek inšpekcije zakonitosti in pravilnosti obračunavanja in plačevanja davkov ter drugih davčnih obveznosti za leti 2000 in 2001, v katerem so bile ugotovljene nepravilnosti v poslovanju davčnega zavezanca, zaradi katerih davčni zavezanec ni obračunal in plačal davka v skupni višini najmanj 74.008.380,00 SIT. Ugotovljeno je tudi bilo, da so naročniki plačila za opravljene storitve nakazovali na nerezidentni račun pravne osebe B. d.o.o., C., čeprav je storitve dejansko opravil davčni zavezanec. Na podlagi navedenih dejstev je organ prve stopnje ugotovil, da obstaja nevarnost, da bo zavezanec onemogočil ali znatno otežil izpolnitev obveznosti. Organ prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel ugotovljene okoliščine poslovanja davčnega zavezanca in nepravilnosti pri njegovem poslovanju. Na podlagi dejstva, da davčni zavezanec prejema plačila za storitve na nerezidentni račun druge pravne osebe, je bilo ugotovljeno, da obstaja nevarnost, da bo s takšnim ravnanjem znatno otežil izpolnitev davčnih obveznosti.

Tožena stranka ugotavlja, da je izpodbijani sklep izdan v skladu z zakonskimi določbami in upoštevaje pravila postopka, zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. V zvezi z ugovori (pri)tožnika, da ni obrazložen obstoj nevarnosti, pa tožena stranka pojasnjuje, da je v sklepu natančno navedeno, kakšne nepravilnosti so bile ugotovljene pri poslovanju (pri)tožnika, in da nevarnost izhaja iz teh nepravilnosti, med drugim zaradi prejemanja plačila za opravljene storitve na račun druge pravne osebe. Če pa (pri)tožnik meni, da navedene nepravilnosti, iz katerih izhaja nevarnost, ne obstojijo, bo moral to uveljavljati v pritožbi zoper inšpekcijsko odločbo, ki bo izdana na osnovi opravljenega pregleda poslovanja (pri)tožnika in pri tem ugotovljenih dejstev. V tožbi tožeča stranka navaja, da tožena stranka ne pojasnjuje, na kakšen način je prvostopni davčni organ ugotovil obstoj nevarnosti, da bo zavezanec onemogočil ali znatno otežil izpolnitev davčne obveznosti. Tožena stranka sicer zaključi, da obstoj nevarnosti izhaja iz ugotovljenih morebitnih nepravilnosti pri poslovanju davčnega zavezanca, vendar ta nevarnost še nadalje ni pojasnjena, ampak je vezana zgolj na očitane nepravilnosti pri poslovanju tožeče stranke. Prvostopni davčni organ je samo navedel morebitne kršitve poslovanja davčnega zavezanca in morebiten obseg davčnega dolga, ni pa navedel, da bi te domnevne nepravilnosti pri poslovanju tožeče stranke predstavljale obstoj nevarnosti, da bo zavezance onemogočil ali znatno otežil izpolnitev obveznosti. Tožena stranka je za domnevne nepravilnosti pri poslovanju tožeče stranke enostavno zaključila, da predstavljajo obstoj nevarnosti v smislu 1. odst. 94. člena ZDavP, vendar bi to moral navesti že prvostopni organ. Ta je le opisal domnevne nepravilnosti pri poslovanju tožeče stranke, ki pa nikakor ne predstavljajo obstoja nevarnosti v smislu 1. odst. 94. člena ZDavP, kot to povzema drugostopni davčni organ. Po navedenem tožeča stranka sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in prvostopni sklep ter zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe upoštevalo podatke upravnih spisov in ugotovilo, da ni podlage za dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, izdane ob upoštevanju 94. člena ZDavP. Prvostopni organ in tožena stranka sta po presoji sodišča pravilno ocenila, da so podani pogoji za izdajo začasnega sklepa za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, zato se sodišče na te razloge, ki jih je prej povzelo, sklicuje, in jih skladno z določbo 2. odst. 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) na tem mestu ne ponavlja. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: V postopku pred izdajo prvostopnega sklepa je davčni organ opravil razgovor z direktorjem tožeče stranke, ki je dejansko pritrdil ugotovitvam davčnega organa, da je račune za storitve tožeče stranke izstavljala tuja družba BBB d.o.o., C. Hkrati je bilo ugotovljeno, da so bila plačila za opravljene storitve tožeče stranke nakazana na nerezidentni račun te tuje pravne osebe. Davčni organ je poleg tega navedel okoliščine, ugotovljene v inšpekcijskem postopku, ki izkazujejo obstoj davčne obveznosti tožeče stranke. Z opisanim poslovanjem tožeče stranke je tudi po presoji sodišča izkazan obstoj nevarnosti, da bo izpolnitev davčne obveznosti znatno otežena, vsa relevantna dejstva o tem pa so razvidna že iz prvostopnega sklepa. Tako ni mogoče pritrditi navedbam tožeče stranke, da ni izkazan obstoj nevarnosti, da bo izpolnitev obveznosti znatno otežena.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odst. 59. člena ZUS.

Datum zadnje spremembe:

13.11.2013

Podobni dokumenti:

• sodba II U 127/2009
• UPRS sodba I U 181/2015
• UPRS sodba I U 508/2015