sodba II U 457/2011

Jedro

Način obdavčitve pokojninske rente iz tujine določa 127. člen ZDoh-2, ki ga je treba razumeti tako, da se dodatne pokojnine oziroma pokojninske rente, ki ne predstavljajo pretežnega dela dohodka prejemnika, obdavčijo na podlagi šestega odstavka 127. člena ZDoh-2, po katerem se akontacija od dohodka izračuna po stopnji 25 % od davčne osnove brez upoštevanja olajšav.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z odločbo št. DT 4211-950/2009-16 (10021-06) z dne 2. 3. 2011 je bila tožniku od dohodka iz delovnega razmerja, prejetega v letu 2008, po stopnji 25 % odmerjena akontacija dohodnine od davčne osnove 4.220,52 EUR v znesku 1.055,13 EUR, z odločbo št. DT 4211-1061/2009-15 (10021-06) z dne 2. 3. 2011 mu je bila za leto 2009 akontacija dohodnine v višini 1.032,87 EUR odmerjena od davčne osnove 4.131,48 EUR, z odločbo št. DT 4211-1369/2010-3 (10021-06) z dne 12. 3. 2011 pa mu je bila akontacija dohodnine od davčne osnove 4.409,52 EUR odmerjena še za leto 2010 v znesku 1.102,38 EUR.

O odmeri akontacije dohodnine za leti 2008 in 2009 je bilo v postopku že odločeno, s sodbama v zadevah opr. št. II U 319/2009 in II U 290/2009 pa je Upravno sodišče RS tožbi tožnika zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava ugodilo in odločbi davčnega urada odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek. Sodišče je bilo mnenja, da je pravilna pravna podlaga za obračun akontacije dohodnine odvisna od presoje davčnega organa, ali je treba mesečno rento, ki jo tožnik prejema od bivšega delodajalca (družbe A. iz Zvezne republike Nemčije), obravnavati kot pokojnino ali kot drugi dohodek iz delovnega razmerja, po mnenju sodišča pa je treba za pravilno odločitev ugotoviti tudi, ali je bila tožniku obračunana akontacija od zneskov pokojnin, ki mu jih je izplačalo nemško pokojninsko zavarovanje. V ponovljenem postopku je zato davčni organ vpogledal v svoje evidence in ugotovil, da v letih 2008 in 2009 letni znesek akontacije dohodnine tožnika ni presegal 10,00 EUR, zaradi česar se davek tožniku po določbi prvega odstavka 50. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ni odmeril. Pri opredelitvi rente iz pokojninske blagajne nemškega podjetja pa je po mnenju davčnega organa po določbah Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) treba upoštevati določbo tretjega odstavka 40. člena ZDoh-2, ki določa, da se pri presoji, ali je dohodek, prejet iz tujine, pokojnina, za namene ZDoh-2 smiselno uporabljajo predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Sloveniji. Zato je davčni organ zaprosil Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, da se opredeli, ali predstavljajo dohodki, izplačani iz pokojninske blagajne nemškega podjetja A., po ZDoh-2 pokojnino ali drugi dohodek iz delovnega razmerja. Po mnenju Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje gre v navedenem primeru za rento iz nemškega poklicnega zavarovanja, ki jo delodajalec izplačuje delojemalcu ob nastanku zavarovalnega primera in ne za pokojnino oz. rento iz nemškega obveznega zavarovanja. Rento iz poklicnega zavarovanja bi bilo ustrezno primerjati z rentami podobne vrste v Republiki Sloveniji (npr. s prostovoljnim dodatnim zavarovanjem). Davčni organ je tako presodil, da se renta iz pokojninske blagajne nemškega podjetja A. opredeli kot dohodek iz delovnega razmerja. Pokojninska renta je po 40. členu ZDoh-2 opredeljena kot pokojnina, ki je obdavčena kot dohodek iz delovnega razmerja po 8. točki 37. člena ZDoh-2. Temeljno pravilo za izračun akontacije dohodnine od vseh dohodkov iz delovnega razmerja, ki izhaja iz 127. člena ZDoh-2, je pravilo o glavnem oziroma drugem delodajalcu, ki določa, da je glavni delodajalec tisti delodajalec oziroma drug izplačevalec dohodka iz delovnega razmerja, pri katerem zavezanec prejema pretežen del svojega dohodka iz delovnega razmerja, zaradi česar ima lahko zavezanec v smislu ZDoh-2 samo enega glavnega delodajalca, ki ob izplačilu mesečnega dohodka izračuna akontacijo dohodnine ob upoštevanju davčnih olajšav in stopenj progresivne davčne lestvice iz 122. člena ZDoh-2. Morebitni drugi delodajalec zavezanca pa je dolžan akontacijo dohodnine izračunati skladno s šestim odstavkom 127. člena ZDoh-2 po proporcionalni stopnji 25 % brez upoštevanja olajšav. V obravnavanem primeru je zavezanec v letih 2008 in 2009 od Bayern S

üd

Munchen iz naslova nemškega obveznega pokojninskega zavarovanja prejel 11.573,04 EUR dohodkov iz delovnega razmerja, iz pokojninske blagajne nemškega podjetja A. pa je v letu 2008 prejel 4.220,52 EUR, v letu 2009 pa 4.131,48 EUR pokojninske rente, ki v smislu določb ZDoh-2 predstavlja dohodek iz delovnega razmerja. Glede na višino izplačanega dohodka se v danem primeru ob upoštevanju določbe 127. člena ZDoh-2 kot glavni delodajalec oziroma izplačevalec dohodkov iz delovnega razmerja šteje Bayern S

üd

Munchen. Od ugotovljene davčne osnove je bila tako zavezancu z izpodbijanima odločbama št. DT 4211-950/2009-16 (10021-06) ter št. DT 4211-1061/2009-15 (10021-06) z dne 2. 3. 2011 akontacija dohodnine glede na določbo šestega odstavka 127. člena ZDoh-2 v letu 2008 odmerjena v znesku 1.055,13 EUR, v letu 2009 pa v znesku 1.032,87 EUR.

Z odločbo št. DT 4211-1369/2010-3 (10021-06) z dne 12. 3. 2011 je davčni organ na podlagi napovedi tožnika akontacijo dohodnine od prejete mesečne rente odmeril še za leto 2010. Kot izhaja iz obrazložitve odločbe, je tožnik v tem letu poleg pokojninske rente družbe A. iz Zvezne Republike Nemčije prejemal tudi pokojnino iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki za zavezanca pomeni pretežni del njegovega dohodka. Ker je zavezanec prejel pokojninsko rento od izplačevalca, pri katerem ni dosegel pretežnega dela svojih dohodkov iz delovnega razmerja, je bilo od pokojninske rente treba skladno s šestim odstavkom 127. člena ZDoh-2 izračunati akontacijo dohodnine po stopnji 25 % brez upoštevanja olajšav. Od davčne osnove 4.409,52 EUR je bila tako tožniku v letu 2010 odmerjena akontacija dohodnine v znesku 1.102,38 EUR.

Tožnik je zoper izpodbijane odločbe vložil pritožbe, ki pa so bile z odločbami Ministrstva za finance št. DT-499-01-168/2011 z dne 26. 9. 2011, št. DT-499-01-169/2011 z dne 26. 9. 2011 ter št. DT-499-01-231/2011 z dne 26. 9. 2011 kot neutemeljene zavrnjene. Kot pojasnjuje ministrstvo, je tožnik v letih, 2008, 2009 in 2010 prejemal dohodke od več izplačevalcev: v letu 2008 od podjetja A. in nemškega zavoda za pokojninsko zavarovanje, v letih 2009 in 2010 pa tudi od avstrijskega zavoda za pokojninsko zavarovanje. Tudi po mnenju organa druge stopnje je na podlagi prvega odstavka v povezavi s tretjim odstavkom 40. člena ZDoh-2 oba dohodka (pokojnino iz naslova obveznega pokojninskega zavarovanja ter mesečno rento od bivšega delodajalca) treba šteti za pokojnino, ki se obdavči po šestem odstavku 127. člena ZDoh-2.

V tožbi tožnik izpodbijanim odločitvam nasprotuje ter navaja, da se toženka pri odločanju ni opredelila do okoliščin, na katere jo je v sodbah opozorilo Upravno sodišče RS. Iz obrazložitve odločb tudi ni razvidno, na katere predpise s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije se je toženka pri odločanju oprla. Dopis Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, na katerega se v obrazložitvi odločb sklicuje, pa tudi ne predstavlja predpisa, ki bi ga davčni organi morali upoštevati pri odločanju. Tožniku v postopku tudi ni bila dana možnost, da bi se pred izdajo izpodbijanih odločb seznanil z vsebino navedenega dopisa, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Odločitve toženke so dvoumne, saj v obrazložitvi davčni organ navaja, da bi bilo to vrsto rente morda ustrezno primerjati z rentami podobne vrste v Republiki Sloveniji, kar po mnenju tožnika kaže na to, da bi bilo mogoče v obravnavani zadevi odločiti tudi drugače. Po mnenju tožnika bi bilo treba rento, ki jo prejema od pokojninskega sklada družbe A., obravnavati enako kot pokojnino, ki jo prejema od nemškega pokojninskega zavarovanja, kar pomeni, da bi jo bilo treba všteti v davčno osnovo in jo ob upoštevanju davčnih olajšav obdavčiti po drugem odstavku 122. člena ZDoh-2. V času zaposlitve v družbi A. je bil namreč tožnik obvezno vključen v sistem zavarovanja omenjene družbe. Glede na obrazloženo sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijane odločbe odpravi, davčnemu organu pa naloži vračilo plačanih akontacij dohodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge za odločitev, ki so navedeni v obrazložitvi upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Za odločitev v obravnavani zadevi je bistveno vprašanje, ali je bila tožniku z izpodbijanimi odločbami pravilno odmerjena akontacija dohodnine od dohodka (mesečne rente), ki ga je tožniku v letih 2008, 2009 in 2010 izplačeval bivši delodajalec - podjetje A. iz Zvezne Republike Nemčije.

Med strankama v postopku ni sporno, da je tožnik poleg omenjene mesečne rente od nemškega - v letih 2009 in 2010 pa tudi od avstrijskega - izplačevalca prejemkov z naslova obveznega pokojninskega zavarovanja prejemal mesečno pokojnino, od katere mu v Sloveniji ob upoštevanju olajšav na podlagi določbe drugega in tretjega odstavka 127. člena ZDoh-2 v povezavi s prvim odstavkom 50. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) dohodnina ni bila odmerjena.

Po presoji sodišča je davčni organ mesečno rento glede na njeno naravo pravilno opredelil kot pokojnino, ki se po ZDoh-2 kot dohodek iz pretekle zaposlitve uvršča med dohodke iz delovnega razmerja (prvi odstavek 35. člena v zvezi z 8. točko drugega odstavka 37. člena ZDoh-2). Mesečna renta, prejeta po upokojitvi upravičenca od bivšega delodajalca v tujini, je namreč dohodek, ki je po vsebini oziroma po namenu primerljiv dohodkom iz naslova slovenskega prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja po 293. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ), ki se po ZDoh-2 uvrščajo med pokojnine (tretji odstavek v povezavi s prvim odstavkom 40. člena ZDoh-2). Namen zbiranja denarnih sredstev na osebnih računih zavarovancev, vključenih v slovensko prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, je namreč enak namenu zbiranja sredstev v pokojninski blagajni delodajalca: to je upravičencem po upokojitvi (poleg pokojnine iz naslova obveznega pokojninskega zavarovanja) zagotoviti dodatne dohodke ter s tem višjo socialno varnost.

Način obdavčitve pokojninske rente iz tujine določa 127. člen ZDoh-2, ki ga je treba tudi po presoji sodišča razumeti tako, da se dodatne pokojnine oziroma pokojninske rente, ki ne predstavljajo pretežnega dela dohodka prejemnika, obdavčijo na podlagi šestega odstavka 127. člena ZDoh-2, po katerem se akontacija od dohodka izračuna po stopnji 25 % od davčne osnove brez upoštevanja olajšav. Ker pokojninska renta glede na njeno višino (4.220,52 EUR v letu 2008, 4.131,48 EUR v letu 2009 in 4.409,52 EUR v letu 2010) v primerjavi z višino tožnikove pokojnine iz naslova obveznega pokojninskega zavarovanja (11.573,04 EUR v letu 2008, 12.027,24 EUR v letu 2009 in 12.318,48 EUR v letu 2010) v letih od 2008 do 2010 ni predstavljala pretežnega dela tožnikovega dohodka, je davčni organ ravnal pravilno, ko je pri obdavčenju rente upošteval določbo šestega odstavka v povezavi z drugim odstavkom 127. člena ZDoh-2. Omenjeni določbi sta bili v veljavi v času od leta 2008 do leta 2009, torej v letih, za katera je bila tožniku z izpodbijanimi odločbami odmerjena akontacija dohodnine (2. člen ZDoh-2).

Na pravilnost izpodbijane odločitve tudi nima vpliva vsebina dopisa, v katerem je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije davčnemu organu posredoval neobvezujoče mnenje o pravni naravi mesečne rente, ki jo tožnik prejema od nekdanjega delodajalca. Davčni organ je namreč pri svojem delu samostojen, pri odločanju pa je vezan le na pravne predpise, ki pa so bili po ugotovitvi sodišča v obravnavani zadevi uporabljeni pravilno. Z omenjenim dopisom zato davčni organ tožnika pred izdajo izpodbijanih odločb ni bil dolžan seznaniti.

Davčni organ je tako sledil napotilu Upravnega sodišča RS in pravilno opredelil pravno naravo mesečne rente, ki jo tožnik prejema od bivšega delodajalca, v postopku pa je bilo tudi ugotovljeno, da tožniku od prejetih zneskov pokojnin iz naslova obveznega pokojninskega zavarovanja v letih od 2008 do 2010 ni bila odmerjena akontacija dohodnine. Glede na obrazloženo je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

13.09.2013

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba III U 248/2014
• UPRS Sodba I U 1953/2018-9
• sodba I U 296/2010