sodba I U 1901/2012

Jedro

Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne v primeru, če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen. V zadevi je odločujoče, ali je tožniku mogoče očitati subjektivni element, to je tožnikovo vedenje, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku za davčna obdobja junij do december 2006 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) s pripadajočimi obrestmi v skupnem znesku 130.879,70 EUR, kar mora tožnik plačati v roku 30 dni od vročitve odločbe, s tem, da bodo po preteku tega roka zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka I izreka). Zahteva tožnika za povrnitev stroškov zastopanja se zavrne, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe (točki II in III izreka). Prvostopenjski organ je pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) DDV za zgoraj navedeno davčno obdobje. O ugotovitvah je sestavil zapisnik z dne 25. 10. 2007, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih je davčni organ obravnaval v izpodbijani odločbi. Prvostopenjski organ je preveril verodostojnost računov, ki so jih tožniku izdale družbe A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. in upravičenost tožnika do vračila vstopnega DDV po teh računih.

Iz ugotovitev DIN pri družbah A. d.o.o. in B. d.o.o. je bilo ugotovljeno, da gre za neplačujoča gospodarska subjekta po Uredbi Komisije (ES) št. 1925/2004. Za družbo C. d.o.o. pa je bilo ugotovljeno, da v času, ko je tožniku izdajala račune, ni bila zavezanec za DDV. Družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. storitev po navedenih računih nista mogli opraviti, saj nimata materialnih in drugih potrebnih pogojev. Davčni organ je ugotovil, da o navedenih storitvah ne obstoja nobena dokumentacija, ki bi dokazovala, katero delo je bilo opravljeno. Davčni organ ne dvomi, da so bila dela opravljena, vendar omenjeni družbi teh del nista opravili. Nadalje navaja, da je obstojalo več indicev, na katere se sklicuje, in zaradi katerih zaključuje, da bi tožnik lahko vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni utaji DDV. Zato tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV od prejetih računov navedenih družb na podlagi prvega odstavka 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV).

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Dodaja še, da za odločitev v navedeni zadevi zadošča že ugotovitev, da dobave blaga in storitev niso bile opravljene po izstavljenih računih navedenih družb, zaradi česar se prvostopenjskemu organu niti ne bi bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in je v tožbi uveljavljal tožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter napačno ugotovljeno dejansko stanje. Ugotovitve na 5. in 6. strani izpodbijane odločbe predstavljajo predstavljajo bistveno kršitev določb postopka, saj davčni organ svojih ugotovitev ni obrazložil, zato jih v tem delu ni moč preizkusiti. Ne strinja s z zaključki davčnega organa, da storitve po spornih računih niso bile opravljene ter da gre za fiktivne posle. Tožnik ni bil stranka v postopkih DIN pri družbah, ki so mu izdale sporne račune, zaradi česar ga ugotovitve davčnega organa pri navedenih družbah ne morejo zadevati. Sklicuje se na to, da so mu bile storitve, na katere se nanašajo sporni računi, opravljene ter da je navedene račune tudi plačal. Tožnik pa nima pooblastil, da bi lahko preverjal svoje dobavitelje. V letu 2006 ni obstojala pravna podlaga za solidarno odgovornost v sistemu DDV, niti ne zahteva, da zavezanci preverjajo svoje dobavitelje. Solidarna odgovornost je stopila v veljavo 1. 1. 2010. Ustava RS prepoveduje retroaktivno veljavo pravnih aktov. Po prepričanju tožnika je glavni dokaz, da so bile storitve opravljene to, da je tožnik te storitve zaračunal svojemu kupcu in jih je ta priznal. Tožnik meni, da ni logično in dopustno za objektivna dejstva razglasiti okoliščine poslovanja davčnih zavezancev, ki so mu za sporne dobave in storitve izdale račune, saj ne more odgovarjati za nezakonita ravnanja svojih dobaviteljev. Zavrača očitke, da ni imel pogodb s podizvajalci, saj so po Obligacijskem zakoniku pogodbe lahko tudi ustne, poleg tega pa je pogodba lahko že tudi sam račun. Tožnik je predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da je tožena stranka dolžna tožniku v celoti povrniti neupravičeno plačan davek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

Upravno sodišče je v obravnavani zadevi že odločilo in s sodbo I U 1977/2010-12 z dne 23. 8. 2011 tožnikovo tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom X Ips 432/2011 tožnikovi reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na davek na dodano vrednost po računih družb A. d.o.o., in B. d.o.o., ter zadevo v tem delu vrnilo temu sodišču v novo sojenje (I. točka izreka). Odločitev o stroških pa je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka). Iz obrazložitve Vrhovnega sodišča RS izhaja, da se revizija ne nanaša na del izpodbijanih odločb v zvezi z nepriznavanjem pravice do odbitka vstopnega DDV po računih družbe C. d.o.o. Glede razlogov za zavrnitev pravice do odbitka DDV od računov, ki sta jih izdali družbi A. d.o.o. in B. d.o.o., na katere se sklicujeta tožena stranka in prvostopenjsko sodišče, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedeni razlogi, sami po sebi, glede na okoliščine primera, ne morejo biti razlogi za zavrnitev te pravice.

Sodišče je pri ponovnem obravnavanju navedene zadeve postopalo v skladu z danimi napotili Vrhovnega sodišča RS in presojalo pravilnost izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na davek na dodano vrednost po računih družb A. d.o.o. in B. d.o.o.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je bil tožniku pravilno in zakonito dodatno odmerjen in naložen v plačilo DDV, ki ga je tožnik odbijal kot vstopni DDV na podlagi spornih računov, ki sta jih izstavili družbi A. d.o.o. in B. d.o.o.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je v zadevah, kot je obravnavana, vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

Pravica do odbitka vstopnega DVV se lahko zavrne v primeru, če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen. ZDDV veljaven v letu 2006, na katero se obravnavana obdavčitev nanaša, v drugem odstavku 40. člena določa, da sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca (vstopni DDV), če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve je razvidno, da ni sporno, da je bila dobava blaga oziroma storitev po spornih računih opravljena in da je tožnik to blago oziroma storitve uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. S tem pa sta izpolnjena 1. in 3. pogoj iz zgoraj navedene obrazložitve.

Sodišče je v ponovljenem postopku presojalo, ali ima tožnik za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV ustrezne račune (2. pogoj iz 10. točke te obrazložitve). Za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV mora imeti davčni zavezanec račun (1. točka sedmega odstavka 40. člena ZDDV), ki mora vsebovati podatke iz 34. člena ZDDV, med drugim tudi količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev (6. točka). Vsebinsko enake določbe ima tudi ZDDV-1 v prvem odstavku 63. člena in prvem odstavku 67. člena, 81. členu in 82. členu. Takšna ureditev izhaja tudi iz določb Šeste Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 s spremembami (v nadaljevanju Šesta direktiva) in določb Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006, ki je nadomestila Šesto direktivo, ki jih je Republika Slovenija prenesla v določbe ZDDV in ZDDV-1.

Družba A. d.o.o. je tožniku izstavila 15 računov, družba B. d.o.o., pa 14 računov. Z navedenimi računi so bile tožniku zaračunane različne dobave blaga oziroma storitve, ki se večinoma nanašajo na demontažo in montažo oken, žaluzij, polic in zaključnih letev na različnih objektih (osnovnih šolah in vrtcih). Glede ustreznosti omenjenih računov prvostopenjski organ v obrazložitvi odločbe (na 32. strani obrazložitve) posplošeno navede, da prejete fakture od družb A. d.o.o. in B. d.o.o. vsebujejo elemente, ki jih zahteva ZDDV. Drugostopenjski organ pa pojasnjuje (na 17. strani obrazložitve), da so po vsebini računi splošni in tako ni mogoče ugotoviti količine opravljenih del, saj je največkrat količina 1, kljub temu, da gre za montažo zaključnih letev, montažo PVC oken, demontažo oken, montažo ALU polic.

Pri presojanju navedenih računov sodišče ugotavlja, da računi, ki jih je tožniku izdala družba A. d.o.o. (gre za naslednje račune, ki so priloženi v upravnih spisih: št. 440 z dne 28. 7. 2006, št. 520 z dne 23. 10. 2006, št. 454 z dne 17. 8. 2006, št. 461 z dne 25. 8. 2006, št. 497 z dne 22. 9. 2006, št. 453 z dne 16. 8. 2006, št. 463 z dne 25. 8. 2006, št. 462 z dne 25. 8. 2006, št. 457 z dne 21. 8. 2006) ne izpolnjujejo pogoja iz 6. točke 34. člena ZDDV, po kateri mora biti na računu navedena količina in vrsta dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsta opravljenih storitev. Pri vseh navedenih računih je namreč pri posamezni vrsti storitve navedeno pod količino: “1 kpl”. Zato je glede navedenih računov pravilna ugotovitev drugostopenjskega organa, da iz takšnih računov ni razvidna količina opravljenih del. Pri tem sodišče sprejema kot pravilne tudi ugotovitve drugostopenjskega organa, da računi drugih dobaviteljev nimajo takih nepravilnosti, kot npr. računi od D. d.o.o. (npr. računi št. 2006-1656 z dne 6. 10. 2006, št. 2006-2352 z dne 20. 11. 2006, št. 20061224 z dne 27. 7. 2006). Ker navedeni računi ne izpolnjujejo pogoja iz 6. točke 34. člena ZDDV, je zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV v navedenem delu že iz razloga neizpolnjevanja 2. pogoja iz 10. točke te obrazložitve pravilna in zakonita.

Računi, ki jih je tožniku izdala družba B. d.o.o. (gre za naslednje račune, ki so priloženi v upravnih spisih: št. 212/06 z dne 20. 10. 2006, št. 213/06 z dne 20. 10. 2006, št. 247/06 z dne 17. 11. 2006, št. 253/06 z dne 27. 11. 2006, št. 156/06 z dne 16. 8. 2006, št. 154/06 z dne 14. 8. 2006, št. 245/06 z dne 17. 11. 2006, št. 246/06 z dne 17. 11. 2006, št. 153/06 z dne 10. 8. 2006, št. 158/06 z dne 25. 8. 2006) pa po presoji sodišča izpolnjujejo med drugim tudi pogoje iz 6. točke 34. člena ZDDV, saj je na omenjenih računih navedena tudi količina. Zato je treba navedene račune šteti kot formalno pravilne in je glede omenjenih računov s tem izpolnjen tudi 2. pogoj iz 10. točke te obrazložitve za priznavanje pravice do odbitka DDV .

Zato je glede računov, ki so formalno pravilni, za priznavanje oziroma nepriznavanje pravice do odbitka DDV v zadevi odločujoče, ali je tožniku mogoče očitati subjektivni element, to je tožnikovo vedenje, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

Sodišče je zato v ponovljenem postopku presojalo tožnikov subjektivni element. Sklicevanje davčnih organov, ki kot ključni razlog za zavrnitev odbitka vstopnega DDV navajata, da tožnik ni uspel dokazati, da so bile storitve oziroma dobave po spornih računih opravljene prav s strani izdajateljev računov – družb A. d.o.o. in B. d.o.o., pa ni pravilno. Ta razlog pa sam po sebi, glede na okoliščine obravnavanega primera in navedene materialnopravne pogoje za priznavanje pravice do odbitka DDV, ne more biti razlog za zavrnitev te pravice, zaradi česar so tožnikovi tožbeni ugovori v tem delu utemeljeni. Pač pa je razlog za zavrnitev pravice do odbitka DDV tožnikov subjektivni element, torej njegova nedobrovernost, ki izhaja iz objektivnih okoliščin na strani tožnika. Slednje pa je po presoji sodišča v konkretni zadevi izkazano.

Glede storitev oziroma dobav po spornih računih, je bilo v postopku ugotovljeno, da so bile opravljene, davčni organ pa tožniku ne očita, da je storitve oziroma dobave dejansko opravil sam. Prvostopenjski organ se sicer pri zaključku, da je tožnik vedel, oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa, sklicuje tudi na okoliščine, ki se nanašajo na družbi, ki sta izdali sporne račune (npr. da nimajo zaposlenih delavcev in materialnih pogojev, da bi storitve lahko opravile, ni dokumentacije za morebitno opravljene storitve posredovanja oziroma prejetih računov podizvajalcev, ipd.), čeprav objektivne okoliščine na strani navedenih družb (ki kažejo na nezakonito poslovanje teh družb), pri presojanju tožnikovega subjektivnega elementa po presoji sodišča niso relevantne. Ne glede na to, pa so po presoji sodišča bile v predmetnem postopku na strani tožnika ugotovljene okoliščine, iz katerih je mogoče zaključiti, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji.

V postopku so bile namreč ugotovljene številne objektivne okoliščine na strani tožnika. Predmetni računi, ki jih je prejel tožnik od družbe B. d.o.o. in A. d.o.o., se nanašajo na visoke zneske, zaradi česar bi bilo razumno, da bi tožnik glede navedenih družb pridobil kakšne informacije. Kljub temu ni tožnik izvedel nobene preveritve o delovanju navedenih družb, kontakt s tema družbama je vzpostavil preko osebe z imenom Peter, tudi vsi poslovni stiki za obe družbi so bili omejeni le na navedeno osebo, čeprav je tožnik vedel, da naj bi posloval z dvema različnima družbama. Ta oseba naj bi opravljala dela na objektih s svojo ekipo, tožnik pa ne ve niti priimka niti naslova omenjene osebe. Tožnik pa ni imel nobenih kontaktov z odgovornimi osebami navedenih dveh družb, ki sta mu izdali račune, niti ni vedel, ali so odgovorne osebe v omenjenih družbah pooblastile omenjeno osebo za kontakte. Tudi ni pridobil podatkov o izvajalcu del na gradbiščih, z omenjenima družbama ni sklenil nobenih pogodb. Po drugi strani pa razen računov nima nobene druge dokumentacije oziroma izvirnih listin, iz katerih bi izhajalo, katero delo je bilo opravljeno, kdaj in kdo je storitev opravil. Po presoji sodišča tako postanje tožnika ne more biti razumno (niti ni takšna poslovna praksa v gospodarskih poslih), iz vseh navedenih okoliščin pa je zato utemeljen zaključek, da je tožnik vedel oziroma bi vsaj moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.

Tudi iz prakse Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) izhaja, da je v primerih, kot v obravnavani zadevi, ko je storitve oziroma dobave opravil drug gospodarski subjekt, mogoče pravico do odbitka DDV zavrniti, če se na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi (sodba SEU v združeni zadevi C-439/04 in C-440/04, Axel Kittel). Ni v nasprotju s pravom EU od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se lahko od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo bo opravil, ni del davčne utaje (sodba SEU C-409/04, Teleos in drugi). Iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-80/11 in C-142/11 – združeni zadevi (Mahagében in David) izhaja, da bi se moral preudaren trgovec, kadar obstojajo indici, ki kažejo na nepravilnost ali goljufijo, ob upoštevanju okoliščin primera, pozanimati o drugem trgovcu, od katerega namerava kupiti blago in storitve, da bi se prepričal o njegovi zanesljivosti (glej navedeno sodbo Mahagében in David – točka 60). V konkretni zadevi je po presoji sodišča nerazumno ravnanje tožnika, ki pri poslovanju z omenjenima družbama, pri poslih tako velike vrednosti, ni pridobil nobenih informacij o navedenih družbah. Ob presoji ugotovljenih objektivnih okoliščin na strani tožnika (okoliščine sklenitve posla tožnika z družbo B. d.o.o. in z družbo A. d.o.o., popolna opustitev kontrole izvedbe posla, sodelovanje posrednika, ki ni bil zaposlen pri nobeni od navedenih družb, neobstoj listin), sodišče zaključuje, da bi se tožnik, za katerega se predpostavlja, da naj bi deloval kot dober gospodarstvenik, vsaj moral in mogel zavedati, da na ta način sodeluje pri transakcijah, ki so povezane z goljufijo oziroma zlorabo sistema DDV.

Sodišče meni, da zahteva po razumnem ravnanju davčnih zavezancev, ki pri njihovem poslovanju predpostavlja potrebno skrbnost, ne more predstavljati prevelike zahteve na strani davčnih zavezancev, ki iz naslova takega poslovanja uveljavljajo pravico do odbitka DDV. Z razumnim ravnanjem (v smislu dobrega gospodarja) namreč slednji zagotovijo, da njihove transakcije ne bodo del goljufije drugega trgovca. Tako ravnanje je nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj, zahteva po takem ravnanju pa ne predstavlja več od tistega, kar je v takih primerih nujno potrebno.

Tudi iz sodb Sodišča EU (npr. C-255/02) izhaja, da je treba Šesto direktivo razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni davek, kadar transakcija, na kateri temelji ta pravica, pomeni zlorabo. V konkretni zadevi gre ta takšno situacijo, saj tožnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ker bi ob skrbnem ravnanju moral prepoznati, da gre za goljufijo.

Zato je po presoji sodišča pravilna odločitev prvostopenjskega organa, po kateri tožnik, na podlagi prvega odstavka 40. člena ZDDV, ni upravičen do odbitka vstopnega DDV od prejetih računov družb A. d.o.o. in B. d.o.o. Pri tem je po presoji sodišča, ne glede na to, da glede računov družbe A. d.o.o., za katere sodišče ugotavlja, da niso popolni, kar je že samo po sebi razlog, da tožnik ni upravičen do odbitka DDV od navedenih računov, tudi glede teh računov izkazan tožnikov subjektivni element. Tožnik je namreč glede celotnega posla z obema navedenima družbama posloval na enak način.

Ker so v navedeni zadevi za zakonitost presojane odločitve odločilne okoliščine, ki so pojasnjene v tej sodbi, sodišče kot nerelevantne zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na okoliščine na strani družb A. d.o.o. in B. d.o.o. in s tem posledično zatrjevanih kršitev pravil postopka, saj kot pojasnjeno, navedene okoliščine v zadevi niso pomembne.

Sodišče prav tako zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na uporabo določbe 76. b člena ZDDV-1 o solidarni odgovornosti za plačilo DDV, saj navedena določba ni bila podlaga za izpodbijano odločbo. Zato tožnikovi ugovori o retroaktivni uporabi navedene zakonske določbe niso utemeljeni.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

03.09.2013

Podobni dokumenti:

• sodba I U 530/2012
• sodba I U 1795/2012
• UPRS sodba I U 414/2016