Sodba X Ips 256/2012

Jedro

Pravica do izterjave davka zastara v 5 letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. V primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru teče relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič začelo teči.

Revidentu je bila najprej izdana prvostopenjska odmerna odločba z dne 8. 3. 1999, ki pa jo je drugostopenjski organ po revidentovi pritožbi odpravil in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponoven postopek. V ponovnem postopku pa je bila izdana nova odmerna odločba, ki je postala pravnomočna, v njej je bilo odločeno o revidentovi obveznosti (določena je bila višina obveznosti in rok plačila) in ta odločba je izvršilni naslov. Zastaranje pravice do izterjave obveznosti, določene v odločbi, je začelo teči šele po njeni izvršljivosti (izvršljiva je postala po poteku paricijskega roka za izpolnitev obveznosti).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper sklep Davčnega urada Maribor, št. DT 42916-86/2009-09071-09 z dne 15. 3. 2010, s katerim je prvostopenjski davčni organ odločil, da se zoper revidenta opravi davčna izvršba dolgovanega zneska (glavnica 433.745,62 EUR, zamudne obresti do 15. 3. 2010 v znesku 128.935,60 EUR, stroški davčne izvršbe v znesku 62,59 EUR in stroški za pot izterjevalca 31,30 EUR) v skupnem znesku 562.775,11 EUR, z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin v lasti revidenta. Drugostopenjski davčni organ je s svojo odločbo, št. DT-499-29-225/2010-7 z dne 7. 10. 2010, zavrnil revidentovo pritožbo zoper navedeni sklep.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom upravnih odločb, pri tem pa tudi samo pojasnjuje pravilnost odločitve upravnih organov in utemeljuje zavrnitev tožbenih ugovorov.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revident vložil revizijo, katere dovoljenost uveljavlja z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Uveljavlja ugovor zastaranja pravice do izterjave davčnega dolga, saj naj bi zastaranje začelo teči 15. 4. 1999 (po izvršljivosti odločbe z dne 8. 3. 1999) ter poteklo 15. 4. 2009, torej na dan 16. 4. 2009 revidentova davčna obveznost ni več obstajala. Pritožba namreč ne zadrži izvršitve in izterjavo davka lahko davčni organ opravlja ves čas od izvršljivosti odločbe. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je odločba, izdana v ponovnem postopku v zvezi z njegovo pritožbo, popolnoma nov izvršilni naslov, od katerega začne teči nov zastaralni rok. Izpodbijani sklep o davčni izvršbi je bil torej izdan po preteku absolutnega zastaralnega roka, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi ter sklep davčnega urada odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka revizijske navedbe ter vztraja pri svojih navedbah v izpodbijani odločbi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je revizijo dovolilo na podlagi določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavani zadevi je vrednost spora sicer označena v znesku 362.990,39 EUR (znesek glavnice v izpodbijanem sklepu pa znaša 433.745,62 EUR), kar presega navedeni znesek 20.000 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru je sporen sklep Davčnega urada Maribor, št. DT 42916-86/2009-09071-09 z dne 15. 3. 2010 (izdan v ponovnem postopku, po odločbi tožene stranke z dne 29. 12. 2009, s katero je bil odpravljen sklep o davčni izvršbi z dne 30. 3. 2009), o davčni izvršbi na revidentove premičnine. Revidentove obveznosti so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov št. 4290-18/2010-50-0906-14 z dne 15. 3. 2010, in sicer se od revidenta terja dolg iz naslova taks za onesnaževanje zraka z emisijo CO2 (promet s pogonskimi gorivi).

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je neutemeljen revizijski ugovor, ki se nanaša na zastaranje pravice do izterjave davka.

10. Na podlagi drugega odstavka 125. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pravica do izterjave davka zastara v 5 letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. V primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru teče relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Tek zastaranja pravice do izterjave pa pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil dolžnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2). Po četrtem odstavku 126. člena ZDavP-2 pa ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič začelo teči. Četrti odstavek torej ureja absolutno zastaranje.

11. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila revidentu najprej izdana prvostopenjska odmerna odločba z dne 8. 3. 1999, ki pa jo je drugostopenjski organ po revidentovi pritožbi odpravil in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponoven postopek. V ponovnem postopku pa je bila izdana odmerna odločba dne 22. 7. 2003, ki je postala pravnomočna, v njej je bilo odločeno o revidentovi obveznosti (določena je bila višina obveznosti in rok plačila) in ta odločba je izvršilni naslov. Na podlagi te odločbe z dne 22. 7. 2003, po njeni izvršljivosti in pravnomočnosti, je bil izdan v tem upravnem sporu izpodbijani sklep o izvršbi z dne 15. 3. 2010. Zastaranje pravice do izterjave obveznosti, določene v odločbi z dne 22. 7. 2003, je začelo teči šele po njeni izvršljivosti (izvršljiva je postala 20. 9. 2003, po poteku paricijskega roka za izpolnitev obveznosti). Zato tudi po presoji revizijskega sodišča niso utemeljeni revidentovi ugovori, da je v času izdaje izpodbijanega sklepa pravica do izterjave absolutno zastarala.

12. Neutemeljeni so revizijski ugovori, da bi ne glede na odpravo odločbe z dne 8. 3. 1999, rok moral teči od izvršljivosti odločbe z dne 8. 3. 1999. Ni sporno, da je bila ta odločba v pritožbenem postopku odpravljena. Z odpravo odločbe so bile odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Odprava odločbe deluje retroaktivno, nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odločba prve stopnje, ki je bila odpravljena. Z odpravo se vzpostavi pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo odpravljene odločbe prve stopnje, torej se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko v upravni stvari še ni bilo odločeno. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je odločba, izdana v ponovnem postopku, (nov) izvršilni naslov, od katerega tečejo zastaralni roki.

13. Vrhovno sodišče se je opredelilo do revizijskih navedb, ki so pomembne za odločitev, do ostalih, ki jih ocenjuje kot nebistvene ali se ne nanašajo na izpodbijani sklep, ki je predmet tega upravnega spora, pa se ne opredeljuje.

14. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 62. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Revident z revizijo ni uspel, zato trpi sam svoje stroške revizijskega postopka (165. člen in 154. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

01.08.2013

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 85/2021-11
• UPRS sodba II U 59/2016
• sodba U 203/2008