sodba I U 1429/2010

Jedro

V konkretnem primeru tožeča stranka poslovnih knjig ni vodila skladno z določbami SRS, ZGD in ZDavP ter je preko obravnavanih računov strank poslovala v nasprotju z določbami ZTVP-1. Po določbah ZTVP-1 namreč velja, da borzno posredniška družba ne sme uporabljati denarnih sredstev strank niti za svoj račun niti za račun drugih strank pa tudi, da ne sme opravljati nobenih drugih dejavnosti, razen storitev v zvezi z vrednostnimi papirji. Kljub temu je tožeča stranka račune strank uporabljala v nasprotju z navedenimi zakonskimi določbami.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov pravnih oseb ter davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobje od 1. 1. 2001 do 31. 12. 2001 – ponovni postopek z izpodbijano odločbo tožeči stranki: v I. točki izreka naložil, da plača: premalo plačani davek od dobička pravnih oseb za leto 2001 v znesku 26 762,25 EUR (točka I/1 izreka), premalo plačani davek od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za leto 2001 v znesku 43 554,74 EUR (točka I/2 izreka) ter premalo plačane prispevke zaposlenih in delodajalca v skupnem znesku 47 934,83 EUR (točka I/3 do 11); v II. točki izreka ugotovil, da je tožeča stranka obveznost iz I. točke izreka plačala dne 10. 1. 2005 na ustrezne vplačilne podračune in v III. točki izreka odločil, da se tožeči stranki v dobro njenega transakcijskega računa vrne preveč plačani davek od dobička pravnih oseb v znesku 6 153,16 EUR, preveč plačani davek od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve v znesku 355,96 EUR ter preveč plačane prispevke zaposlenih in delodajalca v skupnem znesku 4 851,53 EUR, vse s pripadajočimi obrestmi.

Iz razlogov izpodbijane odločbe v delu, ki ga tožeča stranka napada s tožbo, sledi, da je po podatkih, zbranih pri inšpekcijskem nadzoru, tožečo stranko v letu 2001 vodila dvočlanska uprava (predsednik A.A. in član B.B.). Z obema je bila sklenjena pogodba o poslovodenju za polni delovni čas in za dobo štirih let, ki jo je po ugotovitvah davčnega organa šteti za pogodbo o delovnem razmerju po ZDR. Ker se po pogodbi oba člana uprave odpovedujeta pravici do plačila za svoje delo (5. člen) in ker takšni določbi ni mogoče brezpogojno verjeti, je davčni organ v nadaljevanju postopka ugotavljal, ali sta prejemala kakršnekoli druge prejemke ter v tem smislu pregledal v okviru konta glavne knjige 247 tudi izpise z računov strank B.B. in C.C., ki ju je oba odprl B.B..

V zvezi s prvim računom – računom stranke B.B. je bilo ugotovljeno, da je račun na dan 1. 1. 2001 izkazoval negativno stanje v znesku - 14 497 578,30 SIT, ki se je do 31. 12. 2001 poglobilo na – 32 954 428,55 SIT. Na podlagi dnevnih izpiskov prometa na posredniškem računu 784 je davčni organ ugotovil, da so se z omenjenega računa stranke izvrševala izplačila na bančne račune fizičnih oseb v znesku, ki je v seštevku enak razliki med navedenima zneskoma (18 456 850,25 SIT). Pri tem je bilo ugotovljeno, da je B.B. v letu 2001 opravil en sam promet z vrednostnimi papirji preko svojega računa, ko je dne 28. 6. 2001 prodal za 61 620,00 SIT vrednostnih papirjev. Gre za edino knjižbo v dobro računa, medtem ko so bile vse ostale knjižbe v njegovo breme.

Po pojasnilu B.B. račun ni bil v resnici v negativnem stanju, ker mu je družba D. d.o.o., ki ji je dal posojilo, to posojilo vračala s svojega računa pri tožeči stranki, in to v okviru posredniškega računa 748 in konta glavne knjige 247. Izplačila z računa pa so predstavljala vračilo posojila (E.E.), nakazilo denarja očetu F.F. ter pomoč oziroma posojilo prijatelju (G.G.). Z vpogledom v bilanco družbe D. je bilo ugotovljeno drugače, kot navaja B.B., in sicer, da omenjena družba izkazuje do B.B. na kontu 173 003-kratkoročno dana posojila na dan 31. 12. 2001 terjatev za dano posojilo v skupnem znesku 16 515 381,67 SIT, na kontu 150 200 terjatev iz obresti v znesku 22 637,95 SIT in na kontu 165 300-ostale kratkoročne terjatve znesek 16 587,80 SIT. Obenem pa je omenjena družba v tem letu B.B. vrnila posojilo v skupnem znesku 84 000 000 SIT in obresti ter na koncu leta na kontu 265 004-obveznosti do B.B. izkazovala znesek 36 134,22 SIT neporavnanih obveznosti. V zvezi z vračilom posojila E.E. je bilo ugotovljeno, da je bilo stanje na računu stranke na dan izplačila 15. 6. 2001 pozitivno in da je bil že naslednji dan zabeležen priliv zneska 7 250 000 SIT. V zvezi z nakazilom na bančni račun G.G. pa tožeča stranka ni predložila nobenega dokazila.

Z vzpostavitvijo nove glavne knjige (po sklepu davčnega organa) je tožeča stranka dopolnila tudi promet na računih strank konta 247 glavne knjige z zneski, ki so posledica prenosov med računi strank znotraj posredniškega računa 748 ter na ta način vzpostavila povezave med izplačili in viri denarnih sredstev, ki so bila izplačana fizičnim osebam z računa B.B., kot je to razvidno iz preglednice na strani 151 in 152 izpodbijane odločbe. Vsi zneski iz preglednice so bili nakazani na bančne račune fizičnih oseb. Tako je bilo B.B. v letu 2001 nakazanih skupno 9 180 000 SIT, F.F. 891 000,00 SIT in G.G. 1 134 019,00 SIT. Stranke, ki so omogočile izplačila, so H. d.o.o. za znesek 5 500 000 SIT, D. za znesek 3 600 000 SIT in 8 000 000 SIT, pri znesku 61 088,75 SIT gre za edini posel z vrednostnimi papirji, znesek 1 293 930,25 SIT pa je razlika med začetnim in končnim stanjem denarnih sredstev na računu stranke, ki po ponovni vzpostavitvi glavne knjige ni več negativno, temveč pozitivno za 2 046 195,53 SIT.

Glede na povedano davčni organ ni mogel ugotoviti, da so prenosi v dobro računa stranke posledica vračanja posojila, ki je bilo dano s strani B.B. družbi D., kot to trdi tožeča stranka. Prav tako izplačila z računa stranke niso primerljiva z zneskom posojila (16 515 381,67 SIT), danega s strani družbe D., kot ga ta izkazuje v svoji glavni knjigi, tudi ne z vidika časovnih obdobij, saj je bilo posojilo dano po podatkih njene glavne knjige 31. 12. 2001 in ne med letom, ko je B.B. nakazoval denarne zneske na bančne račune fizičnih oseb. H. d.o.o., ki je bil v večini primerov plačnik denarnih prilivov na račun stranke (B.B.) pa v svojih poslovnih knjigah nima zabeleženih nobenih terjatev niti obveznosti do B.B.

Zato, in ob upoštevanju ugotovitev ATVP pri opravljenem nadzoru pri tožeči stranki v zvezi z navideznimi posli z vrednostnimi papirji, davčni organ ugotavlja, da račun stranke B.B. v letu 2001 ni imel narave osebnega računa stranke v skladu z Zakonom o trgu vrednostnih papirjev (v nadaljevanju: ZTVP-1), ampak je bil sredstvo za prelivanje in razdeljevanje doseženih kapitalskih dobičkov fizičnim osebam po tem, ko je (najkasneje v letu 2000) tožeča stranka izgubila dovoljenje za opravljanje poslov preko hišnega računa. S tem pa je razkrit tudi resničen namen o odpovedi plačilu iz pogodbe o poslovodenju. Način poslovanja (brez listin in vzpostavitve ustreznih terjatev) pri tem ni zakonit, saj se s sredstvi pravnih oseb (H., D., tožeča stranka) pri tem postopa kot z lastnimi sredstvi fizičnih oseb.

V zvezi z računom stranke C.C. pa se ugotavlja, da je tožeča stranka na podlagi vnovčenih čekov v blagajni stranki C.C. izplačala gotovino v skupnem znesku 1 900 000 SIT. Z nakazilom dne 23. 5. 2001 je bil izplačan znesek 5 860 880 SIT I.I. na njegov bančni račun. Dne 6. 4. 2001 pa je družba J. d.o.o. na omenjeni račun stranke prenesla 22 996 173 SIT, ki ga sicer na izpisku z žiro računa 748 ni. Iz izpisa analitične kartice pa je razvidno, da je račun stranke izkazoval začetno negativno stanje v znesku – 5 100 000 SIT, da je na dan 6. 4. 2001 izkazal priliv v znesku 22 996 173 SIT, da je poleg gotovinskih izplačil knjiženo tudi nakazilo na račun I.I. ter da je stanje računa na dan 31. 12. 2001 pozitivno za znesek12 860 880 SIT.

O izplačilih in nakazilih na račun stranke je dal ustno pojasnilo B.B. Po vzpostavitvi glavne knjige je davčni organ izpisal novo vzpostavljeno stanje ter ugotovil, da začetno stanje na računu stranke ni več negativno, temveč je 0, prav tako končno stanje. Na računu je izkazan promet gotovine preko blagajne, na strani računa v dobro pa nakazila v enakih zneskih kot „prenosi po posebni zahtevi“, ki so bili vsi trije izvršeni z računa stranke H. d.o.o. v dneh, ko so bili opravljeni dvigi gotovine. Znesek 22 996 173 SIT v ponovno vzpostavljeni glavni knjigi ni več razviden, tudi ne iz prometa stranke J. d.o.o., česar tožeča stranka ni želela pojasniti. Prav tako med knjiženim prometom ni več izplačila I.I.

Glede na navedeno davčni organ ugotavlja, da je določba o odpovedi plačilu v pogodbi o poslovodenju, ki jo je sklenil predsednik uprave A.A., navidezna ter da gre v konkretnem primeru za prikrivanje dejanskih izplačil za opravljeno delo. Oba člana uprave sta v letu 2001 prejemala zneske, ki niso bili posledica opravljenih poslov z vrednostnimi papirji in tudi ne posledica vračil danih posojil pravnim osebam. Nakazila na račun strank niso bila izvršena na predpisan način, temveč tako, da se je prikrival izvor denarja in namen izplačil. V večini primerov so bili „prenosi po posebni zahtevi“ izvršeni z računa stranke H. d.o.o., ki je hčerinska (prav: matična) družba tožeče stranke in ki v svojih poslovnih knjigah ne izkazuje obveznosti ali terjatev do B.B. Odpoved plačilu za opravljeno delo v obeh pogodbah o poslovodenju pa je imela le namen izogniti se izkazovanju plačila in plačevanju predpisanih dajatev. Zato sta pogodbi v tem delu navidezni ter kot taki v davčnem pogledu nimata učinkov. Davčni organ zato v nadaljevanju ugotavlja, obračuna in z odločbo naloži tožeči stranki v plačilo predpisane dajatve (davek in prispevke) za osebne prejemke, izplačane z računov strank C.C. v letu 2001.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi se sklicuje na določbe ZTVP-1 ter ugotavlja, da je tožeča stranka po zbranih podatkih poslovala v nasprotju z določbami tega zakona ter da poslovnih knjig ni vodila skladno z določbami SRS, ZGD in Zakona o davčnem postopku. Za stranko B.B. je tožeča stranka odprla dva računa stranke, ki ju je oba uporabljala v nasprotju z določbami ZTVP-1, saj je bil preko računa B.B. v letu 2001 opravljen le en promet z vrednostnimi papirji, medtem ko se ostali posli ne nanašajo na nakup ali prodajo vrednostnih papirjev, čemur je račun po določbah ZTVP-1 namenjen, temveč predstavljajo nakazila oziroma posojila med povezanimi osebami. Zato je pritožbeni ugovor, po kateremu naj davčni organ pojasni svoje ugotovitve v zvezi s kapitalskimi dobički iz naložb v vrednostne papirje, brezpredmeten. Račun stranke B.B. je na dan 1. 1. 2001 in na dan 31. 12. 2001 izkazoval negativno stanje. Denarna sredstva torej niso bila izplačana iz sredstev B.B., temveč so bila izplačana fizičnim osebam preko računa B.B. iz sredstev družbe. Da bi bila izplačila opravljena iz sredstev B.B. tudi ne izhaja iz na novo vzpostavljene glavne knjige in pojasnil tožeče stranke. Navedbe tožeče stranke glede posojila družbe D. se ne ujemajo z ugotovljenim dejanskim stanjem. Posojilo B.B. je bilo dano na dan 31. 12. 2001, izplačila fizičnim osebam pa so bila opravljena med letom in torej niso bila opravljena iz sredstev družbe D. ali iz sredstev B.B., ampak iz sredstev tožeče stranke.

V zvezi z računom C.C. je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka v letu 2001 izplačala 1 900 000 SIT predsedniku uprave A.A. v gotovini. Pritožbene navedbe o tem, da je družba J. prevzela in plačala njegove obveznosti, so po presoji tožene stranke neutemeljene in nedokazane. Kot brezpredmetne pa ocenjuje drugostopni organ pritožbene navedbe o denarnem toku med povezanima osebama H. in B.B., saj neposredna povezava z izplačili fizičnim osebam pri tožeči stranki ni razvidna.

Iz navedenega zato po presoji drugostopnega organa izhaja, da je tožeča stranka preko obeh trgovalnih računov izplačevala prejemke fizičnim osebam. Izplačevanje prejemkov predsedniku in članu uprave tožeče stranke je bilo zato pravilno okvalificirano kot plača oziroma drugi prejemki iz delovnega razmerja. Z davčnega vidika se prejemki za delo članov uprave uvrščajo v 1. alineo 15. člena Zakona o dohodnini, od katerih se plačuje davek od osebnih prejemkov ter prispevki za socialno varnost po 3. členu Zakona o prispevkih za socialno varnost.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi ponavlja pripombe na zapisnik, po katerih prilivi na račun C.C. niso plačilo za opravljeno delo, temveč gre za posojilo s strani družbe D. B.B. Ponavlja tudi odgovor organa prve stopnje na pripombe ter svojo zahtevo, da davčni organ svoje ugotovitve v zvezi s kapitalskimi dobički pojasni in navede, katere so tiste transakcije, s katerimi so bili ustvarjeni kapitalski dobički, ki naj bi bili domnevno izplačani B.B. ter kdo in kako oziroma v kakšni višini jih je ustvaril. Dokumenti VR12 in US 12 so priloga št. 7 k pritožbi, iz njih pa se vidi, da so vsi prilivi z računa družbe D. na račun C.C. knjiženi enako, kot je ugotovil davčni organ pri pregledu poslovanja tožeče stranke, da se vsi nahajajo znotraj zbirne vknjižbe z dne 31. 12. 2001 ter da so datumsko in zneskovno povsem enaki zneskom, ki jih je davčni organ ugotovil pri pregledu računa B.B. Zato tožeča stranka (v tabeli) še enkrat povzame dejanski denarni tok in vire financiranja ter pri tem poudari, da družba H. ni ničesar nakazala B.B., temveč je od njega prejemala denar, ki mu ga je med letom vračala. Zato ne izkazuje nobene obveznosti ali terjatve do B.B. v svoji bilanci. Zneski, nakazani s strani družbe D. B.B., so razvidni iz tabele na strani 5 in 6 tožbe. Nakazilo 3 000 000 SIT z dne 27. 2. 2001 pa davčni organ napačno obravnava kot nakazilo H. B.B. Dejansko je družba D. nakazala 3000 000 SIT B.B., on pa je nakazal 2 800 000 družbi H. Upoštevati pa je treba tudi nakazilo 2 400 000 SIT s strani B.B. družbi H., kajti s tem nakazilom je vzpostavil terjatev do omenjene družbe, ki mu je denar vrnila 7. 5. 2001 in ne dala oziroma nakazala na račun, kot to izgleda, če se omenjeno nakazilo ne upošteva. Tako iz zapisnika kot iz vir-7 izhaja, da je B.B. prejel od družbe D. na svoj račun 17 100 000,00 SIT. Dolg je zmanjšal K.K. z nakazilom zneska 3 000 000 SIT na trgovalni račun omenjene družbe. Vsa navedena nakazila so knjižena v bilanci D. kot terjatev do B.B. Vse to je bilo tudi že pojasnjeno davčnemu organu, ki je pregledal poslovanje D. in pojasnila upošteval pri pregledu. Od zneskov, navedenih v tabeli, je davčni organ upošteval samo znesek 8 000 000 SIT, ostalih zneskov pa ne, ne da bi svojo odločitev pojasnil. Nakazila s svojega računa fizičnim osebam (B.B., F.F., G.G. in E.E.) v skupnem znesku 18 455 019,00 SIT je B.B. financiral iz svoje osebnega denarja, ki ga je dobil iz sledečih virov: razlike med stanjem na računu na začetku in koncu leta, iz neto priliva iz prodaje vrednostnih papirjev, iz obveznosti do družbe D. in iz obveznosti do K.K. Ne gre torej za plačila za opravljena dela uprave, temveč za privatne prenose denarja med fizičnimi osebami. Zato ni nobene podlage za njihovo obdavčitev kot osebnih prejemkov, ker to dejansko niso. Vir financiranja izplačil z računa C.C. v znesku 1 900 000 SIT je H. Obveznost A.A. za to nakazilo je prevzel in plačal J. in temu ustrezno vzpostavil terjatev do njega. Vse to je preverjal in upošteval davčni organ pri pregledu družbe J., kar dokazuje izdana odločba. Dejansko stanje v tej zadevi je torej ugotovljeno napačno in nepopolno ter kot tako ne more biti podlaga za odločitev. Ugotavljati je treba tudi dejstva, ki so tožeči stranki v korist, konkretno tista, ki kažejo na to, da B.B. spornih zneskov ni prejel kot osebnih prejemkov, temveč da gre za posojila, ki so bila kot taka v bilanci D. tudi evidentirana. Ker tega davčni organ ni upošteval, je bil po prepričanju tožeče stranke huje kršen zakon in je zato treba izpodbijano odločbo kot nezakonito odpraviti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporna vsebina pogodb o poslovodenju, sklenjenih s članoma uprave tožeče stranke, za katere tudi sodišče, enako kot tožena stranka meni, da gre za pogodbe o zaposlitvi. Spora tudi ni o tem, da so bili članoma uprave ter nekaterim drugim fizičnim osebam z računov strank B.B. in C.C. izplačani zneski, ki so predmet obdavčitve in tudi ne obdavčitev kot taka. Sporno je, za kakšna izplačila gre, oziroma ali gre pri obravnavanih izplačilih z računov strank (B.B. in C.C.) fizičnim osebam (B.B., F.F., G.G. in E.E. ter A.A.) za plačilo za opravljeno delo iz sredstev tožeče stranke, kot to sledi iz ugotovitev davčnih organov, ali pa gre za vračilo posojenih zneskov, kot to trdi tožeča stranka, in ki zato ne podležejo obdavčitvi.

V tej zvezi pa iz ugotovitev, zbranih med postopkom, prav tako kot nesporno izhaja, da tožeča stranka poslovnih knjig ni vodila skladno z določbami SRS, ZGD in ZDavP ter da je preko obravnavanih računov strank poslovala v nasprotju z določbami ZTVP-1. Po določbah ZTVP-1, na katere se pravilno sklicuje že tožena stranka, namreč velja, da borzno posredniška družba ne sme uporabljati denarnih sredstev strank niti za svoj račun niti za račun drugih strank (151. člen ZTVP-1), pa tudi, da ne sme opravljati nobenih drugih dejavnosti, razen storitev v zvezi z vrednostnimi papirji (prvi odstavek 79. člena). Kljub temu je tožeča stranka oba zgoraj navedena računa strank, B.B. in C.C., uporabljala v nasprotju z navedenimi zakonskimi določbami, saj je bil v kontroliranem davčnem obdobju (v letu 2001) preko navedenih računov opravljen le en promet z vrednostnimi papirji v znesku 61 620,00 SIT, medtem ko vsi ostali prenosi denarnih sredstev predstavljajo nakazila denarnih sredstev med povezanimi osebami. Pri tem pa tudi po presoji sodišča tožeča stranka ni uspela izkazati, da gre pri izplačanih zneskih za sredstva B.B. in ne za sredstva tožeče stranke. Navedbe tožeče stranke glede posojil se namreč ne ujemajo z dejanskim stanjem, ugotovljenim pri pregledu, tudi ne ob upoštevanju podatkov, razvidnih iz (po sklepu davčnega organa z dne 11. 9. 2003) na novo vzpostavljene glavne knjige v inšpekcijskem postopku. Po prvotnih podatkih je račun stranke B.B. izkazoval negativno stanje tako na dan 1. 1. 2001 kot tudi na dan 31. 12. 2001, kar pomeni, da so bila denarna sredstva izplačana fizičnim osebam preko omenjenega računa iz sredstev družbe. Po podatkih na novo vzpostavljene glavne knjige pa račun sicer ni več izkazoval negativnega stanja, vendar pa se navedbe tožeče stranke glede danih posojil s strani družbe D. še vedno ne ujemajo s knjižnim stanjem, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je bilo posojilo B.B., na katero se sklicuje tožeča stranka, dano 31. 12. 2001, medtem ko so bila izplačila fizičnim osebam z računa stranke opravljena že med letom. To pa pomeni, da izplačila tudi po teh podatkih niso bila opravljena iz sredstev družbe D. oziroma iz sredstev B.B., temveč iz sredstev tožeče stranke.

Prav tako ostajajo neizkazane tožbene in pred tem že pritožbene navedbe o prevzemu in plačilu obveznosti A.A. s strani družbe J. za znesek 1 900 000 SIT, ki ga je le-ta sicer nesporno prejel v gotovini kot izplačilo z računa stranke C.C. O tem namreč tožeča stranka, kot pravilno in skladno s podatki spisov ugotavlja že tožena stranka, ni predložila verodostojnih dokazov.

To pa pomeni, da je izpodbijana odločitev, po kateri gre v primeru obravnavanih izplačil fizičnim osebam, za njihove osebne prejemke, ki se obdavčijo, pravilna in zakonita. Tožbene navedbe, ki so povsem enake pritožbenim, te pa pripombam na zapisnik, ne prepričajo o nasprotnem. Na pripombe na zapisnik je obširno in v celoti odgovorjeno v izpodbijani odločbi na straneh od 169 do 183, na pritožbo pa v obrazložitvi odločbe druge stopnje. Razlogom druge stopnje in odgovoru na pripombe tožeče stranka posebej ne ugovarja. Sodišče se zato po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 – v nadaljevanju: ZUS-1) v celoti sklicuje na razloge tožene stranke, ko odgovarja na pripombe oziroma na pritožbo. V odgovoru je namreč izčrpno pojasnjeno, iz česa izhajajo trditve tožene stranke, ki se nanašajo na izplačila iz kapitalskih dobičkov (iz zakonske ureditve vodenja računov strank) in kje je iskati manjkajoča sredstva (na računih strank, ki niso povezane osebe in strank po posebni pogodbi). Zlasti obširno in podprto s konkretnimi podatki pa je pojasnjeno, zakaj gre pri obravnavanih nakazilih za izplačila iz sredstev tožeče stranke in ne za posojila s strani družbe D. oziroma za izplačila iz sredstev B.B. Razvidno je tudi, zakaj se kot posojilo upošteva samo 8 000 000 SIT oziroma zakaj kot nepojasnjeno (in posledično obdavčeno) ostaja nakazilo preostalega zneska (8 515 381,67 SIT). Tožbene (in pred tem že pritožbene) trditve, da odločitev v tem delu nima razlogov, so torej v nasprotju s podatki spisov. Pri tem davčni organ prepričljivo zavrne tudi pripombe, po katerih je bil B.B. tisti, ki je posodil denarna sredstva družbi H. in v tej zvezi navaja kot temeljno ugotovitev, da je pozitivno stanje denarnih sredstev na računu stranke B.B. posledica nezakonitosti pri poslovanju s posredniškim računom 748. Čim pa je tako in stanje na računu dejansko ni pozitivno, pri izvršenih nakazilih ne gre za posojilo s strani B.B., (povezana) družba H. pa posledično s prerazporejanjem denarnih sredstev strank, do katerih je dostopala „po posebni zahtevi“, ni v nobenem primeru vračala prejetega „posojila“. V zvezi s pripombami, ki se nanašajo na izplačila z računa C.C. pa davčni organ posebej poudari, da tudi po ponovnem preverjanju vzpostavljenih terjatev v bruto bilanci družbe J., terjatve do A.A. ni mogel identificirati ter da v zapisniku o inšpiciranju poslovanja omenjene družbe ni obravnavano nobeno (gotovinsko) izplačilo zneska 1 900 000 SIT omenjeni osebi. V zvezi z „izginotjem“ zneska 22 996 173 SIT pa davčni organ poudari, da davčne obveznosti iz tega naslova ni izpeljal in da je tudi ni naložil v plačilo.

V ostalih delih izpodbijane odločitve tožeča stranka ugovorov nima. Sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, tudi ni ugotovilo.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

10.07.2013

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba in sklep I U 980/2015
• UPRS sodba I U 1537/2015
• UPRS Sodba I U 1601/2016-13