sodba I U 275/2012

Jedro

Glede na določbe 16. člena ZDPN-2 za vračilo davka na promet nepremičnin ni dovolj, da se prodajna pogodba za nepremičnine razdre, temveč mora biti izpolnjen tudi nadaljnji pogoj, to je, da se pred tem zemljiškoknjižni prenos lastništva nepremičnin ne opravi. Povedano drugače: razdrtje pogodbe o prenosu nepremičnine se kot razlog za vračilo plačanega davka upošteva samo v primeru, če je bilo opravljeno še pred vpisom kupca kot lastnika nepremičnine v zemljiško knjigo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se vlogi tožeče stranke za vračilo davka na promet nepremičnin v znesku 400,00 EUR ne ugodi.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožeča stranka plačala davek na promet nepremičnin, ki ji je bil odmerjen v zvezi s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z družbo A. d.o.o. za nepremičnine parc. št. 522/1, 522/6, 522/8, 522/9, 522/10, 523/1, 523/8, vse vpisane pod vl. št. 6 k.o. B., od davčne osnove 20 000,00 EUR po stopnji 2% v znesku 400,00 EUR. Dne 9. 7. 2010 je bila predložena pogodba o razveljavitvi kupoprodajne pogodbe, sklenjene dne 5. 2. 2008, in dne 1. 9. 2010 še vloga za vračilo plačanega davka. Pri tem se ugotavlja, da je bil prenos lastništva v zemljiški knjigi na podlagi kupoprodajne pogodbe (in kot novi lastnik vknjižen kupec – družba A. d.o.o.) opravljen dne 5. 5. 2008. Ker je bil opravljen prenos nepremičnine na novega pridobitelja, razlogi za odpravo odločbe o odmeri davka na promet nepremičnin po presoji davčnega organa niso podani in zato tožeči stranki davka na promet nepremičnin ni mogoče vrniti. V skladu s 16. členom Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2) se namreč odločba o odmeri davka na promet nepremičnin lahko odpravi in plačani davek vrne le v primeru, če se pogodba o prenosu nepremičnine razdre, preden je opravljen prenos na novega pridobitelja.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih v celoti pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov ter navaja, da se prvostopni organ nepravilno sklicuje na dejstvo, da je bila družba A. d.o.o. vpisana v zemljiško knjigo kot novi lastnik in kupec nepremičnin. Z vpogledom v zemljiškoknjižne podatke bi prvostopni organ lahko ugotovil, da omenjena družba ni več vpisana kot zemljiškoknjižni lastnik ter da je tožeča stranka ponovno vknjižena kot lastnica. Ponovna vknjižba je bila opravljena na podlagi pogodbe o razveljavitvi kupoprodajne pogodbe z dne 12. 1. 2010 in z. k. dovolila z dne 30. 6. 2010. S tem je po mnenju tožeče stranke izpolnjen dejanski stan iz 16. člena ZDPN-2. Pravni posel, ki je bil podlaga za vknjižbo družbe A., je bil s pogodbo z dne 12. 1. 2010 razveljavljen, kar predstavlja izpolnitev vseh predpostavk za vrnitev prometnega davka. Davčni organ je ob odločanju razpolagal tako s sporazumom o razveljavitvi kot tudi z zemljiškoknjižnim dovolilom z dne 30. 6. 2010, ki je podlaga za ponovno vknjižbo tožnikov v zemljiško knjigo. Razveljavitev kupoprodajne pogodbe je učinkovala tako, da je bilo vzpostavljeno prvotno stanje. Kupec nepremičnine je moral vrniti kupljeno nepremičnino, medtem ko sta prodajalca bila zavezana vrniti prejeto kupnino. Razveljavitev pa ima za posledico tudi vrnitev nepremičnine, s čimer se vzpostavlja stanje, kakršno je veljalo pred sklenitvijo pogodbe. Zato je šteti, da ne bi prišlo do odmere prometnega davka, in zato je treba, zaradi vzpostavitve prvotnega pravnega stanja, plačani davek iz tega naslova vrniti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Dejanske okoliščine v zadevi niso sporne. Tako med stranka ni spora o tem, da je bil davek na promet nepremičnin, katerega vračilo se zahteva, plačan na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe in da je bila le-ta kasneje s sporazumom, ki so ga sklenile pogodbene stranke, razveljavljena. Spora tudi ni o tem, da je bila pogodba razveljavljena že po tem, ko je bil kupec iz kupoprodajne pogodbe – družba A. d.o.o. kot lastnik nepremičnin vpisan v zemljiško knjigo.

To pa pomeni, da je izpodbijana odločba, po kateri se vlogi tožeče stranke za vračilo plačanega davka na promet nepremičnin ne ugodi, pravilna in zakonita. Po določbah 16. člena ZDPN-2, na katerega se pravilno sklicujeta že oba davčna organa, je namreč vračilo davka na promet nepremičnin mogoče le pod tam zapisanimi pogoji. To pa je (med drugim) tudi v primeru, če se pogodba o prenosu nepremičnine razdre, preden je opravljen prenos na novega pridobitelja. Ni torej dovolj, da se prodajna pogodba za nepremičnine razdre, kot meni tožeča stranka v tožbi, temveč mora biti izpolnjen tudi nadaljnji pogoj, to je, da se pred tem zemljiškoknjižni prenos lastništva nepremičnin ne opravi. Oziroma povedano drugače: razdrtje pogodbe o prenosu nepremičnine se kot razlog za vračilo plačanega davka upošteva samo v primeru, če je bilo opravljeno še pred vpisom kupca kot lastnika nepremičnine v zemljiško knjigo. V konkretnem primeru iz listin, ki so v spisih in iz izpodbijane odločbe kot nesporno sledi, da je bila kupoprodajna pogodba za nepremičnine razdrta po tem, ko je bil zemljiškoknjižni vpis in s tem prenos na novega pridobitelja – družbo A. že opravljen. To pa pomeni, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za to, da se odločba o odmeri davka na promet nepremičnin odpravi in davek, ki ga je plačala na podlagi izdane odmerne odločbe, vrne tožeči stranki.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

04.06.2013

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1323/2012
• UPRS sodba I U 1128/2015
• UPRS sodba I U 1720/2014