sodba I U 955/2012

Jedro

Zakonski zahtevi za vračilo davka na promet nepremičnin, da neveljavnost pogodbe ugotovi sodišče, sodba na podlagi pripoznave ne zadosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčni urad Novo mesto je z izpodbijano odločbo št. DT 4236-4974/2011-4 (12-130-03) z dne 22. 12. 2011 zavrnil zahtevo tožeče stranke za vračilo davka na promet nepremičnin v znesku 11.469,44 EUR.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožnica dne 7. 12. 2011 vložila zahtevo za odpravo odločbe o odmeri davka na promet nepremičnin z dne 5. 12. 2007 in vrnitev plačanega davka na promet nepremičnin z utemeljitvijo, da je bila pogodba o prodaji nepremičnine z dne 4. 12. 2007, sklenjena med tožnico in družbo A. d.o.o., razdrta s sodbo opr. št. P 285/2011 z dne 27. 10. 2011. Iz predložene dokumentacije sledi, da je bila pogodba o prodaji nepremičnine z dne 4. 12. 2007 razveljavljena s sodbo na podlagi pripoznave z dne 27. 10. 2011, ki je postala pravnomočna 23. 11. 2011, in da je sodišče ni izreklo za neveljavno, kar je po prvem odstavku 16. člena Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2) pogoj za odpravo odločbe in vračilo davka.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-18-4/2012-2 z dne 11. 5. 2012 pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in presodilo, da je odločitev skladna s 16. členom ZDPN-2. Da je tožnica prodala nepremičnino in plačala odmerjeni davek na promet nepremičnin, ni sporno. Sporna je izpolnitev pogoja za vračilo davka iz prvega odstavka 16. člena ZDPN-2, ki ga je po mnenju pritožbenega organa potrebno razlagati restriktivno. V konkretnem primeru je sodišče v izreku odločilo, da se pogodba o prodaji nepremičnine z dne 4. 12. 2007 razveljavi, pa tudi tožba je bila vložena zaradi razveljavitve pogodbe o prodaji nepremičnine, in ne zaradi neveljavnosti.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da je z družbo A. d.o.o. sklenila pogodbo o prodaji nepremičnine, lastninska pravica na nepremičnini je bila vknjižena v zemljiško knjigo dne 5. 12. 2007, tega dne je tožnica tudi plačala odmerjeni davek na promet nepremičnin v višini 11.469,44 EUR. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo na podlagi pripoznave P 285/2011 z dne 27. 10. 2011, ki je postala pravnomočna in izvršljiva dne 1. 12. 2012, razveljavilo pogodbo o prodaji nepremičnine. Zaradi razveljavitve pogodbe o prodaji nepremičnine je tožnica zahtevala vračilo odmerjenega in plačanega davka na promet nepremičnin. Stališče tožene stranke, da sodišče z razveljavitvijo pogodbe te ni izreklo za neveljavno, ter da zato niso izpolnjeni pogoji za vračilo plačanega davka, je materialnopravno napačno. V relevantni zakonodaji se namreč neveljavnost pogodbe izraža v dveh oblikah - kot ničnost in izpodbojnost. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) uporablja termin neveljavnost kot splošni pojem in ga razdela v dveh oblikah: ničnosti in izpodbojnosti. V sodnem postopku mora biti tožbeni zahtevek opredeljen konkretno, in sicer glede na vrsto neveljavnosti. Sodišče je s sodbo z dne 27. 10. 2011 razveljavilo pogodbo o prodaji nepremičnine, kar pomeni, da jo je izreklo za neveljavno. Ker so glede na navedeno po mnenju tožeče stranke izpolnjeni pogoji za vračilo davka iz 16. člena ZDPN-2, sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v novo odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh odločb. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 16. člena ZDPN-2 ima davčni zavezanec pravico zahtevati, da se odločba o odmeri davka odpravi in da se mu davek, ki ga je sam plačal, vrne, če se pogodba o prenosu nepremičnine, o finančnem najemu nepremičnine ali o ustanovitvi oziroma prenosu stavbne pravice razdre, preden je opravljen prenos na novega pridobitelja, ali jo sodišče z odločbo izreče za neveljavno.

Sporna med strankama je interpretacija pogoja „ z odločbo izreče za neveljavno“ in njegova restriktivna jezikovna razlaga, na katero svojo odločitev opre tožena stranka.

Splošni pojem neveljavnosti pogodb v davčnem pravu ni posebej urejen, zato ga je potrebno razlagati z inštituti matičnega - obligacijskega prava. Civilnopravna teorija, ki se ukvarja z problematiko neveljavnosti pogodb, določa kot sankciji za pogodbe, ki imajo določene pomanjkljivosti, ničnost in izpodbojnost; pri obeh gre za obliko neveljavnosti pogodbe. Neveljavnost pogodb je tudi po OZ skupni izraz za nične in izpodbojne pogodbe. Ničnost predstavlja strožjo obliko neveljavnosti; pogodba je nična od samega začetka; nastopi po samem zakonu neodvisno od volje strank in ne more konvalidirati. Sodba, s katero se pogodba izreče za nično, ima deklaratorni (ugotovitveni) pomen. Pri izpodbojnosti gre za milejšo obliko neveljavnosti kot sankcijo za napake, ki so kot razlog izpodbojnosti določene v zakonu. Razveljavitev pogodbe lahko zahteva pogodbenik, v čigar interesu je določena izpodbojnost, sodba pa ima konstitutivni učinek. Iz navedenega torej izhaja, da je neveljavna tako pogodba, ki je nična, kot tudi pogodba, ki je izpodbojna, pri čemer tožeča stranka utemeljeno opozarja, da se neveljavnost izpodbojne pogodbe uveljavlja s tožbo na njeno razveljavitev (95. člen OZ) in ne, kot smiselno meni tožena stranka, z ugotovitveno tožbo oziroma s tožbo zaradi izreka pogodbe za neveljavno. Neveljavnosti in razlogov za neveljavnost sodišče torej ne ugotavlja v izreku, temveč v razlogih sodbe, s katero odloči, da se pogodba razveljavi.

Določbo, ki vračilo davka pogojuje z odločbo, s katero je sodišče pogodbo izreklo za neveljavno, je, ob upoštevanju zgoraj navedenega potrebno razlagati v povezavi s celotnim besedilom prvega odstavka 16. člena ZDPN-2, torej v povezavi s prvim delom te določbe, ki v primeru razdrtja, torej sporazumne razveze pogodbe, vračilo davka omogoča le do prenosa lastninske pravice na novega pridobitelja. To pomeni, da se po zemljiškoknjižnem vpisu lastninske pravice davek vrne le pod pogojem, da razlog za neveljavnost pogodbe ugotovi sodišče. Taka razlaga je skladna z namenom zakonodajalca, ki izhaja iz obrazložitve Predloga Zakona o davku na promet nepremičnin (EVA 2006-1611-0030, Poročevalec državnega zbora št. 100/06), po katero je vračilo davka na promet nepremičnin možno v primeru sporazumnega razdora pogodbe oziroma s sodbo sodišča ugotovljene neveljavnosti. Gre za razlago, ki po presoji sodišča preprečuje sklepanje pogodb o začasnem prenosu lastninske pravice in neobdavčene povratne prodaje z zlorabo sodnega postopka kot sredstva za izpolnitev formalnih pogojev za vračilo plačanega davka.

S sodbo na podlagi pripoznave sodišče utemeljenosti tožbe ne presoja. Sodbo na podlagi pripoznave namreč skladno s 316. členom Zakona o pravdnem postopku izda brez nadaljnjega obravnavanja, če tožena stranka do konca glavne obravnave tožbeni zahtevek pripozna. Zahtevi, da neveljavost pogodbe ugotovi sodišče, sodba na podlagi pripoznave, ki jo je kot dokaz o izpolnitvi pogoja predložila tožeča stranka, tudi po presoji sodišča ne zadosti. Podlaga za odločitev ni v sodno ugotovljeni neveljavnosti pogodbe, temveč izključno v pripoznanju tožbenega zahtevka s strani tožene stranke.

Izpodbijana odločitev je torej po presoji sodišča po zakonu utemeljena iz drugih (v tej sodbi navedenih) razlogov. Sodišče je zato tožbo zavrnilo na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker med strankama ni spora o dejanskih vprašanjih, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

04.06.2013

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1323/2012
• Sodba U 405/92-4