sodba U 819/2004

Jedro

Carinski zakon (CZ) določa, da se carinsko upravni postopek začne na podlagi vložene carinske deklaracije (2. odstavek 45. člena CZ). Isti zakon v 3. členu določa, da pomeni carinska deklaracija vlogo, s katero oseba v predpisani obliki in na predpisan način zahteva izvedbo določenega carinskega postopka. Drugače kot v splošnem upravnem postopku, ki se sicer na podlagi določbe 6. člena CZ uporablja tudi v carinskem postopku, če ni s tem zakonom drugače določeno, je v CZ urejena sprememba zahteve, torej carinske deklaracije. V 3. točki 2. odstavka 50. člena CZ je določeno, da spreminjanja deklaracije ni več mogoče dovoliti po tem, ko je blago sproščeno izpod carinskega nadzora.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo, opr. št. U 628/99-11 z dne 17. 8. 2000 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Glavnega carinskega urada, Carinske uprave Republike Slovenije, št. 02-Up/II-709/98-2 z dne 9. 3. 1999. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo, kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, s sklepom, št. I Up 944/2000-2 z dne 14. 4. 2004 ugodilo, sodbo prvostopnega sodišča razveljavilo, ter vrnilo zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinarnice A 02/3-17 št. Up/I-1821/1 z dne 27. 1. 1998, s katero je slednja po uradni dolžnosti obračunala carinski dolg iz naslova carine po carinski stopnji 7 % v znesku 186.027,00 SIT za blago, sproščeno v prost promet s carinsko deklaracijo št. K4-6802 z dne 7. 3. 1997 Carinske Izpostave A. V obrazložitvi navaja, da je tožnik z navedeno carinsko deklaracijo sprostil v prost promet 3.700 metrov električnih vodnikov v vrednosti 30.057,31 DEM in jih uvrstil v tarifno oznako 8544 59 200 carinske tarife in v smislu 5. člena Uredbe o določitvi carinskih kontingentov pri uvozu blaga v letu 1997 (Uradni list RS, št. 73/96) uporabil carinsko stopnjo »prosto«. Carinska izpostava je ob naknadnem preverjanju deklaracije ugotovila, da se predmetno blago pravilno uvršča v tarifno oznako 8544 59 100 carinske tarife, zato je tožniku na podlagi 1. odstavka 154. člena v povezavi s 1. odstavkom 151. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, dalje: CZ) obračunala carino po konvencionalni 7 % carinski stopnji. Tožnik je pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje predložil pri nemških carinskih organih izdan izvirnik potrdila o prometu blaga EUR.1 št. A 894424 z dne 5. 3. 1997, s katerim je izkazoval poreklo blaga iz Evropske skupnosti in uveljavljal stopnjo »prosto« na drugi podlagi kot v deklaraciji. Tožena stranka v pritožbi priloženega potrdila o prometu blaga EUR.1 ni upoštevala, ugotovila je, da iz navedenega potrdila ni razvidno, da se nanaša na blago, sproščeno v prost promet s carinsko deklaracijo št. K4-6802 z dne 7. 3. 1997. Po mnenju tožene stranke potrdilo EUR ne predstavlja dovolj prepričljivega dokaza, ker iz podatkov o blagu, ki so v potrdilu vpisani, ni mogoče nesporno ugotoviti, da se izdano potrdilo nanaša na blago, ki je bilo ocarinjeno z zadevno carinsko deklaracijo.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar je izpodbijani akt ničen. Izpodbijana odločba ne navaja imena strokovne uradne osebe organa, pooblaščene za dejanja v postopku pred izdajo odločbe v skladu z 39. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 – prečiščeno besedilo, dalje ZUP/86). Tožeča stranka meni, da uradna oseba ni imela predpisane strokovne izobrazbe, saj je izpodbijana odločba formalno in vsebinsko neutemeljena. To predvsem izhaja iz ugotovitev tožene stranke, da iz naknadno predloženega potrdila o prometu blaga EUR.1 št. A 894424 z dne 5. 3. 1997 ni razvidno, da se nanaša na blago, sproščeno v prost promet s carinsko deklaracijo. Takšna trditev je v nasprotju z 18. in 21. členom Protokola 4 začasnega sporazuma o trgovini in zadevah v zvezi s trgovino med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropsko skupnostjo, Evropsko skupnostjo za premog in jeklo in Evropsko skupnostjo za jedrsko energijo na drugi strani (Uradni list RS, št. 67/96 in 74/96). Po stališču Evropske komisije za carinski zakon mora država uvoznica preveriti EUR.1 v roku treh let, če v potrdilo dvomi. Država uvoznica mora sprejeti takšen dokument in ga poslati organom, ki so ga izdali v naknadno preverjanje, z navedbo razlogov za prošnjo o naknadnem preverjanju. Tožena stranke EUR.1 ni poslala na preverjanje, temveč se je zadovoljila z dvomom. Iz EUR.1 nesporno izhaja, da je bil izdan in potrjen s strani nemških carinskih organov dne 5. 3. 1997, torej pred uvozom blaga, ki je bil opravljen dne 7. 3. 1997. Carinski organi ob uvozu niso preverjali porekla blaga, kar je napaka samega organa. Predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo in tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih obrazložitve izpodbijane odločbe, glede tožbenih navedb pa pojasnjuje, da 206. člen ZUP/86 našteva sestavne dele odločbe in med njimi ne našteva podatkov o strokovni osebi, ki je vodila postopek pred izdajo odločbe. Kot sestavne dele odločbe našteva ime organa, številko in datum odločbe ter podpis uradne osebe in pečat organa. 211. člen istega zakona pa natančneje določa, da odločbo podpiše uradna oseba, ki jo izda. 35. člen ZUP/86 določa, da izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik, če ni s predpisi o organizaciji tega organa ali z drugimi posebnimi predpisi drugače določeno. Glede trditev tožeče stranke o nepravilnem postopanju z dokumentom o poreklu blaga (EUR), tožena stranka navaja, da dokumenta ni poslala v naknadno preverjanje organom države, ki so ga izdali zato, ker ni dvomila v avtentičnost dokumenta, upoštevala pa ga ni, ker ga ni štela kot prepričljiv dokaz, da se nanaša na blago, deklarirano z enotno carinsko listino št. K4-6802/97. V izpodbijani odločbi je ugotovila, da se ujemajo le podatki o teži, ki so vpisani v carinski deklaraciji. Tožena stranka pa sedaj naknadno ugotavlja, da je v polje 9 dokumenta EUR vpisan podatek 6.168 kg, kar sodeč po podatkih iz carinske deklaracije predstavlja neto težo, po določilih Protokola 4 k začasnemu Sporazumu o trgovini in zadevah v zvezi s trgovino med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropsko skupnostjo, Evropsko skupnostjo za premog in jeklo in Evropsko skupnostjo za jedrsko energijo na drugi strani, se v polje 9 vpisuje bruto teža. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka je odgovorila na odgovor tožene stranke in vztraja, da je potrebno identificirati osebo, ki je vodila postopek do izdaje odločbe. Glede potrdila EUR pa navaja, da je bil potrjen s strani nemških organov dne 5. 3. 1997, to je pred dnem uvoza blaga, potrdilo pa ima deklarativen učinek, kar pomeni, da učinkuje ex tunc, to je od dneva vložitve zahtevka. Dolžnost tožene stranke je bila, da dopolni ugotovitveni postopek, česar le-ta ni storila, temveč je pavšalno navedla, da ni mogoče nesporno ugotoviti, da se izdano potrdilo nanaša na blago, ki je bilo ocarinjeno z zadevno carinsko deklaracijo.

Tožeča stranka na naroku predloži prvo pripravljalno vlogo, v kateri zatrjuje absolutno bistveno kršitev postopka po 4. točki 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, dalje ZUP/99) in po 2. točki 3. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje: ZUS). Prvostopni carinski organ bi namreč moral obvezno preveriti podatke iz 67. člena ZUP/86, in sicer osebno ime zakonitega ali pogodbenega zastopnika tožeče stranke. Predlaga, da sodišče izvede naslednje dokaza: 1. ugotovi, kdo (ime in priimek fizične osebe) je zastopal tožečo stranko v carinskem postopku in kdo je bil prisoten pri pregledu blaga ter pooblastila navedenih oseb; 2. ugotovi ime in priimek carinskega uslužbenca, ki je sprejel carinsko deklaracijo in njegova pooblastila; 3. zasliši generalnega direktorja AA.

Tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi, glede navedb iz pripravljalne vloge pa pove, da predstavljajo novote, ki jih tožeča stranka do sedaj ni izpostavljala.

Tožeča stranka pojasni, da ne gre za novote, temveč za dejstva, ki jih mora po uradni dolžnosti ugotavljati tožena stranka. Na koncu še predlaga sodišču, da v obrazložitvi sodbe pove, zakaj je sklicalo glavno obravnavo, če nobenega od predlaganih dokazov ne bo izvedlo.

V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v upravne spise in listine sodnega spisa. Dokazne predloge tožeče stranke je sodišče zavrnilo kot tožbeno novoto. Po določbi 3. odstavka 14. člena ZUS v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost ta dejstva navajati in te dokaze predlagati v postopku pred izdajo akta. Iz upravnih spisov izhaja, da tožeča stranka na glavni obravnavi predlaganih dokaznih predlogov ni zahtevala niti v pritožbi, dani zoper prvostopno odločbo, je pa razvidno, da je sodelovala v postopku, zato v upravnem sporu predlagani dokazi predstavljajo tožbeno novoto. V upravnem sporu je sodišče pri svoji presoji vezano na tožbeni zahtevek, ni pa vezano na tožbene razloge (1. odstavek 38. člena ZUS). Prav tako ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločitvi (2. odstavek 14. člena ZUS). Tudi zatrjevana absolutna bistvena kršitev postopka po 2. točki 3. odstavka 25. člena ZUS po presoji sodišča ni podana, saj je tožeča stranka v pritožbi zoper prvostopno odločbo izrecno izjavila, da je v ECL pomotoma deklarirala blago v napačno tarifno številko, torej je sama izpolnila ECL.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je opravilo glavno obravnavo, ker jo je tožnik zahteval s tožbo, in je po pritožbi tožeče stranke Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom, opr. št. I Up 944/2000 z dne 14. 4. 2004 pritožbi tožnika ugodilo in sodbo Upravnega sodišča v predmetni zadevi (U 628/99-11 z dne 17. 8. 2000) razveljavilo in vrnilo v novo sojenje prav iz razloga, ker v prvem postopku sodišče glavne obravnave ni opravilo.

Carinski zakon (CZ) določa, da se carinsko upravni postopek začne na podlagi vložene carinske deklaracije (2. odstavek 45. člena CZ). Isti zakon v 3. členu določa, da pomeni carinska deklaracija vlogo, s katero oseba v predpisani obliki in na predpisan način zahteva izvedbo določenega carinskega postopka. Drugače kot v splošnem upravnem postopku, ki se sicer na podlagi določbe 6. člena CZ uporablja tudi v carinskem postopku, če ni s tem zakonom drugače določeno, je v CZ urejena sprememba zahteve, torej carinske deklaracije. V 3. točki 2. odstavka 50. člena CZ je določeno, da spreminjanja deklaracije ni več mogoče dovoliti po tem, ko je blago sproščeno izpod carinskega nadzora. Iz upravnih spisov izhaja, da je bil v obravnavanem primeru uveden carinski postopek z vložitvijo carinske deklaracije št. K4-6802 z dne 7. 3. 1997, v kateri je tožnik izrecno zahteval ugodnosti kot »druge preferenčne kvote, ki niso zajete v G in P« kar izhaja iz njegove označbe »O« v polju 36 – ugodnosti. Pomeni, da tožnik s carinsko deklaracijo ni zahteval ugodnosti, ki izhajajo iz Protokola 4 začasnega sporazuma o trgovini in se priznavajo na podlagi porekla blaga. Kolikor bi tožnik zahteval ugodnosti na podlagi navedenega sporazuma, bi moral v polje 36 – ugodnosti vnesti oznako »P«, ki pomeni ugodnosti na podlagi preferencialnega statusa blaga na podlagi trgovinskih sporazumov, torej tudi Protokola 4 začasnega sporazuma (kodeks šifer za izpolnjevanje listin v carinskem postopku, Uradni list RS, št. 56/95). Zaradi s carinsko deklaracijo zahtevanega postopka (ugodnosti na podlagi preferenčnih kvot), v času prehoda carinske črte in pred sprostitvijo izpod carinskega nadzora poreklo blaga ni bilo preverjeno, saj za uveljavljanje te ugodnosti izvor blaga ni pomemben, tožnik sam pa s carinsko deklaracijo ugodnosti na podlagi porekla blaga tudi ni zahteval (Protokol 4). Šele v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje, ko mu tožena stranka zaradi napačne uvrstitve blaga v carinsko tarifo, preferenčne kvote ni priznala in je tožniku obračunala carino, je tožnik zahteval ugodnosti na drugi podlagi in sicer porekla blaga, za kar je predložil tudi obrazec EUR.1. Tožnik v pritožbi priznava, da je blago pomotoma uvrstil v napačno carinsko tarifo, za katero preferenčne kvote ne veljajo, zato je pritožbi priložil dokaz o poreklu (obrazec EUR.1) in na tej podlagi skušal uveljaviti carinsko stopnjo »prosto«. Pomeni, da je tožnik šele v pritožbi spremenil svojo zahtevo za izvedbo določenega carinskega postopka, vendar, ker je blago že bilo sproščeno v prost promet in izpod carinskega nadzora, taka sprememba po izrecni določbi CZ ni več dovoljena (3. točka 2. odstavka 50. člena CZ). Neutemeljena je torej tožbena trditev, da tožena stranka ob carinjenju ni preverila porekla blaga, saj tožnik v svoji zahtevi – carinski deklaraciji, ni zahteval ugodnosti na podlagi porekla blaga, temveč na drugi podlagi (preferenčne kvote). Glede na obrazloženo pa so po presoji sodišča neutemeljene tudi vse tožbene navedbe, ki se nanašajo na neupoštevanje obrazca EUR.1.

Sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, da uradna oseba, ki je vodila upravni postopek do izdaje izpodbijane odločbe, ni imela predpisane strokovne izobrazbe. Tožnik te svoje trditve ni oprl na kakšne dokaze, ne glede na to pa ima izpodbijana odločba vse sestavne dele, ki jih zahteva ZUP/86, med katerimi pa ni navedene strokovne izobrazbe (208. člen ZUP/86). Sodišče pripominja, da po določbi 211. člena ZUP/86 podpiše odločbo uradna oseba, ki jo izda, zato bi lahko po mnenju sodišča tožnik naperil svoje ugovore glede neprimernosti podpisnika odločbe, za svoje navedbe pa bi moral ponuditi tudi dokaze, vendar tega ni storil.

Po obrazloženem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba na zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov kot jih je navedla tožena stranka in jih je sodišče pojasnilo v tej sodbi, zato je tožbo na podlagi 2. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• sodba U 126/2004
• sklep U 2099/2002
• sodba U 478/2003