Sklep III Ips 156/2009

Jedro

Glede na vsebino spora (vrnitev davka) bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku najprej presoditi, ali sploh gre za pravdno zadevo (1. člen ZPP) in posledično za spor, ki sodi v sodno pristojnost, na kar mora sodišče prve stopnje paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (prvi odstavek 18. člena ZPP), ali pa gre za upravno zadevo in upravno pristojnost. Po ustaljeni sodni praksi namreč spor za vrnitev davka ne sodi v sodno pristojnost, temveč gre za pristojnost upravnega organa.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala vrnitev preveč plačanega davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV). Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija je utemeljena.

5. Pred sodiščem prve stopnje se je postopek končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), zato se na podlagi drugega odstavka njegovega 130. člena postopek nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kakršen je veljal pred uveljavitvijo novele ZPP-D.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

Tožeča stranka je potovalna agencija, ki svoje storitve opravlja tudi v tujini.

Za obdobje med januarjem 2000 in januarjem 2001 je po sistemu samoobdavčitve toženi stranki plačala DDV za storitve, ki jih je zaračunavala domačim kupcem v tujini.

Od tožene stranke je nato zahtevala vrnitev preveč plačanega DDV za te storitve.

19. 6. 2002 je davčni organ vlogo tožeče stranke za popravek obračunov DDV z odločbo zavrnil.

V upravnem sporu, ki ga je zoper odločbo davčnega organa sprožila tožeča stranka, je 10. 10. 2006 Vrhovno sodišče odločilo, da se tožba tožeče stranke zavrne, saj do vračila DDV ni upravičena.(1)

7. Tožeča stranka je trdila, da je bila tožena stranka zaradi preveč plačanega davka obogatena, saj so bile storitve, opravljene domačim kupcem v tujini, oproščene plačila DDV. Svoj zahtevek je utemeljevala na določbi 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da tožeča stranka do vrnitve DDV ni upravičena, in sta tožbeni zahtevek zavrnili. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da tožeča stranka ni bila prikrajšana za preveč plačani DDV, saj ga ni plačala ona, temveč je to svojo obveznost „prevalila“ naprej na svoje kupce. Navedlo je še, da je tožba nesklepčna, ker sporno premoženje na toženo stranko ni prešlo brez pravne podlage, saj tožeča stranka ni trdila, da so storitve, ki jih je opravlja kot potovalna agencija v tujini, zanjo opravili drugi davčni zavezanci v smislu četrtega odstavka 47. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV).

9. Tožeča stranka v reviziji sodišču druge stopnje očita, da je zmotno uporabilo 47. člen ZDDV, saj bi moralo namesto te določbe uporabiti 6. točko prvega odstavka 31. člena ZDDV in četrti odstavek 40. člena ZDDV. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava je utemeljen. 47. člen ZDDV določa poseben postopek obračunavanja in plačevanja DDV za potovalne agencije in organizatorje potovanj, za uporabo katerega se potovalna agencija lahko odloči (prvi odstavek 47. člena ZDDV). Odločitev za uporabo te posebne ureditve obračunavanja davkov je prepuščena sami potovalni agenciji (tožeči stranki). V primeru, da se potovalna agencija odloči za takšno obračunavanje davka, se DDV plačuje po njenem sedežu in od zneska, ki predstavlja razliko med celotnim zneskom, ki ga plača potnik, v katerega ni vključen DDV, in dejanskimi stroški potovalne agencije za dobave in storitve, ki jih zagotavljajo drugi davčni zavezanci, če je neposredni uporabnik teh storitev potnik (tretji odstavek 47. člena ZDDV). V primeru, da dobave blaga in storitev za potovalno agencijo opravljajo drugi davčni zavezanci izven Slovenije, pa je potovalna agencija plačila DDV oproščena (četrti odstavek 47. člena ZDDV).

10. V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje uporabilo 47. člen ZDDV in presodilo, da je bil DDV pravilno obračunan skladno z njegovim tretjim odstavkom, saj tožeča stranka okoliščin iz četrtega odstavka navedenega člena ni zatrjevala. Za uporabo te določbe pa bi moralo biti v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje najprej ugotovljeno, ali se je tožeča stranka sploh odločila za obračunavanje davka po posebni ureditvi iz 47. člena ZDDV. V primeru, da se je za takšno obračunavanje odločila, je uporaba določbe 47. člena ZDDV kot specialne ureditve pravilna. Če se tožeča stranka za opisano ureditev ni odločila, pa zanjo pride v poštev splošna določba 6. točke prvega odstavka 31. člena ZDDV, na katero se sklicuje tudi sama v reviziji. Ta določa, da je plačila DDV oproščen promet storitev, ki ga opravljajo zastopniki in drugi posredniki in je opravljen v imenu ter za račun druge osebe, če so storitve del storitev, navedenih v 31. členu ZDDV, ali storitev, opravljenih izven Slovenije. V primeru uporabe te določbe tožeči stranki spornega DDV ne bi bilo treba plačati.

11. Ker je odločitev v konkretni zadevi odvisna od davčne sheme, za katero se je odločila tožeča stranka, bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z 285. členom ZPP stranki opozoriti na navedbo opisanih odločilnih dejstev. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na katerega mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

12. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, ali se je tožeča stranka odločila za obračunavanje DDV po posebni ureditvi iz 47. člena ZDDV. Glede na vsebino spora (vrnitev davka) pa bo moralo najprej presoditi, ali sploh gre za pravdno zadevo (1. člen ZPP) in posledično za spor, ki sodi v sodno pristojnost, na kar mora sodišče prve stopnje paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (prvi odstavek 18. člena ZPP), ali pa gre za upravno zadevo in upravno pristojnost. Po ustaljeni sodni praksi(2) namreč spor za vrnitev davka ne sodi v sodno pristojnost, temveč gre za pristojnost upravnega organa. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da sodna pristojnost ni podana, bo moralo opravljena dejanja razveljaviti ter tožbo zavreči (drugi odstavek 18. člena ZPP).

13. Ker je Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo iz opisanega razloga, se do ostalih revizijskih očitkov ni opredeljevalo.

14. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 1267/2004 z dne 10. 10. 2006.

Op. št. (2): Tako npr. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 127/2002 z dne 14. 11. 2002, II Ips 308/2007 z dne 10. 4. 2008, II Ips 194/2007 z dne 26. 8. 2009 in III Ips 3/2009 z dne 15. 11. 2011.

Datum zadnje spremembe:

18.12.2012

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 308/2007
• VSRS sodba II Ips 344/2013
• Sodba II Ips 275/2001