sodba I U 1833/2011

Jedro

Z ozirom na pomanjkljivo vsebino listin, ki so bile podlaga za knjiženje in ki poslovnega dogodka verodostojno ne izkazujejo, se dokazno breme obrne in je tako na tožeči stranki, da dokaže njihovo resnično vsebino. Ne gre torej za odločanje v dvomu, temveč za odločitev, ki temelji na dejanskih ugotovitvah o pomanjkljivi vsebini listin in s tem na ugotovitvi o neizkazanih poslovnih dogodkih (storitvah poslovanja), to pa zadostuje za zaključek, da knjiženje stroškov ni opravljeno skladno s SRS 21 in da zato ni izpolnjen zakonski pogoj za njihovo upoštevanje kot davčno priznanih odhodkov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je v ponovnem postopku inšpekcijskega nadzora obračunavanja in plačevanja davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006 tožeči stranki z izpodbijano odločbo: v I. točki izreka odmeril davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2006 od osnove 359 868,00 EUR po stopnji 25% v znesku 89 967,00 EUR in pripadajoče obresti (točka I/1 izreka), obresti od premalo plačanih akontacij davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2007 v znesku 2 521,84 EUR (točka I/2 izreka) ter davčni odtegljaj oziroma davek od obresti za leto 2006 od osnove 39 938,10 EUR po stopnji 25% v skupnem znesku 998,45 EUR in pripadajoče obresti (točka I/3 izreka), v II. točki izreka ugotovil, da je tožeča stranka plačala obveznosti, odmerjene z odločbo istega Davčnega urada št. DT 0610-283/2007-11- (040730) z dne 9. 2. 2009, in v III. izreka odločil, da se tožeči stranki vrne preveč plačani znesek davčnega odtegljaja oziroma davka od obresti za leto 2006 v višini 4 992,26 EUR ter preveč plačane pripadajoče obresti v višini 586,89 EUR in zamudne obresti.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe k točkama I/1 in 2 sledi, da je tožeča stranka v letu 2006 dne 4. 9. 2006 kupila od družbe A. d.d. poslovni prostor v B. za 46 729 800,00 SIT in ga dne 19. 9. 2006 prodala C. d.d. za kupnino v višini 84 372 544,00 SIT ter da je dne 4. 8. 2006 kupila nepremičnino v Č. za 542 000 000,00 SIT in jo dne 3. 8. 2006 prodala družbi E. d.o.o. za 780 966 400,00 SIT. V tej zvezi je imela v poslovnih knjigah med stroški evidentiran račun št. 634 z dne 31. 8. 2006 za znesek 86 238 656,00 SIT oziroma 359 867,53 EUR, prejet od družbe F. d.o.o. za provizijo za storitve posredovanja pri prodaji nepremičnin. Ker iz računa ni bilo mogoče ugotoviti obseg in naravo poslovnega dogodka, je davčni organ želel pridobiti dodatno dokumentacijo. Odgovorna oseba G.G., ki je sprva zatrjeval, da obstaja samo račun, je pritožbi priložil zelo splošno sestavljeno pogodbo o posredovanju pri prometu nepremičnin z dne 10. 6. 2006, ki se nanaša na nepremičnino v Č. Druge listinske dokumentacije, ki bi dokazovala, da so bile opravljene storitve posredovanja, tožeča stranka ni predložila. Račun zato po presoji davčnega organa predstavlja neverodostojno knjigovodsko listino, s katero tožeča stranka ni izkazala narave in obstoja poslovnega dogodka – storitve posredovanja s strani družbe F. d.o.o. oziroma njene direktorice H.H. Obenem davčni organ ugotavlja, da družba F. ni nepremičninska družba, prav tako pa tudi direktorica H.H. ni nepremičninska posrednica z licenco. Nasprotno se s prodajo (lastnih) nepremičnin ukvarja tožeča stranka. In pri tem, ko je tožeča stranka s prodajo nepremičnin dosegla 55,38% oziroma 69,4% pribitek na nabavno vrednost, se v zvezi s sklenjeno pogodbo o posredovanju na podlagi izjav H.H. in direktorja tožeče stranke G.G. ugotavlja še, da H.H. razen telefonskih ni imela stroškov posredovanja in da nepremičnine, ki je bila predmet pogodbe, sploh ni videla; da se tožeča stranka sama ukvarja s posredovanjem nepremičnin in da zato seznanjanje naročnika s spremembami in stanju na nepremičninskem trgu brezpredmetno; da se je o ceni nepremičnin tožeča stranka sama pogajala s kupci; da ima tožeča stranka sama strokovno znanje in prakso pri sestavljanju prodajnih pogodb; da je za prijavo pogodbe za odmero davka in notarsko overitev poskrbela tožeča stranka sama; in da je tudi primopredajo nepremičnine opravila v lastni režiji. Ker torej davčni organ na podlagi predložene dokumentacije ni mogel jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznati narave in obsega poslovnega dogodka, je zaključil, da so bili vpisi v poslovne knjige opravljeni na podlagi neverodostojne listine in s tem v nasprotju s SRS 21 in da se zato v letu 2006 knjiženi stroški v višini 86 238 656,00 SIT oziroma 359 867,53 EUR v skladu s tretjim odstavkom 11. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-1) ne upoštevajo kot davčno priznani odhodki. Zaradi višje davčne osnove v davčnem obračunu pa se poveča tudi znesek mesečne akontacije, ki bi jo morala tožeča stranka plačevati v letu 2007, kot to izhaja iz točke I/2 izreka.

Pripombe tožeče stranke davčni organ zavrača kot neutemeljene ter poudari, da tudi po pripombah, ki ne vsebujejo novih dejstev in novih dokazov, ostajajo storitve posredovanja neizkazane.

V zvezi s točko I/3 izreka iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je lastnik G.G. prejel obresti iz naslova kreditiranja kot upnik tožeče stranke. Pri tem tožeča stranka kot plačnik davka v nasprotju z določbami Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-1) ni izračunala, odtegnila in plačala davčnega odtegljaja od izplačanega zneska, zato se ji le-ta odmeri z izpodbijano odločbo.

In ker je tožeča stranka že po prvi izdani odločbi poravnala vse naložene obveznosti in ker so ji bile le-te odmerjene v višjih zneskih, se ji z izpodbijano odločbo za razliko prizna pravica do vračila preveč plačanega davka, tako kot to sledi iz II. in III. točke izreka izpodbijane odločbe.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. V zvezi s pritožbenimi ugovori navaja, da razlogi prve stopnje ustrezajo dejanskemu stanju, kakršno je bilo ugotovljeno na podlagi predložene dokumentacije, ki je pomanjkljiva in ki je tožeča stranka tudi v pripombah ni dopolnila. Tako ni bila predložena dokumentacija o opravljenih storitvah posredovanja pri prometu zadevnih nepremičnin, niti tistih po pogodbi o posredovanju z dne 10. 6. 2006. Tožeča stranka posledično ni izkazala, da bi družba F. d.o.o. opravila posel nepremičninskega posredovanja niti ni izkazala, da bi bili zaračunani stroški posredovanja povezani z opravljanjem dejavnosti tožeče stranke ali potrebni za pridobivanje prihodkov. Predloženi račun in pogodba namreč tega ne izkazujeta in sta zato neverodostojna podlaga za knjiženje stroškov, s tem pa tako na podlagi 11. kot na podlagi 20. člena ZDDPO-1 ni podlage za priznavanje davčnih odhodkov iz tega naslova.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Uvodoma izpostavlja, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena ter da pri odločanju ni bilo upoštevano načelo proste presoje dokazov, oziroma to vsaj ni razvidno iz obrazložitve. Poleg tega je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno in ni skladno z materialno resnico. Davčna organa pa nista postopala skladno s svojimi pooblastili in pri tem v določenih primerih celo zavestno kršila procesna pravila upravnega postopka in s tem načelo zakonitosti, kar samo po sebi predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka in na kar je tožeča stranka opozarjala že v okviru pripomb na zapisnik in v pritožbi. Za ugotavljanje materialne resnice tožeča stranka ni uporabila vseh sredstev, zato je obveznost naložena nezakonito, zgolj na podlagi želje pooblaščenih oseb, da se tožeči stranki naloži v plačilo davčna obveznost. Tožena stranka se v odločbi sklicuje na dejstva in okoliščine, glede katerih se tožeča stranka ni mogla izjaviti, oziroma glede katerih bi morala biti zaslišana kot stranka ali kot priča, oziroma bi morala imeti možnost, da postavlja vprašanja drugim osebam, ki so se izjavljale med postopkom. Razen tega se davčna organa nista opredelila do pripomb na zapisnik in do pritožbe. Tožena stranka dvomi v resničnost poslovnih dogodkov, hkrati pa ne predloži dokazov, ki bi podkrepili ali ovrgli njene dvome. Zato bi morala odločiti v dvomu v korist tožeče stranke, česar pa ni storila in na ta način zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka.

V ponovljenem postopku je tožena stranka prišla do popolnoma drugačnih ugotovitev oziroma pravne kvalifikacije dejanskega stanja kot v prvi odločbi, ki jo je drugostopni organ razveljavil (pravilno: odpravil) in to ne da bi izvedla dodatni postopek, kar je vprašljivo že z vidika procesnih pravil in je po prepričanju tožeče stranke razlog za odpravo odločbe. V ponovljenem postopku je prvostopni organ ravnal po napotkih druge stopnje ter na ta način ponovno zavzel stališča, s katerimi se tožeča stranka ne strinja. Že spet se namreč davčni organ ni opredelil do okoliščin, ki jih je tožeča stranka izpostavila v pripombah, temveč je v odločbi le prekopiral zapisnik, pripombe pa enostavno opredelil kot neutemeljene. V obrazložitvi odločbe ne navede konkretnih razlogov, ki so odločilni za presojo dokazov, temveč je odločba spisana enako kot v drugih identičnih zadevah. V ponovnem postopku se ponovno skuša prikazati poslovanje tožeče stranke kot neverodostojno, le da se ne uporabi več pojma „podkupnina“, temveč se zatrjuje, da je bil posel posredovanja navidezen, oziroma da do njega ni nikoli prišlo. Temu tožeča stranka ugovarja in poudarja, da je šlo v konkretnem primeru za pogodbeno dogovorjeno plačilo provizije za posredovanje pri prometu nepremičnin, kar je zakonito dejanje in so zato zaključki tožene stranke napačni. Tožeča stranka ne ve, od kod toženi stranki informacija, da si je kupca za eno nepremičnino poiskala sama in pogreša kakršenkoli dokaz v tej zvezi. V zvezi s prodajo nepremičnin pa tožeča stranka pojasnjuje namen prodaje in utemeljuje višino kupnine ter poudari, da je bila nepremičnina v obeh primerih prodana s posredovanjem družbe F. d.o.o., ki je za svoje posredovanje povsem upravičeno prejela provizijo v celotnem izplačanem znesku. Posli niso bili navidezni, poleg tega pa bi morala tožena stranka za takšne trditve predložiti dokaze. Sama vztraja pri izvedbi dokazov, ki jih je predlagala v pritožbenem postopku, pa do njihove izvedbe ni prišlo in je zato odločba nezakonita. Transakciji sta bili sicer res izredno ugodni, res pa je tudi, da je tožeča stranka pozitivno razliko v celoti vključila v davčno osnovo. Sklicevanje tožene stranke na zakon o nepremičninskem posredovanju pomeni napačno uporabo materialnega prava. Družba F. ni imela statusa nepremičninske družbe po omenjenem zakonu, zato je določbe tega zakona ne zavezujejo. Še vedno pa je lahko skladno z določbami ZGD-1 posredovala pri prodaji nepremičnin. Zato v poslovanju tožeče stranke s posrednikom ni nič spornega ali nezakonitega, saj je šlo za običajni poslovni dogovor, ki je bil v korist obeh pogodbenih strank. Toženi stranki je bila v tej zvezi predložena vsa dokumentacija, ki ji ni mogoče očitati neverodostojnosti, saj vsebuje vse relevantne podatke. Dokazov ni predložila toženka. Sicer pa se trditve lahko v davčnem postopku dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, ne le z listinami. Zato je tožeča stranka prepričana, da tožena stranka v ponovnem postopku ni zasledovala načela materialne resnice in da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. Poleg tega je tožena stranka ponovno napačno uporabila materialno pravo, ponovno pa je tudi prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka. Ni namreč razloga, da se ji provizije, izplačane posredniku, ne bi priznale kot davčno priznani odhodki, saj je šlo nedvomno za poslovno potrebne odhodke, ki so bili pogoj za opravljanje dejavnosti oziroma so bili posledica opravljanja dejavnosti. Tožeča stranka je zato prepričana, da gre v konkretnem primeru za neargumentirano postopanje in s tem za arbitrarno odločanje, za katerega ne more biti prostora v davčnem postopku, in da ima zato tožeča stranka pravico do zmanjšanja davčne osnove iz naslova provizij, ki jih je na zakonit način plačala posredniku za pridobitev obdavčljivih prihodkov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih stališčih in predlogih.

Tožba ni utemeljena.

Glede ukrepa v točki I/3 izreka izpodbijane odločbe v zadevi ni spora. Tožeča stranka namreč v tožbi temu ukrepu po vsebini ne ugovarja. Ugovorov v tej zvezi tudi ni imela v pripombah na zapisnik in v pritožbi. Ukrep izpodbija le formalno, kot del izpodbijane odločbe, ne da bi za to navedla kakršnekoli razloge. In ker sodišče nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, v tej zvezi ni našlo, tožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrača.

Kot neutemeljene pa sodišče zavrača tudi ostale tožbene ugovore, ki se nanašajo na odmero davka od dohodkov pravnih oseb in ki so v pretežni meri enaki pritožbenim, ti pa pripombam na zapisnik. Res je sicer, da na očitke, ki jih vsebujejo pripombe na zapisnik in pritožba, ni v celoti odgovorjeno, vendar pa ta pomanjkljivost ne vpliva na odločitev in kot taka ne predstavlja absolutne bistvene kršitve pravil postopka, ki bi narekovala odpravo izpodbijane odločbe in kot se to zahteva v tožbi. Odgovorjeno je namreč v bistvenem, to je glede očitka o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju oziroma o zavzetem stališču, po katerem predložene listine (račun in pogodba o posredovanju) ne dokazujejo, da so bile zaračunane storitve posredovanja tudi dejansko opravljene. V tej zvezi se namreč že prvostopni organ v izpodbijani odločbi utemeljeno sklicuje na načelo proste presoje dokazov ter obenem pravilno poudari, da tožeča stranka v pripombah ne navaja novih dejstev in dokazov in da zato na podlagi predloženih listin in drugih podatkov vztraja, da so predložene listine pomanjkljive in da ni dokazov o opravljenih storitvah. Enako meni drugostopni organ, ki po presoji (listinskih) dokazil in ostalih zbranih podatkov v obrazložitvi svoje odločbe (večkrat) pride do enakega zaključka. S takšnim zaključkom se strinja tudi sodišče. Tudi po presoji sodišča namreč predloženi listini (račun in pogodba o posredovanju) opravljenih storitev ne izkazujeta. Drugih dokazov za to, da so bile storitve, potrebne za poslovanje, dejansko opravljene, pa tožeča stranka v davčnem postopku ni predložila niti jih ni predlagala, kot sicer zavajajoče trdi v tožbi. Tega tudi ni storila v postopku s tožbo. Obenem pa obstajajo in so bile že v davčnem postopku ugotovljene številne druge okoliščine, ki takšen sklep le še utrjujejo in ki jim tožeča stranka konkretno niti ne ugovarja. Ugovarja jim zgolj pavšalno, s sklicevanjem na kršitve pravil postopka, za katere pa sodišče meni, da niso podane. O vseh dejstvih in okoliščinah, na katere se sklicuje davčni organ v izpodbijani odločbi, bi se namreč tožeča stranka lahko izjavila in jim ugovarjala, saj so vsebovane že v zapisniku o pregledu. Prav tako ni utemeljen tožbeni in pred tem pritožbeni očitek, da tožena stranka svojih navedb ne dokaže. Z ozirom na pomanjkljivo vsebino listin, ki so bile podlaga za knjiženje in ki poslovnega dogodka verodostojno ne izkazujejo, se namreč dokazno breme obrne in je na tožeči stranki, da dokaže njihovo resnično vsebino. Ne gre torej za odločanje v dvomu, temveč za odločitev, ki temelji na dejanskih ugotovitvah o pomanjkljivi vsebini listin in s tem na ugotovitvi o neizkazanih poslovnih dogodkih, kar zadostuje za zaključek, da knjiženje stroškov ni opravljeno skladno s SRS 21 in s tem ni izpolnjen zakonski pogoj za njihovo upoštevanje kot davčno priznanih odhodkov. Ugotovitveni postopek je bil (ponovno) izveden s sestavitvijo in izdajo zapisnika, kar z ozirom na nespremenjene dejanske ugotovitve ni nedopustno. Tožbeni očitek, po katerem je bilo ponovno odločeno brez ugotovitvenega postopka, je zato brez podlage. Navedba v odločbi, da si je tožeča stranka sama poiskala kupca, pa ne predstavlja ključne dejanske ugotovitve, temveč enega od zaključkov, do katerih je prišel davčni organ pri ugotavljanju dejanskega stanja in ki za odločitev ni bistvenega pomena. Bistveno je, da tožeča stranka storitev posredovanja, ki jih sicer v svoji vlogah vztrajno zatrjuje, (listinsko) ne izkaže, temveč ostaja zgolj pri posplošenih in nedokazanih trditvah. Ko v tožbi vztraja pri izvedbi dokazov iz pritožbe, pa ne pove, pri katerih, oziroma le-ti iz pritožbe sploh niso razvidni. Tudi v tem pogledu torej ostajajo tožbeni ugovori brez podlage in jih sodišče kot takih (tudi v procesnem smislu) ni moglo upoštevati. Tako ostajata kot relevantni za odločitev zgolj listini, ki sta bili predloženi med inšpekcijskim pregledom in katerih vsebina ni sporna. To pa tudi po presoji sodišča pomeni, da je sklep davčnih organov, narejen na takšni dejanski podlagi in ob upoštevanju določb SRS in ZDDPO pravilen in da je zato pravilna tudi izpodbijana odločitev.

Ker je torej odločitev tožene stranke pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

13.12.2012

Podobni dokumenti:

• sklep in sodba I U 465/2010
• UPRS sodba I U 1910/2013
• UPRS sodba I U 1793/2013