sodba I U 277/2012

Jedro

Iz drugega odstavka 66.a člena ZDoh-2 jasno izhaja, da med opremo iz prvega odstavka tega člena ni mogoče šteti pohištva in pisarniške opreme. Pri tem pojem pohištva ni omejen niti glede namena, za katerega se uporablja, niti glede časa, v katerem se uporablja, niti glede prostora, v katerem se nahaja. Tožnik tako ni imel podlage, da pohištvo uveljavlja kot olajšavo za investiranje po prvem odstavku 66.a člena ZDoh-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je davčni organ tožniku naložil plačilo razlike med dejansko vrnjenim zneskom preveč obračunane predhodne akontacije dohodnine in v postopku vsebinske kontrole ugotovljenim zneskom preveč obračunane predhodne akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti za leto 2001, pri čemer razlika znaša 901,18 EUR, pripadajoče obresti pa 2,49 EUR. V točki 2 izreka je davčni organ na podlagi dodatno ugotovljene davčne obveznosti za leto 2008 davčnemu zavezancu povečal predhodno akontacijo za leto 2009 na znesek 925,94 EUR. Ob upoštevanju že obračunanih obrokov predhodne akontacije zavezanca za obdobje od januarja 2009 do februarja 2009 v skupnem znesku 550,32 EUR, tako znaša razlika predhodne akontacije za leto 2009 402,62 EUR, ki jo je zavezanec dolžan plačati v desetih obrokih, pri čemer znesek enega obroka znaša 40,62 EUR. V obrazložitvi pojasnjuje, da je pri davčnem zavezancu A.A. s.p., opravil postopek vsebinske kontrole uveljavljanja olajšave za investiranje po 66.a členu Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) v zaporedni številki 15.1 v predloženem obračunu akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti za leto 2008. V predloženem obračunu si je namreč davčni zavezanec zmanjšal davčno osnovo za 10.462,36 EUR z uveljavljanjem olajšave za investiranje po 66.a členu ZDoh-2. Po omenjenem členu je zavezanec uveljavljal olajšavo tudi za nakup postelj in omar ter miz, ki sodijo med pohištvo. Iz zakonske določbe 66.a člena ZDoh-2 pa izhaja, da olajšave za investiranje ni mogoče uveljavljati za nakup opreme, ki je pohištvo ali pisarniška oprema.

Poleg tega je bila v zvezi z uveljavljanjem olajšave ugotovljena tudi nepravilnost glede podatka o investiranju zneska v opremo, za katero je davčni zavezanec uveljavljal investicijsko olajšavo. Zavezanec je namreč pri določeni opremi upošteval vrednost opreme, od katere pa ni odštel dobljenega popusta. To je imelo za posledico izkazani višji znesek sredstev za investiranje v opremo in posledično temu tudi višji znesek uveljavljene olajšave za investicije. Zavezanec je s tem ravnal v nasprotju s Slovenskimi računovodskimi standardi (v nadaljevanju SRS), ki določajo, da se ob začetnem pripoznavanju nabavne vrednosti opredmetenih osnovnih sredstev, od nakupne cene odštejejo vsi trgovski in drugi popusti. Zaradi ugotovljenih nepravilnosti je davčni organ na novo izračunal davčno obveznost za tožnika, kot to izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-04-31/2009 z dne 16. 1. 2012 tožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da ZDoh-2 v 66.a členu določa, da se za opremo ne šteje pohištvo. Iz navedene določbe zakona izhaja, da zakon ne določa pravice uveljavljanja znižane davčne osnove za investicijo v pohištvo glede na svojstvo in uporabo omenjene opreme ter da se v vsakem primeru presoja, ali gre za pohištvo ali ne, ne glede na to, kje to sredstvo stoji oziroma za kakšne namene se uporablja. Zato tudi gostinsko opremo, ki sodi med pohištvo, čeprav se bo uporabljala pri opravljanju gostinske dejavnosti ali dejavnosti nastanitvenih obratov, ni mogoče uveljavljati kot olajšavo za investiranje.

Glede pripomb zavezanca, da je upošteval pravilno nabavno vrednost kupljenega blaga brez popustov, ker je to resnična vrednost investicijskih vlaganj in da posameznikov okus ne spreminja nabavne vrednosti investicijske opreme na trgu, pritožbeni organ napotuje na uporabo SRS.

Glede nadaljnje pripombe zavezanca, da sploh ni imel možnosti, da bi neposredno sodeloval v davčnem postopku, pa davčni organ poudarja, da mu je bila z možnostjo podaje pripomb na izdani zapisnik dana priložnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. S tem pa ima tudi možnost vplivanja na postopek ter na njegov izid. V pripombah pa davčni zavezanec ni podal novih vsebinskih dejstev in materialnih dokazov, ki bi davčnemu organu predstavili podlago za spremembo odločitve.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, relevantno za presojo tega upravnega spora, med strankama ni sporno.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča ostaja med strankama sporno tolmačenje 66.a člena ZDoh-2 v delu, ki se nanaša na pohištvo, ter s tem v zvezi izključitev uporabe pohištva iz priznane investicijske olajšave po omenjenem členu. Tudi po mnenju sodišča je iz določbe drugega odstavka 66.a člena ZDoh-2 jasno, da med opremo iz prvega odstavka omenjenega člena ni mogoče šteti pohištva in pisarniške opreme. Pri tem je pohištvo opredeljeno kot tako, njegov pojem pa ni omejen niti glede namena, za katerega se uporablja, niti časa, v katerem se uporablja, niti prostora, v katerem se nahaja. Zato tudi po mnenju sodišča tožnik ni imel podlage, da pohištvo uveljavlja kot olajšavo za investiranje po prvem odstavku 66.a člena ZDoh-2.

Kar se tiče ugovorov v zvezi z obračunavanjem popusta pa sodišče pritrjuje odločitvam davčnih organov, da tožnika v danem primeru zavezuje SRS, kot to izhaja iz tretjega odstavka 12. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2). Slednjega pavšalna ugotovitev tožnika, da so zaključki davčnega organa preuranjeni in napačni ter da v postopku ni bilo ugotovljeno resnično stanje stvari glede popustov, ne more spremeniti.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so pritožnikovi ugovori enaki tožbenim, jih sodišče iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1 in se nanje sklicuje.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na prvem in četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

13.12.2012

Podobni dokumenti:

• sodba U 255/2009
• sodba I U 2063/2011
• UPRS sodba I U 1330/2013