sodba II U 361/2011

Jedro

Obračun tožnikovih davčnih plačil se je vršil po določbi 95. člena ZDavP-2, preplačila davka pa so bila pravilno zmanjšana za znesek že zapadlih in neplačanih davčnih obveznosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je drugostopni davčni organ odločil, da se v celoti spremeni 1. točka izreka Sklepa Davčne uprave RS, Davčnega urada Dravograd, št. 4298-8/2007 (2102-01) z dne 27. 7. 2007 v povezavi s popravnim sklepom št. 4298-8/2007 (2102-01) z dne 22. 8. 2007 tako:

- da se postopek davčne izvršbe, ki je bil začet s sklepom št. 471-1/2003-74-007-33/AM z dne 22. 5. 2003, delno ustavi za 735,84 € zamudnih obresti, obračunanih od dne 31. 3. 2004 od akontacij davka od dobička pravnih oseb za januar, februar in marec ter poračuna za januar in februar 2003 ter za skupno 3.661,64 € glavnice, ki predstavlja akontacijo izvršljivo dne 11. 2. 2003 v znesku 92,37 €, akontacijo izvršljivo dne 11. 3. 2003 v znesku 92,37 € ter del akontacije in poračuna akontacije izvršljive dne 11. 4. 2003 v znesku 3.476,90 €.

- davčna izvršba se nadaljuje za: obveznost izvršljivo dne 11. 4. 2003 v znesku 551,11 € z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2004 do plačila; zamudne obresti v znesku 166,23 € z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od dne 23. 5. 2003 do 27. 6. 2003 in obveznost izvršljivo dne 5. 5. 2003 v znesku 16.319,90 € ter nadaljnje zamudne obresti od tega zneska in sicer od 23. 5. 2003 do plačila;

- vsa doslej opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe se v ustavljenem delu razveljavijo, v preostalem delu se pritožbo zavrne, stroški postopka pa niso bili priglašeni.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe drugostopni organ navaja, da je tožnikova pritožba zoper prvostopni sklep utemeljena, zaradi česar je prvostopno odločitev odpravil in sam odločil o zadevi. Na podlagi 155. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) se v skladu s prvim odstavkom 418. člena zakona končajo zadeve, glede katerih je postopek ob začetku uporabe tega zakona sicer v teku, vendar pa je nastopila ena od tam navedenih okoliščin za zaustavitev davčnega postopka (da je bil davek že plačan, da izvršba ni dovoljena ipd.). Pritožnik ima v predmetni zadevi nedvomno neporavnane davčne obveznosti. Njegove trditve, da je prvostopni organ odpravil akontacije davka od dobička pravnih oseb, zapadle v plačilu v letu 2003, ne držijo. Odločba prvostopnega organa z dne 5. 5. 2003 o spremembi višine akontacije davka od dobička pravnih oseb ne vpliva na do tedaj zapadle akontacije tega davka. Pritožbeni organ se z obrazložitvijo prvostopnega ne strinja v delu, ko ta navaja, da so se z ugotovljenim preveč plačanim davkom od dobička pravnih oseb pokrile glavnice navedenih akontacij za mesec januar, februar in marec 2003 ter poračun za januar in februar 2003 ter se nadaljuje izvršba zamudnih obresti od navedenih akontacij. Prvostopni organ pri tem namreč ni pravilno upošteval zakonskih določb glede vračila davka in pokrivanja davčnega dolga. V skladu z drugim odstavkom 201. člena tedaj veljavnega ZDavP je vračilo preveč plačane akontacije davka od dobička pravnih oseb lahko zahteval davčni zavezanec ob predložitvi davčnega obračuna, davčni organ pa je vrnil preveč plačan znesek najkasneje v roku 30 dni od predložitve zahtevka. V skladu s prvim odstavkom 95. člena istega zakona se je davčnemu zavezancu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi ali po davčnem obračunu, preveč plačani znesek vrnil v 30 dneh od vročitve oz. od vložitve zahtevka. Po drugem odstavku istega člena pa je veljalo, da se je zavezancu vrnil preveč plačani davek zmanjšan za znesek davkov, ki jim je že potekel rok plačila. Po 102. členu ZDavP so se plačila davka poračunala z najstarejšim davčnim dolgom, in sicer najprej z obrestmi in nato z zneskom davka. Smiselno enako določa tudi ZDavP-2. Iz navedenega izhaja, da prvostopni organ ni postopal pravilno, ko je ustavil postopek izvršbe za glavnico, nadaljeval pa postopek izvršbe za zamudne obresti. Prvostopni organ bi moral najprej pokrivati zamudne obresti in šele nato glavnico.

3. V nadaljevanju izpodbijane odločbe drugostopni organ pojasnjuje, da so bile zamudne obresti za obdobje od 11. 4. 2003 do 31. 3. 2004 poplačane z ugotovljenim zneskom preveč plačanih akontacij davka od dobička pravnih oseb med letom, na podlagi obračuna za leto 2003. Izvršba se tako nadaljuje še za terjanih 16.319,90€ (s sklepom z dne 22. 5. 2003), ki se obračunajo od dne 23. 5. 2003 do plačila. Prav tako se izvršba nadaljuje za terjane zamudne obresti v znesku 166,23 € ter nadaljnje zamudne obresti od teh za obdobje od 23. 5. 2003 do 27. 6. 2003. V skladu z določbo 100. člena ZDavP (ki je veljal do 31. 12. 2004) je moral davčni zavezanec za nepravočasno plačane davke, plačati obresti v skladu z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti. Do dne 28. 6. 2003 je obrestno mero urejal Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 54/95), od dne 28. 6. 2003 dalje pa je to predpisoval Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1, Uradni list RS, št. 56/03), ki je začel veljati dne 28. 6. 2003. Ker (drugo)navedeni zakon ničesar ne določa glede načina obračunavanja zamudnih obresti je treba glede tega ravnati po določbah Obligacijskega zakonika (OZ), kjer je v prvem odstavku 375. člena določeno, da od zapadlih neplačanih obresti ne tečejo zamudne obresti, če zakon ne določa drugače. Od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006 je način obračunavanja obresti potem določal ZDavP.-1 v 31. členu, od dne 1. 1. 2007 pa to določa ZDavP-2 v 96. členu. V skladu z navedenim se od zamudnih obresti ne obračunavajo (nove) zamudne obresti. Kot izhaja iz navedenega, so se zamudne obresti po komformni metodi obračunavale do vključno 27. 6. 2003. V kolikor se pritožnik ni strinjal s postopkom izvršbe po navedenem sklepu z dne 22. 5. 2003 bi moral zoper njega vložiti pritožbo. Prav tako so, upoštevaje navedeno, neutemeljeni pritožbeni ugovori glede neobstoja dolga iz naslova akontacij davka od dobička pravnih oseb. Za odločanje o morebitnih odlogih plačila pa je pristojen prvostopni organ.

4. Tožnik v tožbi navaja, da se z izpodbijano odločbo ne strinja. Nepravilno je izračunan znesek njegove obveznosti, za katerega se izvršba nadaljuje. Čeprav je prvostopni organ odločil, da se za obdobje od 1. 4. 2003 do 31. 12. 2003 akontacije ne predpišejo in so bile plačane v višini 4.397,48 €, se mu sedaj od teh akontacij neupravičeno obračunavale zamudne obresti. V postopku niso bile upoštevane določbe glede vračila davka in pokrivanja davčnega dolga. Neupravičeno mu namreč ni bilo vrnjeno preplačilo vplačane akontacije davčnega dolga, namesto tega so mu bile neupravičeno zaračunane zamudne obresti za čas od 11. 2. 2003 do 31. 3. 2004 v zneskih 18,61 € ter za obdobje od 31. 3. 2003 do 31. 3. 2004 v znesku 17,00 €, ter za obdobje od 11. 4. 2003 do 31. 3. 2004 v znesku 70,23 €. Davčni organ je tožniku neupravičeno obračunal zamudne obresti, ki jih noben zakon ne predpisuje. Glede na to, da so bile akontacije davka vplačane vnaprej, so bile obresti neupravičeno zaračunane. Iz navedenih razlogov je nepravilen izračun preostanka davčnega dolga, ki je predmet davčne izvršbe. Predlaga, da sodišče razveljavi izpodbijano odločbo in odloči, da se postopek davčne izvršbe, začet s sklepom z dne 22. 5. 2003 v celoti ustavi, tožena stranka pa mu je dolžna povrniti povzročene sodne stroške z zakonskimi zamudnimi obresti od zapadlosti dalje do plačila.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise zadeve ter navedla, da prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane drugostopne odločbe, kjer je v celoti pravilno pojasnjeno stanje zadeve tako glede plačevanja akontacij kot tudi glede obračuna zamudnih obresti. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je izpodbijana odločba zakonita iz razlogov, ki jih v njej navaja drugostopni upravni organ, sodišče pa se ob svoji obrazložitvi nanje sklicuje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V zadevi je sporna višina tožnikovega davčnega dolga.

8. Glede samega končanja davčnega postopka (v procesnem smislu) je v 418. členu ZDavP-2 določeno, da se zadeve, glede katerih je postopek ob začetku uporabe tega zakona v teku, končajo po določbah tega zakona (ZDavP-2), če je že bilo vloženo pravno sredstvo se končajo po določbah ZDavP, če pa je bila zadeva vrnjena v ponovni postopek (kot v obravnavanem primeru), pa po določbah ZDavP-2. V 155. členu ZdavP-2, po katerem se torej konča postopek v obravnavanem primeru, pa so določeni pogoji za ustavitev davčne izvršbe (če je davek plačan, če izvršba ni dovoljena, če je izterjava že zastarala, itd.).

9. Po materialnih določbah v relevantnem času veljavnih določb 95. člena ZDavP (vračilo davka) se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi ali po davčnem obračunu, preveč plačani znesek vrne v 30 dneh od vročitve odločbe oziroma od vložitve zahtevka za vračilo po davčnem obračunu, če z zakonom ni drugače določeno (1. odstavek). Če je davčnemu zavezancu potekel rok za plačilo drugih davkov se mu vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila (2. odstavek). Smiselno enako določa tudi ZDavP-2.

10. V obravnavanem primeru je drugostopni organ vsebinsko v celoti odpravil prvostopno odločitev, ker je ugotovil, da ta ni bila v skladu s tukaj citiranimi in drugimi, v izpodbijani odločbi navedenimi določbami davčnih predpisov ter o zadevi sam odločil, pri čemer je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovil dejansko stanje zadeve in pravilno uporabil tako procesne, kot materialne predpise.

11. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da davčni organ tožniku nezakonito ni vrnil preveč plačane akontacije davka. Po 102. členu ZDavP se plačila davka poračunajo z najstarejšim davčnim dolgom in sicer najprej z obrestmi in nato glavnico. Drugostopni organ v svoji obrazložitvi (ki je povzeta v uvodnem delu te sodbe) dovolj natančno povzema dejansko in pravno podlago tožnikovih davčnih obveznosti in plačil v relevantnem obdobju (leta 2003). Obračun tožnikovih davčnih plačil se je vršil po citiranih zakonskih določbah 95. člena ZDavP, preplačila davka pa so se zmanjšala za znesek že zapadlih neplačanih davčnih obveznosti.

12. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da noben zakon ne predpisuje zamudnih obresti in obresti od obresti. Kot je že navedeno, so se zamudne obresti v skladu z določbo 100. člena ZDavP, ki je veljal do 31. 12. 2004, obračunavale po zakonu, ki je urejal obrestno mero zamudnih obresti. Do dne 28. 6. 2003 je obrestno mero urejal Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 54/95), po katerem so se zamudne obresti po komformni metodi (ki je vključevala obresti na vse zapadle obveznosti) obračunavale do vključno 27. 6. 2003. Od takrat dalje, torej od 28. 6. 2003, pa je obrestno mero predpisoval Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1, Uradni list RS, št. 56/03), ki ni več predpisoval načina obračunavanja zamudnih obresti. Zato se glede tega vprašanja od takrat dalje uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika (OZ), kjer je v prvem odstavku 375. člena določeno, da od zapadlih neplačanih obresti ne tečejo zamudne obresti, če zakon ne določa drugače. Od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006 je način obračunavanja obresti potem določal ZDavP-1 v 31. členu, od dne 1. 1. 2007 pa to določa ZDavP-2 v 96. členu. V obravnavanem primeru je davčni organ tožnikove davčne obveznosti iz naslova obresti izračunal ob upoštevanju navedenih zakonskih določb, zato je tožbeni ugovor o nepravilnem izračunu obresti, neutemeljen.

13. Upoštevaje doslej navedeno je neutemeljen tudi ugovor, da ni bilo mogoče obračunavati obresti od vnaprej plačanih akontacij, saj so se zamudne obresti obračunavale le za zapadle neplačane davčne obveznosti, ki z vplačanimi akontacijami niso bile pokrite.

14. Kot je že tudi navedel drugostopni davčni organ, je za odločanje o morebitnem odlogu plačila davčnega dolga pristojen odločati prvostopni organ na posebno vlogo in v posebnem postopku, zato je tudi ta tožbeni ugovor oz. zahtevek neutemeljen.

15. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

16. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega ostavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavanem primeru v upravnem sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

13.12.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 350/2002
• sodba I U 303/2009
• Sodba X Ips 4/2010