sodba III U 487/2010

Jedro

V zadevi ni sporno, da je v obravnavani tranzitni deklaraciji kot rok za izpolnitev obveznosti iz tranzitnega postopka in za predajo blaga namembnemu carinskemu uradu določen 8. 4. 2009. Sporno tudi ni dejstvo, da tožeča stranka po prejemu poziva carinskega urada z dne 9. 4. 2009, le-temu v odrejenem roku ni posredovala zahtevanih dokumentov o tem, da se je postopek končal. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in podatkov v spisih pa izhaja, da se je organ za naknadno preverjanje zaključka tranzitnega postopka odločil prav zaradi velike razlike med datumom, ko bi blago moralo biti predloženo namembnemu carinskemu organu (8. 4. 2009), in datumom predložitve tega blaga po aplikaciji za spremljanje tranzitnih postopkov NCTS (24. 6. 2009). Ob upoštevanju navedenih dejstev, carinski urad v določbah 92 (2) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti in 365 (2) Uredbe komisije (EGS) št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti, ni imel pravne podlage za to, da bi kot dan, ko je bil tranzitni postopek po obravnavani tranzitni deklaraciji končan, štel datum 24. 6. 2009.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Carinski urad Nova Gorica je z izpodbijano odločbo tožeči stranki, za blago prijavljeno po tranzitni deklaraciji (T1) z MRN oznako 09SI0090431113BBA9 z dne 3. 4. 2009 Izpostava Terminal Sežana, zaradi nezakonite odstranitve navedenega blaga izpod carinskega nadzora, določil dajatve v skupnem znesku 13.263,63 EUR (carina 3.650,84 EUR, obresti od carine 70,52 EUR, protidampiška dajatev 1.704,58 EUR, obresti od protidampiške dajatve 32,93 EUR, davek na dodano vrednost 7.656,85 EUR in obresti od zneska davka na dodano vrednost 147,91 EUR).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Carinski urad Nova Gorica, Oddelek za tranzit, na podlagi prvega odstavka 21. in 21.a člena Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1) in 13. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti, opravil carinsko kontrolo pravilnosti zaključevanja tranzitnega postopka po tranzitni deklaraciji (T1) z MRN oznako 09SI0090431113BBA9 z dne 3. 4. 2009 Izpostave Terminal Sežana, ker v predvidenem roku od datuma sprejema deklaracije, ni prejel dokazila, da se je tranzitni posel končal. Tako je dne 9. 4. 2009 skladno z določili člena 365 (1) Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju CZS), z dopisom „skupni/skupnostni tranzit-manjkajoča dokazila o koncu tranzitnega postopka“, št. 4241-3813/2009-1, obvestil tožečo stranko o nezaključenem tranzitnem postopku in jo pozval, da v roku dveh mesecev posreduje podatke in dokumente, ki bodo izkazovali, da se je postopek končal oziroma da dostavi kakršnokoli informacijo skupaj z dokazili glede kraja (države), kjer meni, da je nastal dogodek, ki je povzročil nastanek carinskega dolga. Navedeni dopis je bil tožeči stranki vročen dne 14. 4. 2009, na katerega se ni odzvala in ni predložila dokazil, ki bi izkazovala, da se je tranzitni postopek končal. Zato je bila v skladu s členom 366 izvedbene Uredbe na namenski carinski urad Sculeni poslana poizvedba v elektronski obliki za pridobitev potrebnih podatkov za potrditev zaključka postopka. Na poslano elektronsko obvestilo o poizvedbi z dne 9. 4. 2009 je namembni urad v elektronski obliki odgovoril z zaznamkom „tranzit neznan“. Dne 15. 6. 2009 je poslal poizvedbo za tranzitni postopek v pisni obliki, na katero namembni carinski urad ni odgovoril. Ker je carinski urad z vpogledom v sistem za spremljanje tranzitnih postopkov ugotovil, da iz sistema izhaja, da je blago prijavljeno v obravnavani tranzitni deklaraciji prispelo k carinskemu uradu 1. Szamu Repuuloteri, dne 24. 6. 2009, čeprav bi moralo biti predloženo namembnemu carinskemu uradu dne 8. 4. 2009, se je carinski urad odločil za naknadno preverjanje zaključka tranzitnega postopka. Carinskemu uradu, ki je dne 24. 6. 2009 elektronsko potrdil prejem blaga, je bil zato poslan pisni zahtevek za naknadno preverjanje zaključka tranzitnega postopka po predmetni tranzitni deklaraciji. Iz odgovora, ki ga je prejel Carinski urad Nova Gorica od madžarske carinske administracije, dne 19. 10. 2009, pa izhaja, da niti pošiljka niti dokumenti, ki se nanašajo na obravnavano tranzitno deklaracijo, niso bili predloženi pri njihovem carinskem uradu in da je bil tranzitni postopek zaključen na podlagi nepravilnosti, ki izhajajo iz zlorabe. Glavni zavezanec (tožeča stranka) je bil zato z dopisom z dne 19. 10. 2009 obveščen, da tranzitni postopek po obravnavani tranzitni deklaraciji ni bil ustrezno zaključen na namembnem carinskem uradu, kljub obvestilu o zaključku tranzitnega postopka v sistemu NCTS in da zato tranzitni postopek ni zaključen. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je carinski urad v skladu z določili 130. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) sestavil dne 29. 10. 2009 zapisnik, na katerega je tožeča stranka podala pripombe. V njih navaja, da je po izpisu MRN-jev tranzitni postopek zaključen, carinskemu uradu pa predlaga, naj zaradi zlorabe nepravilnega zaključka carinskega postopka preda na raziskavo madžarski državi in z predajo zadeve v obračunu počaka do izida raziskave. Po oceni carinskega urada Nova Gorica navedbe tožeče stranke na drugačno odločitev, kot je podana v zapisniku z dne 29. 10. 2009 ne vplivajo.

Glede na vse navedeno je Carinski urad Nova Gorica, Oddelek za tranzit zaključil, da tranzitni postopek po navedeni deklaraciji ni zaključen v skladu z 92. členom CZS. Glavni zavezanec ni predložil dokazila o končanem postopku v skladu s členom 365 (2) in (3) izvedbene uredbe in v poizvedbenem postopku v skladu s členom 366 izvedbene uredbe od carinskih organov ni bila prejeta potrditev, da je tranzitni postopek končan. Zato je bilo zaključeno, da tožeča stranka ni izpolnila obveznosti določenih v členu 96 (1) CZS, ki določa, da je glavni zavezanec, ki je imetnik postopka v okviru zunanjega skupnostnega tranzitnega postopka, odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku, pri čemer je dolžan spoštovati ukrepe, ki so jih carinski organi sprejeli za zagotovitev prepoznavanja, in spoštovanja določb skupnostnega tranzitnega postopka. S tem ko tožeča stranka, kot glavni zavezanec ni izpolnila obveznosti, je zanjo nastala obveza plačila carinskega dolga, ki je nastal na kraju, kjer je bilo blago dano v tranzitni postopek oziroma je bilo skladno s tranzitnim postopkom vneseno na carinsko območje skupnosti, to je na območju Carinskega urada Sežana, Izpostava Terminal Sežana, dne 8. 4. 2009, to je zadnji dan, ko bi moralo biti blago predloženo namembnemu carinskemu uradu.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 498-1-273/2010-2 z dne 6. 10. 2010 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka izpodbija odločbo carinskega urada Nova Gorica iz vseh razlogov navedenih v prvem odstavku 27. člena ZUS-1.

Očita mu absolutno bistveno kršitev postopka, ker procesni predpis, naveden v izreku odločbe (12. točka 12. člena Zakona o carinski službi) ne določa temelja za nastanek dajatve, niti ne opredeljuje obveznosti oz. odgovornosti tožeče stranke za plačilo navedeno v izreku odločbe.

Dejansko stanje po navedbah tožeče stranke ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Toženi stranki zato očita, da je arbitrirano (samovoljno) odločila, katero je relevantno dejansko stanje. V zvezi s tem zatrjuje, da je tožena stranka prejela potrdilo o zaključku tranzitnega postopka z dnem 24. 6. 2009. Ta ugotovitev izhaja tudi iz sistema tranzitnih podatkov NCTS, ujema pa se tudi z garancijo tožeče stranke, ki je bila zaključena istega dne. Njen zaključek, da tranzitni postopek ni bil zaključen, temelji na napačni domnevi. O tem, da je bilo blago navedeni tranzitni deklaraciji dejansko predano carinskemu uradu, ki je zaključil tranzitni postopek, pojasni lahko voznik tovornjaka družbe A. d.o.o., s katerim je bil prevoz opravljen, kot tudi direktor družbe B. d.o.o., ki je prevoz organiziralo. Tožeča stranka po vsem navedenem meni, da bi morala tožena stranka pri presoji upoštevati dejansko stanje, ugotovljeno na dan 24. 6. 2009 in v postopku ne bi smela prilagoditi ugotovitev o dejanskem stanju.

Toženi stranki očita, da z ničemer ne izkazuje nastanka izpodbijane dajatve in odgovornosti tožeče stranke in tudi ne dejstva, da je blago ostalo na ozemlju držav članic Evropske unije brez ustreznega zaključka tranzitnega postopka. Tožena stranka bi morala tudi v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku in Zakona o prekrških, za popolno ugotovitev dejanskega stanja glede nepravilnosti pri zaključku tranzitnega postopka že po uradni dolžnosti razjasniti okoliščine, na katere se sklicuje. Prav zato bi morala tudi pri prevozniku preveriti, kje je odložil sedaj sporno blago oz. od njega zahtevati ustrezne dokumente. V nadaljevanju navaja okoliščine, iz katerih lahko izhaja, da ji je tožena stranka pripisala odgovornost le zaradi prikrivanja morebitne lastne napake oz. napake carinskega organa v drugi državi članici. Meni, da njej naklepa ali malomarnosti zlorabe ni mogoče pripisati in da zato tožeča stranka kot špediter ne more odgovarjati.

Sodišču zato predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov in opravljeni glavni obravnavi, izpodbijano odločbo in odločbo organa druge stopnje odpravi, postopek proti tožeči stranki ustavi in toženi stranki naloži vračilo carinskih dajatev v znesku 13.263,63 EUR položenega dne 31. 5. 2010 pri toženi stranki skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zahteva tudi povrnitev stroškov priglašenih v tem postopku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi odločbe so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

Trditve tožeče stranke glede bistvenih absolutnih kršitev (glej točko 6 obrazložitve) so brez dejanske in pravne podlage. Določbe Zakona o carinski službi, po katerih je carinski urad pristojen za odločanje, so navedene v uvodu in ne v izreku izpodbijane odločbe. V obrazložitvi pa je kot pravna podlaga naveden člen 218 (3) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti s spremembami – v nadaljevanju CZS. Njena odgovornost za nastali dolg je utemeljena na členu 96 CZS in členu 94 CZS, pri ugotavljanju zaključka zunanjega tranzitnega postopka pa je carinski urad pravilno uporabil določbe člena 92 (1) in (2) CZS in določila člena 365 (2) in (3) in člena 366 Uredbe komisije (EGS) št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti – v nadaljevanju izvedbene uredbe.

Po oceni sodišča je zmotno stališče tožeče stranke, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnih predpisov, podani z okoliščinami, na katere se sklicuje. V zadevi ni sporno, da je v obravnavani tranzitni deklaraciji v polju 50 vpisana tožeča stranka, kot rok za izpolnitev obveznosti iz tranzitnega postopka in za predajo blaga namembnemu carinskemu uradu – Sculeni pa je bil kot zadnji dan določen 8. 4. 2009. Sporno tudi ni dejstvo, da tožeča stranka po prejemu poziva carinskega urada z dne 9. 4. 2009, le-temu v odrejenem roku ni posredovala zahtevanih dokumentov o tem, da se je postopek končal. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in podatkov v spisih pa izhaja, da se je carinski urad Nova Gorica za naknadno preverjanje zaključka tranzitnega postopka odločil prav zaradi velike razlike med datumom, ko bi blago moralo biti predloženo namembnemu carinskemu organu (8. 4. 2009) in datumom (24. 6. 2009) predložitve tega blaga po aplikaciji za spremljanje tranzitnih postopkov NCTS. Ob upoštevanju navedenih dejstev, carinski urad v določbah 92 (2) CZS in 365 (2) izvedbene uredbe, citiranih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ni imel pravne podlage za to, da bi kot dan, ko je bil tranzitni postopek po obravnavani tranzitni deklaraciji končan, štel datum 24. 6. 2009. Zato je neutemeljena tudi tožbena trditev, da bi morala izpodbijana odločitev temeljiti na dejanskem stanju, izkazanem v sistemu tranzitnih podatkov NCTS.

Ker je tožeča stranka že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo podala enake ugovore in predlagala iste dokaze o tem, da je bil tranzitni postopek za blago po obravnavni tranzitni deklaraciji končan 24. 6. 2009, kot jih predlaga v tožbi, nanje pa je pravilno odgovoril in jih kot neutemeljene zavrnil, že pritožbeni organ v obrazložitvi svoje odločbe, tudi sodišče v celoti sprejema razloge navedene v obrazložitvi odločbe z dne 6. 10. 2010. Dokazila, ki jih je tožeča stranka predlagala v upravnem postopku na prvi in drugi stopnji in jih predlaga tudi v tožbi, tudi po presoji sodišča niso dokazi v smislu člena 92 CZS in člena 365 izvedbene uredbe. Brez podlage v določbah CZS in izvedbene uredbe je tudi tožbena trditve, da je carinski organ v primeru nezakonite odstranitve blaga izpod carinskega nadzora zavezan pritegniti v postopek prevoznika. Po že navedenih določbah CZS in izvedbene uredbe niti ugotavljanje kazenske odgovornosti vpletenih oseb, ki je predmet drugih postopkov, na odločitev v tej zadevi ne more vplivati. Zato tudi sodišče ni izvajalo dokazov, s katerimi tožeča stranka dokazuje dejstva, ki po že navedenih zakonskih predpisih niso pravno pomembna.

Poleg navedenega pa sodišče še ugotavlja, da je glavni zavezanec (tožeča stranka) v skladu s 96. členom Carinskega zakonika skupnosti odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku, pri čemer je dolžan spoštovati ukrepe, ki so jih carinski organi sprejeli za zagotovitev prepoznavanja, ter za spoštovanje določb skupnostnega tranzitnega postopka. To pa pomeni, da bi morala tožeča stranka zagotoviti, da bi bilo blago predano namembnemu uradu najkasneje do 8. 4. 2009, kot je bilo določeno v navedeni deklaraciji in ne šele 24. 6. 2009.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II izreka:

Vsaka stranka, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, trpi svoje stroške tega postopka.

Datum zadnje spremembe:

14.11.2012

Podobni dokumenti:

• sodba III U 328/2010
• sodba U 2585/2007
• sodba III U 483/2009