sodba I U 253/2012

Jedro

V obravnavani zadevi odločujoča okoliščina na strani tožnika je ugotovitev, da v svoji poslovni dokumentaciji ni predložil verodostojnih dokazil, s katerimi bi lahko in tudi moral dokazati, da so njemu zaračunane storitve zanj tudi zares opravili „neplačujoči gospodarski subjekti“. Tožnik listinsko ni izkazal, da bi bile dobave in storitve, ki so mu jih zaračunale družbe res opravljene s strani navedenih družb. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik z navedenimi družbami ni sklenil nobenih pogodb, prav tako pa ni predložil nobenih listin, iz katerih bi izhajalo, da je posloval z navedenim družbami. Njegova dolžnost pa je bila, da dobave in storitve s strani navedenih družb ustrezno oziroma verodostojno dokumentira.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku za obdobje od 1. 2. 2006 do 28. 2. 2006, od 1. 3. 2006 do 31. 3. 2006, od 1. 6. 2006 do 30. 6. 2006 in od 1. 10. 2006 do 31. 10. 2006 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) v znesku 30.835,59 EUR ter pripadajoče obresti v višini 2.382,05 EUR. Odmerjeni davek in obresti v skupnem znesku 33.217,64 EUR morajo biti plačani v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (I. točka izreka). Iz II. in III. točke izreka izhaja, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov ter da stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobje od 1. 2. 2006 do 28. 2. 2006, od 1. 3. 2006 do 31. 3. 2006, od 1. 6. 2006 do 30. 6. 2006 in od 1. 10. 2006 do 31. 10. 2006. O ugotovitvah je davčni organ sestavil zapisnik z dne 29. 8. 2008, na katerega je tožnik podal pripombe, na katere je odgovorjeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe. V inšpiciranem obdobju je tožnik pridobival prihodke predvsem z zbiranjem in predelavo papirja, kovin in plastike, s trgovino na debelo s pisarniškim materialom, storitvami odvozov kontejnerjev z odpadki, z uničevanjem strogo zaupne dokumentacije in z računovodskimi storitvami za povezane družbe. Tožnik je uveljavljal vstopni DDV po prejetih računih naslednjih družb: A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. Davčni organ je pridobil podatke v postopkih DIN pri navedenih družbah, ugotovitve iz teh postopkov so navedene na 5. do 9. strani obrazložitve izpodbijane odločbe. Ugotavlja, da navedene družbe predstavljajo „missing trader“ družbe oziroma „neplačujoče gospodarske subjekte“, kot takšne družbe imenuje Uredba Komisije Evropskih skupnosti št. 1925/2004 (UL L, št. 331/13). Vsem navedenim družbah je bila izdana odločba o prenehanju identifikacije za namene DDV.

Navedene družbe so tožniku izdale štiri račune. Družba A. d.o.o. je tožniku izdala dva računa in sicer račun z dne 13. 2. 2006 z opisom storitve: „zabojnik 35m3, zaprti tip, barva: zelena; 5 kom“ in račun z dne 20. 3. 2006 z opisom storitve: „zabojnik 35m3, zaprti tip, barva: zelena; 6 kom“. Družba B. d.o.o. je tožniku izdala en račun z dne 26. 4. 2006 z opisom storitve: „zabojnik 35m3, zaprti tip, barva: zelena; 20 kom“. Družba C. d.o.o. je tožniku izdala en račun z dne 13. 10. 2006 z opisom storitve: „mletje lesa, manipulacija nalaganja“. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik z navedenimi družbami ni imel sklenjene pogodbe za opravljanje del, cena naj bi bila dogovorjena ustno. Glede na zbrana dejstva in dokaze v DIN pri tožniku ter pri omenjenih treh družbah, davčni organ ugotavlja, da gre pri poslovanju teh družb za navidezno opravljanje dejavnosti. Navedene družbe niso imele pogojev, da bi dobave oz. storitve lahko opravile, niso imele podizvajalcev, poslovale so z gotovino, saj so bile ustanovljene z namenom davčne utaje. Tožnik tudi sam priznava, da z navedenimi družbami ni imel poslovnega odnosa in jih dejansko ne pozna. Davčni organ je želel opraviti ogled nabavljenih zabojnikov, a mu je oseba za dajanje podatkov pojasnila, do so inventarne številke zabojnikov zapisane le na prejetih računih, fizično pa jih z njimi ne opremijo. Tožnik je uveljavljal vstopni DDV po računih dobaviteljev, ki mu storitev in nabave blaga niso opravili, in od njih ni bil plačan DDV.

Davčni organ se sklicuje na 40. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV), ki se nanaša na pravico do odbitka DDV, na Šesto direktivo Sveta 77/388/EGS z dne 17. 5. 1977 (v nadaljevanju Šesta direktiva), ter sodbo Sodišča EU (prej Sodišče Evropskih skupnosti) v združeni zadevi C-439/04 in C-440/04. Iz slednje izhaja, da če davčna uprava ugotovi, da je bila pravica do odbitka izvedena z goljufijo, je pooblaščena, da z učinkom za nazaj zahteva vračilo odbitih zneskov in je naloga nacionalnega sodišča, da zavrne pravico do odbitka, če se ugotovi, glede na objektivne elemente, da se je pravica uveljavljala z goljufijo. Sklicuje se na objektivne okoliščine, ki dokazujejo, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da gre pri poslih z navedenimi družbami za sum goljufivega delovanja. Davčni organ zaključuje, da v skladu s 40. členom ZDDV tožnik ni upravičen do uveljavljanja vstopnega DDV od prejetih računov družb B. d.o.o., C. d.o.o. in A. d.o.o., saj navedene družbe tožniku dobav in storitev niso opravile, tožnik pa bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, tožnikove ugovore pa zavrača. Tožnik je predložil dva računa, ki ju je izdala družba A. d.o.o. in en račun, ki ga je izdala družba B. d.o.o., s katerimi so bile zaračunane dobave zabojnikov. Tožnik v postopku ni predložil nobene listine, iz katere bi bilo mogoče razbrati, da so bile na računih navedene dobave opravljene s strani izdajatelja račun. Predložene listine ne predstavljajo verodostojnih knjigovodskih listin v smislu Slovenskih računovodskih standardov (v nadaljevanju SRS). Poslovni dogodki se v davčnih postopkih dokazujejo s pisnimi listinami, ki morajo izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno (SRS 21.1). V skladu z določili 34. člena ZDDV mora račun med drugim vsebovati količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev. Po mnenju drugostopenjskega organa na podlagi računa, ki ne vsebuje zadostnih podatkov o vrsti in količini opravljene dobave, ni mogoče trditi, da je izdajatelj računa dobavo blaga opravil. Tudi račun, ki ga je izdala družba C. d.o.o. za opravo storitev, je pomanjkljiv, saj ne vsebuje zadostnih podatkov o vrsti in obsegu opravljenih storitev. Tudi če bi bil račun formalno popoln, bi moral tožnik razpolagati z drugimi listinami, iz katerih bi bilo razvidno, da so mu navedene družbe opravile dobave blaga in storitev.

Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija in uveljavlja tožbene razloge kršitve materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se z zaključkom davčnega organa, da so družbe A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. fiktivne pravne osebe in računi s strani teh družb fiktivni računi ter, da so bile transakcije opravljene le zaradi izogibanja plačila DDV. Tožnik je pojasnil celotno realizacijo poslov in oseb, ki so pri nabavi zabojnikov dejansko sodelovali. Tako iz pridobljenih dokumentov izhaja, da se je komercialist D.D. dogovoril z E.E., ki je njegov bivši delodajalec in znanec, da dobavi kontejnerje zaradi pridobitve posla v Mariboru. Tožnik se namreč ukvarja z dejavnostjo obdelave in predelave odpadkov, zato za smeti vsakodnevno potrebuje več kontejnerjev. Vsak kontejner, ki ga tožnik na podlagi računa, naročilnice in dobavnice sprejme v svoja lastna osnovna sredstva, tožnik tudi opremi z inventarno številko in ga vpiše v register osnovnih sredstev, ter ima isto inventarno številko tudi kontejner v naravi. Tožnik lahko tudi fizično prikaže kontejnerje, ki jih je prejel na podlagi plačanih računov.

Tožnik navaja, da so navedeni kontejnerji relativno preprosti za izdelavo, saj so za njih potrebne zgolj štiri večje železne ploskve, zato komercialist ni posebej opravljal poizvedb, ali jih bodo družbe same izdelovale, ali bodo nastopale le v vlogi t. i. posrednika. Prav tako je pojasnjeno, da je kontejnerje prevzel F.F., torej je bil v celoti pojasnjen posel in vloga ljudi, ki so pri poslu fizično sodelovali. Vsi kontejnerji so knjiženi med osnovnimi sredstvi ter bi lahko upravni organ, če bi želel, sam preveril, ali tožnik s temi sredstvi razpolaga, saj se dejansko fizično vsi kontejnerji še vedno nahajajo pri tožniku. Tožnik posluje z več kot sto poslovnimi dobavitelji, zato ni na mestu zaključek davčnega organa, da ni izvedel nobene preveritve, čeprav bi moral kot dober gospodar preveriti s kom posluje. Tožnik ni mogel vedeti, da družbe izvajajo gotovinske dvige ali kakorkoli drugače nezakonito poslujejo. Davčna organa pa se tudi nista izjasnila, ali so bili zneski, ki so predmet plačila po računih, dejansko dvignjeni s strani TRR navedenih treh družb, saj bi le tako lahko izkazale, da je šlo za kakršnokoli davčno nepravilnost. Tožnik sodišču predlaga, da pridobi izpisek plačilnega prometa navedenih družb v obdobju od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006, da se preveri, ali je bil tudi denar, ki ga je nakazoval tožnik, s strani pristojnih oseb teh družb dvignjen v gotovini. Tožnik še navaja, da je bilo v postopku kršeno načelo zaslišanja stranke, saj bi morala pristojna davčna organa izvesti dokaz z zaslišanjem odgovornih oseb tožnika ter družb A. d.o.o. in C. d.o.o. ter tožniku v zvezi s tem omogočiti, da omenjenim osebam postavlja vprašanja. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe. Dodaja še, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ nameraval opraviti ogled zabojnikov, vendar mu je tožnik pojasnil, da so inventarne številke zabojnikov zapisane le na prejetih računih, fizično pa jih z njimi ne opremijo. Tožnik ni predložil dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da so sporne dobave kontejnerjev in storitve mletja lesa opravili izdajatelji računov.

Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih tožbenih trditvah. Meni, da v zadevi ni bilo razčiščeno dejansko stanje in navaja, da so dejansko vsi kontejnerji evidentirani z inventarnimi številkami.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, ki so jih izdale družbe A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o., za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da so „neplačujoči gospodarski subjekti“ oziroma t. i. „missing traderji“, glede spornih računov pa davčni organ ugotavlja, da navedene družbe dobav in storitev, zaračunanih po navedenih računih, niso opravile in da so bili navedeni računi izdani le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Davčna organa se sklicujeta na objektivne okoliščine, iz katerih zaključujeta, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter na prakso Sodišča EU (sodba v združeni zadevi C-439/04 in C-440/04). Iz navedene sodbe je namreč razvidno, da nedvomno ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV v primeru, ko gre za zlorabo pravic in za transakcije, katerih edini cilj je pridobitev davčne ugodnosti, če je mogoče očitati subjektivni element.

Po presoji sodišča je v obravnavani zadevi odločujoča okoliščina na strani tožnika ugotovitev, da tožnik v svoji poslovni dokumentaciji ni predložil verodostojnih dokazil, s katerimi bi lahko in tudi moral dokazati, da so njemu zaračunane storitve zanj tudi zares opravili navedeni „neplačujoči gospodarski subjekti“ ali „missing traderji“, kot jih opredeljuje Uredba Komisije (ES) št. 1295/2004, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV niso plačali. Tožnik listinsko ni izkazal, da bi bile dobave in storitve, ki so jih tožniku zaračunale družbe A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o., res opravljene s strani navedenih družb. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik z navedenimi družbami ni sklenil nobenih pogodb, tožnik prav tako ni predložil nobenih listin, iz katerih bi izhajalo, da je posloval z navedenim družbami. Dolžnost tožnika pa je bila, da dobave in storitve s strani navedenih družb ustrezno oziroma verodostojno dokumentira.

Pravilno je tudi sklicevanje drugostopenjskega organa na določila 34. člena ZDDV, po katerem mora račun med drugim vsebovati količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev. Predmetni računi teh podatkov nimajo. Na računih je blago le pavšalno opredeljeno (npr. zabojnik 35 m3, zapri tip, barva zelen), ne da bi bila natančno opredeljena vrsta zabojnika (npr. naziv proizvajalca, ime ali šifra proizvoda ali vrsta materiala iz katerega je izdelan zabojnik, namen uporabe, dimenzije in druge tehnične lastnosti). Tudi račun družbe C., ki se nanaša na opravo storitev, je pomanjkljiv, saj ne vsebuje zadostnih podatkov o vrsti in obsegu opravljenih storitev. Tudi po presoji sodišča navedbe na navedenih računih niso take, da bi bila na njihovi podlagi mogoča nedvoumna identifikacija poslovnega dogodka.

Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (1. odstavek 40. člena ZDDV). Enako določbo ima 62. člen ZDDV-1. Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev. Tožnik je tisti, ki mora izkazati, da so bile storitve njemu opravljene s strani podizvajalca, ki mu je izdal račun, saj tožnik na podlagi navedenega računa uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (95. člen ZDavP-1, 76. člen ZDavP-2), če ta zakon ali drug zakon o obdavčenju ne določa drugače. Davčni zavezanec dokazuje svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (96. člen ZDavP-1, 77. člen ZDavP-2).

Knjigovodske listine so verodostojne, če se pri kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, na njihovi podlagi jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov (SRS 21.12.). Tožnik v svoji dokumentaciji drugega kot ugotavlja prvostopenjski organ ni izkazal, predvsem pa ni dokazal, da bi navedene dobave in storitve, od katerih je odbijal vstopni DDV, opravili izdajatelji računov. Ker tožnik uveljavlja davčne ugodnosti iz tega naslova in ker je davčni organ podvomil v verodostojnost teh računov, bi moral dokazati, da so bile zanj res opravljene storitve s strani izdajateljev računov (40. člen ZDDV oz. 63. člen in 67. člen ZDDV-1). Dolžnost davčnih zavezancev je, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje, ter v primeru potrebe (npr. davčnega nadzora) s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa.

Ker je izpodbijana odločitev pravilna iz razloga, ker tožnik ni predložil verodostojnih listin, iz katerih bi izhajajo, da so sporne dobave in storitve opravili izdajatelji računov, se sodišče do tožnikovih ugovorov, ki temeljijo na subjektivnem elementu (vedenje, da je tožnik sodeloval pri davčni utaji), niti ni opredeljevalo. V postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, je tožnik sodeloval, bil je seznanjen z vsemi ugotovitvami in je imel možnost dajati izjave in pripombe na ugotovitve prvostopenjskega organa ter dostaviti vso dokumentacijo, s katero je razpolagal, in ki se je nanašala na zaračunane storitve. Tožnik je bil seznanjen z vsemi ugotovitvami davčnega organa v postopku (zapisnik DIN z dne 29. 8. 2008), zaradi česar sodišče zavrača tožnikove ugovore, da naj bi bilo v postopku kršeno načelo zaslišanja strank in da bi davčni organ v predmetnem postopku moral zaslišati odgovorne osebe iz omenjenih treh „missing trader“ družb. Tudi sicer je narava davčnega postopka takšna, da se poslovni dogodki dokazujejo z listinami. Na drugačno odločitev v navedeni zadevi zato tudi ne vpliva sklicevanje tožnika, da ima vsak tožnikov kontejner inventarno številko, saj slednje prav tako ne bi dokazalo, da so prav družbe, ki so izdale račune za navedene kontejnerje, le-te tudi v resnici dobavile.

Zgolj računi in njihovo plačilo še ne izkazujeta resničnost opravljenih storitev. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse Sodišča EU (C-342/87) v zadevi Genius Holding BV, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru. Ne zadošča ugotovitev, da so bile dobave in storitve opravljene, na kar se sklicuje tožnik, pač pa je treba dokazati, da so dobave in storitve opravili prav izdajatelji računov. Ni vseeno kdo dejansko tožniku opravi določeno storitev. Tožnikov dejanski dobavitelj oz. subjekt, ki je opravil storitev, bi bila lahko npr. tudi oseba, ki ni davčni zavezanec za DDV.

Ob okoliščinah, ki so pojasnjene in izhajajo iz postopka DIN pri omenjenih družbah, ki so izdale sporne račune, ni bilo nobenih realnih pogojev, da storitve opravijo, zato gre tudi po mnenju sodišča za navidezne in fiktivne račune, iz katerih tožnik pravice do vstopnega DDV ne more uveljavljati. Okoliščine so v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene. Tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje. Enako tudi praksa VS RS (X Ips 31/2011 z dne 5. 4. 2012).

Po presoji sodišča je davčni organ v obravnavanem primeru odločil pravilno, ko tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV od računov, ki so jih izdale družbe A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

14.09.2012

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1977/2010
• sodba I U 1783/2010
• sodba I U 2217/2011