sodba I U 1681/2011

Jedro

V konkretnem primeru ne gre za nepravilno uporabo 105. člena ZICPES oz. za neuporabo 3. člena ZICPES. O tožnikovem zahtevku za vračilo je bilo odločeno po uveljavitvi tega predpisa, vendar med strankama ni sporno, da gre v obravnavani zadevi za zahtevek za povračilo preveč plačanega carinskega dolga z dne 20. 9. 2002. Postopek začasnega uvoza z delno oprostitvijo carinskih dajatev pa je bil zaključen 9. 7. 2002. Zato se kot materialni predpis pravilno uporablja CZ/95 s spremembami, saj se po 105. členu ZICPES upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. 5. 2004 dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom, razen če je z aktom o pristopu drugače določeno. Akt o pogojih pristopa Republike Slovenije pa nima drugačnih določb glede teh postopkov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Jesenice ugodil zahtevku tožnika za povračilo uvoznih dajatev iz naslova davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v višini 22.578,30 EUR (točka 1. izreka); dajatve se vrnejo v roku 30 dni od vročitve te odločbe (točka 2. izreka); stroški postopka niso nastali, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki 3. in 4. izreka). Prvostopenjski carinski organ je na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju VS RS) X Ips 903/2006 z dne 1. 10. 2009 v ponovnem postopek upošteval stališče VS RS oz. Ministrstva za finance ter ugotovil, da je zahtevek tožnika z dne 20. 9. 2002 za povračilo uvoznih dajatev iz naslova DDV, plačanega po carinski deklaraciji K5-180 z dne 9. 7. 2002, Izpostava ŽP Jesenice v višini 5.411.463,00 (tedanjih) SIT, utemeljen. Postopek začasnega uvoza z delno oprostitvijo carinskih dajatev je bil zaključen 9. 7. 2002, ko je tožnik vložil carinsko deklaracijo št. K3-189 z dne 9. 7. 2002 za postopek ponovnega izvoza začasno uvoženega blaga. Tožniku je bil v prvotnem postopku carinski dolg obračunan na podlagi 108.a člena Carinskega zakona (v nadaljevanju CZ). Carinski organ je v ponovnem postopku presojal o tem, ali je bil obravnavani carinski dolg ob uvozu zakonsko dolgovan ali pa je bil ob carinjenju na razpolago drug zakoniti carinski postopek, ki bi bil za tožnika ugodnejši, če bi ga uveljavljal (v skladu z napotki VS RS). V skladu z Zakonom o ratifikaciji Konvencije o začasnem uvozu je merilno vozilo UFM 120, komplet s standardno opremo in pripadajočim priborom za merjenje geometrije tirov, možno začasno uvoziti s popolno oprostitvijo plačila carine (in ne le z delno oprostitvijo plačila carine). Carinski organ navaja 3. točko 1. člena priloge B2, ki je sestavni del Konvencije o začasnem uvozu (v nadaljnjem besedilu KZU). V obravnavanem primeru bi tožnik lahko uveljavljal preferencialno obravnavo blaga v skladu z A.T.A. konvencijo o začasnem uvozu oziroma začasni uvoz s popolno oprostitvijo v skladu z navedenimi členi KZU. Carinski organ ugotavlja, da so pogoji za odobritev povračila carinskega dolga po 158. členu CZ v skladu s 655. členom Uredbe o izvajanju Carinskega zakona (v nadaljevanju UICZ) izpolnjeni.

2. Drugostopenjski organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. V pritožbenem postopku ostaja sporno vprašanje, ali je tožnik upravičen tudi do plačila zamudnih obresti od povrnjenega DDV. Sklicuje se na 158. člen CZ in 670. člen UICZ. Iz drugega odstavka 158. člena CZ, ki pomeni izjemo od pravila, da se v primerih povračila dolga obresti ne plačajo, izhaja, da se zamudne obresti plačajo le, če je do zahtevka za povračilo plačanih uvoznih dajatev prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa. Tožnik je ob vložitvi zahtevka navedel, da je postopek začet na podlagi stališč carinskih organov, ki so za tovrstne začasne uvoze nalagali uporabo 108.a člena CZ z delno oprostitvijo plačila carinskih dajatev. Odločitev carinskega organa, da tožniku povrne plačani DDV je rezultat pravosodnega preizkusa zakonitosti izdane odločbe (sodbe VS RS) in ne gre za veliko malomarnost carinskega organa, kar tožnik očita carinskemu organu šele v pritožbi. Tudi po stališču VS RS X Ips 1167/2006 z dne 8. 5. 2008 za plačilo obresti v postopku povračila, ki je izveden po uradni dolžnosti, ni pravne podlage in se tudi velika malomarnost carinskega organa ne ugotavlja, kršeno pa bi bilo tudi ustavno načelo enakosti pred zakonom.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je v zadevi sporno vračilo zamudnih obresti od plačanih uvoznih dajatev, ki so bile tožniku povrnjene. Navaja drugi odstavek 158. člena CZ, ki ga citira ter 670. člen UICZ. Carinski organ ni odločal o vseh vprašanjih v postopku. Neutemeljena je ugotovitev drugostopenjskega organa, da tožnik ni izkazal velike malomarnosti carinskega organa, ki na napačno meni, da je vrnitev plačanega DDV rezultat pravosodnega preizkusa zakonitosti odločbe in ne rezultat malomarnosti carinskega organa. Tožnik je bil s strani carinskih organov zaveden, saj je do plačila uvoznih dajatev prišlo zaradi stališča carinskega organa. Tožnik ne more sam nositi finančnega bremena za v letu 2002 plačan znesek carinskega dolga. Zavajajoča in napačna navodila carinskih organov predstavljajo veliko malomarnosti carinskega organa. Zahtevek za plačilo zamudnih obresti je pravica tožnika, carinski organ pa mora odločiti po uradni dolžnosti. V zadevi bi moral biti uporabljen 3. člen Zakona o izvajanju carinskih predpisov evropske skupnosti (v nadaljevanju ZICPES). Carinski organ bi moral postopati po 99. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ne glede na 105. člen ZICPES, ker je bilo o zahtevku za vračilo odločeno po uveljavitvi tega predpisa. Sodišču predlaga, da toženi stranki naloži plačilo zamudnih obresti od plačanega carinskega dolga oz. podrejeno, da prvostopenjsko odločbo v delu, ki se nanaša na obresti dopolni in odpravi pritožbeno odločbo oz. podrejeno, da odpravi drugostopenjsko odločbo ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, glede uporabe ZDavP-2 pa dodaja, da se zahtevek tožnika za vračilo carinskega dolga nanaša na upravni postopek, začet s carinsko deklaracijo št. K 5 180 z dne 9. 7. 2002, zato zanj, vključno glede obresti, veljajo določbe 105. člena ZICPES o končanju upravnih postopkov, začetih pred 1. majem 2004. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Med strankama ostaja sporno ali je tožnik upravičen do obresti za plačan carinski dolg v smislu 2. odstavka 158. člena CZ v povezavi z 670. členom UICZ oz. ali je prvostopenjski organ pravilno uporabil navedene določbe v smislu 105. člena ZICPES kot materialni predpis, ki se uporabljajo v konkretnem primeru.

7. Iz dejanskega stanja izhaja, da so bile tožniku v ponovljenem postopku glede na stališče iz sodbe VS RS X Ips 903/2006 z dne 10. 9. 2009 vrnjene plačane uvozne dajatve po njegovem zahtevku z dne 20. 9. 2002. Tožnik nima prav, ko meni, da carinski organ ni odločil o vseh vprašanjih, ker ni po uradni dolžnosti odločil tudi o plačilu obresti obresti za plačan carinski dolg. Izpodbijana odločitev tudi ni v nasprotju z drugim odstavkom 158. člena CZ. V obravnavanem primeru je sporno ali gredo tožniku zamudne obresti od vrnjenega carinskega dolga po drugem odstavku 158. člena CZ, po katerem se plačan carinski dolg v skladu s predpisom Vlade, povrne do tistega zneska, za katerega se dokaže, da v času plačila ni bil zakonsko dolgovan ali je bil naknadno obračunan v nasprotju s 154. členom CZ. Po drugem odstavku 158. CZ je dana tudi pravna podlaga tudi za obresti za plačan carinski dolg, vendar le če je do zahtevka za povračilo plačane carine prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa. Ker gre za izjemo od splošnega načela, po katerem se plačan carinski dolg povrne le do zneska, za katerega se dokaže, da ni bil zakonsko dolgovan oziroma je bil obračunan v nasprotju s 154. členom CZ, je treba po mnenju sodišča tudi določbo glede obresti razlagati restriktivno, kar pomeni, da se o obrestih odloča le v primeru, kadar je vložen tudi zahtevek za povračilo carine zaradi velike malomarnosti carinskega organa. Po mnenju sodišča gredo tožniku po zahtevku v takem primeru obresti, kolikor je ugotovljeno, da je do povračila carinskega dolga prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa, kar pa se ugotavlja v posebnem postopku. V tem okviru je treba tudi razumeti določbo 670. člena UICZ, ki se nanaša na uporabo 158. člena CZ, po kateri carinski organ ob odločanju o zahtevku za povračilo uvoznih dajatev preveri ali je treba v skladu z drugim odstavkom 158. člena CZ obračunati tudi obresti in ki v nadaljevanju predpisuje način njihovega obračuna. To pa pomeni, da je pogoj za odločanje o obrestih zaradi plačanega carinskega dolga, da je tudi do zahtevka za povračilo plačane carine prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa, kar je del dejanskega stanja, ki se ugotavlja v posebnem postopku.

8. V obravnavanem primeru pa ne gre za takšno situacijo. Iz upravnih spisov je razvidno, da je prvostopenjski organ plačan carinski dolg vrnil iz razloga, ker je bila odpravljena odločba v postopku rednega pravnega sredstva in ne iz razloga, ker bi bil vložen zahtevek za povračilo plačane carine zaradi velike malomarnosti carinskega organa, zato po mnenju sodišča tudi ni podlage za ugotavljanje velike malomarnosti carinskega organa. Vračilo carinskega dolga zaradi odprave odločbe v pritožbenem postopku oz. po sodbi VS RS je torej v okviru rednega pravnega sredstva in ne daje pravne podlage za ugotavljanje velike malomarnosti carinskega organa. Nima prav tožnik ko meni, da naj bi napačna navodila carinskih organov predstavljala ravnanje carinskega organa, ki ga je mogoče opredeliti kot veliko malomarnost po drugem odstavku 158. člena CZ. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je Glavni carinski urad glede uvažanja merilnih instrumentov izdal sicer različni mnenji (4. 7. 2002 in 13. 8. 2002), postopek začasnega uvoza pa je bil začet pred tem datumom (15. 6. 2002), zato različni mnenji na odločitev nista mogli vplivati, tožnik pa ni zatrjeval, da je to šteti za veliko malomarnost carinskega organa. Zato v primeru, kot je obravnavani, prvostopenjski organ ni bil dolžan to preverjati po uradni dolžnosti. V obravnavanem primeru pa je do povračila preveč plačanega carinskega dolga prišlo na podlagi spremenjenega stališča VS RS (sodba X Ips 903/2006 z dne 10. 9. 2009), da carinski dolg v smislu 158. člena CZ ni bil zakonsko dolgovan, če bi bilo mogoče ob uvozu izbrati drug zakonit carinski postopek, ki bi bil za carinskega zavezanca ugodnejši. Prvostopenjski carinski organ je v ponovnem postopku ugodil zahtevi tožnika za povračilo carinskih dajatev, pri čemer je upošteval navodila iz navedene sodbe VS RS. Iz listin upravnega spisa prav tako izhaja, da tožnik v postopku pred prvostopenjskim organom kot rečeno ni zatrjeval malomarnega ravnanja carinskega organa. Okoliščine ali gre za malomarno ravnanje carinskega organa pa se tudi po mnenju sodišča v takem primeru ne presojajo po uradni dolžnosti. Zato zahteva za plačilo obresti v postopku povračila preveč plačanega carinskega dolga v obravnavanem primeru po presoji sodišča ni utemeljena.

9. Napačno je tudi stališče tožnika, da gre za nepravilno 105. člena ZICPES oz. za neuporabo 3. člena ZICPES. Res je bilo o tožnikovem zahtevku za vračilo odločeno po uveljavitvi tega predpisa, kot navaja tožnik, vendar pa med strankama ni sporno, da gre v obravnavani zadevi za zahtevek za povračilo preveč plačanega carinskega dolga z dne 20. 9. 2002 v zvezi s carinsko deklaracijo št. K5-180 z dne 9. 7. 2002. Postopek začasnega uvoza z delno oprostitvijo carinskih dajatev pa je bil zaključen 9. 7. 2002. Zato se kot materialni predpis pravilno uporablja CZ/95 s spremembami, saj se po 105. členu ZICPES upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. 5. 2004 dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom, razen če je z aktom o pristopu drugače določeno. Akt o pogojih pristopa Republike Slovenije (Uradni list RS, št. L 236, 23. 9. 2003, str. 33 in naprej) pa nima drugačnih določb glede teh postopkov.

10. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

12. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

06.09.2012

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1901/2018-10
• UPRS sodba I U 1432/2015, enako tudi I U 1433/2015
• UPRS Sodba I U 2111/2018-13