sodba I U 123/2012

Jedro

Pogoji za to, da se davek v Sloveniji ne plača, v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Iz dokazil, ki jih je predložil tožnik, namreč ne izhaja, da bi bil nastop gostujočih gledališčnikov financiran z javnimi sredstvi druge države, to je Nemčije. Tega tudi ne dokazuje dopis nemškega gledališča, saj iz tega sledi samo, da je to gledališče financirano iz javnih sredstev, ne pa tudi, da je bilo iz javnih sredstev financirano konkretno gostovanje in s tem konkreten obisk gledališčnikov v Sloveniji, kot se to zahteva po določbah tretjega odstavka 17. člena Sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevek tožnika za oprostitev davka od drugih dohodkov, izplačanih prejemniku gledališču A., Nemčija.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik kot izplačevalec dohodka v skladu s tretjim odstavkom 260. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za prejemnika dohodka vložil zahtevek za oprostitev davka od drugih dohodkov na podlagi prvega odstavka 7. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Zvezno republiko Nemčijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja (v nadaljevanju Sporazum). Iz vloge KIDO 8 je razvidno, da bo izplačevalec prejemniku nerezidentu izplačal 20 000,00 EUR, iz priložene pogodbe o poslovnem sodelovanju pa, da umetniški ekipi pripada celotni dogovorjeni znesek v višini 38 452,00 EUR in DDV. Ker iz pogodbe izhaja, da gre za dohodke umetnikov, je 17. člen Sporazuma tisti, ki prevlada nad 7. členom. V skladu s tem členom se lahko dohodek umetnikov, ne glede na 7., 14. in 15. člen Sporazuma, obdavči v državi, kjer le-ti nastopajo kot izvajalec. Iz Sporazuma z Nemčijo v skladu s tretjim odstavkom 17. člena izhaja, da bi bil umetnik nerezident upravičen do oprostitve davčnega odtegljaja v primeru, če bi se konkretni nastop financiral pretežno ali v celoti z javnimi sredstvi oziroma preko dobrodelne organizacije države rezidentstva prejemnika dohodka, torej Nemčije, če so izvajalci iz Nemčije. Ker gostujoči baletni zbor pogojev iz 17. člena ne izpolnjuje, je odločeno tako, kot izhaja iz izreka.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi navaja, da je v konkretnem primeru sporno vprašanje, ali so bili izpolnjeni pogoji za oprostitev davka v Sloveniji. Pri tem ugotavlja, da iz podatkov spisov dovolj jasno sledi, da obisk oziroma nastop gledališča A. ni bil v celoti ali v pretežnem delu financiran s strani Nemčije. Iz pogodbe o sodelovanju pri izvedbi baletnih predstav, ki jo je tožnik priložil zahtevku, izhaja, da Festival B. v zvezi z baletnimi predstavami omenjenega gledališča zagotavlja kritje stroškov umetniške ekipe (honorar za predstave, za snemanje in dnevnice), kritje stroškov prevoza scenskih elementov, rezervacijo in plačilo stroškov hotela, vse potne stroške in stroške zavarovanja. Razumen zaključek je torej, da je stroške obiska v celoti krila Slovenija in ne Nemčija. V potrdilu gledališča A., ki ga predlaga tožnik kot dokazilo o nasprotnem, je navedeno, da so stroški vseh sodelavcev v celoti kriti iz državnih sredstev. S tem je izkazano le, da je gledališče financirano iz državnih sredstev, ne pa tudi, da je bil iz javnih sredstev Nemčije financiran konkreten obisk gledališča v Sloveniji. Drugostopni organ zavrača tudi pritožbeni očitek o kršitvi pravil postopka. Možnost, da se izjavi o ugotovitvah davčnega organa, je dal tožniku prvostopni organ naknadno, po vloženi pritožbi, ter na ta način ravnal skladno z določbo 244. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno razveljavitev (pravilno: odpravo) ter povrnitev stroškov postopka. Tožnik v tožbi vztraja, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila davka v Sloveniji. Obenem navaja, da se postavlja vprašanje, ali so dohodki gledališča, ki je pravna oseba, obdavčljivi po 7. členu Sporazuma kot poslovni dobiček, ali pa se v vsakem primeru šteje, da gre za dohodek nastopajočih umetnikov, ki se obdavči po drugem odstavku 17. člena. Poleg tega tretji odstavek 17. člena ne govori o oprostitvi plačila davka, temveč le pojasnjuje uporabo prvega in drugega odstavka 17. člena. Tožnik se sprašuje tudi, kaj pomeni financiranje obiska in kaj pomeni pretežnost financiranja in kako se to določa. V davčnem postopku se ni ugotavljalo, koliko je znašal strošek dela umetnikov, ki so bili na obisku v Sloveniji niti se ni naredila primerjava med stroški obiska in zneskom, ki ga prejme gledališče in s tem, ali gre za pretežnost financiranja s strani Nemčije. Dejansko stanje je bilo zato v tem delu nepopolno ugotovljeno. Ugotovitev, da je bil obisk v celoti financiran s strani Slovenije pa je po mnenju tožnika zmotno. V tej zvezi opozarja še na vsebino sklenjenih pogodb ter na povračilo stroškov po sklenjenih pogodbah, ki niso bili ustrezno upoštevani (kot neobdavčljivi), meni pa tudi, da bi bilo potrebno narediti izračun stroška dela na osebo ter šele na tej podlagi ugotavljati, ali je bil obisk financiran v celoti s strani izplačevalca dohodka. Tožnik je na poziv davčnega organa predložil potrdilo gledališča A., da je bil obisk financiran s strani Nemčije, zato je drugačen zaključek tožene stranke napačen. Sporna odločba je bila izdana, ne da bi bila tožniku dana možnost, da se izjavi, kar pomeni, da je bilo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno, odločba pa je zato nezakonita.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah 244. člena ZUP mora organ prve stopnje v primeru, če je bila odločba izdana brez poprejšnjega posebnega ugotovitvenega postopka, čeprav je bil obvezen, ali če je bila odločba izdana, ne da bi bila stranki dana možnost, da bi se izjavila o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, čeprav je bilo to obvezno, in zahteva stranka v pritožbi, da se ji da ta možnost, ta postopek izvesti. Po izvedbi postopka organ ravna po 245. členu tega zakona ali pa stvar drugače reši in z novo odločbo nadomesti odločbo, ki se izpodbija s pritožbo.

V konkretnem primeru je prvostopni organ ravnal v skladu s citirano določbo, tako kot to pravilno ugotavlja že drugostopni organ v svoji odločbi. Iz podatkov, ki so v upravnih spisih, namreč sledi, da je tožeča stranka v pritožbi uveljavljala pravico do izjave, da je prvostopni organ po prejemu pritožbe postopek v tem smislu dopolnil in da je po tem, ko se je tožnik izjavil o relevantnih dejstvih in predloženih listinah, ravnal po 245. členu in pritožbo poslal v reševanje organu druge stopnje. Zatrjevana (bistvena) kršitev pravil postopka torej po povedanem ni podana, zato sodišče tožbene očitke v tej zvezi kot neutemeljene zavrača.

Materialnopravna podlaga za izpodbijano odločitev je 17. člen Sporazuma (Umetniki in športniki). Po prvem odstavku se ne glede na določbe 7., 14. in 15. člena lahko dohodek, ki ga dobi rezident države pogodbenice kot nastopajoči izvajalec, kot je gledališki, filmski, radijski ali televizijski umetnik ali glasbenik, ali kot športnik iz takšnih osebnih dejavnosti, ki jih izvaja v drugi državi pogodbenici, obdavči v tej drugi državi. Kadar se dohodek iz osebnih dejavnosti, ki jih izvaja nastopajoči izvajalec ali športnik kot tak, ne pripiše samemu nastopajočemu izvajalcu ali športniku, temveč drugi osebi, se ta dohodek kljub določbam 7., 14. in 15. člena lahko obdavči v državi pogodbenici, v kateri potekajo dejavnosti nastopajočega izvajalca ali športnika (drugi odstavek 17. člena). Po tretjem odstavku pa se prvi in drugi odstavek ne uporabljata za dohodek iz dejavnosti, ki jih nastopajoči izvajalec ali športnik izvaja v državi pogodbenici, če se obisk v tej državi v celoti ali pretežno financira z javnimi sredstvi druge države, zvezne dežele, politične enote ali lokalne oblasti te države ali organizacije, ki je v tej drugi državi priznana kot dobrodelna organizacija. V takem primeru se dohodek obdavči samo v državi pogodbenici, katere rezident je posameznik.

Glede na citirano besedilo prvega odstavka 17. člen nedvomno prevlada nad 7. členom in je zato dohodek umetnikov v konkretnem primeru obdavčljiv v Sloveniji. Z ozirom na drugi odstavek tudi ni dvoma o tem, da se po citirani določbi za dohodek umetnikov, ki se obdavči, šteje dohodek gledališča. Izpolnjeni pa tudi niso pogoji za to, da se davek „v tej drugi državi“ in torej v Sloveniji ne plača, kot to pravilno ugotavljata oba davčna organa. Iz dokazil, ki jih je predložil tožnik, namreč ne izhaja, da bi bil v konkretnem primeru nastop gostujočih gledališčnikov financiran z javnimi sredstvi druge države, to je Nemčije. Tega tudi ne dokazuje dopis oziroma potrdilo gledališča A., na katerega se sklicuje tožnik in ki ga je priložil pritožbi. Iz dopisa sledi samo, da je gledališče financirano iz javnih sredstev, ne pa tudi, da je bilo iz javnih sredstev financirano konkretno gostovanje in s tem konkreten obisk gledališčnikov v Sloveniji, kot se to zahteva po določbah tretjega odstavka 17. člena Sporazuma. Nasprotno iz predloženih pogodb izhaja, da je nosil vse stroške gostovanja Festival B., iz podatkov, pridobljenih s strani tožnika pa še, da Nemčija ni financirala Festivala B.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

22.06.2012

Podobni dokumenti:

• sodba I U 85/2010
• UPRS sodba I U 709/2013
• UPRS sodba I U 1956/2014