sodba I U 1446/2011

Jedro

Iz izpodbijane odločbe ni razvidno na kakšen način je bila ugotovljena višina skupnega katastrskega dohodka vseh članov gospodinjstva, kot tudi ne na kakšen način je bil ugotovljen povprečni znesek subvencij na zemljišč v uporabi. Izpodbijane odločbe tako sploh ni mogoče preizkusiti, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 214. ZUP in pomeni bistveno kršitev določb postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčnega urada Nova Gorica št. DT 3842-49/2010,10 (11033-00) z dne 5. 11. 2010 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Davčni urad Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločil, da postane tožnik z dnem 1. 7. 2010 identificiran za namene DDV. Iz izpodbijane odločbe še izhaja, da tožnik trpi svoje stroške, ki so mu nastali med postopkom ali zaradi postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ tožniku na podlagi po uradni dolžnosti pridobljenih podatkov 23. 6. 2010 že izdal odločbo, s katero je tožnika s 1. 7. 2010 identificiral za namene DDV. Na tožnikovo pritožbo je drugostopenjski organ z odločbo z dne 14. 10. 2010 navedeno odločbo odpravil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, z napotilom, da odločitev popravi tako, da bodo v odločbi razvidni podatki, na katerih temelji izračun višine katastrskega dohodka iz 2. odstavka 94. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), kar bo omogočilo preizkus odločitve prvostopenjskega organa. Izpodbijana odločitev je izdana v ponovljenem postopku.

2. Prvostopenjski organ je na podlagi uradnih evidenc ugotovil, da tožnik opravlja dobave blaga in storitev v okviru osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, kot jo določajo predpisi o dohodnini in da katastrski dohodek vseh članov kmečkega gospodinjstva za zadnje koledarsko leto presega 7.500 EUR. Sklicuje se na določbe ZDDV-1 in Pravilnika o izvajanju davka na dodano vrednost (v nadaljevanju Pravilnik), ki se nanašajo na katastrski dohodek. Podatke o višini skupnega katastrskega dohodka pridobiva davčni organ v skladu s 340. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V skladu s 154. členom Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) se v katastrski dohodek zavezancev, ki so jim bile v letu 2009 izplačane obdavčljive subvencije, všteva tudi povprečni znesek subvencij na hektar površine kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki je določen s Povprečnim zneskom subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč za leto 2009 in zneskom katastrskega dohodka za oljčne nasade za leto 2009. Po določbi šestega odstavka 130. člena Pravilnika izda davčni organ po uradni dolžnosti identifikacijsko številko davčnemu zavezancu iz drugega odstavka 94. člena ZDDV-1, katerega katastrski dohodek gospodinjstva za zadnje leto presega 7.500 EUR.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno. Med drugim se sklicuje na 154. člen ZDoh-2, ki v prvem odstavku določa, da se ne glede na prvi odstavek 71. člena tega zakona, do ureditve novega sistema ugotavljanja katastrskega dohodka, davčna osnova iz prvega odstavka 71. člena ugotovi kot katastrski dohodek, ugotovljen na podlagi Zakona o ugotavljanju katastrskega dohodka, povečan za povprečni znesek subvencij na hektar površine kmetijskih in gozdnih zemljišč. Na podlagi šestega odstavka 154. člena ZDoh-2 minister, pristojen za finance, ugotovi povprečni znesek subvencij na hektar površine kmetijskih in gozdnih zemljišč in povprečni znesek subvencij na panj na dan 30. junija leta, za katero se odmerja dohodnina in ga objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Dne 2. 3. 2010 je bil v Uradnem listu RS objavljen povprečni znesek subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč za leto 2009 in znesek katastrskega dohodka za oljčne nasade za leto 2009. Drugostopenjski organ se sklicuje na ugotovitve prvostopenjskega organa, da je imel po stanju na dan 30. 6. 2009 tožnik 8.613,95 EUR katastrskega dohodka, iz česar je razvidno, da je presegel znesek 7.500,00 EUR. Iz odločbe z dne 23. 4. 2010, ki se nanaša na odmero obveznosti iz kmetijstva, je razvidno, da je imel tožnik na dan 30. 6. 2009 1.136,03 EUR katastrskega dohodka kmetijskih in gozdnih zemljišč ter 7.511,44 EUR subvencij na zemljišča v uporabi, kar ob upoštevanju olajšave 33,52 EUR iz varovalnih gozdov in gozdov s posebnim namenom predstavlja skupaj 8.613,95 EUR. Zato je tožnika šteti za zavezanca za obračunavanje DDV, kar pomeni, da je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko mu je z izpodbijano odločbo izdal identifikacijsko številko za DDV.

4. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev pravil postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Tožnik navaja, da mu je poznana določba 130. člena Pravilnika, ki določa, da davčni organ po uradni dolžnosti izda identifikacijsko številko davčnemu zavezancu, katerega katastrski dohodek gospodinjstva za zadnje leto presega 7.500,00 EUR. Zatrjuje pa, da mu davčni organ ni omogočil preveritve oziroma preizkusa izreka izpodbijane odločbe. Po ugotovitvi prvostopenjskega organa naj bi katastrski dohodek vseh članov gospodinjstva v letu 2009 znašal 8.613,95 EUR, od tega znaša 1.136,03 EUR katastrski dohodek in 7.511,79 EUR povprečni znesek subvencij. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja na kakšen način je bil ugotovljen povprečni znesek subvencij, zaradi česar tožnik ne more preizkusiti izreka izpodbijane odločbe. Dejstvo je, da subvencij v višini 7.511,44 EUR v letu 2009 ni prejel, saj je tožnikovo kmetijsko gospodarstvo v letu 2009 prejelo 2.496,71 EUR obdavčljivih subvencij. Tožnik kot dokaz prilaga odločbi o prejemu subvencij.

5. Tožnik nadalje navaja, da prvi odstavek 154. člena ZDoh-2, ki ga prvostopenjski organ uporablja kot pravni temelj za obdavčenje subvencij po povprečnih zneskih na hektar površine, spreminja davčno osnovo iz 15. člena in prvega odstavka 71. člena ZDoh-2. Tako 154. člen ZDoh-2 v nasprotju z določbami 70. člena ZDoh-2 uzakoni pripisovanje povprečnih zneskov subvencij na hektar površine kmetijskih in gozdnih zemljišč, pri čemer je dejstvo, da pri pripisanih povprečnih zneskih ne gre za dejansko prejete dohodke. Prvi odstavek 154. člena ZDoh-2 uzakoni pripisovanje povprečnih zneskov subvencij in s tem dohodkov, ki niso bili nikoli prejeti. Tožnik meni, da je ZDoh-2 glede obdavčitve kmetov popolnoma nejasen in v nasprotju sam s seboj. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je davčni organ navedel povprečne zneske subvencij na zemljišča v uporabi, ki jih je izračunal na podlagi podatkov o površini tožnikovih kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki izhajajo iz zemljiškega katastra. Zemljišča v uporabi so razvidna iz evidence dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki jo vodi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Po mnenju tožnika je nerazumljivo in nelogično, da je tožnik obdavčen za vsa zemljišča po stanju v zemljiškem katastru, čeprav ne uporablja vseh zemljišč, poleg tega mnoga tožnikova zemljišča sploh ne zadoščajo pogojem za uveljavljanje subvencij ter zanje plačil ni uveljavljal in subvencij tudi ni prejel.

6. Po mnenju tožnika pomeni opisana ureditev v ZDoh-2 tudi poseg v načelo davčne nevtralnosti, ki preprečuje predvsem to, da bi bili davčni zavezanci, ki so v enakem položaju, obravnavani različno. V opisanem sistemu obdavčenja subvencij gre za obdavčitev dohodkov, ki jih tožnik ni prejel v takšni višini, kot navaja izpodbijana odločba. Poleg tega pa tožnik tekom davčnega leta ne more niti vedeti, kakšni zneski subvencij se mu bodo pripisali v posameznem davčnem letu, saj konkretne zneske na hektar površine določi pristojni minister, kar je v konkretnem primeru storil šele v letu 2010. Navedena pravna ureditev nedopustno posega v načelo pravne varnosti. Iz izpodbijane odločbe pa tudi ni razvidno kako je davčni organ izračunal davčno osnovo, natančneje povprečen znesek subvencij na zemljišča v uporabi, zaradi česar se odločbe ne da preizkusiti. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter ugotovi pravilno višino dohodkov iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti za leto 2009 ter mu na podlagi pravilno ugotovljene davčne osnove odmeri dohodninsko obveznost.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih iz obrazložitve prvostopenjske in drugostopenjske odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba je utemeljena.

9. Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti z odločbo št. U-I-18/11-10 z dne 19. 1. 2012 v 1. točki izreka odločilo, da so bili prvi do tretji odstavek 154. člena ZDoh-2 v neskladju z Ustavo v delu, v katerem so določali, da se v davčne osnove iz prvega oziroma tretjega odstavka 71. člena tega zakona všteje povprečen znesek subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj. V 2. točki pa je odločilo, da se 1. točka izreka izvrši tako, da se v davčne osnove iz prvega oziroma iz tretjega odstavka 71. člena ZDoh-2 v še nepravnomočno končanih postopkih všteje znesek dejansko prejetih subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj, če je ta znesek nižji od povprečnega zneska subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj.

10. V konkretnem primeru iz izpodbijane odločbe izhaja, da se je tožniku na podlagi 154. člena ZDoh-2 pri ugotovitvi višine katastrskega dohodka upošteval povprečni znesek subvencij na zemljišča v uporabi, pri čemer tožnik zatrjuje, da je ta znesek višji od zneska subvencij, ki jih je dejansko prejel in kot dokazilo prilaga odločbi o prejemu subvencij. Ne glede na omenjeno tožnikovo zatrjevanje, pa sodišče ugotavlja, da so utemeljeni tudi tožbeni ugovori tožnika, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz izpodbijane odločbe namreč ni razvidno na kakšen način je bila ugotovljena višina skupnega katastrskega dohodka vseh članov gospodinjstva, kot tudi na kakšen način je bil ugotovljen povprečni znesek subvencij na zemljišč v uporabi. Izpodbijane odločbe tako sploh ni mogoče preizkusiti, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in pomeni bistveno kršitev določb postopka. V primeru, da so tožnikove navedbe pravilne in je bil v konkretnem primeru res upoštevan povprečen znesek subvencij na zemljišča v uporabi in to v znesku, ki je višji od zneska dejansko prejetih subvencij, kar v zadevi ni mogoče nesporno ugotoviti, pa bi to z ozirom na citirano odločitev Ustavnega sodišča pomenilo tudi, da takšna odločitev ne bi bila materialnopravno pravilna. Iz navedenih razlogov je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu.

11. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Prvostopenjski organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva prejema sodbe, pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča (četrti in peti odstavek 64. člena ZUS-1).

12. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.

Datum zadnje spremembe:

20.06.2012

Podobni dokumenti:

• sodba I U 414/2010
• UPRS sodba I U 1073/2014
• UPRS sodba I U 773/2013