sodba I U 1654/2010

Jedro

Ker so bila obravnavana vozila registrirana pred izvozom, niso izpolnjeni pogoji za vračilo davka na motorna vozila iz 2. odstavka 11. člena ZDMV, iz katerega je razvidno, da mora biti dobava v drugo državo članico opravljena pred prvo registracijo motornega vozila, da ima prodajalec takega vozila pravico zahtevati vračilo predhodno že plačanega davka na motorna vozila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se zavrne zahtevek tožnika z dne 15. 10. 2007 za vračilo plačanega davka na motorna vozila (v nadaljevanju DMV) od motornih vozil, dobavljenih v mesecu juliju v skupni višini 29.888,55 EUR, za vozila številk šasij, ki jih navaja (12 motornih vozil). Iz izpodbijane odločbe še izhaja, da tožnik in davčni organ nosita vsak svoje stroške postopka ter da posebni stroški postopka niso nastali, pritožba pa ne zadrži izvršitve. Tožnik je pri davčnem organu vložil zahtevek za vračilo plačanega DMV v znesku 29.888,55 EUR za dvanajst motornih vozil, dobavljenih v drugo državo članico EU, na podlagi drugega odstavka 11. člena Zakona o davku na motorna vozila (Uradni list RS, št. 72/06-UPB2, v nadaljevanju ZDMV). Prvostopenjski organ se sklicuje na 1. točko 5. člena ZDMV, ki določa, da se DMV ne plačuje od vozil, ki se pred prvo registracijo izvozijo ali dobavijo v drugo državo članico EU. Sklicuje se še na drugi odstavek 11. člena ZDMV in ugotavlja, da v konkretni zadevi pogoji za vračilo plačanega DMV niso izpolnjeni, ker so bila vozila, ki so predmet navedenega postopka, v Republiki Sloveniji registrirana 23. 7. 2007.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno. Zavrača tožnikove navedbe, da so bila za predmetna vozila po pomoti izdana prometna dovoljenja oziroma zmotne registracije, ker so bila obravnavana vozila registrirana s strani družbe A., ki naj ne bi bila lastnik obravnavanih vozil. Iz evidence registriranih motornih vozil namreč izhaja drugače in sicer, da je v vseh 12 primerih obravnavanih vozil kot lastnik vpisan A. d.o.o. Ni sporno, da gre za zahtevek tožnika za vračilo DMV v zvezi z 12 vozili, ki so bila prodana kupcu iz Nemčije, ki je obravnavana vozila prevzel 25. 7. 2007, računi pa so bili izdani 31. 7. 2007. Pri tem je pomembno dejstvo, da so bila vsa obravnavana vozila registrirana v Republiki Sloveniji 23. 7. 2007 in da so vsa obravnavana vozila pridobila registrske tablice ter prometno dovoljenje veljavno od 23. 7. do 24. 7. 2007. Vseh 12 obravnavanih vozil je bilo tako registriranih pred izvozom. Zato niso podani pogoji za vračilo DMV iz drugega odstavka 11. člena ZDMV, iz katerega je razvidno, da mora biti dobava v drugo državo članico EU opravljena pred prvo registracijo motornega vozila, da ima prodajalec takega vozila pravico zahtevati vračilo predhodno že plačanega DMV. Iz zakonskega besedila ni razvidno, da bi bila tako imenovana „začasna“ registracija vozila obravnavana tako, da bi zavezanec, kljub dobavi vozil, ki so bila registrirana v Sloveniji, imel pravico do vračila plačanega DMV.

3. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in uveljavlja tožbene razloge iz 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V konkretnem primeru je sporno predvsem vprašanje ali je 11. člen v relevantnem obdobju veljavnega ZDMV razlikoval med pojmi „začasne registracije“ in „trajne registracije“ osebnih vozil. Tožnik vztraja pri razlagi, da takrat veljavni ZDMV ni mogel enačiti pojma „začasne registracije“ s pojmom „trajne registracije“ osebnih vozil, saj je bil namen ZDMV, da se obdavčijo tista vozila, ki so namenjena za uporabo na slovenskem ozemlju, ne pa tudi tista vozila, ki so bila namenjena za prodajo na drugih trgih. Če bila bila predmet obdavčitve tudi začasno registrirana vozila, bi to pomenilo, da se obdavčuje predmet, ki bo v vsakem primeru obdavčen v drugi državi članici EU ali pa v tretjih državah. Po mnenju tožnika bi tako ravnanje tožene stranke predstavljalo kršitev 35. člena PEU, ki določa, da država ne sme ovirati prostega pretoka blaga tudi v primeru izvoza (v drugo državo članico EU). Z navedenim ravnanjem se namreč brez pravne podlage obdavčujejo registrirana vozila v Republiki Sloveniji, kar pa je nedopustno. Razlaga davčnega organa glede vprašanja razlikovanja med pojmoma začasne in trajne registracije osebnih vozil je v nasprotju s predpisi EU. Da je temu tako izhaja tudi iz novele ZDMV-C, v katerem je omenjena sporna določba spremenjena, njena sprememba pa je posledica predvsem neskladja ureditve obdavčitve začasno registriranih osebnih vozil v RS s pravnim redom EU. Po mnenju tožnika bi v konkretni zadevi davčni organ moral spoštovati pravni red EU, ki je veljal v relevantnem obdobju, na glede na to, da takrat ZDMV-C še ni bil sprejet, ter uporabiti neposredno predpis EU, ki ima v primeru kolizije z domačim pravom prednost.

4. Tožnik navaja, da je v konkretni zadevi podana situacija, ko je ZDMV v neskladju s Šesto direktivo Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 (v nadaljevanju Šesta direktiva) oziroma sedaj z Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju Direktiva Sveta 2006/112/ES). Z obdavčitvijo vozil, ki so bila le začasno v uporabi v Republiki Sloveniji, pride do dvakratne obdavčitve, saj se takšna vozila obdavčijo z dvema prometnima davkoma, t.j. z DMV in z davkom na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV). Tožnik se sklicuje na 33. člen Šeste direktive oziroma 401. člen Direktive Sveta 2006/112/ES in zaključuje, da DMV ne sme vozila obdavčiti na enak način kot DDV. Po mnenju tožnika pa se zgodilo prav to, saj se je z ureditvijo DMV obdržala situacija, ko DMV obdavčuje zavezance na enak način kot DDV, kar pa ni dopustno. To še toliko bolj velja v primerih začasne registracije vozila, ko se ves čas ve, da je vozilo namenjeno za nadaljnji izvoz iz EU. Prav to je bil tudi razlog, da se je predlagatelj ZDMV-C v obrazložitvi predloga skliceval na sodbe Sodišča EU, med katerimi je najpomembnejša sodba Sodišča EU v zadevi C-475/03, v kateri so jasno opredeljene bistvene značilnosti DDV. Po mnenju tožnika ima ZDMV elemente prometnega davka. Če je bil namen vozila le formalno ali pa začasno registrirati, s tem da so vozila še vedno namenjena za končno prodajo v drugo državo članico EU ali pa za izvoz v tretjo državo, je treba morebitnemu zahtevku za vračilo že plačanega DMV ugoditi, saj bi bila zavrnitev takšnega zahtevka prekomeren poseg v pravila o prostem pretoku blaga znotraj EU.

5. Po mnenju tožnika zato v konkretnem primeru že ob uvozu ni bilo pravne podlage za obračunavanje DMV, kar pomeni, da bo pristojni organ moral DMV vrniti iz razloga nedopustnosti zaračunavanja DMV ob uvozu, ne pa samo iz razlogov, ki so določeni v 11. členu ZDMV. Tožnik izpostavlja, da je Republika Slovenija glede na dejstvo, da ni pravočasno implementirala direktive EU, kršila pravo EU, zaradi česar bo imel tožnik od nje pravico zahtevati povračilo za škodo, ki jo je utrpel. Z neutemeljenim ravnanjem tožene stranke je bilo tožniku poseženo tudi v ustavno pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave RS in v temeljne človekove pravice po 1. členu Protokola št. 1 k Evropski Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V primeru, da bi sodišče ocenilo, da je to potrebno, tožnik predlaga, da sodišče na podlagi 113.a člena Zakona o sodiščih s sklepom predmetni postopek prekine in Sodišču EU odstopi v odločanje predhodno vprašanje glede razlage predpisa EU, ki je relevanten za odločanje v predmetni zadevi (t.j. Šeste direktive oz. kršitev 35. člena PEU na področju prostega pretoka blaga). Tožnik opozarja, da lahko v konkretni zadevi, v primeru, da sodišče tožniku ne ugodi, pride do kršitve 35. člena PEU (predhodno 29. člena PES), ki določa, da država ne sme ovirati prostega pretoka blaga tudi v primeru izvoza. Tožnik poudarja, da je predmetno zadevo mogoče rešiti že z neposredno uporabo določbe Šeste direktive in brez postavitve predhodnega vprašanja Sodišču EU. Kljub temu pa bi bilo po tožnikovem mnenju potrebno in koristno, da sodišče odloči, da se Sodišču EU postavi predhodno vprašanje glede razlage določb Šeste direktive in se s tem zagotovi enotnost njene uporabe znotraj EU. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo reši zadevo, podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V vsakem primeru pa zahteva povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

9. Nima prav tožnik, ko trdi, da izpolnjuje pogoje za vračilo plačanega DMV za vozila, ki so predmet navedenega postopka, po 11. členu ZDMV. Drugi odstavek navedenega člena (ki je veljal v relevantnem obdobju, ZDMV-UPB2) določa, da če davčni zavezanec pred prvo registracijo motorno vozilo, od katerega je bil plačan davek, dobavi v drugo državo članico Evropske unije, ima pravico do vračila plačanega davka, če davčnemu organu predloži dokazilo o plačilu davka, račun, izdan kupcu v drugi državi članici Evropske unije, in dokazilo o dejanski dobavi vozila v drugo državo članico Evropske unije. V konkretni zadevi ni sporno, da so bila predmetna vozila (že) registrirana v Republiki Sloveniji, po mnenju tožnika pa je sporno, ker so bila v Sloveniji registrirana le za kratek čas (dva dni) in nato dobavljena v drugo državo članico Evropske unije (Nemčijo). Sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da iz citiranega 11. člena ZDMV ne izhaja, da bi razlikoval med registracijo in „začasno“ registracijo. Ob nesporni ugotovitvi, da so bila predmetna vozila že registrirana v Republiki Sloveniji, tudi po presoji sodišča tožnik ni upravičen do vračila DMV za navedena vozila. Na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne more vplivati sklicevanje tožnika na kasneje sprejete spremembe ZDMV (ZDMV-C). Upravičenost do vračila DMV se mora tudi po presoji sodišča presojati glede na materialni predpis, ki je veljal v relevantnem obdobju.

10. Neutemeljene so tožnikove navedbe, da je ZDMV v nasprotju s pravom EU, konkretno z določbo 33. člena Šeste direktive, ter da spremenjeni 11. člen ZDMV pomeni uskladitev zakona s temi predpisi oziroma z Direktivo 2006/112/ES, ki je sledila Šesti direktivi. Prvi odstavek 33. člena Šeste direktive, na katerega se sklicuje tožnik, določa: „Brez vpliva na druge določbe Skupnosti določbe te direktive ne preprečujejo, da država članica ohrani ali uvede davke na zavarovalne pogodbe, davke na stave in igre na srečo, trošarine, kolke ali katere koli davke, dajatve ali obremenitve, ki jih ni mogoče označiti kot prometne davke.“ Besedilo člena 401 Direktive Sveta 2006/112/ES pa se glasi; „Brez poseganja v druge določbe prava Skupnosti ta direktiva ne preprečuje, da država članica ohrani ali uvede davke na na zavarovalne pogodbe ter davke na stave in igre na srečo, trošarine, kolke in, bolj splošno, katerekoli davke, dajatve ali obremenitve, ki jih ni mogoče označiti kot prometne davke, pod pogojem, da obračunavanje teh davkov, dajatev in obremenitev v trgovini med državami članicami ne zahtevajo formalnosti pri prehodu meja.“ Tudi sklicevanje na sodbo Sodišča EU v zadevi C-475/03 (Banca popolare di Cremona) z dne 3. oktobra 2006, v kateri je Sodišče EU odločalo o predhodnem vprašanju skladnosti ureditve regionalnega davka na proizvodne dejavnosti Republike Italije z navedeno določbo na drugačno odločitev ne vpliva. Sodišče EU v navedeni sodbi povzema, katere značilnosti DDV so bile v dotedanjih odločbah SEU v zvezi s Šesto direktivo določene kot bistvene. Iz navedene sodbe izhaja, da člen 33 Šeste direktive ne preprečuje, da bi se ohranila davčna dajatev, ki se razlikuje od DDV tako, da ga ni mogoče opredeliti za davek, ki ima naravo prometnega davka v smislu Šeste direktive. Glede na to, da DMV nima nobene od bistvenih značilnosti DDV, je tožbena trditev, da je bil uporabljeni ZDMV (11. člen) neskladen z določbo člena 33 Šeste direktive (oziroma člena 401 Direktive 2006/112/ES), po presoji sodišča neutemeljena.

11. Neutemeljena in nepravilna je tudi splošna tožbena trditev, da je ZDMV kot tak neskladen s predpisi EU in da tudi zato ne bi smel biti uporabljen. Iz več sodb Sodišča EU, med drugim tudi iz sodbe C-98/05 z dne 1. 6. 2006 izhaja, da so države članice pri izvrševanju davčnih pristojnosti na področju obdavčitve motornih vozil svobodne, če pri tem spoštujejo pravo Skupnosti, kar pomeni, da tudi predpisi EU ne izključujejo možnosti nacionalne obdavčitve motornih vozil kot takšne, zato sodišče takšen očitek kot neutemeljen zavrača.

12. Iz določbe 190. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) je razvidno, da je registracija motornega vozila pogoj, da sme biti vozilo v cestnem prometu. Splošna registracija vozil (192. člen) se od začasne registracije (201. člen ZVCP-1) vsebinsko razlikuje po dolžini njenega trajanja. Slednja je vedno omejena na določen čas, kar pa ne pomeni, da bi davčni organ, glede na določbo drugega odstavka 11. člena ZDMV, imel podlago, da začasno registracijo obravnava drugače. Ta situacija je nastopila šele z ZDMV-C, ki pa ne določa, da se uporablja tudi za nazaj. Glede na navedeno je bilo materialno pravo v obravnavani zadevi po presoji sodišča pravilno uporabljeno (enako stališče je v smiselno podobni zadevi sprejelo Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 470/2010 z dne 23. 9. 2010). Na podlagi vsega navedenega tudi ni razlogov za prekinitev postopka in postavitev predhodnega vprašanja Sodišču EU.

13. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), saj v zadevi dejansko stanje med strankama ni sporno.

14. Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

20.06.2012

Podobni dokumenti:

• sodba I U 2203/2009
• sodba I U 169/2010
• sodba U 1149/2008