sodba I U 993/2011

Jedro

Napoved za odmero davka na promet nepremičnin lahko vloži le davčni zavezanec, ki je tisti, ki nepremičnino odplačno prenaša in je lastnik nepremičnine. Tudi če se pogodbeni stranki dogovorita, da nosi stroške plačila davka kupec oziroma druga pogodbena stranka, ima ta sicer pravico do pritožbe oziroma do uporabe drugih pravnih sredstev, ne postane pa zaradi tega davčni zavezanec.

Določba 7. alinee 10. člena ZDPN-2 se nanaša na situacijo, ko do zemljiško-knjižnega prenosa nepremičnine še ni prišlo, ker se je pogodba pred tem že razvezala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za finance izrek odločbe Davčne uprave RS, Davčnega urada Ptuj, št. DT 4236-31/2010-14 (14013-00) z dne 9. 11. 2010, spremenilo tako, da se le-ta glasi: „Zahtevek za odmero davka na promet nepremičnin po Aktu o razvezi oziroma razdoru prodajne pogodbe z dne 7. 9. 2006, sklenjenim med zavezanko za davek prodajalko A.A. in kupcem B.B., se zavrže. V ostalem se pritožba zavrne.“ Drugostopni organ v svoji odločbi pojasnjuje, da je prvostopni organ zavrnil pritožničino zahtevo za odmero davka na promet nepremičnin po predloženem Aktu o razvezi oziroma razdrtju pogodbe z dne 7. 9. 2006 (v nadaljevanju Akt) iz naslednjih razlogov. Iz vsebine akta izhaja, da je razlog za razdor pogodbe v neplačilu kupnine s strani kupca B.B., ki pritožnici na podlagi sklenjene pogodbe v letu 2006 nikoli ni poravnal kupnine. Tožnica vse od leta 2006 pa do sklenitve akta od svojega moža ni zahtevala izpolnitve pogodbe. Celo več. Slednji se je v letu 2007 v zemljiško knjigo tudi vpisal kot solastnik sporne nepremičnine. Dne 16. 9. 2010 pa je bila vpisana vknjižba zemljiško knjižnega dolga predlagatelja B.B. Pravna podlaga za odločanje je Zakon o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 117/2006, v nadaljevanju ZDPN-2). Po 3. členu omenjenega zakona je vsak odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini potrebno obravnavati kot promet nepremičnin. Zavezanec za odmero davka pa je v skladu z določbo 5. člena ZDPN-2, prodajalec nepremičnine. Davčna obveznost nastane takrat, ko je sklenjena pogodba, na podlagi katere se prenese nepremičnina (7. člen ZDPN-2). Davčni organ pri tem omenja še 11. člen zakona. Prvostopni davčni organ je tožničino zahtevo za odmero davka na promet nepremičnin zavrnil, saj meni, da akt ne odraža dejanske volje skleniteljev akta, saj tožnica od svojega partnerja B.B., nikoli ni zahtevala izpolnitve obveznosti. V postopku prijave premoženja je celo navedla, da do partnerja nima nobenih terjatev, ki bi presegale 3.000,00 EUR. Podjetje B.B. (C. d.o.o.) je v stečaju, zato bi se z odtujitvijo nepremičnine tudi zmanjšala stečajna masa. B.B. bi se izognil vračilu obveznosti iz danih posojil z izvršbo na nepremičninah. Na dan 15. 9. 2010 pa je zaradi vpisane vknjižbe zemljiškoknjižnega dolga na sporni nepremičnini sebe še nesporno poimenoval kot lastnika nepremičnine.

Tožena stranka pa, drugače kot prvostopni organ, meni, da je potrebno tožničino zahtevo za odmero davka na promet sporne nepremičnine zavreči in ne zavrniti. Svoje razloge utemeljuje z naslednjim. Napoved za odmero davka na promet nepremičnin lahko zahteva le davčni zavezanec, ki pa je tisti, ki nepremičnino odplačno prenaša in je lastnik nepremičnine. Na podlagi predloženega akta pa ni mogoče sklepati, da gre za odplačni prenos nepremičnin s strani A.A. Davčni organ bi tako moral zahtevek pritožnice na podlagi določbe 2. odstavka 1. odstavka 129. člena ZUP zavreči, saj je pritožnica podala zahtevo, s katero ne more uveljavljati pravne koristi oziroma ne more biti stranka v postopku. Ni pa mogoče zaobiti utemeljenega suma, da je navedeni akt o razvezi prodajne pogodbe, sklenjen z namenom izigravanja zakonov. Iz davčnih evidenc, s katerimi razpolaga davčna služba, izhajajo številne ugotovitve glede spornega postopanja B.B., tako v vlogi zavezanca za davek, kot v vlogi lastnika in nekdanjega direktorja C. d.o.o. v stečaju. Davčni organ zato meni, da B.B. kot fizična oseba sklepa pravne posle z nepremičninami z nedopustnimi nagibi. Obstaja utemeljen sum, da akt ni bil sklenjen iz razlogov, ki jih v svoji vlogi navaja pritožnica, pač pa, da se nepremično premoženje B.B. lastniško pravno prenese na drugo osebo, pri čemer se onemogoči morebitna izvršba na nepremično premoženje za davčne obveznosti, ki jih podjetje v stečaju izkazuje do bivšega direktorja B.B. Davčni zavezanec sicer lahko svobodno sklepa pogodbe. V primeru, ko utegnejo takšne pogodbe vplivati na davčne obveznosti posameznikov, pa je potrebno presojati dopustnost takšnih pogodb po obligacijsko pravnih normah, tudi v zadevah davčnega prava. Ker nadaljnje vsebinsko argumentiranje spornega akta presega okvir konkretnega pritožbenega postopka, drugostopni organ vsebinsko ne presoja dejstev in okoliščin, ki kažejo na to, da gre za posel, namenjen izigravanju zakona.

Tožnica v tožbi ponavlja, da je s s kupcem B.B. dne 7. 9. 2006 sklenila prodajno pogodbo in da kupec ni nikoli plačal kupnine. V izogib sodnemu uveljavljanju tožničine pravice je to priznal s podpisom Akta. V nadaljevanju se tožnica sklicuje na Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ) oziroma njegov 104. in 105. člen. Meni, da razdrtje pogodbe z davčnega vidika predstavlja nov poslovni dogodek, ki ga je treba kot takega tudi samostojno obravnavati. Zakonodajalec se je tega zavedal in je takšne primere razrešil s 7. alineo 10. člena ZDPN-2. Tožnica je tako, skladno z veljavno zakonodajo, dne 21. 7. 2010 predložila akt. Z mnenjem, da ni bila aktivno legitimirana za vložitev napovedi za odmero davka na promet nepremičnin, se tožnica ne strinja. Odločba davčnega organa predstavlja pogoj za prenos nepremičnine. Zato bi, tako po tolmačenju drugostopnega organa, bila tožnica odvisna od dobre volje kupca, ki pa v konkretni zadevi zavrača vložitev napovedi za odmero davka, saj za vložitev nima interesa. S tem so tožnici grobo kršene njene z ustavo zagotovljene pravice do zasebne lastnine. Nepremičnino lahko dobi nazaj le tako, da v zemljiški knjigi zahteva ponovni vpis lastninske pravice na svoje ime. To pa lahko naredi le na podlagi pridobljenega zemljiško knjižnega dovolila, ki je zajeto v listini, ki jo mora pred vpisom zaradi odmere morebitnih davščin, potrditi davčni organ. Tožnici je zato potrebno nujno priznati upravičenje za vložitev napovedi za odmero davka. Z vloženim predlogom je uveljavljala svojo pravno korist, zato ji je potrebno status upravičene stranke priznati po veljavni zakonodaji oziroma po 43. členu ZUP, ki se v davčnih zadevah subsidiarno uporablja. Tožnica zavrača tudi ugotovitve drugostopnega organa, da je podan sum, da je akt sklenjen z namenom izigravanja zakonov. Meni, da so ugotovitve napačne, njene z ustavo zagotovljene pravice, pa kršene.

Glede na navedeno sodišču predlaga, naj izpodbijano drugostopno odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, njej pa povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. V konkretni zadevi ni mogoče prezreti dejstva, da B.B., kot aktivna stranka sodeluje v vrsti davčnih postopkov in je bil pri njem opravljen tudi inšpekcijski nadzor davka, na podlagi 5. odstavka 68. člena ZDavP-2. V postopku se je ugotovilo, da gre pri njem za vrsto pravnih poslov, ki časovno in vsebinsko sovpadajo s stečajem podjetja C. d.o.o., katerega lastnik in direktor je bil. Zato Davčna uprava RS in Ministrstvo za finance utemeljeno domnevata, da v primeru predloženega akta, ne gre za razvezo pogodbe zaradi neplačila kupnine, ampak za prenos premoženja B.B. v izogib morebitni izvršbi in poplačilu davčnih obveznosti, ugotovljenih v skladu z določbo 5. odstavka 68. člena ZDavP-2, kot tudi drugih obveznosti, ugotovljenih v stečajnem postopku podjetja C. d.o.o. V konkretnem primeru je zato potrebno poleg varstva pravice do zasebne lastnine, na katerega v tožbi opozarja tožeča stranka, presojati tudi varstvo javnega interesa. Tožena stranka meni, da državljani Republike Slovenije, kot tudi ostali davčni zavezanci svojega varstva pravice do zasebne lastnine ne smejo zlorabljati v škodo javnega interesa. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni lis RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V danem primeru ni sporno, da je B.B., partner tožnice, zemljiško knjižni lastnik sporne nepremičnine. Tudi po mnenju sodišča je zato na podlagi 5. člena ZDPN-2 zavezanec za davek na promet nepremičnin slednji in ne tožnica. Tudi če bi se pogodbeni stranki dogovorili, da nosi stroške plačila davka kupec oziroma druga pogodbena stranka, ima sicer kupec po določbi 6. člena ZDPN-2 pravico do pritožbe oziroma do uporabe drugih pravnih sredstev. Ne postane pa zaradi tega davčni zavezanec. S pogodbenim dogovorom oziroma brez dogovora prodajalec ne more z zakonom določene obveznosti prenesti na kupca. Prav tako se kupec lahko sam ponudi, da namesto zavezanca plača davek, ne more pa v postopku nastopati kot davčni zavezanec za plačilo tega davka. Zato tudi po mnenju sodišča tožnica kot davčna zavezanka v danem primeru ne more nastopiti. Relevantna tudi ni okoliščina, na katero se tožnica sklicuje, to je 7. alinea 10. člena ZDPN-2. Ta govori o situaciji, ko do zemljiško knjižnega prenosa nepremičnine še ni prišlo, saj se je pogodba pred tem že razvezala. Za kaj takega pa v danem primeru ne gre.

Sodišče se tudi strinja z ugotovitvami organa druge stopnje, da vsebinske ugotovitve o tem, da gre pri vsej zadevi v končni fazi za izogib plačilu davka, presegajo okvir tega postopka, ko se presoja le legitimacija tožnice za vložitev zahteve za plačilo davka na promet nepremičnin. V zvezi s tem pa sodišče še pripominja, da tudi ne drži trditev tožnice, da v primeru, če ji sodišče legitimacije ne bo podelilo, nima možnosti pridobiti nepremičnine nazaj. Tožnici ima na voljo postopek pred rednim sodiščem, s katerim lahko od svojega partnerja iztoži pridobitev listin, potrebnih za ponoven vpis lastništva tožnice na sporni nepremičnini v zemljiško knjigo. Tožnica mora torej urediti sporno zadevo v razmerju s svojim partnerjem, ne pa na podlagi postopka pred upravnim organom.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja drugostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu 2. odstavka 71. člen ZUS-1.

Ker je torej po povedanem odločba tožene stranke zakonita, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi člena 25/4 ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

21.03.2012

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1530/2019-11
• sodba I U 652/2010
• VSRS Sklep X DoR 34/2018-3