Sodba X Ips 209/2010

Jedro

Ker sporna plačila ne predstavljajo občinskega (koncedentovega) vložka v izgradnjo komunalnega omrežja, ampak plačilo za koncesijsko storitev izgradnje komunalnega omrežja, ki po ZDDV pomeni opravljanje obdavčljivega prometa storitev, v zadevi niti ni pomembno, iz katerega naslova je občina pridobila ta sredstva (npr. iz prispevkov občanov).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Davčnega urada Kranj z dne 27. 10. 2005. S slednjo je bilo revidentki naloženo plačilo davka na dodano vrednost (DDV) za davčna obdobja od februarja 2001 do julija 2004 v skupnem znesku 77.048.370,90 SIT in pripadajoče obresti (točka I. izreka), davka od dobička pravnih oseb (DDPO) za leto 2004 v višini 96.888,00 SIT in pripadajoče obresti ter razlike za že zapadle akontacije DDPO za leto 2005 v skupnem znesku 72.266,00 SIT in pripadajoče obresti (točka II. izreka). Ministrstvo za finance je revidentkino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnilo kot neutemeljeno z odločbo z dne 18. 4. 2008.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče pritrdilo odločitvi in razlogom davčnih organov in se je nanje sklicevalo (skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1).

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revidentka vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z vrednostjo izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, hkrati pa naj bi se v zadevi postavljalo pomembno pravno vprašanje, ali je treba obračunati DDV od sredstev lokalne skupnosti, ki jih je ta zbrala kot komunalni prispevek od občanov na podlagi občinskega odloka in jih je namensko vložila v financiranje javne gospodarske infrastrukture, za katere izgradnjo in obratovanje je pooblastila koncesionarja. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo, podredno pa, da zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Občini ni izstavljala računov v zvezi z izgradnjo komunalnega omrežja, kot trdi prvostopenjsko sodišče, ampak zahtevke za nakazilo sredstev, ki jih je utemeljevala z obračuni dejanskih stroškov gradnje. Ni utemeljeno povezovanje pravice do odbitka vstopnega DDV od računov, prejetih od izvajalcev gradbenih del, z domnevno obveznostjo revidentke, da od prejetih občinskih sredstev obračuna DDV. Način financiranja gradnje komunalnega omrežja in pravica do odbitka nista povezana. Nakazana občinska sredstva niso plačilo revidentki za storitev izgradnje komunalnega omrežja, ampak vložek občine v lastno infrastrukturo, vložek pa ne more biti predmet obdavčitve. Za nakazana sredstva revidentka občini ni opravila nobene storitve oziroma ji ni ničesar dobavila. Kljub temu, da je revidentka v času izgradnje z nakazanimi sredstvi lahko razpolagala, so ta ostala v lasti občine, saj so bila v glavni knjigi revidentke evidentirana kot sredstva v upravljanju in ne kot prihodek koncesionarja. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, je pa predložila upravne spise.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, v kateri je določeno, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavanem primeru je bilo revidentki naloženo plačilo, upoštevajoč zgolj glavnico, 77.048.370,90 SIT oziroma 321.517,15 EUR DDV, zato je ta pogoj izpolnjen.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V reviziji ostaja sporno, ali je bilo revidentki utemeljeno naloženo plačilo DDV, od zneskov, ki jih je občina nakazala revidentki v zvezi z gradnjo komunalnega omrežja (pri čemer je davčni organ od nakazanih zneskov obračunal DDV po preračunani stopnji). Navedeno je odvisno od presoje, ali zneski, ki jih je občina nakazala revidentki, predstavljajo plačilo za revidentkino storitev izgradnje komunalnega omrežja ali predstavljajo vložek občine v občinsko komunalno infrastrukturo. Obračunu DDPO revidentka ne ugovarja.

9. Iz dejanskega stanja zadeve, na katerega je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je revidentka z Občino ... dne 30. 1. 1999 sklenila koncesijsko pogodbo, s katero se je revidentka kot koncesionar zavezala zgraditi komunalno omrežje in prevzeti naloge zbiranja, odvajanja in čiščenja komunalnih in odpadnih voda. Objekti, ki jih revidentka zgradi in prevzame, so javni objekti in se vpišejo v zemljiško knjigo kot last občine. Po podpisu pogodbe je revidentka začela z izgradnjo komunalnega omrežja. Skupna vrednost investicije, evidentirana v glavni knjigi revidentke, je v letu 2004 znašala brez DDV 1.262.185.539,76 SIT. Od računov, prejetih od izvajalcev gradbenih del, je revidentka uveljavljala odbitek vstopnega DDV v skupnem znesku 210.078.881,91 SIT. Investicija se je financirala iz sredstev koncesionarja (revidentke) in iz sredstev (koncedenta) občine. Na podlagi koncesijske pogodbe je občina v letih 2001 do 2004 revidentki nakazala 471.821.543,50 SIT sredstev, od katerih revidentka ni obračunala DDV. Sredstva so bila nakazana na podlagi zahtevkov za nakazila sredstev, zbranih kot priključnine objektov občanov. Zahtevki za nakazilo sredstev temeljijo na situacijah, kar pomeni, da je bila višina nakazil odvisna od obsega izvedenih del. Prejeta denarna sredstva revidentka ni vključila med prihodke, pač pa jih je evidentirala kot sredstva v upravljanju.

10. Za presojo pravne narave spornih nakazil, ki jih je revidentki nakazala občina na podlagi koncesijske pogodbe, je po presoji revizijskega sodišča odločilnega pomena, da so nakazila temeljila na zahtevkih revidentke za nakazilo sredstev za opravljene storitve in dobave blaga pri izgradnji komunalnega sistema. Zahtevki revidentke so temeljili na situacijah in je bila njihova višina odvisna od izvedenih del izgradnje komunalnega sistema. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da ti zneski predstavljajo plačilo revidentki (koncesionarju) za opravljen promet storitev izgradnje komunalnega sistema v smislu 3. člena Zakona o davku na dodano vrednost – ZZDV, torej obdavčljiv promet storitev, od katerih se plačuje DDV. Po navedeni zakonski določbi so namreč predmet obdavčitve z DDV dobave blaga in opravljanje storitev, ki jih opravi davčni zavezanec za plačilo v okviru opravljanja svoje dejavnosti na območju Slovenije.

11. Po presoji revizijskega sodišča tudi ni mogoče pritrditi bistvenemu revidentkinemu ugovoru, da so bila nakazila občine vložek v izgradnjo komunalnega omrežja oziroma sofinanciranje občine. V skladu s 40. členom ZDDV lahko namreč davčni zavezanec odbija DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Iz tega med drugim izhaja, da lahko davčni zavezanec vstopni DDV odbija samo, če je udeleženec transakcije. Če in kolikor so bila nakazila občine vložek oziroma sofinanciranje občine, potem je šlo v tem delu za transakcije med izvajalci gradbenih del in občino, torej za transakcije, v katerih revidentka ni bila udeležena in ni imela pravice odbijati vstopnega DDV. Ker je to vendarle storila, je očitno sama štela, da gre za njeno transakcijo ne pa za vložek občine.

12. Ker sporna plačila ne predstavljajo občinskega (koncedentovega) vložka v izgradnjo komunalnega omrežja, ampak plačilo za koncesijsko storitev izgradnje komunalnega omrežja, ki po ZDDV pomeni opravljanje obdavčljivega prometa storitev, v zadevi niti ni pomembno, iz katerega naslova je občina pridobila ta sredstva (npr. iz prispevkov občanov), niti narava koncesijske pogodbe, katere vsebina ni sporna, niti dejstvo, kako je revidentka prejeta sredstva knjižila v svojih poslovnih evidencah. Za odločitev je pomembno to, da sporni znesek predstavlja plačilo za opravljanje storitev v zvezi z izgradnjo komunalnega omrežja, ki jih je revidentka opravila v okviru opravljanja svoje dejavnosti in od katerih je v skladu z ZDDV dolžna plačati DDV. Enako stališče je revizijsko sodišče sprejelo v zadevi X Ips 333/2008.

13. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi te sodbe presodilo le tiste navedbe revizije, za katere je presodilo, da so odločilnega pomena (383. člen v zvezi s prvim odstavkom 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

14. Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Odločitev o stroških temelji na 165. in 154. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

19.03.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 473/2010
• VSRS Sodba X Ips 4/2015
• VSRS Sodba X Ips 267/2015