Sodba X Ips 473/2010

Jedro

Ker revidentka zaradi odstopa od pogodb o nakupu stanovanj, navedenih nepremičnin ni in ne bo uporabljala za namene svoje obdavčljive dejavnosti, za katere jih je kupila in od katerih je uveljavljala vstopni DDV in ga tudi dobila vrnjenega, bi morala na podlagi 2. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV popraviti odbitek vstopnega DDV za enak znesek, kot ga je za odstopljena stanovanja uveljavila pri nabavi, saj so se spremenili dejavniki za izračun odbitnega zneska DDV.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana z dne 9. 1. 2006, s katero je prvostopenjski davčni organ odločil, da se revidentki za davčno obdobje januar 2004 odmeri davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v znesku 10,721.319,00 SIT (44.739,27 EUR) in obresti v znesku 439.427,00 SIT (1.833,69 EUR). Drugostopenjski davčni organ je z odločbo z dne 17. 9. 2009 zavrnil revidentkino pritožbo zoper navedeno odločbo prvostopenjskega davčnega organa.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, pri tem tudi samo pojasnjuje pravilnost odločitve upravnih organov in utemeljuje zavrnitev tožbenih ugovorov.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revidentka vložila revizijo, katere dovoljenost smiselno utemeljuje z razlogom iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj v reviziji navaja znesek davka, ki ji je bil z dokončnim upravnim aktom naložen v plačilo. Uveljavlja vse revizijske razloge, utemeljuje pa revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da je bil v zvezi z odstopom od pogodb napačno uporabljen 42. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV). Predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter tožbenemu zahtevku ugodi oziroma zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta namreč znaša 44.739,27 EUR in torej presega 20.000,00 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je bil revidentki v zvezi z DDV pri odstopu od pogodb utemeljeno odmerjen DDV na podlagi določbe 42. člena ZDDV.

9. Po določbi 40. člena ZDDV sme zavezanec za davek pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca (vstopni DDV), če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV. Na podlagi določbe prvega odstavka 42. člena ZDDV je davčni zavezanec dolžan izvršiti ustrezne popravke odbitka vstopnega DDV iz razlogov, če se naknadno ugotovi, da je bil odbitek vstopnega DDV obračunan v višjem ali nižjem znesku, kakor je znesek, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen (1. točka prvega odstavka), oziroma če se po davčnem obdobju izkaže, da so se spremenili dejavniki za izračun odbitnega zneska vstopnega DDV, kot so odpovedi nakupov in znižanja cen (2. točka prvega odstavka 42. člena ZDDV).

10. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je svojo odločitev oprlo tudi prvostopenjsko sodišče in na katero je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja: Revidentka je v letu 2002 kupila od družbe X, d. o. o., štiri individualne hiše in devet večstanovanjskih hiš v ..., ki so bile nedokončane in obremenjene s hipoteko banke Y, d. d., kupljene pa so bile za nadaljnjo prodajo. Na podlagi sklenjenih pogodb sta ji bila od prodajalca izdana dva računa (z dne 28. 2.2002 in 27. 11. 2002), na podlagi katerih je uveljavljala pravico do odbitka vstopnega DDV v zneskih 9,612.139,25 SIT in 47,225.271,21 SIT. Lastninska pravica na kupljenih nepremičninah je bila v zemljiški knjigi vpisana na družbo A, d. o. o. (sedaj revidentka). Ugotovljeno je bilo, da prodajalec družba X, d. o. o., ni v celoti izpolnil obveznosti iz pogodb in da revidenka deset stanovanj ni prodala. V letu 2003 je bil nad prodajalčevim pravnim naslednikom, družbo B, d. o. o., uveden stečajni postopek. Dne 10. 10. 2003 je bila sklenjena pogodba o prodaji stečajnega dolžnika (dela projekta ...) med družbo B, d. o. o. - v stečaju kot prodajalcem, družbo C, d. o. o., kot kupcem in investitorjem, banke Y, d. d., kot hipotekarnim upnikom in družbe A, d. o. o. (sedaj revidentka), kot odstopnikom navedene pogodbe, v kateri je med drugim določeno, da je med pogodbenimi strankami nesporno, da je stečajna upraviteljica skladno s 121. členom ZPPSL odstopila od pogodb, sklenjenih med družbo X, d. o. o., in družbo A, d. o. o., ki se nanašajo na parcele in hiše z neprodanimi stanovanji in da se z odstopom od navedenih pogodb družba A, d. o. o., strinja in dovoljuje, da se pri navedenih nepremičninah vpiše lastninska pravica na C, d. o. o.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno. Glede na ugotovljeno dejansko stanje s podpisom pogodbe o prodaji stečajnega dolžnika (s katero je revident sprejel odstop od pogodbe za nakup hiš v delu, ki jih še ni uspel prodati), pri revidentki niso bili več izpolnjeni pogoji za odbitek vstopnega DDV po 40. členu ZDDV. Navedeno namreč pomeni, da revidentka zaradi odstopa od pogodb o nakupu stanovanj navedenih nepremičnin ni in ne bo uporabljala za namene svoje obdavčljive dejavnosti, za katere jih je kupila, in od katerih je uveljavljala vstopni DDV in ga tudi dobila vrnjenega. Zato bi revidentka tudi po presoji Vrhovnega sodišča morala na podlagi 2. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV popraviti odbitek vstopnega DDV za enak znesek, kot ga je za odstopljena stanovanja uveljavila pri nabavi, saj so se spremenili dejavniki za izračun odbitnega zneska DDV. Revidentka tega ni storila, zato je bil po presoji Vrhovnega sodišča na podlagi navedene določbe ZDDV revidentki utemeljeno odmerjen DDV.

12. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljeno revidentkino sklicevanje na določbe 21. člena ZDDV in 12. ter 35. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV, saj se le-te nanašajo na znižanje davčne osnove za DDV ter popravek davčne osnove za plačila, ki jih davčni zavezanec prejme od kupca, naročnika ali tretje osebe za opravljen promet blaga oziroma storitev. Zato so v obravnavani zadevi, kjer gre za vprašanje odbitka vstopnega DDV, te določbe pravno nerelevantne.

13. Revident kot revizijski razlog navede tudi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, vendar jih ne obrazloži. Ker na te kršitve Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne pazi po uradni dolžnosti, takšnega neobrazloženega ugovora ni presojalo.

14. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi s 383. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa ocenjuje kot nebistvene in se zato do njih ne opredeljuje.

15. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

16. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

19.03.2012

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba X Ips 4/2015
• VSRS Sodba X Ips 267/2015
• Sodba X Ips 209/2010