sodba III U 21/2010

Jedro

Po določbi 1. odstavka 203. člena CZS carinski dolg nastane z nezakonito odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora, zato je v obravnavanem primeru carinski dolg nastal v trenutku, ko je bilo blago s sprejemom carinske deklaracije prepuščeno v postopek sprostitve v prost promet na carinskem območju Skupnosti.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila od davčne osnove 1.229.356,00 EUR razliko davka na dodano vrednost po 20 % stopnji v znesku 33.042,35 EUR in medbančne obresti po 4,99 % obrestni meri (EURIBOR) od glavnice 33.042,35 EUR v znesku 1.102,22 EUR za plovilo A., za katero je bil s carinsko deklaracijo št. K-2648 z dne 27. 10. 2006 Izpostava ..., začet postopek aktivnega oplemenitenja po sistemu odloga plačila uvoznih dajatev.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je družba B. d.o.o. iz ... za naročnico C.C. s carinsko deklaracijo št. K-2648 z dne 27. 10. 2006 Izpostava ... vnesla v postopek aktivnega oplemenitenja (polje 37: postopek 5100), ki bo opravljeno pri tožnici (prejemnica iz polja 8 carinske deklaracije), plovilo A. v vrednosti 1.600.000,00 EUR z dovoljenim odlogom plačila uvoznih dajatev do 1. 6. 2007 (polje J: oznaka E). Deklaraciji sta med drugim priložena tožničin zahtevek za izdajo dovoljenja za aktivno oplemenitenje predmetnega plovila, v katerem je navedla vrednost plovila 800.000 EUR in izjava deklaranta družbe B. d.o.o. iz ..., da je plovilo z letom izdelave 2001, vredno 1.288.000,00 EUR, s pojasnilom, da je vrednost ocenjena z upoštevanjem odpisa vrednosti iz kataloga „eurotaxGLASS`S Marine 2006“ z deduktivno metodo ter upoštevanjem zmanjšanja vrednosti plovila po amortizacijskih stopnjah iz priloge glede na nabavno vrednost in trenutne tržne razmere ter upoštevajoč stopnjo poškodb. Rok za izvršitev storitve je bil podaljšan in s tem plačilo morebitnih uvoznih dajatev odloženo do 30. 6. 2008. Izpostava ... je deklaranta s pismom z dne 21. 7. 2008 obvestila, da predmetni postopek aktivnega oplemenitenja do dovoljenega roka ni zaključen ter ga pozvala, naj v roku 14 dni predloži nasprotne dokaze. Naslovnik je v odgovoru predložil fotokopijo carinske deklaracije št. K-14975 z dne 29. 5. 2008, iz katere izhaja, da je družba D. d.o.o. iz ... pri Izpostavi ... predmetno plovilo sprostila v prost promet za prejemnika E.E. z obračunom davka na dodano vrednost od davčne osnove 1.063.917,00 EUR v znesku 212.783,40 EUR. K deklaraciji je med drugim priložila pogodbo o prenosu lastništva in posesti plovila, ki sta jo dne 21. 4. 2008 sklenila C.C. in E.E. iz ... za ceno 1.050.000,00 EUR. V polje 37 carinske deklaracije je kot vrsto postopka vpisala šifro „40“, v polje 40-skupna deklaracija/predlistina pa je kot referenčne podatke vpisala „X-ZZZ-08SI-0060600000084001“. Ob upoštevanju določb Pravilnika o izpolnjevanju enotne upravne listine, elektronskem poslovanju s Carinsko upravo Republike Slovenije in o drugih obrazcih, ki se uporabljajo v carinskih postopkih (Uradni list RS, št. 10/07, 55/07; dalje Pravilnik EUL) in Priloge 2 k temu pravilniku o šifrah, ki se uporabljajo pri izpolnjevanju EUL, navedeno pomeni, da je zahtevala sprostitev prost promet za blago, ki prihaja iz tretje države s plačilom carinskih dajatev in DDV in ne sprostitve v prost promet za blago, iz predhodnega postopka aktivnega oplemenitenja (sistem odloga), kar bi prijavila tako, da bi deklarirani šifri „40“ dodala šifro za prejšnji postopek „51“. K deklaraciji je priložila tudi izvedeniško poročilo o vrednosti plovila „A.“, ki ga je dne 15. 5. 2008 izdelal dipl. ing. ladijske stroke ... Iz poročila izhaja zaključek, da po opravljenem ogledu vozila in primerjavi podatkov nerealiziranih ponudbah na internetu ter ob upoštevanju povprečne diskontne stopnje, ki je poznana v običajni praksi za plovila te velikosti, znaša vrednost plovila na dan 15. 5. 2008 1.063.917,00 EUR, brez upoštevanja dajatev. Carinski urad Koper je s sklepom naložil navedenemu sodnemu izvedencu določitev carinske vrednosti predmetnega plovila na dan 27. 10. 2006, ko je bil začet postopek aktivnega oplemenitenja. Ocena izvedenca temelji na predpostavki, da je bilo plovilo dne 27. 10. 2006 v približno enakem stanju kot dne 5. 5. 2008, ko je bil opravljen ogled in dejstvu, da tovrstno plovilo izgubi vsako leto približno 10 % vrednosti. Po oceni izvedenca znaša vrednost plovila na dan 27. 10. 2006 1.229.356,00 EUR, brez upoštevanja dajatev. Za blago iz postopka aktivnega oplemenitenja po sistemu odloga plačila carine je bila sicer pridobljena carinska dovoljena raba blaga – sprostitev blaga v prost promet, vendar carinski postopek ni bil zaključen v skladu z izdanim dovoljenjem in posledično dolg ni bil obračunan v skladu s predpisi, in sicer bi moral biti obračunan in plačan v skladu s 121. členom Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (Uradni list L, št. 302 z dne 19.10.1992 in spremembe, v nadaljevanju CZS) in sicer v višini 245.825,75 EUR. Obveznosti bi moral kot imetnik dovoljenja izpolniti tožnik, ki je v skladu z določili 204. člena CZS tudi carinski dolžnik. Glede na dejstvo, da je bil davek na dodano vrednost ob sprostitvi blaga v prost promet že plačan v višini 212.783,04 EUR, znaša višina premalo plačanega in obračunanega davka na dodano vrednost 33.042,35 EUR. Glede na pripombe tožeče stranke na zapisnik toženka odgovarja, da je postopek sprostitve blaga v prost promet ločen postopek, ki pa je na postopek aktivnega oplemenitenja vplival toliko, da blago ni bilo uporabljeno v skladu z izdanim dovoljenjem, saj je bilo sproščeno v prost promet v nasprotju s predpisi (napačno so bile uporabljene določbe glede carinske vrednosti, ni navedb, da je blago predmet aktivnega oplemenitenja). Razlika v DDV je utemeljena na določbi 121. člena CZS, ki določa, da se višina dajatve določa na osnovi elementa ob vnosu blaga v postopek (sprejem deklaracije za postopek aktivnega oplemenitenja) in ne po stanju blaga na dan, ko je blago sproščeno v prost promet.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da je izpodbijana odločba zakonita, vendar jo je potrebno utemeljiti na določbah 1. odstavka 220. člena CZS v povezavi z določbami o nezakonitem nastanku carinskega dolga zaradi odstranitve blaga izpod carinskega nadzora, kot je določeno v členu 203 istega zakonika. V obravnavanem primeru je bil s sprejemom carinske deklaracije št. K-14975 z dne 29. 5. 2008 Izpostava ... napačno priznan carinski status skupnostnega blaga, saj je bilo plovilo z dovoljenjem carinskega organa v ... vneseno v postopek aktivnega oplemenitenja, zato je bila zanj zaradi nezakonite sprostitve v prost promet določena napačna carinska vrednost in tudi niso bile obračunane predpisane kompenzacijske obresti. V tej zadevi se torej odloča o nastanku carinskega dolga iz naslova dovoljenega postopka aktivnega oplemenitenja po sistemu odloga plačila uvoznih dajatev, ki je bil začet s sprejemom carinske deklaracije št. K- 2648 z dne 27. 10. 2006 Izpostava ... Carinske deklaracije z dne 29. 5. 2008 ni mogoče šteti kot zahtevek za sprostitev blaga, ki je v postopku aktivnega oplemenitenja, v prost promet na carinskem območju Skupnosti, ampak pomeni njena vložitev po tretji osebi, v kateri ni naveden noben predpisan identifikacijski podatek, ki bi carinski organ v ... opozoril na to, da je po dovoljenju carinskega organa v ... sporno blago že od 27. 10. 2006 dalje v postopku aktivnega oplemenitenja, odstranitev blaga izpod carinskega nadzora v dovoljenem postopku. V členu 87 CZS je v 2. odstavku izrecno predpisano, da mora imetnik dovoljenja za odložni postopek obvestiti carinske organe o vsem, kar se zgodi po pridobitvi dovoljenja in bi utegnilo vplivati na njegovo trajanje ali vsebino. Zato je nastal carinski dolg v skladu z določili 203. člena CZS, in to v trenutku, ko je bilo blago prepuščeno v postopek sprostitve v prost promet na carinskem območju Skupnosti, torej dne 29. 5. 2008. Zato je potrebno na ta dan uporabiti ukrep odmere uvoznih dajatev in pripadajočih obresti, vse iz naslova zahtevanega postopka aktivnega oplemenitenja. Po določbah 3. odstavka 203. člena CZS sodi med dolžnike za tako nastali dolg po potrebi tudi oseba, ki mora izpolniti obveznosti, izhajajoče iz zadrževanja blaga iz uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo blago dano. Imetnik dovoljenja v tej zadevi je tožnica, ki ga je s svojo vlogo tudi zahtevala in je bila dolžna obvestiti carinske organe o vsem, kar se zgodi po pridobitvi le tega in bi utegnilo vplivati na njegovo trajanje ali vsebino. Iz dovoljenja št. 020-15/172-001/2008-45 z dne 29. 5. 2008, ki je v prilogi k carinski deklaraciji z dne 29. 5. 2008 Izpostava ... izhaja, da je bilo plovilo ocarinjeno za sprostitev v prost promet v poslovnih prostorih tožnice, zato se bremena nastalega carinskega dolga ne more izogniti z izgovorom, da o dogodku ni bila seznanjena in o njem carinskega organa ni mogla obvestiti, saj je zagotovo morala v posledici opisanega ravnanja takšen poslovni dogodek, ko ni bila več v razmerju z naročnikom storitve, zabeležiti v svojih poslovnih evidencah. Ker ima v skladu z določbami 213. člena CZS carinski organ pravico, da zaveže k plačilu kogarkoli od ugotovljenih carinskih dolžnikov, ki mu je takšen položaj dokazano naložen, ni utemeljen ugovor, da ni zavezana za plačilo. Neutemeljeni pa so tudi ugovori glede nepravilno določene carinske vrednosti plovila. Ker se glede na citirano določbo 121. člena CZS višina dolga določi na osnovi elementov za izračun dajatev, ki veljajo za uvozno blago v trenutku sprejema deklaracije za vnos v postopek aktivnega oplemenitenja, je tožnica v zmoti v svojem prepričanju, da je deklarant v carinski deklaraciji z dne 27. 10. 2006 navedel pavšalno ceno plovila 1.600.000,00 EUR. Ker je carinski organ ob naknadnem preverjanju carinske deklaracije ugotovil, da je v njej vpisan podatek o carinski vrednosti v neskladju s priloženo deklarantovo izjavo z dne 4. 10. 2006, da je plovilo vredno 1.288.000,00 EUR, je pravilno ravnal, ko je pristopil k ponovni cenitvi ter v ta postopek vključil sodnega izvedenca, ki si je plovilo dne 15. 5. 2008 ogledal ter določil njegovo vrednost v skladu s pravili 1. odstavka 31. člena CZS (1.229.356,00 EUR).

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je ves čas postopka sporna višina davčne osnove za odmero davka ter dejstvo ali je bila tožnica seznanjena s prodajo plovila. Ni sporno, da je bilo plovilo začasno uvoženo v Republiko Slovenijo zaradi aktivnega oplemenitenja. Tudi ni sporno, da je bila carinska vrednost na deklaraciji z dne 27. 10. 2006 deklarirana v višini 1.600.000,00 EUR. Šlo je za deklarirano vrednost po pavšalni oceni in je bila višja od dejanske, kar izhaja že iz izjave vrednosti, ki je bila priložena deklaraciji in se nanaša na znesek 1.288.000,00 EUR. Pri carinjenju ob začasnem uvozu zaradi aktivnega oplemenitenja plovila je bilo namreč rečeno, da ta vrednost nima nobenega posebnega pomena, saj se bo plovilo vrnilo v tujino. Glede na navedeno te vrednosti ni mogoče šteti kot osnovo za določitev višine davčne obveznosti v primeru sprostitve blaga v prost promet. Tožnica je prepričana, da je vrednost 1.063.917,00 EUR, od katere je bil plačan DDV, prava vrednost plovila, ki bi jo moral carinski organ upoštevati tudi v primeru uporabe 121. člena CZS in bi jo moral šteti kot carinsko vrednost blaga na dan 27. 10. 2006. Nesporno je namreč, da je bilo plovilo ves čas enako in ni ne pridobilo in ne izgubilo svoje vrednosti. Splošno znano dejstvo je, da plovila, kot je obravnavno, ne izgubljajo ali pridobivajo vrednosti zaradi poteka časa, ampak je njihova vrednost odvisna od povpraševanja na trgu. Tržne razmere pa se v obdobju od 27. 10. 2006 do 29. 5. 2008 glede povpraševanja po plovilih, kot je konkretno, niso v ničemer spremenile. V zvezi s tem predlaga zaslišanje priče F.F. in postavitev izvedenca cenilca pomorske stroke. Ugotovitev, da carinska vrednost plovila znaša na dan 27. 10. 2006 1.229.356,00 EUR temelji na cenitvi sodnega izvedenca ..., ki jo je tožnik izpodbijal že v pripombah na zapisnik. Splošno znano je, da je tržna cena velikih jaht zelo negotova. Izvedenec zato ni mogel ugotoviti niti cene za ta model v Eurotaxu. To pomeni, da je teh plovil tako malo, da je cena izrazito individualna in stvar trenutne ponudbe in povpraševanja. Zato izvedenec ni mogel ugotoviti niti osnovne prodajne cene za tako plovilo in se je zato lotil ocenjevanja s približki, na taki oceni pa po prepričanju tožnika ne more temeljiti njegova davčna obveznost. Kljub temu, da je tožnik na vse to opozoril že v pripombah na zapisnik in v pritožbi zoper izpodbijani upravni akt, drugostopenjska odločba nima jasnih razlogov. Zato je podana bistvena kršitev pravil postopka. S tem, ko je toženka plačilo dodatnega DDV naložila tožeči stranki in ne lastniku plovila, je nepravilno uporabila materialno pravo. Tožnik bi pravilno izvedel in zaključil carinski postopek v skladu z izdanim dovoljenjem in zakonskimi predpisi, če bi bil seznanjen z dejstvom, da bo nov lastnik plovilo prodal. Ker pa s tem dejstvom ni bil seznanjen, ne more biti odgovoren za plačilo dodatnega carinskega DDV zgolj zato ker je imetnik dovoljenja. Med dokončanjem začasnega uvoza in obračunanim DDV po deklaraciji z dne 29. 5. 2008 pa tudi ni vzročne zveze. Predlaga, da naslovno sodišče izpodbijani upravni akt odpravi ter ugotovi, da ne obstaja dodatni carinski dolg tožnice ter podrejeno, da ga odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži, da ji povrne stroške postopka v odmerjeni višini.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov za to pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je bilo tožnici na podlagi carinske deklaracije št. K-2648 za naročnico C.C. z njenim sprejemom izdano poenostavljeno dovoljenje za postopek aktivnega oplemenitenja blaga - plovila A. po sistemu odloga plačila uvoznih dajatev. Rok za zaključek postopka je bil določen na 30. 6. 2008.

Prav tako ni sporno, da predmetni odložni postopek z ekonomskim učinkom ni bil zaključen v skladu z izdanim dovoljenjem, pač pa je bila za blago dne 29. 5. 2008 vložena nova carinska deklaracija št. K-14975, iz katere izhaja, da je družba D. d.o.o. blago sprostila v prost promet za prejemnika E.E. Sporno tudi ni, da je bila ob vložitvi nove carinske deklaracije v polje 37 vpisana šifra, ki je v neskladju z začetnim postopkom aktivnega oplemenitenja, saj tega tožnik ne prereka.

Sporno pa je, ali je iz naslova odloženega plačila uvoznih dajatev zaradi dovoljenega postopka aktivnega oplemenitenja nastal carinski dolg, kakšna je njegova višina in ali je tožnica zavezana za njegovo plačilo.

Glede na navedene nesporne ugotovitve, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe, gre po presoji sodišča za nezakonito odstranitev blaga izpod carinskega nadzora in nastanek carinskega dolga po 203. členu CZS. Po 865. členu Uredbe komisije (EGS) št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (Uradni list L, št. 253 z dne 11.10.1993 in spremembe; dalje izvedbena uredba) je izrecno določeno, da se šteje za odstranitev blaga izpod carinskega nadzora v skladu s členom 203 CZS tudi vložitev carinske deklaracije za to blago, če imajo ta ravnanja za posledico, da se blagu napačno prizna carinski status skupnostnega blaga. Ker po določbi 1. odstavka 203. člena CZS carinski dolg nastane z nezakonito odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora, je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je v obravnavanem primeru carinski dolg nastal v trenutku, ko je bilo blago s sprejemom carinske deklaracije št. K-2648 prepuščeno v postopek sprostitve v prost promet na carinskem območju Skupnosti, to je dne 29. 5. 2008.

Po določbi 1. odstavka 121. člena CZS, na katero se pravilno sklicujeta upravna organa, se ob upoštevanju člena 122 CZS, če nastane carinski dolg, njegova višina določi na osnovi elementov za izračun dajatev, ki veljajo za uvozno blago v trenutku sprejema deklaracije za vnos blaga v postopek aktivnega oplemenitenja. Glede na navedeno določbo je toženka carinsko vrednost predmetnega blaga pravilno določila na dan 27. 10. 2006, ko je bila sprejeta deklaracija za vnos blaga v postopek aktivnega oplemenitenja. Navedeno pomeni, da je toženka carinski dolg pravilno obračunala od vrednosti plovila na dan 27. 10. 2006. Ker v zadevi ni sporno, da toženka pri izdaji izpodbijane odločbe ni upoštevala vrednosti 1.600.000,00 EUR, ki jo je v carinski deklaraciji št. K-2648 z dne 27. 10. 2006 navedla tožnica, pač nižjo pa vrednost, ki jo je ugotovil sodni izvedenec (1.229.356,00 EUR), na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati tožbeni ugovor, da te vrednosti ni mogoče šteti kot osnove za določitev višine obveznosti. Sodišče še pripominja, da bi glede na citirano določbo CZS, prvostopenjski organ povsem zakonito obračunal carinski dolg od vrednosti blaga, navedenega v deklaraciji z dne 27. 10. 2006, saj je stvar zavezancev za plačilo carinskega dolga, da poskrbijo, da se listine, kot so carinska deklaracija, izpolnjujejo v skladu z resnico in s skrbnostjo dobrega gospodarja, saj v nasprotnem primeru sami odgovarjajo za posledice nepravilnih vpisov.

Ker tožnica ni podala konkretnih ugovorov, v čem naj bi bila vrednost plovila, ki jo je ocenil sodni izvedenec ... in na kateri temelji izpodbijana odločba (ki je nižja od vrednosti, ki jo je v deklaraciji navedel deklarant in od vrednosti, ki izhaja iz deklaraciji priloženi izjavi o vrednosti blaga z dne 4. 10. 2006) nepravilna, zgolj pavšalno navajanje, da pravilne vrednosti izvedenec ni mogel izračunati oziroma da ni mogoče reči, ali je zaračunana cena prava, pa ocene izvedenca ne omajajo. Zato po mnenju sodišča ni utemeljen tožbeni ugovor, da temelji izpodbijana odločba na napačni vrednosti plovila. Ne glede na pavšalne tožbene ugovore pa tožnik v pritožbi in kasneje v tožbi navaja, da je prava vrednost plovila 1.063.917,00 EUR, iz katerega izhaja tudi sodni izvedenec. Sodišče se z njegovo oceno strinja. Temu izračunu tožnik konkretno ne oporeka, pač pa je le pavšalno navaja, da je splošno znano, da plovila, kot je obravnavano, ne izgubljajo ali ne pridobivajo vrednosti, kar pa po presoji sodišča ne zadostuje za izpodbijanje ocene sodno zapriseženega izvedenca.

Po določbi 3. odstavka 203. člena CZS je dolžnik med drugim tudi oseba, ki mora izpolniti obveznosti, izhajajoče iz zadrževanja blaga v začasni hrambi ali uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo dano to blago. Ker v zadevi ni sporno, da je tožnica kot imetnica predmetnega dovoljenja za postopek aktivnega oplemenitenja blaga takšna oseba in kot taka zavezana obvestiti carinske organe o vsem, kar se zgodi po pridobitvi dovoljenja in bi utegnilo vplivati na njegovo trajanje in vsebino (2. odstavek 87. člena CZS), ni utemeljen tožbeni ugovor, da ne more biti odgovorna za plačilo, ker ni bila seznanjena z dejstvom, da je bilo plovilo prodano, pač pa bi to moral biti lastnik. Sicer pa se sodišče glede navedenega vprašanja v celoti strinja z obrazložitvijo, ki izhaja iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa in je v izogib ponavljanju ne navaja ponovno.

Po določbi 3. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Glede na določbo 1. odstavka 52. člena ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Kot tožbeni razlogi se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Ker je tožnica v tožbi predlagala več dokazov, ki jih v pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega organa ni, na primer, postavitev izvedenca pomorske stroke ter zaslišanje priče, niti ni obrazložila, zakaj jih ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta, niti ni izkazala, da jih upravičeno ni mogla navesti v postopku izdaje upravnega akta, jih sodišče kot novoto zavrača.

Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker v tožbi niso bila navedena nobena dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Datum zadnje spremembe:

02.03.2012

Podobni dokumenti:

• sodba U 2585/2007
• sodba III U 483/2009
• sodba III U 487/2010