Sklep III Ips 3/2009

Jedro

Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavljala vračilo davka, za kar je po posebnem zakonu specialno urejena pristojnost drugega (davčnega) organa, med strankama ne gre za civilnopravno razmerje v smislu 1. člena ZPP, za katero velja sodna pristojnost rednega sodišča.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se tožba zavrže.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. V obravnavani zadevi je tožeča stranka vtoževala plačilo zneska zamudnih obresti od plačanih zamudnih obresti od davka, ki jih ji je davčni organ ob obračunu davčne obveznosti neupravičeno obračunal tudi za obdobje do izvršljivosti odločbe o odmeri davka. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mora tožena stranka vrniti tožeči stranki znesek 130.168,87 EUR z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dne 30. 8. 2007 do plačila. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na tožbene navedbe znesek 130.168,87 EUR predstavlja kapitalizirane zamudne obresti od plačanega zneska zamudnih obresti za čas od 8. 10. 2004 do 27. 3. 2007, ko je bil tožeči stranki znesek zamudnih obresti vrnjen brezobrestno.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

3. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je predlagala, naj sodišče revizijo zavrne.

4. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008), zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva:

tožeči stranki kot davčnemu zavezancu so bile na podlagi odločbe prvostopenjskega davčnega organa z dne 12. 10. 2001 (v nadaljevanju odločba z dne 12. 10. 2001), izdane v postopku odmere davka na dodano vrednost za davčno obdobje od 1. 1. 2000 do 30. 4. 2001, poleg davka naložene v plačilo tudi zamudne obresti od davka v višini 374.700,37 EUR (prej 89,793.197,50 SIT), skupaj 1,885.058,14 EUR (prej 451,735.331,67 SIT);

tožeča stranka je znesek 1,885.058,14 EUR (prej 451,735.331,67 SIT) v celoti plačala;

tožeča stranka je v postopku s pravnimi sredstvi zoper odločbo davčnega organa z dne 12. 10. 2001 uspela;

zato ji je bilo na podlagi odločbe prvostopenjskega davčnega organa z dne 22. 2. 2007 (v nadaljevanju odločba z dne 22. 2. 2007), izdane v postopku vračila davka na dodano vrednost, vrnjeno 1,885.058,14 EUR (prej 451,735.331,67 SIT).

6. Glede na tožbene navedbe je odločba z dne 12. 10. 2001 postala izvršljiva dne 22. 11. 2001, tožeči stranki pa je bil znesek 1,885.058,14 EUR (prej 451,735.331,67 SIT), ki ga je plačala v letu 2001 in 2002, vrnjen na podlagi odločbe z dne 22. 2. 2007 dne 27. 3. 2007.

Revizijske navedbe

7. Tožena stranka v reviziji ugovarja sodno pristojnost. Navaja, da Zakon o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/2006, z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDavP-2) vsebuje posebno ureditev glede vračila davka in plačila obresti ter določa pristojnost davčnih organov, zato ni podana pristojnost rednega sodišča.

8. Tožena stranka nadalje zaradi uporabe določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) očita zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da bi bilo treba uporabiti določila ZDavP-2. S presojo sodišča, da so predpostavke neupravičene pridobitve izpolnjene, se ne strinja.

9. Revizija je utemeljena.

Presoja utemeljenosti revizije

10. V obravnavanem primeru je tožeča stranka uveljavljala zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve, in sicer plačilo zamudnih obresti (130.168,87 EUR z obrestmi) od neupravičeno pridobljenega zneska zamudnih obresti od davka (374.700,37 EUR (prej 89,793.197,50 SIT)). Tožeči stranki je bil neupravičeno odmerjen in plačan znesek zamudnih obresti od davka vrnjen, vendar brezobrestno, zato je vložila predmetno tožbo. Trditev v smeri uveljavljanja odškodninskega zahtevka ni podala.

11. Tožeča stranka je kot pravno podlago svojega tožbenega zahtevka navajala določbe o neupravičeni pridobitvi, in sicer 193. člen OZ v zvezi z 190. členom OZ. Vendar ta pravna podlaga v konkretnem primeru ne pride v poštev. Tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti od neupravičeno odmerjenega in plačanega zneska zamudnih obresti od davka je po svoji vsebini zahtevek za vračilo preveč ali neupravičeno odmerjenega davka. Vračilo preveč ali neupravičeno odmerjenega davka kot ena izmed pojavnih oblik neupravičene pridobitve pa je posebej urejeno z davčnimi predpisi, ki v razmerju do določb OZ predstavljajo lex specialis.

12. V obravnavanem primeru se za vračilo davka uporabljajo določbe ZDavP-2 (97. - 100. člen ZDavP-2), vendar ne na podlagi njegovih prehodnih in končnih določb (tretji odstavek 418. člena ZDavP-2), kot zmotno pravi sodišče druge stopnje. Če se izdana odločba o odmeri davka odpravi in se zadeva vrne v ponovni postopek, se v tem ponovnem postopku lahko odloča o obsegu davčne obveznosti, ne pa tudi o vračilu preveč ali neupravičeno odmerjenega davka. Postopek za vračilo davka ni nadaljevanje postopka odmere davka, temveč je ločena oziroma samostojna upravna zadeva. Za vračanje davka se zato praviloma uporabljajo določbe zakona, ki velja oziroma se uporablja v času odločanja o vračilu preveč ali neupravičeno odmerjenega in plačanega davka.(1) V obravnavanem primeru je ZDavP-2 tisti zakon o davčnem postopku, ki je veljal oziroma se uporabljal v času izdaje odločbe davčnega organa z dne 22. 2. 2007, na podlagi katere je bil tožeči stranki brezobrestno vrnjen neupravičeno odmerjen in plačan znesek zamudnih obresti od davka.

13. Neposredno pravno podlago za odločanje o predmetnem tožbenem zahtevku, s katerim se zahteva obresti od neupravičeno odmerjenega in plačanega zneska zamudnih obresti od davka, predstavlja določba prvega odstavka 99. člena ZDavP-2. Po določbi četrtega odstavka 3. člena ZDavP-2 so obresti, ki jih odmeri davčni organ, pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek, če ni z zakonom drugače določeno. Ko ZDavP-2 v prvem odstavku 99. člena govori o obrestih, ki pripadajo davčnemu zavezancu od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka, so tako s pojmom davek mišljene tudi neupravičeno odmerjene in plačane zamudne obresti, kar je Vrhovno sodišče obrazložilo v sodbi X Ips 116/2009 z dne 27. 5. 2010.

14. Podrobna določila ZDavP-2 o vračilu preveč ali neupravičeno odmerjenega davka, ki med drugim urejajo tudi obrestovanje neupravičeno odmerjenih in plačanih zamudnih obresti od davka (prvi odstavek 99. člena ZDavP-2), pomenijo specialno ureditev v primerjavi s splošnimi določbami OZ o neupravičeni pridobitvi. Poleg tega je tudi odločanje o vračilu davka pridržano organom, ki odločajo na matičnem področju, to je davčnim organom, ki pri tem uporabljajo zakon, ki ureja davčni postopek oziroma splošni upravni postopek (2.(2) in 70.(3) člen ZDavP-2, 3.(4) člen Zakona o davčni službi – ZDS-1). Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavljala vračilo davka, za kar je po posebnem zakonu specialno urejena pristojnost drugega (davčnega) organa, med strankama ne gre za civilnopravno razmerje v smislu 1. člena ZPP, za katero velja sodna pristojnost rednega sodišča. Tožeča stranka bi plačilo obresti od neupravičeno odmerjenega in plačanega zneska zamudnih obresti od davka lahko uspešno uveljavljala le v davčnem upravnem postopku za vračilo davka.

15. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje odločilo o zahtevku v sporu, ki ne sodi v sodno pristojnost (18. člen ZPP). S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 379. člena ZPP s sklepom razveljavilo izdane sodne odločbe in zavrglo tožbo.

16. Ker tožeča stranka v postopku ni uspela, krije sama svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj odločbo VS RS X Ips 116/2009 z dne 27. 5. 2010, 9. točka obrazložitve.

Op. št. (2): Prvi odstavek 2. člena ZDavP-2: „Davčni organ postopa po tem zakonu, kadar odloča o obveznostih in pravicah posameznikov, pravnih oseb in drugih strank v postopku pobiranja davkov (v nadaljnjem besedilu: davčni postopek) ...“

Op. št. (3): Prvi in drugi odstavek 70. člena ZDavP-2: „(1) Za odločanje v davčnem postopku na prvi stopnji sta stvarno pristojni Davčna uprava Republike Slovenije in Carinska uprava Republike Slovenije. (2) Za odločanje na drugi stopnji je v zadevah iz prvega odstavka tega člena stvarno pristojno Ministrstvo za finance.“

Op. št. (4): Drugi odstavek 3. člena ZDS-1: "Davčna uprava izvaja naloge ... v skladu z zakoni, ki urejajo obdavčenje in postopek v zvezi z obdavčenjem, zakonom, ki ureja inšpekcijski nadzor, z drugimi predpisi ter mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo, in v skladu s tem zakonom."

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 127/2002
• Sodba X Ips 116/2009, enako tudi X Ips 353/2007, X Ips 91/2009, X Ips 489/2007, X Ips 681/2008, X Ips 370/2009, X Ips 469/2009, X Ips 532/2009, X Ips 193/2010
• VSRS sklep II Ips 201/2013