sodba I U 20/2010

Jedro

Izračun zamudnih obresti, ki se vračajo, je z ozirom na podrobno (tabelarično) obrazložitev mogoče preizkusiti. Že drugostopenjski organ tudi pravilno poudari, da davčne evidence, ki so podlaga za izračun, ne morejo biti del odločbe, so pa del spisov, v katere ima vpogled tudi tožeča stranka, kolikor to zahteva. Več od tega pravila upravnega postopka ne zahtevajo. Zahtevajo namreč samo, da je odločba obrazložena do te mere, da jo je mogoče preizkusiti. V konkretnem primeru to pomeni, da mora obrazložitev omogočiti vzporejanje podatkov iz obrazložitve s podlago za njihov izračun, to je z davčnimi evidencami.

Postopek vračila davka je samostojen postopek, zato je pri odločanju o vračilu in s tem tudi v pogledu obrestovanja obresti oziroma davka, ki se vrača, treba upoštevati pravno podlago, ki velja v času odločanja o vračilu.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčnega urada Velenje št. DT 4201-24/2006,7-1601-02 z dne 14. 12. 2007 se v 1. točki izreka odpravi in zadeva v tem delu vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 350 EUR in DDV, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo, v ponovljenem postopku vračila preveč plačanih zamudnih obresti po uradni dolžnosti, v 1. točki izreka ugotovil, da je tožeča stranka upravičena do vračila zamudnih obresti, ki jih je plačala po odločbi istega davčnega urada št. 48211-3/98,23-51-95-51 z dne 19. 10. 1998 za čas od poteka predpisanega roka za plačilo naloženih davčnih obveznosti (iz naslova davka od dobička pravnih oseb za leto 1997 in prometnega davka) do izvršljivosti navedene odločbe v skupnem znesku 1 551,46 EUR, v 2. točki izrekel, da se navedeni znesek preveč plačanih obresti vrne v dobro transakcijskega računa tožeče stranke, v 3. točki izreka ugotovil, da so bile zamudne obresti iz 1. točke tožeči stranki vrnjene dne 27. 11. 2006, v 4. točki, da v tem postopku stroški niso nastali, in v 5. točki, da pritožba ne zadrži izvršitve.

Iz obrazložitve odločbe v izpodbijanem delu sledi, da gre v konkretnem primeru za vračilo zamudnih obresti, do katerega je tožeča stranka upravičena na podlagi odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004, po kateri v zadevah iz 406. člena ZDavP-1, in torej tudi v obravnavanem primeru, začnejo teči zamudne obresti, ki jih je tožnik plačal po zgoraj navedeni odmerni odločbi, od izvršljivosti odmerne odločbe do plačila. Iz tabele 1 so razvidne davčne obveznosti, naložene z odmerno odločbo, ki je postala izvršljiva dne 20. 11. 1998, v tabeli 2 so navedene obveznosti, ki jih je tožeča stranka poravnala dne 11. 11. 1998, in torej še pred izvršljivostjo odločbe, v tabeli 3 so navedene še preostale obveznosti, poravnane dne 24. 11. 1998, to je po datumu izvršljivosti ter na tej podlagi izračunane (še preostale) zamudne obresti od premalo plačane glavnice, izračunane od dneva plačila do dneva izvršljivosti, s tem da je iz tabele 4 razviden izračun zneska zamudnih obresti, do katerih je tožeča stranka upravičena po izpodbijani odločbi in ki se ji zato vrnejo v dobro njenega transakcijskega računa.

Drugostopni organ je pritožbi tožeče stranke glede 4. točke izreka (stroškov postopka) ugodil ter odločitev v tem delu odpravil in vrnil v ponovni postopek organu prve stopnje. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih zavrača pritožbeni očitek, da odločitev ni dovolj obrazložena. Ugotavlja, da so iz obrazložitve razvidna vsa pomembna dejstva ter zneski zamudnih obresti, do vračila katerih je tožeča stranka upravičena. Davčne evidence, na katerih sloni odločitev, ne morejo biti del odločbe, so pa del spisovnega gradiva, ki ga je drugostopni organ vpogledal in se prepričal, da so podatki evidenc skladni z vsebino odločbe. Kot neutemeljen zavrne tudi ugovor, da prvostopni organ ni upošteval sodbe Upravnega sodišča v celoti, ter pojasni, da so zadevni podatki razvidni iz tabele 1 (glede obračunanih zamudnih obresti) in iz tabele 2 (glede zamudnih obresti, ki so bile v odločbi naložene opisno). Jasno in pregledno pa je navedeno tudi, kolikšen del obveznosti je tožeča stranka poravnala do 11. 11. 1998 in koliko še do dneva izvršljivosti. Stališče tožeče stranke glede dneva izvršljivosti je zmotno. Tudi iz sodbe sodišča, na katero se sklicuje tožeča stranka, jasno sledi, da se tek zamudnih obresti veže na izvršljivost davčne in ne sodne odločbe. V zvezi z ugovorom, da ji pripadajo tudi zakonite zamudne obresti od preveč plačanih zamudnih obresti pa pritožbeni organ, ob sklicevanju na sodbe tega sodišča, pojasni, da je pravna podlaga za vračanje 95. člen ZDavP ter da po določbah citiranega člena ni podlage za vračilo obrestovanih zamudnih obresti.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija 1. točko izreka izpodbijane odločbe in predlaga njeno odpravo ter povračilo stroškov postopka. V tožbi navaja, da se ne strinja z izračunom in višino vrnjenega zneska zamudnih obresti ter zahteva, da se ji vrne višji znesek. Sredstva so ji bila vrnjena šele 27. 11. 2006, poravnala pa je obveznosti že v letu 1998. V vmesnem času je prišlo do očitnega razvrednotenja plačanega zneska, ki se ji sedaj vrača brez ustreznega nadomestila. Sploh pa je nepravilen tudi izračunani znesek, zlasti zato, ker se ugotavlja, da tožeča stranka dne 11. 11. 1998 ni v celoti poravnala glavnice in pripadajočih zamudnih obresti. To ni res in ni pravilno, ker takratne zamudne obresti niso bile pravilno izračunane in jih zato ni mogoče šteti kot nepravočasno plačane. Zato je napačna tudi ugotovitev, da je s poplačilom posameznih davkov tožeča stranka plačala le obresti, kot se to navaja v izpodbijani odločbi. Ker se je izkazalo, da so davčni organi neutemeljeno in s tem v višjem znesku obračunavali zamudne obresti in jih nalagali zavezancem v plačilo, je neutemeljen tudi očitek, da je bila tožeča stranka v zamudi s plačilom. S tem pa je izračun napačen in se ga ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka. Kljub jasnemu navodilu druge stopnje k izpodbijani odločbi niso priložene evidence o plačilih niti evidence oziroma obračuni zamudnih obresti, ki bi bili skladni z odločbo Ustavnega sodišča. Razlogi druge stopnje v tej zvezi niso skladni s pravili upravnega postopka. Zato se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in zato je odločba tudi v tem pogledu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Tožbeni očitek, da izračun zamudnih obresti, ki se vračajo, ni pravilen, in to zato, ker naj ji bi bile z ozirom na odločitev Ustavnega sodišča zamudne obresti (itak) nepravilno in neutemeljeno naložene v plačilo in ker posledično zamuda z njihovim plačilom ni nastala, ne vzdrži sodne presoje. Pri tem namreč tožeča stranka pozablja, da gre v konkretnem primeru za davčno obveznost, ki je zapadla v plačilo v času pred odločitvijo Ustavnega sodišča o zamudnih obrestih. Zato se pri obračunu zamudnih obresti v konkretnem primeru zapadlost davčne obveznosti v plačilo in pravočasnost njenega plačila pravilno upošteva na način, kot je veljal pred uveljavitvijo odločbe Ustavnega sodišča. Pravilno so torej v izpodbijani odločbi, kot to sledi iz tabel, ki jih vsebuje obrazložitev, upoštevani tako datumi zapadlosti glavnice kot izvršena plačila oziroma zamuda tožeče stranke s plačilom, ter na tej podlagi pravilno izračunane (preveč) plačane zamudne obresti, ki so predmet vračila. Izračun obresti iz tega razloga torej ni napačen, očitno pa je tudi, da ga je z ozirom na podrobno (tabelarično) obrazložitev mogoče preizkusiti. Zato absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki se očita v tožbi, ni podana.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da prvostopni davčni organ v ponovljenem postopku ni sledil napotkom druge stopnje. Kot izhaja iz razlogov pritožbenega organa, je po mnenju druge stopnje prvostopni organ upošteval njegova navodila in v odločbi navedel vsa pomembna dejstva in podatke, ki izkazujejo zneske zamudnih obresti, do katerih je tožeča stranka upravičena. Enako meni sodišče. Že drugostopni organ pa tudi pravilno poudari, da davčne evidence, ki so podlaga za izračun, ne morejo biti del odločbe, so pa del spisov, v katere ima nenazadnje vpogled tudi tožeča stranka, kolikor to zahteva. Več od tega pravila upravnega postopka, na katera se sklicuje tožeča stranka, ne zahtevajo. Zahtevajo namreč samo, da je odločba obrazložena do te mere, da jo je mogoče preizkusiti. V konkretnem primeru to pomeni, da mora obrazložitev omogočiti vzporejanje podatkov iz obrazložitve s podlago za njihov izračun, to je z davčnimi evidencami. Da bi to ne bilo mogoče, pa tožeča stranka niti ne trdi. Zato očitana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP tudi v tem pogledu ni podana.

Pač pa sodišče (uradoma) ugotavlja, da je bila v konkretnem primeru uporabljena napačna pravna podlaga za odločanje o vračilu. Po stališču, ki ga je zavzelo v postopkih revizije zoper sodbe tega sodišča Vrhovno sodišče in ki mu sledi tudi to sodišče, predstavlja postopek vračila davka samostojen postopek, zato je pri odločanju o vračilu in s tem tudi v pogledu obrestovanja obresti oziroma davka, ki se vrača, treba upoštevati pravno podlago, ki velja v času odločanja o vračilu. V konkretnem primeru je to, z ozirom na datum izpodbijane odločbe (14. 12. 2007), ZDavP-2 in torej pravna podlaga, ki je različna od tiste, ki je podlaga za izpodbijano odločitev (ZDavP). To pa pomeni, da je bil zakon v konkretnem primeru uporabljen napačno, napačna uporaba zakona pa predstavlja razlog za odpravo odločbe.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo pristojnemu organu, da v zadevi ponovno odloči. Pri tem je vezan na pravno mnenje, ki ga je sodišče zavzelo v tej sodbi.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010) ter tožeči stranki, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.

Datum zadnje spremembe:

21.12.2011

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1455/2009
• sodba I U 447/2010
• UPRS sodba I U 16/2015